| 
Igor Kononenko
El-Ghazali (polno ime: Abu Hamid Muhammad Ibn Muhammad At-Tusi Al Ghazali) (1058-1128?) Islamski filozof, teolog in sufi.
El-Ghazali se je rodil leta 1058 v Tusu na današnjem področju Irana. Študiral je teologijo v Nishapurju. V tem času je napisal različne tekste o islamskih zakonih in teologiji, ki se še danes uporabljajo. Zatem je začel pisati religiozne razprave, ki so se uporabljale v političnih bojih tistega časa. Ko je bil star 34 je postal rektor in profesor na Univerzi Nizamiyah v Bagdadu. V tem času je napisal najpomembnejša teksta “The Intentions of the Philosophers” (Smotri filozofov) ter “The Incoherence of the Philosophers” (Protislovnost filozofov). Zapustil je položaj in se odpravil na romanja. Naslednjih deset let je preživel v Damasku, Meji, Medini in rojstnem Tusu. V tem času je napisal 40 knjig pod skupnim naslovom “Revivification of the Religious Sciences” (Oživljanje religijskih znanosti), kjer je poudaril pomen islamskih praks. Zatem se je vrnil poučevanju. Združeval je pravo, filozofijo, teologijo in sufizem. Nudil je duhovno vodstvo logikom, ter učil mistike retoriko. Umrl je po nekaterih virih leta 1111, po drugih pa leta 1128 v Bagdadu.
 Prikazoval je nezmožnost miselnega razmišljanja, da bi dojel Absolut in Neskončnost, Boga. Ustvarjal je ravnotežje med religijo in logičnim mišljenjem. Poudarjal je pomembnost pristnega sufizma kot poti do doseganja absolutne resnice. Do znanja je prihajal z direktnim zaznavanjem resnice, torej intuitivno in ne razumsko. Trdil je, da poleg shranjevanja informacij in sposobnosti, da se jih reproducira, obstaja znanje, ki je višja oblika ljudskega uma. El-Ghazali je poudarjal problem pogojenosti ljudi, ki jih navade in splošno priznano »znanje« omejujejo in zavajajo. Tudi izobraženi ljudje so pogosto neumni in fanatični ravno zaradi pogojenosti. Navado je smatral za bolezen. Razlikovanje med mišljenjem (mnenjem) in znanjem se lahko hitro zamegli in izgubi. Vztraja na tem, da so izobraženi ljudje lahko, in pogosto tudi so, hkrati neumni in fanatično obsedeni. Ena najbolj osupljivih posebnosti današnjega človeka je ta, da čeprav ima že ogromno znanstvene evidence za nasprotno, še vedno zelo težko razume, da njegova prepričanja niso vedno povezana niti z njegovo inteligenco, niti s kulturo, niti z njegovimi vrednotami. Dejansko je nerazumljivo podvržen indoktrinaciji.
CITATI
»Človek ni človek, dokler je nagnjen k samosmiljenju, lakomnosti, razdražljivosti in k napadom na druge ljudi.«
»Učitelj ve kaj in kdaj je učenec sposoben razumeti.«
»Učenec mora zmanjšati na minimum posvečanje pozornosti na običajne stvari, kot to počnejo ljudje iz okolice, saj je kapaciteta pozornosti omejena.«
»Človek je ustvarjen s ciljem učenja.«
»Vprašanje božanskega znanja je tako globoko, da ga poznajo samo tisti, ki ga imajo.«
»Otrok nima pravega znanja o dosežkih odraslega. Povprečni odrasli ne more razumeti dosežke učenega človeka. Na enak način izobraženi človek ne more razumeti izkušnje razsvetljenih svetnikov ali Sufijev.«
»Ljudje nasprotujejo stvarem, ker o njih nič ne vedo.«
»Vprašanje znanja je zelo nevarno: Mož je prišel k zdravniku in dejal, da njegova žena ne more zanositi. Zdravnik je pogledal žensko, ji premeril puls in dejal, da je ne more zdraviti zaradi neplodnosti, ker je odkril, da bo v vsakem slučaju čez štirideset dni umrla. Ko je ženska to slišala, je bila tako zaskrbljena, da ni mogla jesti celih štirideset dni, pa vseeno ni umrla. Zdravnik je pojasnil, da je bila neplodna zaradi debelosti, hkrati pa je vedel, da bi jo lahko le strah pred smrtjo odvrnil od hrane. Na ta način je ozdravela.«
