Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

V začetku aprila 99 sem dobila potrditev, da imam raka. Resna, a ljubka in ljubezniva angleška zdravnica Christine mi je položila roko na koleno: Raka imaš! Ali lahko rečeš: Raka imam!?

Seveda lahko to rečem, sem pomislila. Pa kaj naj zdaj? Saj jokam! Naj kričim? Bila sem jezna. Jeza je prva reakcija človeka na vsako izgubo. Tudi na izgubo iluzije.

Zvečer sem prosila za vodenje in sanjala:

V nedoločljivo neugodnem ozračju vodim dva majhna psička, od katerih se eden, ta svetel, sname iz povodca in zdirja čez široko asfaltno cesto in naprej, črni pa se poganja za njim, še vedno pripet. Slutim nevarnost in pogledam na levo in desno; samo na levi so v daljavi bližajoči se kamioni. Spustim črnega psa in požene se za belim.

Odpravim se v nasprotno smer, stran od ceste, ko čez čas za mano priteče črni pes in mi pod noge vrže malo črno vlažno stvar. Pomislim, da je nekaj mrtvega, ko prepoznam komaj rojenega črnega psička, še v posteljici. Naenkrat je poleg mene nekaj ljudi, ki občudujejo novo bitje. Poglej, poglej! Ravnokar se je rodil…!

* * *

Verjamem, da ljudje vedno vse vemo. Vemo, če je z družinskimi člani kaj narobe, če se nam je ljubezen odtegnila, če se v telesu kaj kuha… Vemo, pa zanikamo. V levi dojki sem imela cisto kakih pet let in zdaj sem očitno pred končnim obračunom. Česa s kom ali koga s čim? Če sem vsa ta leta vedela za cisto v dojki, kaj bi lahko naredila drugače kot sem? Verjamem, da nič. Posebnosti zadnjih let mojega življenja mi niso puščale odprtih vrat za ukvarjanje s svojim zdravjem. Je čas za smeh in je čas za jok, pa za dojenje in za zabave, je čas za študij in za ljubimce. Zadnja leta sem se ukvarjala s svojim preživetjem.

Vedno sem bila družabna in dejavna. Moje življenje je bila ugodna služba, v mnogih pogledih izjemna hčerka, družba, zabava, potovanja, "ljubezni"… Kot tržni inšpektor sem si delo dobro organizirala in, da bi pametno izkoristila čas, ki mi je ostajal med delovnim časom, sem vpisala magisterij iz ekonomije. Čutila sem, vedela je bolj točno, da se bo po magisteriju nekaj spremenilo. Pri ženski, ki jo nisem poznala, sem naročila horoskop zase in za Nušo. Vi pa niste za zakon, je bil njen prvi stavek. Če starši stanujejo z vami v isti hiši, bi bilo za vas bolje, da se odselite, pa drugi. Naslednji dan sem šla v vse ljubljanske knjigarne in pokupila vse astrološke knjige. Dobesedno. Padla sem noter, kot se reče, in še vedno sem notri.

Leta 93 sem po tritedenskem potovanju po Nepalu pustila službo tržnega inšpektorja. Pri štiridesetih letih sem iz notranjosti ven, iz moči pobude, ki me je vedno vodila v življenju, meni nič tebi nič pustila službo. Nepal se me je dotaknil tako kot se te dotakne duša in, ko se to zgodi, to veš. Potem ne dovoliš nikomur več, da ti jo maže, tepta, brca, smeši, vsaj ne več na tiste načine, kot so to delali do sedaj. Z nekaj znanja iz astrologije in reikijem sem verjela, da lahko pomagam ljudem. In univerzum je planil v smeh. Še včeraj inšpektorica da bo z duhovnostjo služila ljudem…!? Da je to moja prihodnost, sem vedela. No, dolgo dolgo je kazalo kot da to ni tako. Morda v življenju nisem vedno najbolj jasno vedela kaj bi rada, zelo dobro pa sem vedela, kadar nečesa nisem več želela.Tokrat sem enostavno vedela, da ne želim več opravljati inšpektorske službe. Lahko bi celo rekla, da jo nisem mogla. Dvoma pri meni v takih primerih preprosto ni. Notranji vzgib je premočen.

