Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IX./X. (1. del)

Če ne bi imela toliko dela s čiščenjem telesa in odpuščanjem, bi dihala angela blagostanja. Spet sem zaslužila ravno za prispevke in par sto tolarjev mi je ostalo. Zavedati se začenjam, da se s takimle načinom dela in poslovanja v tejle polovici najete hiše ne bom preživela. To enostavno ni mogoče. Ali mi bodo angeli na delavnice poslali več ljudi ali pa bom podražila uro in delavnice. Določila sem datume treh začetnih delavnic, pa se je napolnila samo ena. Kako se bom preživela? Kako naj zakorakam v svojo kvaliteto življenja? Dajmo, dajmo, univerzum, premaknimo se. Zame je vsega dovolj!

Osvobajanje od sebe pomeni živeti v sedanjem trenutku, brez obžalovanja preteklosti in brez strahu pred prihodnostjo. Osvobajanje od sebe je enostavno stalno bivanje v zdaj, kjer tako ali tako imamo vse. Ko se pritožim, mi angeli vedno odgovorijo: Ti kaj manjka?

In res je, da mi nič ne manjka. Imam dosti več kot večina Slovencev sluti, da je mogoče imeti. Ni mi treba hoditi v službo, nimam sodelavcev ne šefov, imam mir in svobodo in potovanja in prosti čas in sprehode in izlete. Imam angelsko družbo, bogata sem. Potreben denar vedno dobim. Ogromno imam in dajem lahko. Imam devet let star avto pri kleparju in vozim nov ford ka staršev. Kaj bi si še lahko želela? Imam hčerko v Indiji, ki si je potovanje plačala sama. Lahko skočim v Ankaran, lahko si vzamem tedne za čiščenje telesa in tedne za delo in tedne za zabavo. Res imam vse in hvaležna sem za to.

Imam nov dober računalnik, ki mi popestri življenje z nenadnimi težavami pri vstopu na internet. Fantje iz tehnične službe siola pravijo, da se z mojimi težavami srečajo v enem primeru na sto. V dveh dneh iskanja napake sem skoraj izčrpala svojo kreativnost oz. navdih v stalnem spreminjanju mojega gesla. Dajva eno preprosto geslo, gospa, na primer Alpe… mi je svetoval Peter od siola, prepričan, da napačno odtipkavam geslo.

Mladenič! Moje novo geslo bo "bmjmlmk9" (baba-mama-jezus-marija-ljubezen-mihael-kryon-9) sem rekla in napako so fantje odpravili ravno, ko sem imela že vsega dovolj. Ugotovila sem, da me je univerzum na svoj način zabaval, ko mi je preusmeril pozornost na nekaj bolj lahkotnega.

* * * * *

Moje zadnje spoznanje je, da posipanje s pepelom ne deluje.

Ajda je že davno preteklost, pod različnimi izgovori naprej jem sladkarije in sir s plesnijo. Res velike količine dor blueja… Vmes se ure in ure čistim in zdravim z dihanjem angelov. Še vmes se obtožujem in odrivam krivdo in sram. Kakšen namen je za tem? Mora biti, vedno je. Vrača se mi misel, da podelujem karmično norost. Samo ne vem, čigavo… Kot da jo preobražam za življenja in življenja in življenja nazaj. Težko vzdržujem fokus, lovim se za ostanke smisla. Telo se krepi in sladkoslanim nihanjem se ne upira posebej, samo obraz imam rahlo zabuhel. Pomeni, da imam manj gub in oče je vsakič vesel. Pravi, da dobro zgledam. Angeli dobro opravljajo svoje delo, sicer bi bile metastaze že povsod po telesu. Hrana! Še malo, pa bom ob pogledu na človeka lahko povedala, s čim se hrani.

Odigrala sem Igro preobrazbe in bila deležna katastrofalnih opozoril. Prvič odkar igram, se nisem želela roditi v igro življenja svoje duše in še nikoli nisem dobila toliko blokad. Vse sem pridelala na fizični ravni in se potem dokončno zataknila na čustveni. Uau! Tole je pa resno! Vse te mesece po diagnozi se na čustveni ravni nisem zataknila, torej bo tole zelo resno.

Igra preobrazbe mi kaže realnost, ki je tik za vogalom. Če je tik za vogalom, pomeni, da še ni manifestirana - pomeni, da jo lahko spremenim. Ljudje mislijo, da Bog ve, kako se bodo stvari odvile ali zaključile. Pa ne ve. Iz preprostega razloga, ki ga imenujemo svobodna volja človeka.

Svobodna volja človeka je edino pravilo na Zemlji, ki ga tudi ljubi Bog ne more preseči. Poleg tega časa in prostora v resnici ni. Naš linearen čas s preteklostjo in prihodnostjo je zelo močna iluzija, s katero se lahko začnem igrati. V sedanjem trenutku so vse možne realnosti in izberem lahko katerokoli. Za danes vem samo eno: Ne izbiram realnosti, ki mi jo je pokazala Igra preobrazbe. Razumem jo, lahko jo sprejmem kot posledico svojega ravnanja zadnje tedne in izjavljam, da sem se lekcijo naučila. Ne izogibam se odgovornosti, ampak se zavedam. Zavedam se obstoja svojega Boga ki ni nek krvoločen maščevalen Bog, ampak dober sprejemajoč univerzum, ki mi dovoljuje učenje v skladu z mojimi izbirami. V skladu s tem zdaj izbiram drugačno, milostno in blagoslovljeno realnost. Hvala vsem, ki mi pri tem pomagate. Amen.

