»Drugi nasvet Bhimše: Kralj ima največjo obveznost do Boga. Takoj za tem stoji ravno tako pomembna obveza spoštovanja resnice. Resnica je najbolj sveto zatočišče, na katerem počiva celi svet.«

Uvod

V začetku avgusta sem imel dogovorjen pomenek z J. Prav butnil je, priplaval, s tisto vodo vame. Opozoril me je in priporočil na knjigo: POLJE. Ko sem ga ugledal, sem dobil občutek, da sva se že srečala. Sva bila stara znanca. Z njegovo filozofijo se v popolnosti ne morem strinjati. Čeprav je po bistvu filozofija neubijanja. S čimer se tudi jaz strinjam. Ker to je tisto in isto, kar se je že dogajalo. Se izjalovilo in spridilo v različne revolucije, različne oblasti, tekom stoletij. Prešel sem to, ta razmišljanja, iz mladosti.

Zadnja leta, ko se gledam v zrcalu svojih misli – opažam te svoje misli. A včasih se mi zdi, kakor, da so mi tudi določene misli položene. Posebej zjutraj, ko je glava posebej čista. Ko so misli precej negativne, čutim in tudi opazim zgoščen zrak, ki vibrira vame. Ob tem jih hočem prekiniti. Ali zavesti na bolje, v pozitivno strugo. Resno se sprašujem, ali je to res moj um?

Sredi avgustovski teden je bil. Tik preden sem odšel na pot po Koroški. Prišla mi je ta misel, da je potrebno prekiniti ta človeška rojevanja na tej Zemlji. Zagraditi vhod. Da je to še edina rešitev za ta človeški rod. Nobena fizična revolucija ne prenese (ali prinese) enakosti. Kljub dobrohotnosti. Ko se človeški rod ustavi brez potomcev. Je potreben Irak? Palestina? Sudan? Čečenija? Zaviti v svoja oblačila, od daleč gledam na to.

Ali smo tik pred zdajci, pred bitko na Kurukšetri? Se zgodovina ponavlja kot farsa? Indija in Pakistan. Potem je skozi čas, čez 6000 let, Kurukšetra bitka med Pandavami in Kauravami, sedaj pravljica za ta človeški ustroj. O letečih pticah. Ognjene krogle na nebu. Smo že pozabili, kdo smo?

Ko ne bo rojevanja potomcev, se bo sesul ta človeški sistem današnjosti. V takšni in drugačni obliki. Človek ne bo več imel izgovora! Za njega, otroka delam! Se pehamo. Za koga boš delal, ko ne boš imel več potomcev. Za koga se boš pehal, nabiral Zemeljska bogastva, črpajoč iz Matere Zemlje. Ne bo več misli »za naprej«. To moram še postoriti. To »kolo«, in še te dogodke zagnati. Prekiniti prehod duš. Kar se narodilo je, se narodilo je.

Gledam krščanski manuskript iz Nemčije: Madona kot paradiž. Ali po naše Marija kot raj. Malce se slabo vidi ta stari manuskript. Na sredini slike Devica Marija, ki v rokah drži otroka. Človeka. Iz nje ali preko nje gre križ, s šestnajstimi kraki. Na dveh glavih oseh ali štirih krakih stojijo štirje hudiči, ki svojimi rokami podpirajo, ostalih osem krakov. Potem še štirje samostojni kraki. Na severovzhodnem delu križa, sedi na cvetu moški. V desni roki drži tehtnico, kakor jo drži arhangel Mihael. Severovzhod, kjer vagamo duše. Še preden sem prišel do te risbe, sem severovzhod poimenoval za Nikoljevo črto. Po svetniku Nikolaju. Miklavžu. Ker je šla zmajeva črta čez tisti kraj, kjer je bila cerkev sv. Nikolaja. Hiša mojega deda. Ali sem se takrat zmotil?

Ko sem še pred tem bral literaturo o vodi, o človeku in o volkovih ter preobrazbi, naj bi bilo to značilno prav za svetnika Nikolaja. Zgodba o tem se približno tako glasi: »Mladenič plava čez široko jezero. Med tem plavanjem se počasi spreminja, preobrazi v volka. Izgine iz človeške družbe za 7 let. Se klati kot volk. Po sedmih letih pa se ponovno spremeni v človeka.«

Kaj ko se bi krščanska molitev Zdrava Marija praviloma tako glasila:

Zdrava Mati Zemlja,
milosti polna,
gospod (nebo) je s teboj,
blagoslovljena si med ženami (planeti).
Sveta, Mati zemlja,
prosi za nas grešnike,
zdaj ob naši uri, amen.

Po Koroški od zmaja
Po Koroški od zmaja (2)