 »Če ima nekdo nekoga rad zato, ker mu je to v zadovoljstvo, potem se to sploh ne bi smelo obravnavati kot ljubezen.«
»Pripraviti se moraš za prehod, kjer ne bo nobene stvari, na katere si se navadil. Po smrti bo tvoja identiteta morala reagirati na dražljaje, ki jih tukaj lahko zgolj slutimo. Če ostaneš navezan na stvari, na katere si navajen, te bo to samo onesrečilo.«
»Ti poseduješ samo tisto, kar se ne bo izgubilo v brodolomu.«
»Rad bi vedel, kaj je človek, ki nima znanja, sploh dobil, in česa človek, ki ima znanje, ni dobil.«
»Učenec je prosil za dovoljenje, da bi lahko sodeloval pri plesu Sufijev. Učitelj mu je dejal, naj se posti tri dni, zatem pa naj mu skuhajo slastne jedi. Če bo takrat raje »plesal«, se sme udeležiti plesa.«
»Kvaliteta mora imeti nosilca: hitrost, ki postane vrlina pri konju, sama po sebi nima nobene koristi.«
»Brez dvoma obstaja cena tega Znanja. Je za tiste, ki ga lahko obdržijo in ne izgubijo.«
»Oh moja duša! Misliš, da si pametna in se jeziš, če ti rečejo, da si neumna. Ampak kaj si dejansko drugega? Pripraviš si obleke za zimo, a nobenih priprav za naslednje življenje. Taka si kot človek, ki pravi, da pozimi ne bo nosil toplih oblačil, ampak bo zaupal Božji dobroti, da ga bo zaščitila pred mrazom - ni spoznal, da poleg tega, da je Bog ustvaril mraz, je hkrati pred ljudi postavil sredstva, s katerimi se lahko zaščitijo pred mrazom.«
Učitelji modrosti 3 Učitelji modrosti 1 |
NE ZAMUDITE
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. maj 2004 @ 12:22 CEST
Ad/1 citat
Ni pravilna trditev, da človek nagnjen k samousmiljenju, lakomnosti, razburljivosti in napadom na druge ljudi, ni človek. Je človek z vsemi možnostmi, da se teh negativnih čustev osvobodi in postane bolj počlovečen. Meje razčlovečenja, ko človek preneha biti človek in počlovečenja na ravni popolnosti, nihče ne pozna, da bi negiral človeka v človeku ali dvigoval človeka v območje božje popolnosti.
Ad/2 citat
Citat, da učitelj ve kdaj je učenec sposoben razumeti, po mojem mnenju preveč dviguje vlogo učitelja in pocenjuje vlogo učenca. Učenec, ki ne preseže svojega učitelja, je imel slabega učitelja. Učenec, ki ima dobrega učitelja, se sam zaveda kdaj in kaj je sposoben razumeti, ker je znanje za razumevanje od dobrega učitelja že sprejel. Ne moreta obstajati dober učitelj in slab učenec. Učitelj in učenec sta v učenju v premem sorazmerju in ne v obratnem sorazumerju, zato je citat zgrešen.
Ad 3/ citat
Človek je v svoji evoluciji razvil sposobnost učenja in se dvignil nad živalsko vrsto in tako evolucijsko izoblikoval svoje cilje. Človek ni bil nikoli ustvarjen s ciljem učenja, temveč z njegovo možnostjo, ki je za njegov obstoj postala nuja.
Ad 4/ citat
Nihče nima božanskega znanja in nihče se ne more poveličevati z njim, ker ga nihče ne more doseči. Citat, da božansko znanje poznajo samo tisti, ki ga imajo, je znak filozofske oholosti in domišljavosti.
Ad 5/ citat
Trditev, da povprečen odrasli ne more razumeti dosežke učenega človeka in da izobraženi človek ne more razumeti izkušnje razsvetljenih svetnikov ali Suftijev, pomeni oholost tistega, ki se za to ima, ne ve pa in se ne zaveda koliko ne zna in koliko ne ve ter ne more doumeti, da vsak povrečen ali izobražen človek lahko njega doseže ali preseže.