Najvišje in Najboljše, energije enosti in ljubezni Boga, moji ljubi angeli! Terjam pravico človeka na Zemlji, s katero lahko karkoli v svojem energijskem polju spremenim v mir. Mojo energijo spreminjam v ravnotežje in zdravje in to se dogaja - zdaj in tukaj. To je moja izbira, to je moj namen.
Hvala za preobrazbo v milosti.

Igro preobrazbe sem zaigrala še enkrat in zraven grizljala milky way. No, malo boljše je bilo, deležna sem bila blagoslova in čudeža, vendar sem se kljub temu zataknila v čustvih. Do mentalne ravni še prišla nisem. Kaj vrabca se bo dogajalo? Jasno mi je bilo, da moram ustaviti glavo, preden da v drugo prestavo in zbezlja v zamišljanje grozljivih možnih scenarijev. Sicer se tole ne bo dobro končalo.

Poklicala sem Viktorja, če lahko pridem k njemu po nekaj uvidov. Pri njem sem jih še vedno dobila.

Na Gorenjsko sem šla na dan (mojega) angela Mihaela. V resnici sem želela informacije o samodestruktivnosti in psihozah. Viktorja sem prosila za razlago mojih elementov in odnos moje ženske in moške energije. Univerzum sem prosila, naj pri njem slišim to, kar mi bo najbolj koristilo.

Tvoj največji izziv je sprejemanje, je rekel. (Aleluja!) Si eno najbolj družabnih bitij, ki doma nima kaj početi (že devet let sem peretežno doma!). Občasno bi zalegla najbolj nora zabava v "zdaj pa dajmo" stilu (kakšne se še spominjam, ja). Ti moraš biti zaljubljena. Enostavno pozabi, kdo si, ne ukvarjaj se s tem, kaj bi želela biti (moj motiv, da sem ga sploh obiskala). Enostavno bodi. Sonce je za druge, zato da daje in samo sebe ne vidi. Ego je tisti, ki se ukvarja sam s seboj. Ukvarjaj se s svojimi občutki. Ne zatakni se v oblike, ker so spremenljive in vse oblike so zmaga. Samodestrukcije sploh ni. Volje ne potrebuješ, ker ni potrebno nič kontrolirati. Otroci so navadno zrelejši od staršev in če naj bi kdo koga sprejel, je to otrok - starša. Karkoli te prizadane, prizadane tvoj ego, ne duše. Ravnotežje, ki ga želiš, je v resnici sprejemanje (vsega). Sladkarije? Pa sladkarije! Gorgonzola? Pa gorgonzola. Rak? Pa rak!

Prosila sem ga, da mi vrže tarot o moji moški energiji. Po štirih kartah je padel obrnjen stolp. Opa! Pustiva karte, se je odločil Viktor, greva malo ven, ko je še sonce… Kot da ne bi imela bogatih izkušenj s to karto, predvsem potem, ko sem pustila službo. Takrat sta se menjala stolp in obešenec pa obešenec in stolp. Dobro ju poznam, v vsaki celici ju imam. Polna teh in drugačnih Viktorjevih prikazov sem vedela, da se bodo usedli v kaj zelo uporabnega zame. Sprejeti svojo samodestrukcijo... Sprejeti svojo norost…

Ne boj se Boga, me je presenetil Viktor, ko sva sedala v avto. In ne boj se sebe!
Na Boga sem jezna, sem pomislila… Sebe…? Sebe se pa bojim, ja.

* * * * *

Na peti čakri, ki se v našem življenju izraža tudi kot volja Boga, sem začela z novo delavnico v Kočevju, energije v meni so stekle. Dnevi brzijo, ni mi jasno, kako sem kdaj lahko pogledala kak film na TV, ki je sedaj v shrambi. Z veseljem ugotavljam, da sem bolj okretna, hitreje se organiziram in z veseljem ure in ure diham angele.

Z mamo sva šli v Krško obiskati njenega brata, ki je zaradi nekaj infarktov v tamkajšnjem domu. Ko sem pred nekaj dnevi pri njej posedela pol ure, sem ji še enkrat razložila, da ji nič ne zamerim. Mama že lep čas razume, da vsi delamo največ kar lahko, da so naši odnosi naša učenja. Med pogovorom me je prijela za roko in potem sem božala njeno dlan.
V mojih časih je veljalo, da si dobra mama, če poskrbiš za družino, je rekla. In ko bi ti vedela, kako sem se te veselila, ko sem bila noseča. Želela sem ti dati ime Lučka, pa je oče želel, da si Bernarda…
To mi je enkrat že povedala, pa sem pozabila.
Ni mi moglo biti ime Lučka, mama, to ni (bila) moja energija.
Nisem mogla biti drugo kot Bernarda.

