Mali fantek se je odločil, da se bo srečal z Bogom. V svoj mali kovček je zapakiral nekaj stekleničk svoje najljubše pijače in vrečko svojih najljubših piškotkov, ki mu jih je tako rada pekla njegova mama.

Odpravil se je na pot, prečkal tri ulice, prišel do parka in začutil, da je že hudo utrujen.

Na bližnji klopci je zagledal starko, ki je sedela tam in nemo opazovala golobe.

Prisedel je k njej, odprl kovček, ker je postal že žejen in ko je pogledal starko, se mu je nekako zazdelo, da je lačna.

Ponudil ji je svoje priljubljene piškotke in starka jih je hvaležno nekaj vzela in se mu tako lepo nasmehnila, da ji je ponudil še svojo priljubljeno pijačo, da bi samo še enkrat lahko videl njen čudovit očarljiv nasmeh.



Tudi tokrat je starka hvaležno sprejela pijačo in se mu spet lepo nasmehnila. Fantek je bil navdušen.

Tako sta v tišini sedela celo popoldne jedla piškotke, pila pijačo in se oba smehljala.

Ko se je zmračilo, je fantek postal utrujen in se odločil, da se odpravi domov.

Ko je že naredil nekaj korakov, se je nenadoma obrnil, stekel nazaj k starki na klopi in jo za slovo objel in na lice poljubil.

Starka mu je podarila svoj najlepši nasmeh, kar ga je fantek kdaj videl.

Ko se je fantek vrnil domov in odprl vrata, je njegova mama prvi hip izgledala zaskrbljena, ko pa je videla njegov sijoč obraz, ga je vprašala, kje je bil, da je tako sijoč in tako vesel.

»Bil sem na kosilu z Bogom,« ji je sinko odgovoril in dodal:

«Imela je najlepši nasmeh, kar sem jih kdaj videl.«

Medtem se je tudi starka vrnila domov k svojemu sinu in ko je le ta videl njen sijoč in miren obraz jo je vprašal:
«Mama, le kaj te je naredilo danes tako srečno?«

Mama mu je odgovorila:

»V parku sva z Bogom jedla piškotke in pila sok,«


in preden jo je sin utegnil še kaj vprašati je dodala:

»Ampak nisem vedela, da je še tako mlad.«


Tvoja in moja mala iskrena pozornost in tvoja in moja mala iskrena prijaznost do drugih, nama lahko popolnoma in takoj spremenita življenje na bolje.

Da, tvoj in moj Bog, lahko deluje skozi tvojo in mojo prijaznost, ki si jo namenjava v času najinega življenja na zemlji.

Pred nekaj leti sem šel sam v hribe in se prvič v življenju zaplezal v neki steni, ker sem zgrešil markirano pot.
Kaj storit?

Rekel sem si nič panike, bo že kdo prišel in te rešil.

Nihče ni prišel in me rešil.

Tam sem nekaj ur stal, pod mano prepad, nikjer nobenega pravega oprijema, in povrhu vsega, še moja slaba hribolazniška oprema.

»Stojči nekaj bo treba storit, če nočeš v tej steni prenočit«
sem si rekel in prosil svojega Boga, naj mi pomaga.

Tistih deset do petnajst metrov, je bila moja najdaljša nepredvidljiva pot v mojem življenju, kjer sem se zelo, zelo počasi pomikal centimeter za centimetrom.

Ko sem prišel ven iz nevarnosti, da bom zgrmel v prepad in do glavne poti in mesta, kjer sem se končno lahko usedel, sem se dobesedno sesedel in namesto na vrh, potem ko sem prišel k sebi, odšel raje kar v dolino.


Prijatelj pa mi je povedal zgodbo, da je njegovega znanca iz stene rešil en ptiček, ki mu je žvrgolel tako dolgo, dokler ni postal pozoren nanj.

Priletel je samo kak meter stran in žvrgolel in se spet vrnil nazaj, spet tako dolgo, dokler prijateljev znanec ni poizkusil smer, ki mu jo je nakazal mali ptiček in končno meter za metrom tako uspel.

Ta ptič, ga je pripeljal na varno in mu rešil življenje.


Ja, tvoj in moj Bog ves čas deluje zate in zame, da bi naju od znotraj srca razveselil in nama podaril vsak dan, en lep dan, da bi spoznala, da je ta zemlja za naju lahko tudi raj.

In če sva danes uspela nekoga samo z majhno pozornostjo, ali samo majhno prijaznostjo razveseliti, sva današnja zmagovalca.

Ja, iskrena prijaznost in pozornost odpira srce, a naj ti povem, da ga ni človeka na svetu, katerega prijaznost in pozornost bi se lahko bolj dotaknila mojega srca, kot se ga dotakne prijazna beseda mojega mojstra Prem Rawata.

Če si dovoliš, da mu tudi ti, iskreno prisluhneš, se bo mogoče njegova prijazna beseda, dotaknila tudi tvojega srca in tudi ti boš lahko postal še bolj prijazen do sebe in vseh drugih.


Stojan Svet