Ad 6/ citat
Nasprotovanje ne izhaja le iz nevednosti, temveč tudi iz vedenja. Znanje v nepravih rokah pa pomeni neznanje.
Ad 7/ citat
Čustvo zadovoljstva še ne pomeni ljubezni, kajti človek je lahko zadovoljen ob prilaščanju materialnih dobrin in pohlepu, ne da bi kdaj sploh občutil čustvo ljubezni. Zreducirati čustvo ljubezni na nižje čustvo osebnega zadovoljstva pomeni, da tisti, ki je pregovor napisal, ni nikoli razumel in občutil ljubezni. Zadovoljstvo, ki pomeni ugodje je vsekakor nižje čustvo od ljubezni, ki pomeni razdajanje in brezpogojnost.
Ad 8/ citat
Duša ostane vselej navezana na stvari (in ljudi) na katere se je navadila in to samo osrečuje njen spomin, da je bivala kot avtentična stvarnost v človeku z ljudmi in stvarmi, ki jih je ljubila oziroma bila nanje navezana. Njeni dražljaji po smrti so lahko samo istovetni s tistimi, ki jih bo večno v sebi nosila.
Duša človeka se rodi in izoblikuje v tuzemskem življenju in taka ostaja večno. Po smrti človeka se duša ne spreminja in če duša moje umrle matere stoji ob meni in me varuje, je to ne onesreči.
Ad 9/ citat
Citat, da ti poseduješ samo tisto, kar se ne bo izgubilo v brodolomu drži, vendar v brodolomu se lahko izgubiš ti, vse ostalo pa ostane.
Ad 10/ citat
Odgovor na citat, ki govori, da bi rad vedel kaj je človek, ki nima znanje, sploh dobil, in česa človek, ki ima znanje, ni dobil, ni težak. Odgovor: Oba sta dobila premalo.
Ad 11/ citat
Ni razumljivo zakaj takšna strogost učitelja za dovoljenje pri udeležbi na plesu Suftijev. Veselje do plesa in potreba po hrani sta dve ločeni stvari. Tisti učitelj, ki obe stvari pogojuje kaže na to, da je bil mutazilit, ki je svoje filozofske nauke utemeljeval in poglabljal z nasiljem namesto z razumom in ljubeznijo. Ljubezen je vselej brezpogojna. Bog je v svojih zakonih prek človeka razodel ljudem resnico in svojo ljubezen. Bog nikjer ne pogojuje ljubezen s kaznijo ali prikrajšanostjo, temveč z odpuščanjem. Strogost ali ravananje učitelja meji na sadizem, saj ni v njegovem ravnanju nobenega vzgojnega nauka. Tistega kar rad delaš, si ne moreš izboriti s prikrajšanostjo ali kaznovanjem, temveč z ljubeznijo in veseljem, da to svoje notranje poslanstvo izpolniš in da ti dobrohotni človek pri tem pomaga.
Ad/ 12 citat
Ne le kakovost, tudi hitrost mora imeti nosilca. Obe morata biti usklajeni, kajti ena lahko izniči učinek druge. Hitrost lahko postane vrlina pri konju in človeku, če je pogojena s kakovostjo. Hitrost sama po sebi nima nobene koristi in tudi učinka ne, saj hitrost brez značilnosti - kakovostnega ali nekakovostnega dela - sploh ne obstaja. Hitrost spremlja delovanje, delovanje pa se razvija v časovnih okvirih, ki samo za sebe ničesar ne pomenijo, če jih ne spremlja delovanje.
Ad 13 citat
Citat, da obstaja cena znanja, ni popoln s komentarjem, da naj bi bila za tiste, ki ga lahko obdržijo in ne izgubijo.
Odgovor: Znanje samo po sebi zastari, če ga ne obnavljamo. Zato znanje, ki si ga le obdržal in ga nisi obnavljal in dopolnjeval, ni več znanje, temveč neznanje, saj te je čas prehitel.
Ad 14/ citat
Citat je pomanjkljiv, ker ne pove svojega bistva.