Pred potjo v Krško sem kokreirala sprejemanje mame. Čas je, da mojo mamo dokončno sprejmem v srce, da jo v življenju res sprejmem tako, kakršna je. Nekje pri Otočcu je med nama preskočila iskra, začutila sem jezo. Ups!? Takoj sem se odločila, tokrat ne grem v pleksus. Ostala bom v srcu! Dihala sem v srce in iz srca in ostala mirna in - tiha, medtem ko ona ni skoparila s svojimi izrazi. Ko sem začutila ravnotežje in toploto v prsnem košu, sem si z rokama na volanu pred seboj predstavljala mamo in dihala ljubezen skoznjo v svoj prsni koš in nazaj. Potem se je ujela tudi mama. Na poti domov sva se pogovarjali kot še nikoli. Gary Zukav je pravi blagoslov našega planeta in posebej sem vesela in hvaležna, da je tudi blagoslov moje mame. Ta vožnja iz Krškega je bila res eno samo sprejemanje in dovoljevanje. Obe z mamo sva "pametni" in radi govoriva. Tokrat sva pokazali, da sva se naučili tudi poslušati - mama je razlagala Zukova, jaz pa Kryona.

Ko sem prišla domov, sem v skladu s komunikacijo pete čakre poklepetala z Bernardko v meni.
Kako bi ti bilo všeč ime Lučka? sem jo vprašala.
Ni pomembno, ker to sem.
Imaš kakšen predlog, kako bi midve svetleje in močneje zasijali?
Poj, poj, poj! me je presenetila.

Sedla sem v svetišče in pela gajatri mantro za vsako čakro in potem prema mudito. Nekaj je vezalo moje grlo. Šla sem v glasno molitev Babi in Mami, premantrala džapa malo in še enkrat zapela prema mudito. Bilo je dosti bolje. Dihala sem Ljubezen skozi mamo, očeta in Nušo ter skozi strica, ki sem ga ta dan obiskala. Kot otrok sem preživljala počitnice pri njem v Savinjski dolini in vedno sem ga imela rada, čeprav je bil nekako strog z menoj.

Postavila sem si strica predse in začela dihati ljubezen. Zelo me je presenetila moč energije, ki je očistila in okrepila mojo, prava vročina se je pretakala v mojem prsnem košu. Ko sem se namenila čez čas od njega in angelov posloviti, je stric v moji predstavi zakrilil z rokami in želel nazaj k meni. Dihala sem še naprej. V dihanju ljubezni skozi ljudi take energije do zdaj še nisem doživela.

Potem sem po elektronski pošti sem prejela sporočilo:
Postavi si visoke standarde, zaslužiš si najboljše. Pojdi za tem, kar si želiš in ne zadovolji se z manjšim.
Verjemi vase, ne glede na to, kaj izbiraš. Vzdržuj energijo zmagovalke in nikoli ne boš izgubila.
Misli na končno postajo, vendar ne skrbi če zaideš - najpomembnejše je, kar se na poti naučiš.
Vzemi vse, kar si postala, da boš lahko to, kar lahko si.
Zaplavaj nad oblake in dovoli, da te tvoje sanje osvobodijo.

* * * * *

Ozavestila sem eno svojo novo energijo. Štiri ženske so se v osmih mesecih zbližale in na zadnje srečanje prinesle grozdje, doma spečene piškote in - čokolado! Ni me motilo. Po uvodni molitvi, ki je zahvala Najvišjemu in Najboljšemu ter angelom za prisotnost in sodelovanje gredo energije skozi mene zelo intenzivno, jasno in čisto. Na delavnicah se jasno in z gotovostjo slišim govoriti zamisli, na katere včeraj še pomislila ne bi in presenečena sem, kam v petih urah pripeljejo. Opazujem, kako se delavnica zasuče in milostno zaključi, kako se pokaže nepričakovan izid za naše najvišje dobro. Vedno se zaključi v miru, veselju in sprejemanju. Danes so prav te ženske rekle, da sem se na delavnici razjezila, pa se nisem. V meni se enostavno prebuja in začenja izražati nova, drugačna energija.

Nov del sebe čutim kot silo, ki je spontanost in moč veselja in entuzijazma, vse to pa je posledica moje zavezanosti delu in ustreznih vibracijskih sprememb. Med pogovorom se zgodi, da dvignem glas, tu in tam skočim v zrak in zgodilo se je, da sem lopnila po mizi - en del mene je enako presenečen kot prisotni. In malo zmeden, ker ne ve, za kaj gre. Jezna nisem - mar mi je. Za energijo mojega droba gre, za entuzijazem moje biti v veselju do dela. Ta sila kaže veselje nad proslavljanjem naših osebnih prehodov, preobraženih izzivov, korakov duhovne rasti. Bog, kako ljubim svoje delo! Nimam ga samo rada - ljubim svoje delo.

