Vstanem ob 6. uri zjutraj, z muko. Vročina je včeraj ubijala. To se čuti tudi v stanovanju. Pogrejem si tisto, kar sem si včeraj zakuhal. Stročji fižol, bučke, krompir, grah in korenje. Če bi mi to kdo serviral pred kakšnimi 20 ali 25 leti, bi rekel, da je to hrana (predvsem bučke) za prašiče. Nekam čudno smo odraščali, ob hrani, čakajoč enkrat ali dvakrat na mesec na banane. Namečem si dvakrat. To je pravi izraz. Nametati!

Ob 6.45 se odpeljem, znova proti Koroški, le da sedaj čez Ljubelj. Malce se pripravlja na dež. Tolažim se, da ga ne bo. Če pa bo, se v Kranju obrnem, sklenem sam pri sebi. Pri Podbrezju malo začutim energijo, vendar ni takšna, tako močna, kot pred tednom dni. Pri Kovorju letajo nizko lastovice. Čez mejo, brez problema. Cesta na avstrijski strani je mnogo bolj zahtevna, kakor pri nas. Sedaj mi je povsem jasno, da so te Karavanke, te naravne pregrade, zadržale Nemce pri osvajanju, njihovi ekspanziji ali potujčevanju. Tudi če gledamo, kje je bilo narodnostno Nemcev največ v Sloveniji, recimo na Štajerskem in v Mariboru, je očitno, da so se selili preko tistega terena, ki je bil najbolj prehoden.

V dolino Roža. Prva graščina je očitno na pravem mestu. Ustavim se v prvi vasi, kamor nisem bil namenjen. Sveti Janž. Po slovensko me ogovorita starejša gospa in njen mož. Pravita, da hodita v Čatež. Lepo je slišati slovensko besedo.

Seže. Zanimiv kraj. Sonce se prebija skozi oblake. Energijsko tudi dela. Pred vhodom. Ko se sonce prebija skozi roso. Težko začneš dihati. Komaj loviš sapo, ob teh jutranjih, močnih energijah. Ko sonce praži roso. Takšne so tudi energije tukaj, ognjene. Na zunanji strani cerkve je nova »freska«. Marija v ognju. Na njeni levi strani luna, z desnico drži Jezusa na rokah. Pod nogami pa luna.

Odpravim se naprej, mislim iti do Drave, pa zagledam lovskega psa in se raje obrnem proti Bistrici. Prvič, zgrešim cesto do cerkve. Potreboval bi kakšno specialko, ne pa ta običajen zemljevid v razmerju 1 proti 50.000. Končno pridem do cerkve nad Bistrico, ki očitno sameva. Zunaj se mi zdi, da je kip Marjete.

Nadaljujem pot v Sveče. Župnija sv. Lamberta. Zunanja podoba cerkve je zelo lepa. Lep, dvojni zvonik. Čebulast. Streha in zvonik pokrita s skodlami. Takšnega zvonika ne vidiš na vsaki dan, saj je v vrhu razgledna točka. Nekoč naj bi bil tukaj celo minoritski samostan, v 13. stoletju. Po moji izmeri, naj bi malo višji tekla Jurijeva črta. V vhodu, v cerkev je postavljen Marijin kip. Tudi tukaj na vhodu energetsko deluje, vendar ne tako, kot v Št. Janžu.

Odpravim se naprej v osrčje, čez Dravo, v Kotmaro vas. Cerkev svetega Jurija. Na pokopališču je polno slovenskih priimkov. Vsi pa me pozdravljajo po nemško. Tudi tukaj se začne težko dihanje. Cerkev stoji na Nikolajevi črti. Prav na vhodu v cerkev je občutiti. Zunaj pred vhodom v cerkev, kjer je položen velik pravokoten izklesan kamen, ki daje videz oltarja. Svetlolasi dvojčici z mamo in staro mamo in še par z otrokoma, očitno turista. Znotraj na glavnem oltarju lep kip sv. Jurija. Na desni strani, na sredini cerkve, še razširjen prostor z oltarjem. Na klopeh ležijo molitveniki. Po naključju odprem na strani molitvenika poglavje: Evharistija. Evharistija ali sveto rešnje telo.