Duša in razum sta dvoje. Duša je eros, razum je logos.
Razum je lahko pameten, manj pameten ali neumen. Človek, svoj vrh razuma boš dosegel, v ultrahumanem območju v točki Omega, sedaj preživljaš svojo vmesno razvojno stopnjo v smeri neoosfere, se pravi v smeri razvoja razuma, kar pisec citatov okrog 1.100. leta ni povsem razumel, saj se je sam štel kot vrh razuma.
Človeška duša pa je lahko velika ali majhna. Je dejavnost srca. Tvoje misli človek, mislijo, besede besedujejejo, tvoja duša pa nerkuje besede in dejanja. Duša je tvoja prava bitnost, ki se prikazuje v obliki tvojih človeških dejanj, ki izhajajo iz dobrote tvojega srca. Če duša zaupa božji dobroti, ne bo nikoli ozebla, saj se skoz dušo razodeva božja toplina in tvoja duša te bo v življenju osrečevala. Obleke za zimo si pripravimo s pomočjo razumskega sklepanja na mraz. Nosilec priprav za prehod z dopolnitvijo življenja pa je naša duša, ki je absolutna, neskončna, vzvišena in brezpogojna obenem. Le v svoji ljubezni se lahko približuje popolnosti, ki je nekoli ne doseže, ker popolnost je le v božjem.
Zaključna misel:
Islamska filozofska in siceršnja znanstvena misel je prispevala v skupno civilizacijsko dediščino, toda vzpon islamske kulture in znanstvene misli se je v določenem zgodovinskem obdobju ustavil in šeriatska znanost je s tem izgubila svojo filozofsko podlago in je vse do današnjih dni ostala bolj ali manj pri preživelih vrednostnih merilih, na kar kažejo tudi zgornji citati, ki so tudi med verskimi ločinami znotraj islama deležni različnih pogledov in kritik. Beremo jih lahko le v kontekstu evolutivno - dinamičnih sestavin življenja in razvoja kolture, ki se je v določenem trenutku ustavil. V zgodovinskem procesu nastajanja in propadanje raznih kultur se omenjena filozofija pokaže kot nerazumljiv sistem verskih, moralnih in filozofskih ter družbenih pravil in njihovo razumevanje je močno odvisno od poznavanja islamske religije in kulture. Pričujoči prispevek o učitelju modrosti " El-Ghazali, islamskega filozofa, teologa in sufi se lahko bere le kot zanimivost, je pa preskromen, da bi opisal vso pestrost razvoja islamske filozofije in njene vloge. Citati se ne vklapljajo v današnji način razmišljanja in dojemanja sodobne filozfske misli.
Odgovore na citate sestavila in napisala: Tatjana Malec
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: stojči dne torek, 4. maj 2004 @ 16:23 CEST
da prava spoznanja prihajajo iz srca, da je tam skrita vsa inteligenca vesolja, oziroma celotna Knjiga Življenja duhovnega razvoja vseh bitij in celotnega vesolja.
Problem, ki se pojavlja pri sufijskih modrecih je zelo slab prevod iz arabščine v angleščino in tu Igor Kononeko, ki je stvari prevedel iz angleščine ni nič kriv.
Zelo slab prevod v angleščino dostikrat sam opažam pri pesmih pesnika in sufija Rumija.
Tatjana ima v svojem komentarju nedvomno v marsičem prav, čemur so vsekakor v prvi vrsti kriva tisočletna prepisovanja prepisovalcev, pri katerih so zaradi "boljšega" razumevanja verjetno vmes tako kot pri Bibliji dodajali še kake dodatne besede, kar je vneslo dodatne nejasnosti in še slab prevod iz arabščine v angleščino.
Tudi izraz Znanje bi se pri vseh teh starih tekstih moral spremeniti v Spoznanje, ali uvid ki se je v zgodovini človeštva prenašalo od enega do drugega učitelja modrosti.
Skratka pri vseh učiteljih modrosti gre za kanaliziranje akaše, eterskega zapisa duhovnega razvoja celotnega vesolja,
ki se ga da spoznavati in razvijati izključno po milosti Boga skozi spoznanje srca. :)
lp
---
stojči
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 5. maj 2004 @ 12:16 CEST
hvala za komentar s katerim se tudi sam v celoti strinjam.