Na delavnici v Kočevju je dekle zajokalo, mene pa je pognalo v zrak in počepnila sem ji k nogam. Božala sem jo, medtem ko sem naprej govorila kot dež in to z eno drugačno intenzivnostjo kot kadarkoli doslej. Jokala je, ker je bolelo kar je slišala, pa se v to sploh nisem spustila. Govorim, kar pride in ne ocenjujem povedanega, razen kadar sem presenečena in tiho navdušena nad čim, kar rečem. Enostavno zaupam v prisotnost energij, ki jih pokličem na začetku delavnice. Vem, da je vsaka, prav vsaka gesta ali izrečena beseda na delavnici naravnost z Nebes, ne glede na to, kdo jo izreče ali naredi. Vse izrečeno, storjeno in izkušeno je izraz Najvišjega in Najboljšega v nas in za nas. Ker je to namen mojih delavnic, drugače sploh ne more biti.

Kaj bo s tem naredil vsak udeleženec delavnice, je izključno njegova stvar.

Včeraj sem podobno doživela pri ženski, ki je iz daljše zelo močne depresije pred časom zlezla s tem, da je pekla piškote. Pekla in pekla jih je in zdaj jih še vedno rada in dosti peče. Rekla sem, da je ta peka, ki ji je tako uspešno pomagala v enem pomembnem prehodu, krasna prilika za naslednji prehod. Morda je čas, da rečeš angelom, naj oni naredijo piškote. Ti pa se temu lahko prepustiš in opazuješ nastajanje enako velikih piškotov brez vsakega ostanka testa. Če boš za tako sodelovanje prosila, če se boš zanj odločila, se bo vse izšlo po božje, tako da boš samo strmela.

Ko je za tem razlagala, kako nepopolne piškote zmečka nazaj v strojček, dokler ni zadovoljna z njimi, me je kar dvignilo in odneslo k njej. Objela sem jo okrog ramen in kot dež govorila naprej in potem počepnila na njeno levo stran.
Potem pa te popolne piškote radodarno napolniš prav do vrha v tole embalažo in se polomijo…
Kateri so zlomljeni? je skočila in začela iz posode pobirati odlomljene koščke, da bi druge ženske dobile same lepe piškote.
Seveda smo se smejale.
Prepusti se… Dovoli, da angeli naredijo piškote! Potem bo angel v vsaki drobtinici tvojega piškota, v vsakem odlomljenem koščku in, ker boš to vedela, te nepopolni piškoti ne bodo več motili…

Nikoli do zdaj se nisem tako "intenzivno" obnašala, čeprav sem vedno znala biti precej energična. Enostavno padem noter. Priznam, da sem malo presenečena in tudi začudena, za tako silo gre. Glava bi v svojih poskusih kontrole rada imela nekaj odgovorov, pa jo samo utišam in si želim verjeti še bolj.

Moj namen pri mojem delu je najčistejši. Delati želim najvišje in najboljše za ljudi pred menoj in to je popolnoma dovolj. Moj namen je vse. V skladu z mojim namenom me bo univerzum očistil in na vse možne načine usposobil za to, da bom lahko živela to svojo vizijo sebe. Verjamem, da dogajanje zadnjih mesecev paše prav sem. Do takrat bom delala to, kar rada delam. Rada govorim o angelih in o partnerstvu z Bogom, ker takrat govorim sebi. Spominjam se tega, kar bi sama rada živela - še bolj. Takrat sem živa in zdrava. Rada bi več delala, rada bi stalno govorila. Takrat sem energizirana in izpolnjena. Takrat govorita moja duša in Mihael.

V novi Kryonovi knjigi sem prebrala:
Ena od značilnosti spreminjajočega se človeka je strast.
Strast, ki pomeni drugačen odnos do ljudi, ki pomeni, da ti je vedno bolj mar.

Strast! Strast je to!? Aleluja! Ja, strastna bom, strastna bom, da bo veselje. To je moja prihodnost, moje zdravljenje, moje očiščenje. Res pa je strast energija, ki se jo večina ljudi boji.

KORENINE PRIHODNOSTI
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem X.

Veseliti sem se začela potovanja na tečaj makrobiotike, ki ga zagrebška Makronova organizira na Hvaru. Zavedla sem se, da že dolgo (pre)dolgo nisem bila v veselem pričakovanju; zjutraj sem kokreirala veselje. Sama sončna se bom v soncu odpeljala na sončen otok in poslej bo samo še sonce, sem čutila. No, ta faza je nujno terjala prizemljitev in dan, ko kokreiraš veselje, je za to naravnost idealen. Zazvonil je telefon in moški iz drugega konca Slovenije je vprašal, če bi peljala na Hvar njegovo hči Nušinih let. V trenutku mi je bilo jasno, da je to božja volja, pri sebi pa sem se le malo pokujala. Ko je Nuša v Indiji, mi življenje vsili nadomestek! V resnici sem za kakih 20 minut padla v užaljenost, potem pa zlezla ven. Neposredna kot sem, sem dekle po telefonu takoj vprašala, če je samostojna in če zna biti tiho. Ne maram, da mi kdo leze pod kožo, sem ji povedala. Pred odhodom na Hvar sem imela toliko opravkov, da sva s Simono prišli na Liburnijo 15 minut pred odhodom. Tako se je začelo deset najbolj intenzivnih dni mojih zadnjih devetih let življenja. Hvar 99 mi je bil nov prehod v intenzivno komunikacijo.