Vzgib pustiti službo je bil iste narave kot naučiti se prastaro tajsko masažo v Katmanduju. Bil je enako močan kot vzgib v drugem obdobju življenja, da grem v razmerje z moškim, ki bi ga večina ljudi ocenila kot neprimernega. Vzgib, ki bi ga upoštevala, če bi se še enkrat rodila. Za vzgib duše je šlo, ob katerem ni bilo nobenega dvoma. Vsi ti vzgibi so me potisnili (naprej) in potem nič več ni bilo isto. Vsak od njih je bil pot iz križišča neomejenih možnosti, ki je premaknila univerzum in s tem potek dogodkov v mojem življenju. Če sem se tega zavedala ali ne. Za vzgibe gre, ob katerih ne obžalujem ničesar v svojem življenju. Hvaležna sem zanje, čeprav so se praviloma razvili v izzive, polne iskanja in preizkušenj, občasnih razočaranj in bolečine, predvsem pa novega odpiranja in spreminjanja, neprecenljivih darov. Za vzgibe gre, zaradi katerih sem danes to, kar sem. Če ne bi tega aprila dobila potrditev, da imam raka, bi rekla, da sem vsak dan bolj zadovoljna s seboj.

Ko sem pustila službo, se je glava poslušno umaknila in začenjala sem živeti nekaj, kar naj bi kasneje postala nova vizija mene. Tega takrat še nisem vedela, pa tudi scenarija na srečo nisem slutila. Podpisala sem eno svojih nezavednih pogodb, za droben tisk še slišala nisem.

Ko sem pustila službo, sem bila pet let ločena in Nuša je bila gimnazijka, stara 14 let. Kasneje sem dojela, da mi je univerzum ljubeznivo podaril dosti časa, da sem se lahko posvetila inteligentni kreativni hčerki, čistemu indigo otroku. Ta se je iz ljubeznive odličnakinje v osnovni šoli naenkrat spremenila v rdečo dolgolasko v vojaški jakni, počenih bulerjih in neredko strganih majicah in za pasom zavezano srajco, ki ji je bingljala okrog kolen. Lahko odrežem spodnji del?, je vprašala z novo srajco v roki. Lahko pobarvam tole (karkoli je že bilo spodobnega)? Svojo hči doživljala kot eno najbolj družabnih bitij z velikimi ideali, katere zaščitni znak sta bila ples in telefonska slušalka. Nabavljala sem ji glino, vedela sem precej o skinih (v žepu nosijo kladivce, veš), poznala vse njene prijatelje in jo skušala (neuspešno) prizemljiti v njenih idealih. Samo poleg nje sem lahko bila, ko je ne-vem-zakaj-jokala in jokala. Vozila sem jo k Ajri, da ji je odpravila aktivno blokado na grlu. Pisala sem ji opravičila in jokala jaz, ko mi je dala za podpisat ukor zaradi neopravičenih izostankov. In ves ostali čas sva se smejali. Smisel za humor je najina močna skupna točka. Ko so nabunkali njenega fanta, jih je fasala tudi ona, ko ga je branila. Vmes je plesala in poslušala glasno glasbo. Na angele sem se začela obračat kot na izhod v sili, saj je Nuša zgodaj začela hodit po disko klubih. Upanje sem našla v njenem horoskopu, ki ji ga je učinkovito zaznamoval pluton. Angeli, recimo, da ste, pazite nanjo, ker jaz ne morem… In pazite name, da se mi ne zmeša. Srečo sva imeli, je rekla Nuša nekaj let kasneje… Po nekaj letih popravnih iz matematike, pa vmesnih cvekov iz biologije in zgodovine, je Nuša maturo naredila s pravdobrim uspehom.

Večino hčerine gimnazije je bilo moje delo popolnoma blokirano. Nobenega zanimanja za moje storitve ni bilo, za astrologijo na primer, za nehipnotične regresije ali reiki… Tu in tam samo za masažo, do katere sem v enem delu te poti čutila precejšen odpor. Jaz, intelektualka in pametna ženska sem bila prisiljena masirati stopala in glave tujih ljudi. Masirala sem v stanovanju, za kar nisem imela uradnega dovoljenja. Po kakšnem letu in pol sem energije teles začenjala čutiti drugače, odkrila sem masažo kot avenijo za božji izraz. Spoznala sem, da masaža ni odvisna od tehnike, ampak od maserja.