Zunaj čudovita freska svetega Krištofa s Kristusom na ramenih. Krištof odet v lep redeč plašč z zlatimi všitki. To je vsekakor ena ta najlepših podob Krištofa. Če povzamem Zadnikarjev opis: »Naslikan orjak drži z levico ozelenelo drevo, z desnico pa se opira v bok, da bi na njegovi rami udobneje sedelo dete, ki pravi o sebi, da je Vstajenje in Življenje, kar lahko preberemo tudi na belem napisanem traku.« Slika naj bi bila iz 15. stoletja. Ta Krištof, ni tisti vsakdanji Krištof, ki je tudi razcapan, ampak prej podoben kakšnemu plemiču Krištofu, kakšnemu velikašu. Ampak ne samo tistemu golemu bogatašu, ampak tistemu z dušo.

Sonce je že začelo močno pripekati, odpravim se proti Šmarjeti. Tudi tukaj dvakrat zaidem. Spodnji del vasi je na novo pozidan, s sicer čudovitim pogledom na Dravo, ki pa ga motijo nekaj metrov stran oddaljeni daljnovodi. Končno se prebijem do cerkve sv. Marjete. Cerkev sameva nad vasjo. Zunaj na južni strani je postavljena klop. Cerkev od zunaj ne izgleda nič kaj posebnega. Mihaelova črta.

Odpravim se naprej proti Bilčovsu. Pravkar, pred 5 minutami se je začela maša. Od zunaj je bilo slišati slovensko, zato se odpravim noter v cerkev. Pevski zbor zelo lepo poje po slovensko. Ob petju in govorjenju me spreletavajo vibracije, čeprav je čutiti, da cerkev ni toliko energetsko odprta. Cerkev stoji na Marijini črti in je zelo lepo okrašena. Lepo izrezljani, pozlačeni oltarji. Maša je dvojezična. Župnik govori o denarnem bogatenju, ki se kopiči tokom tvojega življenja pred teboj in o tistemu, kar vzameš na oni svet. A to ni denarno bogastvo. Kup nabranega denarja. In tistega, tistih dobrih del, ti ne more nobeden vzeti. Denar, materialno bogastvo pa lahko odfrči, že z naslednjo generacijo. Podamo si roke in voščim jim, ne glede na narodnost: Mir vam bodi. Tik pred koncem maše odidem. Tudi tukaj je kar veliko slovenskih priimkov.

Odpeljem se naprej proti Želučam. Vas stoji v dolini Drave. Pred teboj, ko se spuščaš, se razpotegne Drava, zaradi postavljene hidroelektrarne. V daljavi je videti karavanški predor. Če bi bile velike poplave, bi zalilo ta kraj. Lepa ravnina in očitno zelo dobre energetske točke. Pred tem se še ustavim pred (kužnim) znamenjem. Tukaj naj bi se približno sekale črte. Mislim, da ni nobena avstrijska dežela tako posejana s (kužnimi) znamenji, pa tudi kapelami, kakor prav del Koroške okoli Celovca. Spomnim se, ko sem se kot dvoletni, triletni mulec s starši peljal na Koroško v Celovec. Sedel sem od zadaj, v prtljažniku ter opazoval, naravo in pokrajino. V spominu so mi ostala prav ta znamenja. Skoraj na vsakem koraku. Le Bog vedi zakaj?

Različna znamenja, kužna znamenja, so večinoma postavljena na zmajevih črtah. Večinoma od njih je na pravih mestih. Vsaj za dve tretjine bi lahko to trdili, da so postavljena na pravih mestih. In zakaj prav toliko znamenj na Koroškem. Le kdo bi mi na to odgovoril? Opažam pa, da so znamenja v tem, sedanjem času postala, kakor nek simbol Koroške, in da jih postavljajo že pred vsako hišo. To pa bo očitno delalo malce problema, za-namcem!?