Simona je pogumno in preprosto dvajsetletno dekle z mnogimi potenciali, ki v glavnem spijo. Pred letom dni so ji operativno odstranili levo roko še z nekaj rame. Ko je v avtu trikrat omenila fantomske bolečine sem odločno rekla, da se o njih ne bova pogovarjali.

Pred teboj so dnevi zdravljenja, ne jamranja, dnevi veselja in sprostitve, ne negovanja preteklosti. Torej se bova pogovarjali o stvareh, ki taka stanja omogočajo.

Pogumno se mi je smehljala na vsako pripombo in kimala. Kmalu je spoznala, da kimanju ne nasedem. Ko je na trajektu vprašala, če ji lahko spravim denarnico in dokumente, sem odklonila: Rekla si, da si samostojna. Očitno je bilo, da je moja nova prijateljica zelo zelo močna in pogumna, samostojna pa tudi slučajno ne. Razlogov za to nisem poznala, še to nisem vedela, zakaj so ji operirali roko. Potem ko sem v polnem in dokaj živahnem prostoru Liburnije dobro uro mirno dihala angele, sem kot otrok dobro spala vso noč v spalni vreči na klopi. Pri odhodu sem srečala oficirja Nebojšo, s katerim se poznava iz tečaja reikija na Reki. Pristanek na Hvaru je bil pravi blagoslov. V miru in spokojnosti sva se vozili po mirnem sončnem otoku in si ogledali Vrbosko in Jelso. V Jelsi sem eno poletje pred slabimi 30-imi leti iz kombija ven prodajala losjone in kreme ter cigarete. Ta Kompasov projekt je bil samo enoletni poskus, študentje, razdeljeni po delih jadranske obale s polnimi kombiji, pa smo uživali in dobro zaslužili. S Hvarom imam torej dobro karmo.

Simona je eno veliko srce, stara duša. Postavila sem ji nekaj konkretnih vprašanj, ki so terjala resnico, in padla je v proces. Ljubi Bog, kaj vse je prišlo na dan… Ponoči sem kljub vati v ušesih in molitvi slabo spala, saj je dekle nekajkrat na minuto glasno tleskala z ne vem čim. Slabe energije v njenem energijskem polju so se mi smejale… Naslednji dan smo ji z Babo in angeli očistili energijsko polje in ji pokazali, kako se dela z džapa malo. En teden pred odhodom na Hvar je bila s prijateljico "po naključju" na Brezjah, kjer si je kupila mali rožni venec, ki ga je imela s seboj. (!) In, ja, Marija se ji zdi čisto v redu. Presunilo me je, kako se je oprijela molitve kot rešilne bilke. Glasno sva ponavljali: Marija Devica, Marija Devica, Marija Devica in vmes Hvala za mir, Hvala za zdravje, Hvala za milost, Hvala za veselje… Dnevno sem ji jasno in odločno postavljala ogledalo. Vem, da ji ni bilo lahko, ampak gotovo je čutila, da sem jo res takoj začela imeti rada. Če ji nesem krožnik juhe, je rekla prvi dan.
Zakaj naj ga pa nesem? sem vprašala.
Vroč je, me je pogledala.
Planila sem v smeh: A zame pa ni vroč?

Drugi dan je bila še vedno v procesu. Pogrešala je starše in ponoči jokala, "tleskala" pa ni več. Čez dva dni sva začeli dihati angele in Simona je v ta svet svetlobe in milosti vstopilo z vsem srcem - ustrezen je bil učinek.V parih dneh je prišla do takih vpogledov, da sem imela odprta usta. Zaupala mi je tudi nekaj svojih duhovnih izkušenj. Najin odnos je bil tako intenziven, da so odnosi s skupino okrog mene zbledeli, preden so res zaživeli.

Na tem tečaju makrobiotike so bili Hrvati, Srbi in Bosanci ter David in Cynthia Briscoe. V komunikaciji z odprtimi in zgovornimi ljudmi sem skoraj slišala škipanje moje zategnjene energije na vseh ravneh. Zavestno sem opazovala sproščanje mojih blokad v čustvovanju in povezovanju z ljudmi okrog sebe. Izjemna izkušnja. Tako intenzivna, da nisem mogla izstopiti. Angele sem dihala zjutraj in nekaj malega zvečer, skupaj največ kake pol ure. Kje so tri do štiri ure mirnega dihanja v varnem prostoru razpoložljivega časa samo zame? Kje je čas za tisto, kar najbolj želim delat, za mojo razvajenost? Vstopila sem v vrtinec medsebojnih odnosov, prehod je opravljen, ledenik prevrtan. Naši južni bratje imajo vse življenje pomembno vlogo v mojem življenju in tudi na Hvaru so jo odigrali, v moje veselje.