V duhovnih knjigah sem prebrala, da v sedanjem trenutku imam vse, kar potrebujem. Da se mi ni treba truditi delati in nekaj početi; namen življenja je samo - da sem. Nisem mogla verjeti, da sem v redu, taka kot sem. Nisem mogla sprejeti, da je res v redu to, da je vse narobe. Ta sporočila so v meni povzročala dodatne napetosti, saj jih nisem mogla živeti. Naprej sem se trudila. V roke mi je začela prihajati literatura, povezana z vero in zaupanjem in na to sem se oprla. Preteklost me ni zanimala in ko sem pomislila na prihodnost, sem šla lahko samo dihat ali molit. Dihanje in molitev sta postala moja meditacija. Vendar obžalovala nisem nikoli. Nikoli, res nikoli mi ni bilo žal, da sem pustila službo.

Na vsakih nekaj mesecev mi je življenje naklonilo kakšno duhovno injekcijo, da sem zajela sapo in se potem spet potopila pod vodo. Injekcijo zato, da enostavno sem vzdržala. Z reško Ananda skupino sem se povezala še v času, ko sem bila v službi, in skupaj s Hrvati sem bila v Assiziju inicirana v kriyabana. Potem ko sem pustila službo, so me ob vsaki posebni priliki povabili na Reko, za majhen denar tudi v Italijo. Prav v Joganandini energiji sem se začela srečevati z milostjo in energijskimi blagoslovi, srce se je odpiralo v posebno doživeti posvetitvi ali obredu. Vendar sem bila previdna. Zelo zelo sem bila previdna. V situacijah popolnoma zunaj moje kontrole sem skušala kontrolirati. Do prepuščanja (življenju, ki je Bog) je preteklo še dosti vode.

Šla sem na tečaje sudarshan kriye in nekaj mesecev me je to intenzivno dihanje reševalo pred energijskimi krči. Za tem sem nekaj let dihala malo manj intenzivno Oshovo tehniko po čakrah. Redno sem hodila v knjigarno na Čopovo - včasih mi je bila še to muka. Vse nove knjige in razpisane delavnice ljudi, od katerih sem jih nekaj poznala…, vse me je samo pritiskalo in tiščalo. Videti je bilo, kot da vsem, razen meni, uspeva. Ker sem hitro spremenila svoje vrednote, sem v družbi starih prijateljev nisem več dobro počutila. Čez noč so postali preteklost.

Terapija, ki mi je v teh letih res pomagala, je bil računalnik. Vsa svoja doživljanja, razočaranja, upe, strahove, travme in obup sem sproti dajala v računalnik. Dobra tri leta tega življenja (izraz je komaj primeren) sem zbrala na več kot 600 straneh. Pisanje je bil moj edini možni izhod v nizu šokov, presenečenj in neslutenih odklanjanj življenja, za katerega sem bila pred tem navajena, da gre v glavnem tako, kot želim. Če mi kaj ni šlo, sem odrezala in se lotila česa drugega, ampak to je veljalo v glavnem za osebne odnose. Zdaj sem v izražanju svojih misli in občutkov začela spoznavati različne energije pisanja. Opisovanje stvari mi je prineslo jasnost, čeprav je šlo za izražanje tesnobe in strahu, tudi za humoristične vložke ter za poglobljene duhovne resnice in spoznanja. Kasneje sem za računalnikom začela razlikovati in prepoznavati angelsko prisotnost. Tako sem nekaj let presedela v kletnem prostoru družinske hiše v Rožni dolini za računalnikom. Pri pameti sem se instinktivno ohranjala še s prevajanjem ameriških knjig, delala sem si povzetke, in tako poglobila znanje angleščine.