Naprej na Rupertiberg na Gori. Tukaj teče Jurijeva črta. Pod cerkvijo opazim tablo, ki propagira Centre moči ali Plätze der Krafte. Prva gre čez cerkvico Ruperta. Potem nekakšna krožna pot. Salingesitze, pa Racava. V bližini cerkve naj bi bila postavljena tudi energetska spirala geomanta. Moram priznati, da je bilo ozemlje ob cerkvi kar zaprto. Tudi tukaj je cerkev zaklenjena.

(Ko sem to zapisal, sem si morda dal tudi odgovor. Ali brez ljudi energija ne steče?) Na tabli je tudi reklama za tri gostilne ali gostišča. Včasih res ne vem, ali to ljudje počnejo zaradi dobre volje, ali zaradi samega čiščenja, ali pa res delajo že vse zaradi samega ljubega denarja in na koncu tudi ljubega (samo) preživetja. Zadnje čase pa opažam tudi, da je prav nekatera stara gostilna postavljena na zmajevi črti, posebej bi to veljalo za tiste stare furmanske gostilne. Ali so torej tudi gostilničarji čutili kraj, da so tam postavljene? Ali pa so le čutili, kam bodo ljudje denar nosili in kje se nekateri instinktivno ustavljajo? Ali pa velja to pravilo, da se eni ljudje ustavljajo na krajih, a drugi na ljudeh.

Naprej iščem tisti hribček, vendar nikakor niti približno ne morem priti do njega z avtomobilom. Po travnikih peš, pa je očitno, da bi malce kalil tujo lastnino. Cesta je popisana z barvo. Le kaj se gredo tukaj? Ali res očitno toliko kolesarijo. Sicer je videti na cesti veliko kolesarjev.

Ustavim se naprej v Št. Ilju. Tukaj gre tudi Jurijeva črta. Pokopališče je samo na obzidju. Iz gostilne izpod cerkvice je slišati glasno govorjenje in kreg. Naj jim da Bog mir. Odpravim se nazaj. Proti Pinji vasi. Vmes se ustavim pred znamenjem ob cesti v Praprečah, na Marijini črti. Tudi tukaj je postavljena klopca. Ali ljudje vse bolj čutijo, kako se prebuja Zemlja?

Cerkev v Pinji vasi je od zunaj zapuščena, skozi lino pa vidiš, da je znotraj lepo urejena. A energetsko stvar ne deluje. Čeprav sem dobil kar dva sporočila v zvezi s to cerkvijo oziroma vasico v zadnjih dveh tednih. Postavljena je na Jurijevi črti.

Pred Celovcem se ustavim še v cistercijanskemu samostanu v Vetrinju. Tudi tukaj deluje, sicer ne tako močno, ampak je malo čutiti pred vhodom. Nikolajeva črta. V cerkvi, ki si je ne morem ogledati, poteka koncert, ki ga snema državna televizija ORF. Ko sem se čez dva tedna napotil v Istro, pa sem nekaj drugega ugotovil, kaj je s temi vhodi, kajti v Istri je drugačen razpored. Posebej na nekaterih avstrijskih cerkvah. Gre očitno za znamenje ali znak tistega, ki ga je gradil. Nepisano pravilo med mojstri – graditelji za določeno področje ali morda tudi čas. Za avstrijsko Koroško je torej očitno vhod tisti, ki mora pritegniti vernika s svojo energijo. Na vhodu v Božji hram jo mora začutiti. Božjo moč.

Odpravim se v Celovec, v bistvu v njegovo predmestje. Žrelec. Ponovno iščem cerkev. Sem kot slepec. Končno jo najdem, ko se odpeljem na cesto proti Maria Rain. Pred menoj se pokažeta dva zvonika. Ali je to Marijina cerkev na Mihaelovi črti? Pogled na oglasni deski mi razodene, da je to res Maria Hilfe, ali po naše Marija Pomagaj. Zunaj je kip, zdi se mi apostola Jakoba, z jagnjetom na ramenu. Na levi in desni strani pa dve vdolbini s freskami. Kar veličastna cerkev. Vstopim v cerkev, ki je zastekljena, a zaklenjena. Vsi oltarji, vsi kipi, vse slike, kakor da so malo bolj »gvišno« narejeni, da odstopajo od nekega povprečja, ki jih vidiš v tukajšnjih cerkvah. Vendar nič posebnega.