David Briscoe je ozdravljen shizofrenik, na oko prijeten in ljubezniv ameriški deček, morda kako leto starejši od mene. Zelo zelo topel in res iz svoje biti razumevanja in sprejemanja ljubezniv. Zelo je intuitiven, zelo povezan in uglašen z nebesi. Še en moj bratec je.
Midva se pa že poznava, je ugotovil. Si bila pred tremi leti v Zagrebu?
Seveda se poznava, sem vedela. Pa kako sem vesela, da sva se spet srečala, samo na Zemlji še ne. Njegova predavanja so bila intezivna in preprosta predstavitev delovanja principov makrobiotike, jina in janga v telesu, v hrani in v življenju. En teden sem opazovala, kako je makrobiotika ponegovala moj telešček in prevzela mojo glavo. Samo… Kdo bo pa kuhal?

Izkazalo se je, da je Simona zelo zelo bolna. Imela je zeleno polt, dajala so jo pljuča in to precej, utrudile so jo že stopnice. Neznanec mi je tako po telefonu brez odkrite besede predal težko bolno hči, ki se je brez ene roke z avtom prvič sama peljala na dan najinega odhoda, in to sto kilometrov do Ljubljane. Vse dni do najine vrnitve jo starša nista poklicala niti ona njih. Bila je "moja". Takoj ko sem se zavedla svojega vzgiba, da bi ljudem namignila, da Simona ni moja hči, sem posebej prosila, naj me življenje uporabi za njeno Najvišje in Najboljše. In še enkrat - res mi ni bilo težko. Kot potrpežljivo, veselo in odprto dekle mi je bila vsako minuto skupnega bivanja veliko darilo.

Tvoja duša se je odločila, da boš starše, prijatelje, zdravnike in mene seveda tudi učila s svojimi izkušnjami. Na ravni, ki se jo ne zavedamo vedno, smo ti vsi zelo hvaležni, sem ji razlagala.

Zelo odprta je bila, vse informacije so kar padale vanjo in dosti stvari je takoj razumela. Ko sem ji prevajala Davidov riding, sem izvedela, da je polna metastaz. Ko takrat nisem zajokala, sem se zavedla svojega notranjega miru in stabilnosti, tako potrebnih za delo z ljudmi. David je eno samo sprejemanje in ljubezen. To, kar nam je vsem predaval, je Simoni ljubeznivo nekajkrat ponovil v ridingu: Beljakovinska in sladka hrana neposredno hranita rakave celice, ki bi se jih rada znebila. Seveda ima ona rada mlečne izdelke in sladkarije. Vse je tako intenzivno potekalo, da se nisem imela časa ustavit in kaj pomislit.

Verjamem v čudeže, ljubi Bog, veš da verjamem. Ampak ne morem verjeti, da bo to dekle ozdravelo. Pomagajta mi Baba, Mama, da jo podprem na način, ki ji bo najbolj služil…

Simona je popolnoma neosebno govorila, kako je diagnozi raka pri njenih 12 letih sledilo celoletno obsevanje, čez dve leti 6 mesečno in čez dve leti 18 mesečno obsevanje, ko so bule na levi roki kar naprej nastajale. Potem so jo lanski konec poletja tik pred 19 rojstnim letom presenetili s predlogom, da ji roko odrežejo. V šoku je v dveh dneh privolila v operacijo. Proteze ni videla, samo govorili so ji, da so dobre, praktično enake kot roka. Februarja letos so pri njej spet ugotovili metastaze na pljučih; občasno se zelo slabo počuti in seveda kašlja. Junija letos so ji ugotovili tvorbo na dojki in zadnje tedne je "nekaj" zatipala na spodnjem delu reber. Simona odkrito govori o metastazah. Da so to iste tvorbe kot na odrezani roki, ji je mama povedala pred nekaj meseci. Edina stvar, ki se jo to dekle boji, pa je, da bi ji nekdo rekel, da ima - raka. Do prihoda na Hvar je jemala morfij in zdravilo proti bolečinam. Na moj predlog je zdravila nehala jemati in jih vse dni ni potrebovala. Tistih nekajkrat, ko se je začela slabše počutiti, je dihala angele oz. sva to naredili skupaj. Tudi fantomske bolečine so izginile. Drugi dan predavanj je s trpečim izrazom prišla do mene, češ da gre ležat, ker se slabo počuti.

Zakaj bi počivala? sem rekla. Saj počivaš, ko sediš in poslušaš zanimive stvari. Potrudi se malo, pa boš prebila to navado umika. Do konca najinega druženja se ni več slabo počutila.

Simona je ves čas najinega druženja pridno molila in dihala angele. Vesela je bila ves čas, pokašljevati je nehala, razen en večer, ko sem s sprehoda prišla po enajsti zvečer in je skoraj izpljuvala pljuča. Dolgo sem se zadržala v kopalnici, ona pa ni in ni nehala kašljati. Ko sem ji položila dlani na prsni koš, se je takoj umirila in spala je kot otrok. Samo pozornost je želela.

