Dragi Stojči,

globoko v čustvenem svetu tvojih bralcev ustvarjaš neko plemenito notranje občutenje, očiščeno v ognju duše, ki nastaja v izgorevanju za spoznanje, za dogajanje resnice, tiste resnice, ki zna počastiti duha znotraj sebe.

Tvoje misli so vselej veličasten mejnik med občutenjem sreče in nesreče. Vselej zgradiš most med dvema človekovima možnostima, človek pa se bo sam odločil ali bo prestopil na eno ali drugo stran svojih možnosti. Srečo znaš občutiti, doumeti, jo uvrstiti, zakoličiti in ponuditi bralcu kot temeljni postulat življenja. Tvoja sreča je ljubezen, ki se pretaka že kar samovoljno, samosvoje, ima vselej duh peroti in se na vse mogoče načine izmika nesreči. V sreči vedno gori plamenček, ki izžiga in izničuje nesrečo. Tako kot Orfejeva lira v Goethejevem Faustu, ki je krotila zveri, tako tvoja pesem, tvoja izpoved odganja vse kar je povezano z domonom in dviga človeka v območje sreče, v območje srca, kar si človek zasluži s svojim zrelim občutenjem sebe v vseh smislih in razsežnostih samouresničevanja. Druga polovica dobrega duha v človeku se je razširila tudi na tisto območje, ki ga zaseda demon. Tvoja ljubezen je čista, tvoj smisel kaže na edini in najbistvenejši element življenja - občutenje lastnega zadovoljstva in radosti v življenju skoz ljubezen. Veselje do življenja pa je tisto občutenje, ki to ljubezen še povzdigne v višave in jo posadi kot vladarico življenja na njen prestol. Skoz veselje do življenja vodijo poti k srcu slehernega, ki te bere, kajti z zrelim čustvom napolniš vse razsežnosti čudežnega srca, da demon nima vstopa v naša srca. V žeji za ljubeznijo nudiš svojemu življenju le preprosto človeško srečo, ki se pretaka skoz vse duševno tkivo. S posebno inspiracijo in zanosom zavežeš človeka k razkrivanju živega, utripajočega in vselej na novo pomlajenega srca. Vesela sem, da si nekje dobil inspiracijo za pesem, da vse dobro ve kam in kje naj se umesti.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]