Miran.
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 5. maj 2004 @ 17:02 CEST
V preteklosti smo kot narod doživljali indoktrinacijo, ki je pomenila anastezijo duha. Temu pojavu se posveča posebno pozornost v kontekstu tega prispevka in se skuša odgovoriti ne modrečeve citate ali je šlo v prevodu za znanje ali spoznanje (uvid).
Pojem spoznanje se v prispevkih na pozitivkah pogosto uporablja, zato menim, da je tudi zato potrebno ta pojem osvetliti z vidika njegovega pomena. Spoznanje dogodka, osebe, trditve ali samega sebe zahteva vrsto operacij zaznave in opazovanja. Je sestavljano dogajanje in ne obsega samo "prvinskih" občutkov, temveč dojemanje predmeta, reči, položaja, prizora, dejanja in samega sebe v celoti. Torej obsega dejansko to, kar imenujemo spoznanje. Vsako spoznanje ima tendenco po izrazitosti, ki je odvisna od usmerjenosti opazovalca, kam je obrnjeno težišče opazovanja, pričakovanje, simpatija ali sugestija. V jedru je to motivacija zaznavanja, ki je obenem "social reception". Če je spoznanje vezano na določena merila in norme je "prikrojeno" zaznavanje oziroma spoznanje. Prikrojeno spoznanje je pod vplivom indoktrinacije ali kot Stojan Svet navaja v tem prispevku pod vplivom nepravilnega prevoda misli. Kadar je spoznanje prepojeno s čustvi, tako da je pomenilo za osebo pravo "doživetje" , se taka vsebina ne ohranja po golih zakonih spomina, ampak po zakonu osebnega doživljanja, ki postane tako rekoč del osebe same, lahko bi tekli tudi "cum grano salis". Pozabiti na tako doživetje pomeni, kakor bi pozabil del samega sebe ali izgubil svojo lastno intentičnost. Misleci imajo običajno ohrabrujočo moč čustev in sposobnost, da ta sestavina sega globoko v njihovo osebnost. Spoznanje mislecev izpred tisoč let je bilo drugačno, kot je lahko spoznanje sodobnega človeka. Zato citatov ne moremo razlagati zgolj preseljeni v tedanje razmere, ker jih premalo poznamo oziroma jih sploh ne poznamo oziroma čutimo, temveč iz sedanjega časa in doumevanja, ki je lahko tudi kritično.
Znanje pridobimo z učenjem, memoriranjem in razumljenjem vsebin. Znanje je odvisno od človekove učljivosti in inteligence ter razmer v katerih živi. Sekundarni učinek znanja je tudi rast in zorenje. Učljiv človek je bogatejši, spontano raste in zori na višji ravni. S pomočjo učenja in znanja oblikujemo svoje odnose do stvarnega sveta in nabiramo nove izkušnje. Spoznanje in znanje sta si v medsebojni vzročni zvezi. Pri tem je pomembna odprtost za vzgojno motivacijski okvir. Tu imamo dve poti, eno odpiramo od zunaj navznoter, drugo pa obratno od znotraj navzven. Učitelj mora imeti do učenca zrelostno razdaljo in vzgojno oblikovano razmerje. Znanje je lahko pretirano formalistično, narejeno, izumetničeno, normirano, predmetno, vsiljeno, izvajano s špartansko vzgojo, z nasiljem in tudi preživelo. Pri razumevanju citatov modreca zahteva dinamika časa preoblikovanje vzgojnega polja in distanco, da se znebimo starih vzgojnih vsedlin, ki jih sicer lahko preučujemo kot zanimivost davne zgodovine in ljudstev različnih od evropske mentalitete. Z vidika sedanjosti se mi citati niso zdeli ne vem kako poučni, temveč sem jih brala kot preživlo miselnost in kot bolj malo uporabne za sedanji čas. Če bi hoteli bolj razumeti islamskega misleca tedanjega časa, bi morali biti seznanjeni z obdobjem in razmerami vladanja Abasidov, ki so odvzeli kalifat Umejadom (okrog 750. leta) in ga upravljali do 1258. leta, to je v času, ko je