Večkrat na dan sem se zavedla, kako zelo sem hvaležna za Nušo, kako sem blagoslovljena z njo.

Na Hvaru sem tako vstopila v novo raven odnosov z ljudmi. Klepetala sem z gospemi v sedemdesetih letih in otrokoma devetih let, vmes pa z vsemi drugimi iz Šibenika, Splita, Tuzle, Gorskega Kotarja do Zagreba in Reke. Nič se nisem trudila biti dobra ali družabna, sam njihov temperament mi je pomagal biti bolj spontana.Taka, kot sem včasih bila. Dihati enostavno nisem imela časa, tokrat mi je resnično pomagal samo namen. Pomagala mi je izbira, da v ljudeh okrog sebe vidim tisto najboljše in to niti ni bilo težko.

Zbližala sem se z naravnost zdravilnima energijama malo starejših žensk iz Bosne in Gorskega Kotarja. Sadeta in Bruna sta bili vsaka na svoj način zelo živi in po dolgem času sem se smejala, da me je bolel pleksus. Seveda ju je življenje dalo skupaj v sobo; skupaj sta se smejali, hodili na kavo in zdravo opravljali (recimo, da je to mogoče). Zadnje dni smo se smejale skupaj, pa tudi spile kozarec vina. Res je, da mi nobena vina ni zlila v usta. Srečala sem ju zadovoljni na vrtu mestne restavracije, prisedla, da se malo nasmejim, potem pa vse tisto prigovarjanje in siljenje… Požvečila sem pečen kalamar in ga izpljunila, čebulo iz slabe solate pa pogoltnila. Ja, in kozarec vina, ta me je stal 155 nemških mark. V dobri volji sem na mizo iz torbice položila karti za trajekt in mislim, da je belo kuverto skupaj s prtički nehote pospravil natakar. Lekcija mora biti vzgojna. Ker moj priimek v računalniku seveda nič ne pomeni, sem pri odhodu s Hvara kupila še ene karte za trajekt - za avto in za naju s Simono.

Konec okrobra je bilo na Hvaru sanjsko vreme in s Simono sva se po koncu tečaja namenili prepotovati Hvar. Takoj na začetku izleta sem morala ustaviti ob črnobeli mucki tik ob cesti skozi gozd. Bila je manjša kot moja dlan in komaj je stala na zadnjih tačkah. Samo usta je rdeče odpirala, da se mi je zdelo, da jo slišim kljub glasni kaseti. Nekaj dni stara in šibka je hodila cikcak, z našpičenimi zobki pa uspešno mimo salame luknjala moje prste, da mi je iz njih kapljala kri. Tale značaj je pa bil nekaj! Simona se je seveda oh-kako-bi-jo-imela-rada razmarmeladila. Ko sem počepnila dva koraka stran od majcene živalce, sem rekla pri sebi:

Bog, ti veš, kako si želim (sicer rdečo) muco in spoznala sem že, da sem premalo doma, da še ni čas zanjo. Če pa tole malo čudo potrebuje lastnika kot sem jaz, sem za. Kako jo bom pripeljala domov, se nisem vprašala. Tako kot se tega nisem vprašala pri 19. letih, ko sem iz Londona preko 5 državnih mej domov pripeljala na trgu kupljenega psa. Muca je počakala, da je zraven počepnila še Sabina in potem odvijugala k njej. Nisem natanko vedela, če mi je to prav ali ne…

Muco sva imenovali Vira (kot Boginja) in imeli sva jo 24 ur. Življenje jo je poslalo Simoni, da je praktično doživela učenje o veri in odklopu od družine in to na dan, ko sva se preselili v privatni apartma. Štela sem tiste svoje markice, nakupila zelenjavo na trgu za naju (ajdo sem imela) in mleko, polento ter salamo za Viro, pa smo imele dva menija. V trgovini sem prosila za škatlo, na cesti nabrala pesek in strmela, kako hitro je Vira postala čista. Naj nama Bog pomaga, ko se bo ponoči drla, sem pomislila, ko sem si tlačila vato v ušesa. Simona se še ni odločila ali bi jo res rada imela doma ali ne in prosila sem za vodenje, da ne naredim kakšne neumnosti. Muca se je seveda ponoči drla kot velika. Ko sem ji odtavala skuhat svežo polento, sem videla, da ji je prejšnji obrok že zdajala Simona. Očitno sva ponoči izmenično dežurali.

Zjutraj sem vedela, da bom muco pustila na Hvaru, vendar ne v mestu.
Moli..., sem rekla Simoni.
Kako? Za kaj?
Preprosto in iz srca, to zate ne bo težko. Prosi za tako vodenje, da ga bova razumeli. Boš videla, kako naju bodo angeli lepo vodili. Viro bova pustili natanko tam, kjer bo najbolj prav zanjo. Kakšna gostilna bi bila ustrezna, da bo žival dobro jedla...

