Vsa resničnost je stvaritev. Vsa resničnost je ustvarjena iluzija. Edino čisto duhovno bistvo je resnično. Ti si ta duhovna esenca, samo ti si resničen. Ti si tvorec celotne resničnosti, celotne iluzije. Resničnost, stvarstvo, fizičnost, dimenzija, čas – to je tvoje igrišče.
Ti si ustvarjalec celotne resničnosti, saj si ti Bog-Boginja-Vse Kar Je, ki se izraža kot ena sama točka zavesti. Ti si kreacija, ki ustvarja. Tvoja iluzija je bila, da si kreacija, nič drugačna od katerekoli druge kreacije, da si iluzija, ustvarjen od Boga, vendar ne Božji ustvarjalec.
Kot iluzija si mislil, da moraš zaslužiti svoje mesto v resničnosti, da si moraš zaslužiti da boš lahko resničen. Vedno si bil resničen, bil si edina stvar v vsej tvoji resničnosti, ki je bila resnična. Ti si in si vedno bil Bog. Nikoli nisi bil ločen od Boga.
V nekem smislu si končna kreacija Boga, prav iz Božje snovi, oblikovan, da si dejanski podaljšek njegove biti, kreacija ki kreira, saj edino Bog lahko kreira. Tako so vsi kozmični uporniki (Luciferjev upor) poskušali doseči nekaj, kar že obstaja, ločeni Bogovi ki ustvarjajo ločene resničnosti. Vendar seveda ni nobene resnične ločenosti, zato vse te ločene resničnosti sovpadajo druga z drugo in so vse so-ustvarjene. Ločene resničnosti vseh so vse del enosti Vsega Kar Je. Ločena kreacija vsakogar je del celotne kreacije Vsega Kar Je. Kako bi ti ne bil del Vsega Kar Je? Kako bi ne bil ustvarjalec? Zakaj bi Bog omejil svojo kreacijo na kakršenkoli način?
Svojo omejitev si si naložil sam. Ne omejuje te roka Boga, niti katerakoli druga sila. Nisi bil vržen iz nebes. Si večen in neomejen kot sta Bog in kreacija. Neomejenost in neskončnost sta tvoji pravici z rojstvom. Kako bi lahko bilo drugače?
Tvoje prebujenje je v tvojih rokah. Ali prevzemaš odgovornost za lastno prebujenje, ali pa daješ svojo moč nekomu drugemu, da to stori namesto tebe? Nihče drug ne more tega storiti zate (takšna je narava daru svobodne volje). Če je to tvoj vzorec, se nikoli ne boš prebudil, vedno boš iskal tisto stvar, ali tistega mojstra, ki ti jo bo pomagal dobiti. Kar iščeš, že imaš – to je ta kozmična šala. Ko se zaveš, kdo si, in se zaveš svoje pravice od rojstva, se boš smejal kot še nikoli v življenju, zavedel se boš, da si slepil sam sebe.
Vsakdo, ki se je prebudil, še posebej vnebovzeti mojstri, so razumeli to šalo. Razumeti kozmično šalo ter se naučiti smejati življenju je ključ do vašega razsvetljenja. Je ključ do vašega prebujenja, ključ do popolnega zavedanja/uresničenja vaše Božanskosti. Vsi na višjih nivojih, še posebej tisti, ki so se spustili v te goste nivoje in izkusili fizičnost, se smejijo z vami, ne vam.
Čas je, da nehaš biti tako lahkoveren in dojameš hec. Začni se smejati življenju in hecu, ki le-to je. Še posebej hecu, ki mu rečemo civilizacija kot jo trenutno poznamo. To je resnična šala. Šala te resničnosti je, da izgleda, kot bi bila tragedija, vendar pa je Božanska komedija. Najbolj smešna komedija je vedno tragična. Norost drugih ljudi je vedno smešna. Tragična je samo, kadar je vaša, vi pa ne razumete šale, ko ste tarča kozmične tragedije.
Veliki in spoštovanja vreden mojster William Shakespeare je v svojih igrah prikazal komično tragedijo življenja. Vedno je pokazal, kako neumno je človeštvo. Njegove tragedije so bile vedno za nič, (kot je tudi življenje). Njegove komedije so se zmeraj zdele tragične, kot se zdi tudi življenje. In drame ter korupcija se zmeraj izkažejo za jalove (veliko hrupa za nič) ter razkrijejo patetično komično tragedijo človekove neumnosti.
Očitno je, da vsi jemljemo življenje daleč preveč resno. Večina ljudi vidi življenje kot tragedijo. Njihova življenja so tragična, ker verjamejo v laž o svoji lastni nevrednosti. Gledajo poročila in mislijo »kako tragično«, in takrat lastnih življenj ne občutijo kot tako tragična. Čutijo nekaj (upam) in to je drugi razlog, zakaj ljudje gledajo poročila, da čutijo nekaj – jezo, žalost, strast, sočutje, gnus..., ker so njihova življenja tako brez strasti, tako ne-čustvena.