navedeni modrec živel. V tistem obdobju se je z napadom sunitov okrepila vloga kalifata, kot verskega vodje, vendar politična oblast je ostala v rokah sultana. Spoznanje in znanje je bilo tedaj odvisno od načel islamske teokracije, s katerimi so bili prežeti tudi misleci tedanjega časa. V božji državi oziroma teokratski ureditvi se je kot konstitutivna sestavina pojavljalo verovanje, da je delovanje vladarja in funkcioniranje politične ureditve ter kulture odraz božje kreacije in v skladu s temi zagotovili se je uresničevala verska dogma in iz tega izhajajoča kultura. Šlo je za absolutistične in totalitarne ureditve . Allah je neskončno močan in strog, kazen je del pridržane mize božjih odločitev. Tiste, ki ne verjamejo Allahovim besedam čaka strašno trpljenje. Koran je po Božjem zakonu in Božjem redu močno vplival na oblikovanje islamske duhovnosti in šeriatskega prava. Posvečeni modreci in komentatorji so smeli svojo razlago opreti samo na višje vrednote zapovedanega duhovnega kroga in na tej osnovi oblikovati svoje filozofske nauke. Danes je celovito razumevanje islamske filozofije samo z evropskimi merili zaradi njene notranje zapletenosti praktično nemogoče. Islamska filozofija je nastajala pod vplivom mnogih duhovnih smeri, privzetih in številnih drugih kultur: hebrejske, helenistične, perzijske in krščanske. Te so s svojim izročilom bolj ali manj močno vplivale na oblikovanje islamske filozofije, v kateri se odraža s helenizmom prežeta islamska misel, kakor tudi islamska teologija in sufijski misticizem ali sufizem, ki je nastal na podoben način, kakor misticizem drugih kultur in religij, in sicer predvsem iz notranjega upora zavesti družbenim krivicam in notranjih duhovnih potreb posameznika, povezanih z zahtevo po očiščenju (askezi), da bi lahko Bogu sledili za vsako ceno. Njegov razvoj je pomembno vplival na islamsko duhovnost, vendar je predvsem zaradi napačnega razumevanja v islamu in kulturnem civilizacijskem razvoju nasplošno deloval bolj zaviralno. Pri preučevanju islamske kulture je treba upoštevati, da so na področju filozofije, medicine, matematike, fizike, kemije, astronomije in drugih posvetnih znanosti Arabci sprejemali znanstvene dosežke tako od Grkov kot od drugih narodov, še posebej Hindujcev in Perzijcev. Te dosežke so v določenem obdobju prevzeli in jih poenotili ter jih v posodobljeni obliki prenesli v svetovno dediščino drugih narodov. Dela arabskih piscev imajo pomemben vpliv tudi na gibanje renesanse v Evropi. Kot ena izmed velikih svetovnih relegij je islam imel pomembno vlogo ne le v zgodovini in kulturi arabskega sveta, temveč tudi pri vseh ljudstvih Bližnjega vzhoda, pa tudi pri Irancih, Turkih, Indijcih, Indonezijcih, pri mnogih ljudstvih srednje Azije, Kavkaza, Balkana ter pri znatnem delu prebivalcev Afrike, znatno pa je prisoten tudi na Kitajskem. Politična filozofija Korana je zasnovana na razodetju, da je Bog stvarnik univerzuma, vključno s človekom in vsem kar je z njim povezano. Verska in politična oblast ter kultura so v islamski skupnosti neločljivi. Bog sam je edini upravljalec tega, kar je ustvaril. Zato je islamska država samo Božje namestništvo, v katerem nihče nima pravice do oblasti. Vsi morajo živeti tako, kot je določil Bog ob svojem razodetju po svojem Preroku Mohamedu. Šeriat je najvišji zakon in vsakdo se mu mora podrediti. Suverenosti ne more imeti nihče razen Boga. Allahu se podreja vse v nebesih in na zemlji, če vi to hočete ali ne.