Zadnje čase, ko naletim na zaklenjene cerkve, velikokrat pomislim, le zakaj jih zaklepajo, le zakaj se bojijo, saj stojijo na božji zemlji in ko posvetiš, blagosloviš, ti tega ne more nikdor ukrasti. Ko pridem ven, se uzrem v zvonika in tedaj opazim. Majhno presenečenje, a tudi potrditev. Dva odtoka, vsaj dva metra štrlita od zgradbe, v obliki dveh zmajevih glav. Šele ko si od spodaj, pod njima ju opaziš. Če jih gledaš od spredaj, pa se zdita ob hitrem pogledu, bolj kot dve plehnati cevi. Torej je cerkev na pravem mestu. Druga potrditev.

Ura je že okoli ene in sonce močno pritiska. V avtu pa zelo vroče. Odpeljem se naprej proti in iščem cerkev svetega Jakoba. Nova cesta, nova smer, pa tudi vse zgrešim. Ne vem, kako je lahko postal Celovec glavno mesto, saj so v bistvu vse zmajeve črte izven današnjega središča, nasproti svetemu Vidu, ki dobesedno leži na črtah. Morda je edina razlaga, da se je narodnostna meja mogla premakniti, pa tudi Turkov več ni bilo leta 1605, da bi ogrožali lepo Koroško. Kako čudno se vrti kolo časa.? Odločim se, da grem naprej proti Virunumu, kar je bil to tudi eden izmed mojih namenov. Pa drugič.

Najprej se ustavim ob Karantanskem prestolu. Začutim, pretok energije prav pri slovenski tabli razlage o prestolu. Tu nekje seka črta potem do prestola.

Odpravim se naprej na Arndorf. Tu leži Mihaelova črta. Na hribčku, sredi vasi, stoji zanemarjana cerkev. Nekje sem zasledil, da ima vas ime po Arnolfu. Trava ob njej ni pokošena.

Še naprej do Virunuma, nekdaj glavnega mesta te rimskega province. Makadam. Tabla Virunum. Naletim na koruzo, tablo o vrsti koruze med koruzo in ograjen prostor. Ponovno privatna posest posejana z genskimi hibridi koruze. Napisi opozarjajo, da gre za privatno lastnini in da nekaj omejuje.

Odpeljem se naprej in na levi strani, čez hitro cesto zagledam mogočen grad Plešivec ali Tanzenberg. V gradu so nacisti med drugo svetovno vojno pospravili več kot pol milijona knjig, ki so jih pokradli po celi Evropi. Zadnjič, ko sem šel iz strani iz Št. Vida, mi je bil dvorec povsem skrit, res bi potreboval eno specialko. Tako pa hodim s tem velikim, nenatančnim zemljevidom Koroške okoli po svetu.

Ko iščem izhod za Otmarje naletim naprej še na en dvorec. Vendar ne najdem prehoda, zato se vrnem po isti pot nazaj. Sedaj so vrata ograjenega prostora že zaprta. Odločim, se grem naprej pogledat tiste kraje levo od Mohlič, čez Dravo. Vmes se ustavim še v vasici Poggersdorf. Tu poteka vsaj po tem koroškem zemljevidu Marijina črta.