Ko vidim poročila, pomislim, kako tragično je, da vsi jemljejo to resničnost tako resno. Kako tragično, da so vsi bolj fascinirani nad dramo, konfliktom in bolečino kot radostjo, sodelovanjem in ljubeznijo. Ko vidim politike, bankirje in poslovneže, kako igrajo svoje igre, se kozmično krohotam, ker jemljejo igro tako zares – to je resnično zabavno.
Če se ne morete smejati življenju, potem ne boste razumeli, vedno boste predmet šale, vi boste tisti, ki bo jokal, namesto da bi se smejali.
Poštekajte kozmični hec!
Vaš v veselju,
ZaKaiRan Heyoka
Če vidite življenje kot tragedijo in ga ne morete videti kot komedijo, potem ne živite dovolj visoko. Če vidite življenje kot komedijo in ga ne morete videti kot tragedijo, potem ne živite dovolj globoko. - Nasod Lamosa, Nez Master. Starbuilders, Federation Flash #44 www.starbuilders.org
http://www.zakairan.com/Cosmic%20Joke.htm
|
Kozmična šala
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 9. september 2004 @ 10:39 CEST
Dobro preveden članek, ki je zanimiv in poučen. Resnično sem se tudi sama že mnogokrat spraševala, zakaj ljudje tako radi gledajo poročila o tragedijah in poslušajo obvestila o nesrečah in slabih dogodkih. Sama tega skoraj več ne delam, saj se ne počutim dobro. Zakaj bi nekaj počela, če to ni dobro zame, če začutim neprijetnost. Pomagati itak ne morem nič, nič ni od mene odvisno, zato tudi ni potrebno, da bi to vedela. Če pa že izvem, pa nimam želje o tem razpravljati ali kakor koli širiti novice okoli in ob tem kazati čustva prizadetosti in sočutja. Saj je hudo, ampak ni potreba, da mene boli žulj nekoga drugega.
Kaj bo jutri, da se bojimo in nas je strah, ali bomo uspeli ali ne, ali se bo zgodila naša volja…. Kaj če ne bo tako, kot smo si zamislili…joj, grozno…sploh si ne morem predstavljati… kaj, kaj, a bo konec sveta? Kaj? Nič se ne bo groznega zgodilo. Tako bo, da bo za nas najbolj prav. Mi (vsaj nekateri) pa si otežujejo trenutke v svojem kratkem življenju s strahom "kaj bo". Figo mar.
Resnično je vsa umetnost srečnega življenja v zaupanju v Boga, ki ga nosimo v sebi. Zaupanje v sebe, v svoje energije, misli, moči, ki jih posedujemo, saj smo božji otroci in Njemu podobni, če smo od Njega.
Ali je Boga tudi kdaj strah?
Kakor starši, ki pokažejo strah pred kakšno stvarjo, otroci vidijo in se tudi oni bojijo. Seveda, saj so potomci, ki verjamejo v svoje starše. Mi starši verjemimo v naše starše v našega Očeta, ki se ne boji. Tudi nam se ni potrebno nič bati. Naj nam bo On vzornik, kot naš pravi Oče.
Delajmo odgovorno, zavedajmo se svojih posledic in jih nosimo. Ljubimo, kot nas ljubi On, odpuščajmo in bodimo vzor svojim otrokom in luč, ki sveti v okolici kjer živimo. Pokažimo s svetlobo, katere se zavedamo, ki je v nas, da je sreča v zaupanju in ljubezni in širimo kot nalezljivo bolezen - to vsestransko ljubezen.
Življenje je igra, le igrati nam jo je potrebno. Igrajmo svojo vlogo, bodimo kreatorji svojih vlog, zamislimo si, kaj si želimo in to bomo dobili v taki ali drugačni obliki. Naučimo se kaj iz napak, ki jih delamo, da obenem tudi duhovno rastemo in prehajamo na višje nivoje zavesti.
Jeza - ni nam potrebno tega čustva. Zakaj ? To je nevednost. Vsaka stvar ima svoj vzrok in posledico, če jo razumemo. Kakšnih stvari pa tudi ni potrebno razumeti, ker se jih z omejenim razumom ne da. Torej, kar ne razumem, pustim, da pride čas, če pride, da bom razumela. Sprejmem situacijo tako kot je. V človeku je Bog, zakaj bi bila potem jezna na človeka? To je le egoizem, da ni po moji volji točno takrat in na način, ki sem si ga zamislila. Bog pa ima drugačne načrte, v drugih časovnih dimenzijah, kot si jih sama predstavljam, le naučiti se imam možnost iz nekaj kar sem si želela, da sprejmem, kar želim.
Življenje je lahkotnost, če ga jemljemo tako. Za nič se nam ni potrebno boriti, zategovati, biti v krču, žalovati, jeziti, …
Na stvari lahko gledamo drugače, ker gledamo mi, sami se odločimo in ustvarjamo svojo realnost, ki pa je samo naša in za nas. Drugi vidijo drugače in naša realnost je lahko za drugega človeka iluzija in obratno.
Torej………živimo preprosto, enostavno, ljubeče, hvaležno in zavedajmo se svoje sreče in se zato veselimo in smejmo…………
Pozdravljeni vsi moji prijatelji na Pozitivkah, Titanic
Kozmična šala
Prispeval/a: Marjana dne četrtek, 9. september 2004 @ 14:10 CEST
Marjana