Ko sem bila čisto na dnu, sem napisala seznam svojih dosežkov. Kaj sem jaz, Bernarda, v življenju sploh naredila? Ko sem napisala vse stvari od opravljene nižje glasbene šole, petja v ansamblu, triletnega napovedovanja na Radiu Študent, do plesanja in napovedovanja plesnih turnirjev, službe stevardese in diplom na BTF in na ekonomiji, sem se malo bolje počutila. Samo tale zdaj, ki se že dolgo predolgo vleče, ne štima, sem ugotavljala. Potem sem se kot v filmih lepo oblekla in se z dvignjeno glavo odpravila v mesto.Tam sem komaj čakala, kdaj se bom lahko skrila nazaj v klet. Pomagala sem si s tarotom, ki je za nekaj let postal moja navada, moja strast.

Čakre me nikoli niso zanimale, celo odpor sem čutila do njih. Vsa tista natančna števila cvetnih listov, boginje in barve… Do svojih spoznanj o moji energiji nisem mogla čez noč, teorije pa sem imela iz fakultet dovolj in čakre so me odbile. Nuša si je nad posteljo obesila njihov plakat, jaz pa sem ji v antikvariatu kupila debelo knjigo Anodeje Judith, Kolesa življenja. Knjiga Nuše ni zanimala. Kakšno leto je bila v spodnji sobi, dokler jo lepega dne nisem prinesla v stanovanje, jo odprla in brala, dokler jo nisem prebrala. Takoj sem pisala Anodeji v Ameriko in posledični razvoj dogodkov je bil eden prvih večjih zavestnih čudežev v mojem življenju.

Anodejin odgovor sem dobila v desetih dneh. Odgovorila je, da ima delavnice za leto in pol naprej razprodane, da pa je ravno izdala knjigo, ki je povzetek njenega petnajstletnega dela. Nisem imela energije iskat človeka, ki bi mi dolarje nakazal, kot se spodobi. Prosila sem univerzum za podporo, dala v navadno kuverto 40 dolarjev in stekla na pošto. Ko sem se domov grede na pločniku spotaknila tako, da sem padla, sem si rekla: Je kar je, zdaj si lahko oddahnem! Čez deset dni je bila knjiga Sedemkratno potovanje - združitev uma, telesa in duha skozi čakre, v mojem naročju! Pri prevajanju knjige sem spoznala, da deluje - v življenju se mi je dogajalo natanko tako, kot je pisalo. Potem je ga. Metka Pleško rekla, da mi knjigo v njihovi tiskarni stiskajo kot darilo, in stisnjena v kot sem se lahko samo zahvalila.

Prevod Anodejine knjige je bil moj otrok. Kar naenkrat sem v naročje dobila nekaj prelepega, v kar sem lahko vložila svojo energijo. V prevod knjige sem vložila vse svoje sanje, upe in vizije. Začutila in vedela sem vrednost Anodejinih učenj, saj sem jih sproti spoznavala v življenju. Delavnica o čakrah, s katero sem začela leta 95, je bila več let ena mojih največjih katarz, veliko učenje in nadaljnje strogo in skrajno dosledno čiščenje mojega ega. Življenje je bilo vsaj tako pošteno (saj vedno je), da so se mi krila stopila, preden sem poletela. Na prvo delavnico sem se pripravljala tri tedne, prišlo je 8 ljudi in bila je enkratna. Mislila sem, da sem na konju in kako zelo sem se motila. Pred naslednjo delavnico sem sanjala, da bosta prišli samo dve ženski in tako se je zgodilo, čeprav je bilo prijavljenih osem. Čez noč jih je življenje snelo, enostavno niso prišle. Pred tretjo sem sanjala, da sem pred visoko steno v gorah; vsi hodijo mimo, samo jaz ne morem mimo stene. Ta stena se mi je v življenju uspešno manifestirala še nekaj let. Učila sem se dati vse od sebe, ne glede na okoliščine. Molit sem začela zaradi Nuše, te delavnice pa so bile naslednja arena iskrenih prošenj za pomoč.

Angeli, želim delati najvišje in najboljše, pomagajte!

Učila sem se zaupati, ko se mi je občasna trša podlaga pod nogami spreminjala v živ pesek.

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (3. del)