Prvo se ustavim po dobrem klancu navzgor v Miegerju. Tukaj se je narava kar poigrala s konfiguracijo terena. Občutek imaš kot da gre nekakšno naravno spiralo. Kraj v bistvu leži kot na kakšni polici. Na levi strani, izpod doline, pa se dvigujejo strme gore. Nad krajem na desno pa so hribi, ki se potem previsno končajo proti reki Dravi. Majhna cerkvica. Zunaj spomenik padlim v II. svetovni vojni. Risba prikazuje Kristusa, kot spremenjenje - transfiguracijo, a ne na gori Tabor, ampak med nemškima vojakoma ob topu. Za kaj vse ga že uporabljajo. Čeprav, jih je malo za razumeti ob tem človeškem bivanju.

Haber, ne ustavljam se, kajti imajo veselico. Sklepam, da gasilsko veselico, kajti zunaj je parkiran gasilski avto. Napačno zavijem na levo in se potem vračam nazaj na desno. Spuščam se proti dolini, kjer teče Drava. Visoke pečine se vzpenjajo nad menoj. Občudujem te navpične skale nad menoj, ko se vozim proti Mohličam.

Končno pripeljem v Mohliče. Mehkoba. Legenda pravi: »Na strmi skali nasproti Mohličam nad Dravo v Prosnicah ali Prosnitzu naj bi stal grad grofa Pavla. Grof Pavel je bil dlje časa odsoten in ko se je vrnil domov, mu je služabnica Lupa natvezila po bratovem naročilu, ki ni imel uspeha pri zapeljevanju lepe Hildegarde, Pavlove žene, o njeni nezvestobi. Grof se je ob tej novici zelo razjezil in vrgel čez okno gospo Hildegardo in njeno služabnico Dorotejo. Vendar se gospa skupaj s svojo služkinjo ni raztreščila ob skalah, ampak jo je ujel in varno do tal prinesel angel. Grof Pavel je zaradi tega dejanja oslepel. Zato je odšel na romanje v špansko Compostello. Po vrnitvi iz Compostella, pa mu je Bog oprostil in se mu je povrnil vid, vendar je grof kmalu za temu umrl. Cerkev v Mohličah je zato v njegov spomin postavil Arnulf in se imenuje po svetem Pavlu.«

Ko razmišljam o tej legendi in iščem osebe, kraj, kajti Prosnice, nikjer ne najdem, se sprašujem, kaj je skrito v tej legendi. Tako kot v marsikateri zgodbi, se od zadaj nekaj skriva. Zavito kakor kokon. Lepo ime kraja, ali nosi tudi pomen, Prosnice? Prositi!? Koga? Boga? In ime Lupa? Kakor ime volka!? Božanska mehkoba je pred to cerkvijo. Mihaelova črta. Ko sem prvič prišel v ta kraj je bilo tako, kakor da sem bil zadet. Globoko dihanje. Ko da ni to tista moška energija, ampak ženska, jin energija.

Zmanjkalo mi je vode in jo natočim pred pokopališčem. Pipa je v obliki zmajeve glave. Torej Gospod ve, kakšen je ta kraj. Ko med potjo pijem vodo, ugotavljam da ni dobra. Voda je preveč trda. Proti domu. Pred Galicijo razmišljam ali naj grem nazaj na Železno kapljo in naprej na Korensko sedlo ali nazaj preko Ljubelja. Če grem na Ljubelj, grem lahko še v Šmarjeto. Cincam. Ali tam ali tam? Kje bi bil prej čez? Potem smerokaz in kilometri. Železna Kaplja 18 km. Borovlje 22 km. Odločim se za Ljubelj.

Ko pridem na glavno cesto proti Borovljam po parih kilometrih, priteče na cesto skoraj povsem črna veverica. Od daleč jo zagledam in zmanjšujem hitrost. Ustavi se prav na sredini vozišča ob črti in začne svoj tek, malo naprej, malo nazaj. Kaže da se ne more odločiti. Potem pa se odloči in odteče nazaj tam na levo stran cestišča in v gozd, od koder je prišla. Ta njen tek, gor in dol, me je spomnil prav na mojo odločitev, kje naj se vračam nazaj domov. Veveričin tek je izgledal kot repriza mojega odločanja, mojih misli, po kateri poti naj grem domov.