Odpeljale smo se za občutkom in prišle v mali raj, v prelepo Milno. Okrog cerkve je bilo vse tiho (to bi bila tudi ena možnost, sem pomislila), ob obali sta se gostila dva para in sončen mir je vladal in milina. Ko sva se bližali gostilni, se je pojavil velik zadovoljen črnobel maček z okroglo glavo - vsak bi se strinjal, da je Virin sorodnik. Scena je prevzela tudi Simono. Enako črnobel maček! Ljubezniv je bil do Vire, ki jo je Simona spustila na tla. Izjemen mir, prav kičasta lepota dneva in skladnost vseh doživetih dejavnikov so potolažili tudi Simono. Vedeli sva, da bo Viri pri tem mucu dobro.

Na Liburniji sem se zgodaj zvečer zleknila na klop z ruto na očeh, ko se je prikazal Nebojša s ključem za kabino. ?! Simona je bila navdušena, skoraj tako kot nad oslom na Hvaru, ki ga je prvič videla živega.

Pokliči me, kadar želiš, sem ji rekla, ko me je v Ljubljani solzna objemala s tisto eno roko. In res, hvala ti za družbo. Eno veliko sonce si; ne pozabi tega!

Isti večer je iz Indije prišla Nuša - spremenjena.Tudi fizično. Odrasla je v prelepo mirno in samozavestno mlado žensko. Zdaj res ni več "moja". Dokončno je Babina, Mamina, fantova, od življenja.

* * * * *

Nekaj dni me je kuhanje makrobiotike močno zaposlovalo, dokler nisem "prišla noter". Kar naenkrat so bile okrog mene posode in kuharske knjige - klasična Kushijeva makrobiotika, pa tanjša knjižica s praktičnimi navodili priprave po treh obrokov za teden dni in specialna podrobna preventiva oz. zdravljenje za posamezne vrste raka. Na urniku sem imela nekaj delavničk, počutila sem se bolj živa in krepka. Počasi sem v kuhanju začela uživati. Malo v organizaciji kuhanja, precej v praženju semen in žit in seveda v žvečenju. Hrana je pri tebi zadnja vrsta kompenzacije, mi je rekel Viktor pred nekaj tedni.

Nekaj dni pred kontrolo na onkologiji me je prijela trema in v družbi Kryona in ostalih angelov sem se odpeljala v Ankaran. Namenila sem se osrediniti, povezati z angeli in si skreirati izkušnjo po izbiri, pomeni najboljši možen izid. Končno se je pokvaril 11 let star avtokasetofon. Kaj bom pa zdaj počela v avtu, ko sem vsa ta leta navajena poslušati kasete, ki me dvignejo, prizemljijo, potolažijo ali po potrebi navdihnejo. Ker mi ni preostalo drugega, sem sama pela.

Namenila sem se torej postati razlog moje izkušnje pri kontrolnem pregledu raka. Ankaran mi je bil po dolgem času samost s Kryonom v roki in četrti dan mi to že ni več ustrezalo. Bila sem mirna in stabilna, vendar: Kje so ljudje? Kje je družba? Spremenila sem se.

Domov grede sem pela Babino prema mudito. Če me nič ne bi pozdravilo do tega dne, bi me to petje, tako z užitkom in predano sem jo pela dobro uro. In Baba je bil zraven in pot je minila kot bi mignil. Zato je torej utihnil kasetar…

Čakanje na onkologiji sem si popestrila s knjigo Amorah Quan Yin, z vajami za čiščenje energijskih poti in ravni v sodelovanju s svetlobnimi bitji. Po prihodu s Hvara si na dva dni delam slano kopel (pol ure ležim v hladni vodi z več kot procentom soli), kar izkoristim za branje. Proučevala sem risbe delanja osmic, imenovanih Delfinov val iz te knjige. Horizontalno gibanje z boki je osnova, vertikalno delanje osmic s prsnim košem pa mi še teoretično ni bilo blizu, kaj šele praktično. Združitev obeh vaj in to z različnima amplitudama se mi zdi zahtevna, za zdaj celo nemogoča varianta. Isto noč sem v sanjah začela krožiti z boki in doživela orgazem. Sporočilo, da vaje delujejo, ko se jih bom zares odločila naučiti. In seveda - dobrodošla! Samo, da si oživela, moja spolna energija!

Onkologinja je bila očitno prijetno presenečena nad menoj. Odločno me je pretipala in glasno ponovila, da sem v odlični kondiciji, čeprav zelo suha. Čestitam, me je pogledala v oči in bila sem vesela.
Se boste še kaj oglasila? me je presenetila.
Gotovo ne, hvala, sem se zarežala.
Pa reciva, da boste prišla, če se boste tako odločila, je zaključila.

Odneslo me je telefonirat Nuši, ki je zakričala od veselja. Ja, zdravniki še imajo moč nad nami, ni kaj. Dajemo jim moč. Veselje sem čutila kake pol ure, toploto, odprt prsni koš, potem se je vse umirilo. Nuši sem kupila Orakel Boginj, sebi pa en CD. Ti si Boginja, sem rekla Nuši, in jaz sem Velika Ženska. Res sem se čutila Močno Žensko. Prepoznavam močnega duha v svoji šibki osebnosti. V prihodnosti se bo to dvoje združilo in uravnovesilo.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (17. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041