Islamska civilizacija ima precej skupnega z evropskimi antičnimi koreninami, čeprav sta se v primerjavi z evropsko civilizacijo obe samostojno razvijali v posebnostih okolja, v katerem sta nastali. Z vsemi temi posebnostmi muslimanskega sveta je treba razumeti tudi citate islamskega misleca El-Ghazalija - Abu Hamida Muhammada Ibn Muhammada Al Tusi Al Ghazalija (1058 - 1128), islamskega filozofa, teologa in sufija. Popolnoma razumljivo je, da je bil podvržen indoktrinaciji tistega časa, kar predstavlja pomemben faktor za razlagalno vrednost njegove misli. Brez poznavanja islama je težko razumeti njegovo filozofsko misel. Na citate sem odgovorila z evropskimi merili, kamor spadam in tako kot doumevam določene pojme. Upam, da sem s tem svojim razmišljanjem dopolnila avtorja dr. Igorja Kononenka in oba komentatorja Stojčija in Mirana.
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Igor Kononenko dne sreda, 12. maj 2004 @ 12:58 CEST
Vsak stavek, vsako trditev ali zgolj besedno navdihovanje lahko razumeš na tisoč načinov, kar je odvisno od tvoje pogojenosti in od tvojega namena. Če želiš v stavku najti neumnost, jo boš našel, če želiš najti nedoslednost, jo boš našel, če pa želiš najti modrost, jo boš tudi našel. Besede so omejene, tako kot je omejen logični razum, zato resnice ne morejo opisati, kaj šele prepričati nekoga, ki ima svoje pogojenosti, od katerih noče odstopiti. Interpretacija nekega stavka je odvisna seveda od definicije besed, naravni jezik pa je, na srečo ali na nesrečo, dvoumen in se seveda besed ne sme (vedno) interpretirati dobesedno. Kot primer, Tatjana je zapisala:
" Ni pravilna trditev, da človek nagnjen k samousmiljenju, lakomnosti, razburljivosti in napadom na druge ljudi, ni človek. " Besedo človek lahko razumeš na tisoč načinov. Moja interpretacija besede "človek" v 1. citatu El Ghazalija je "človek, ki je dosegel svoje bistvo". Kdor išče v tem stavku modrost, bo to tako tudi interpetiral, kdor išče omejenost in neumnost, bo intepretiral besedo po svoje. Drug primer, Tatjana zapiše:
"Citat, da učitelj ve kdaj je učenec sposoben razumeti, po mojem mnenju preveč dviguje vlogo učitelja in pocenjuje vlogo učenca."
Spet je stvar interpretacije besede "učitelj". Moja intepretacija je, da gre za "razsvetljenega mojstra". Če pa seveda ne dopuščaš možnosti, da nekdo lahko doseže nivo mojstra, potem se lahko spotikaš v razne definicije in relacije med učencem in učiteljem.
Nima smisla, da poskušam analizirati vse citate, naj jih vsak začuti po svoje. Vendar si nikar ne deljate iluzij, da boste z razumskimi argumenti prišli do resnice ali da je tista resnica, ki jo sprejemate vi, enaka tudi za vse druge ljudi. Dejansko je resnica vedno subjektivna in je zaradi tega vedno različna od človeka do človeka. Za nekoga bo nekdo moder, za nekoga drugega pa totalni idiot.
Če ne dopuščaš možnosti, da obstaja duhovna resnica in da obstajajo razsvetljeni mojstri, s tem seveda ne dopuščaš, da obstaja modrost. Ne trdim, da je El Ghazali bil razsvetljen, niti, da je bil moder, vem pa, da ga lahko kot takega nekateri ljudje dojemamo in v njegovih besedah čutimo globoko modrost. Zato ga dojemam kot nadnacionalnega, nadverskega, nadrasnega in tudi nadčasovnega modreca. Kdor želi, pa ga lahko poskusi omejiti v "kontekst" islama in 12. stoletja, ter poskuša razumarsko dokazati, kako je bil indoktriniran. Dokončne resnice itak razum ne bo dal, je pa seveda važno, kaj čutiš ob tem, ko bereš njegove besede. In tvoji občutki so enako pravilni kot moji, prav tako dobro veljajo tvoji zate, kot veljajo moji zame. O tem, ali je kdo bližje resnici, pa razum itak ne more soditi. Modrost je treba začutiti in ne obračati besede.