Šmarjeta. Kraj svetnice, ki je tudi ukrotila zmaja po lgendah. Globoko dihanje. Začutim tisto specifično energijo, ki ga imajo določeni kraji s tem imenom. A ne vsi! A vsaj polovico.Tam se od spodaj se začne energija, imam občutek iz(in)med prvo in drugo čakro. Potem se vlije dež. Sparina iz asfalta buta v zrak. Pohitim. Do Borovelj pada, potem preneha. V vožnji do Ljubelja imam občutek, kakor da je nekje na nebu mavrica, a je ne vidim. Zvečer dobim SMS od kolegice, da je bila mavrica v Julijskih Alpah.

Brez problema čez mejni prehod. Ustavim se na kavi na Ljubelju v kompasu. Za zadnjo miza. Začne delati, kača in energija se vzdiguje vse do temena, ko se sonce upira vame. Spodaj 20 metrov nižje je cerkvica Sv. Ane. Marijina črta. Preden grem, zavijem še na Brezje. K Mariji pomagaj. Prostor zunaj in cerkev znotraj deluje. Mislim, da imajo frančiškani ključ do čiščenja prostora. Ta romarska cerkev pa je resnično ena izmed močnejših energetskih točk v Sloveniji. Vendar šele takrat, ko ni množice.

Vmes med tednom sem opazil psalm 121. Nekje na eni od cerkev po teh popotovanjih, sem opazil ta napis:

EGO SUM HOSTIUM
JAZ SEM VRATA,
kdor vstopi skozi mene,
mu da življenjsko pašo.

Dotaknil se me je. Niti nisem vedel, kaj piše v njem. Sedaj sem pogledal. V teh težkih trenutkih, v teh kritičnih časih, mi je samo za vzpodbudo. Ko sem prebral naslov Bog je Izraelov varuh, se mi je zazdelo, kakor, da to ni namenjeno za Izraelovo ljudstvo, ampak je nekakšen specifičen pomen te besede Izrael. Iščem in najdem, Israel je moško ime, njegov pomen se glasi Božji princ ali tudi Božje vladanje. Ali tudi bolje božje dežele. To bi lahko zelo bilo Bog je Božje dežele varuh.

PSALM 121 (120)

Bog je Izraelov varuh
121
1 Stopniška pesem.
Svoje oči vzdigujem h goram:
od kod bo prišla moja pomoč?
2 Moja pomoč je od GOSPODA,
ki je naredil nebo in zemljo.

3 Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala,
tvoj varuh naj ne dremlje.
4 Glej, ne dremlje, ne spi,
Izraelov varuh.

5 GOSPOD je tvoj varuh,
GOSPOD je tvoja senca,
nad tvojo desno roko.
6 Podnevi te ne bo udarilo sonce,
ne luna ponoči.

7 GOSPOD te bo varoval vsega hudega,
varoval bo tvoje življenje.
8 GOSPOD bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje,
od zdaj in do večnosti.

Ali pa je to psalm 122, ki prestavlja v bistvu tudi psalm 121.

PSALM 122 (121)

Prošnja za mir v Jeruzalemu
122
1 Davidova stopniška pesem.
Veselil sem se, ko so mi rekli:
»V GOSPODOVO hišo pojdemo.«
2 Naše noge so se ustavile
ob tvojih vratih, Jeruzalem.

3 Jeruzalem, pozidan kot mesto,
ki je v sebi hkrati sklenjeno,
4 tja se vzpenjajo rodovi,
GOSPODOVI rodovi;
pričevanje za Izraela je,
da slavi ime GOSPODOVO.
5 Zares, tam so postavljeni sodni prestoli,
prestoli za Davidovo hišo.

6 Prosite za mir v Jeruzalemu:
tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru;
7 mir naj bo med tvojimi zidovi,
varnost v tvojih palačah.

8 Zaradi svojih bratov in prijateljev
bom vendar dejal: »Mir naj vlada v tebi.«
9 Zaradi hiše GOSPODA, našega Boga,
bom iskal blaginjo zate.

Po Koroški od zmaja (1)