Lepo se mejte, Igor
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 13. maj 2004 @ 11:15 CEST
Modrost modreca lahko občutiš tako, da izraziš kaj občutiš in kako misel pojmuješ glede na čas, v katerem živiš. Teh občutenj in razlag pa je lahko toliko, kolikor je ljudi. Modrost s svojim starodavnim sporočilom ima različne namene in izvira iz različnih vrelcev. Človek je lahko s svojim sporočilom v vseh časih moder na svoj način in svojo modrost črpa iz vrelcev, ki so na novo zažobureli iz skale. Pri vsem tem pa je najpomembnejše, da je studenčnica čista, da se mimoidoči lahko odžeja in spočije ob njej. Modrost bi lahko primerjali tudi s starim drevesom, ki nam daje osvežujočo senco in nas hrani s svojimi sadovi. Ko to drevo usahne, ga nadomesti novo drevo, ki nam prav tako daje osvežujočo senco in nas hrani s svojimi sadovi v času, ko človek te sadove uživa. Vslej je pa tako, da modrost ohranja starine, napredek jih ruši. Napredek hoče novih dejanj, modrost pa je stara. Mi smo tu nekje vmes. Prav je, da imamo pravi odnos do obojega. V tem je tudi modrost, ki pa ni okrasna rastlina, zrasla v zavarovanem vrtu, temveč na velikem polju in jasi med mnogoterimi rastlinami, cvetjem in drevesi.
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Igor Kononenko dne četrtek, 13. maj 2004 @ 11:57 CEST
Lepo si zapisala o modrosti, le primerjava z "napredkom" je zavajajoča:
"Vslej je pa tako, da modrost ohranja starine, napredek jih ruši. Napredek hoče novih dejanj, modrost pa je stara. "
Modrost je stara in mlada hkrati, ne more nikdar zastareti, čeprav je najstarejša. Pravi NAPREDEK je približevanje modrosti, vse ostalo je navidezni "napredek", ki te ujema in mami v svoje kremplje, s tem ti seveda tudi pomaga, da si nabiraš izkušnje, na koncu se bo vseeno vsakdo prej ali slej vrnil k modrosti, nekateri prej, nekateri malo pozneje...
Lep dan, Igor
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 13. maj 2004 @ 15:52 CEST
se kar trinjam steboj, ko praviš:"pravi napredek je približevanje modrosti, vse ostalo je navidezni " napredek."
Pojem " napredek " bi lahko poimenovali tudi kot " znanje " in lahko mirno zatrdimo, da je med " napredkom-znanjem" in " modrostjo" velika razlika, nepremostljiv prepad. Seveda mislimo na Božansko modrost, ki je za vsakega duhovnega iskalca na duhovni poti pomembno, da ve, da Božanska modrost ni isto kot znanje, ki si ga lahko pridobimo z zbiranjem podatkov. Zato brez razuma, ki ima modrost, ne more nihče na poti razsvetlitve Napredovati niti za centimeter.
lep pozdrav od Mirana
in nadaljuj z Učitelji modrosti.
Učitelji modrosti 2
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 13. maj 2004 @ 18:22 CEST
gre samo za jezikovni nesporazum. Ali napredek ni modrost?Resnica je neizogibni pogoj uporabnosti. Staro se ohranja in njegov duh (stara modrost) se reinkarnira v novem. Doživi novo vstajenje. Staro zaživi v novem novo življenje, ki ima docela drugačno podobo kot prej. S tem se ohranja vekotrajnost duha in njegove misli. Novo je več kakor gola sprememba, velja za napredek. Staro paradigmo modrosti izpodrine, ne da bi rešil njene stare probleme. Vidim, da se zelo preproste stvari lahko zapletejo v nesporazume, vse zaradi jezikovnega nesporazuma. Gre torej za merilo, po katerem gledamo na stvari, po katrem jih ocenjujemo. Še hujše znanstvene krize, kot je ta o modrosti in napredku človek rešuje z znanostjo o jeziku. Vajni prispevki so zanimivi, našo debato pa skladno z logiko pripeljemo do skupne rešitve problema. Modrost je resnica. Napredek pa ne more biti napredek, če nima v sebi znakov modrosti in resnice.
Lep pozdrav obema
Tatjana