V sanjah, ali celo pri polni zavesti, se ti prikaže sveta Marija, ali pa sam nadangel Gabrijel ti pomežikne in ti si rečeš:
«Jaep zdaj sem pa duhovni mojster in bom učil ljudi resnico.« Daš oglas v časopis, da si duhovni učitelj in da vabiš svoje »ovčice« naj se čimprej zglasijo pri tebi.

Res se zglasijo in so navdušene nad tabo, kajti ti jih učiš zveličavno Resnico, hodijo k tebi, ko imajo svoje težave in ti jim daješ vedno le dobre nasvete, ker si ti zdaj prosvetljen.

Ker so ti »ovčice« hvaležne, ti tudi finančno pomagajo.
Življenje pa teče naprej in »ovčice« od starosti enkrat pač umrejo, ti imaš pa to srečo, da živiš malo dlje od njih.

No pride čas tudi zate, ko je treba vdihniti še tvoj zadnji dih in oditi v nebesa ali pa večna lovišča, kot temu pravijo indijanci.

Torej umreš in kar naenkrat vidiš, da nisi umrl.



Tvoje »ovčice« ti radostno priskačejo naproti, se lepo objamete in izljubite, potočite malo srečnih solzic in tvoje »ovčice« ti lepo povedo, da so te ves čas tam na vhodu čakale, ker so vedele da boš le ti vedel za njih pravo smer: gor, dol, sever, jug, vzhod, ali zahod.

Morje duhovnih svetov pa čaka.

Ti se popraskaš za ušesom rekoč: »Naj gre kar vsak svojo pot, kamor se komu zdi zanj pač najbolje, tvoje »ovčice« se te pa kar držijo in te ne spustijo, ker samo ti veš za njih pravo pot…


Kar na nekaj delavnicah sem bil, kjer so razni modri »duhovni učitelji« vehementno razlagali razne svete resnice, razne iz knjig pobrane svete mantre, ki sigurno pomagajo za to in za ono težavo, pa razne naučene duhovne vaje, svete delujoče rituale, ali pa celo posebne masaže, ki bodo slušateljem zagotovo pomagale v njihova nebesa…

In se pri tem spomnil neke zgodbe, ki mi jo je pred davnimi leti povedal moj dragi mojster.

Na robu puščave se je ustavil zdravnik z dvema torbama, v katerih je imel razne zdraviliške rekvizite.
Ko je pomagal tistim, ki so potrebovali njegovo pomoč, je k njemu pristopil nek mladenič in mu rekel, da bi tudi on rad postal zdravnik.
Ker je ta zdravnik bil že star, je privolil v to, da ga bo učil. Rekel mu je, naj vzame eno od zdravnišlih torb in sta šla.
Na poti do druge vasi sta srečala jezdeca na kameli, ki ju je roteče prosil, če mu lahko takoj pomagata in pogledata eno od njegovih kamel za sosednjim hribčkom, ki tam umira in če se jo da še rešit.
Ko so prišli tja, se je res kamela tam dušila. Zdravnik je velel vajencu odpreti torbo. Iz nje je vzel dva ploščata kamna in treščil z njima odebeljeno mesto na vratu kamele.
Kameli je končno uspelo pogoltniti zdaj zdrobljen kaktus, ki se ji je pred tem zataknil v grlu in je spet oživela.
Lastnik kamele je bil navdušen nad zdravnikom in se mu je lepo zahvalil za njegovo pomoč, vajenec pa je medtem zagrabil svojo torbo in jo kar mahnil po svoje.
Zdravnik ga je poklical in vprašal kam gre, le ta pa mu je odgovoril, da mu je zdaj popolnoma vse kar se medicine tiče že jasno in ne potrebuje več zdravnikove pomoči.

Zaman ga je zdravnik prepričeval, da je to šele začetek učenja in naj raje ostane, vajenec se je odločil, da gre svojo pot in je šel.

Pride do naslednje vasi, ko mu pridejo nasproti trije krepki mladeniči in ko vidijo da človek nosi torbo z rdečim križem, ga vprašajo, če je mogoče on zdravnik.

Le ta ponosno odvrne: «Jaep.«

Mladeniči mu povedo, da njihova mati umira in če ji on lahko kako pomaga.

»Ni problema, rabim samo dva ploščata kamna« jim ponosno odvrne naš »zdravnik.«

Konec zgodbe si pa zamisli kar sam(a).

Vsi samozvani duhovni učitelji,
so bili, so in bodo ostali samo navadni prevaranti,
če res ne znajo tega Svetega Duha, ali tega Svetega Diha prenašati na svoje učence.

Duhovni učitelj ni nekaj takega, kot neko dejstvo, ko tebi noga zraste končno do številke 42, in potem ti že izpolnjuješ pogoje za duhovnega učitelja.

Tudi če si hudo pameten in tvoja inteligenca hudo presega vsa inteligenčna merila, še vedno to ne pomeni, da si res duhovni učitelj.

Duhovni učitelj je samo tista oseba, ki se tega zaveda že od svojega rojstva. Ve od kje je prišla, ve zakaj je tu in tudi ve, kam bo po zadnjem dihu odšla.

In ne samo to.


Sposobnosti in učenja, ki jih je taka božanska mojstrska oseba prinesla s sabo zna tudi prenesti in prenašati na svoje učence in vzdrževati z njimi ta božanski notranji stik.

Šele to naredi duhovnega učitelja res učitelja.

Mojstrstvo se tudi prenaša z enega mojstra na drugega. Preden eden mojster umre, svoje mojstrstvo prenese na tistega učenca, ki je ob njegovem odhodu najbolj zavesten, najbolj v zavesti veličastne Resnice in najbolj primeren za to veličastno poslanstvo.

Kar nekaj ljudi v Sloveniji mi je že pred leti predlagalo, da bi sam začel igrati vlogo duhovnega učitelja, pa sem vsakemu kar lepo iskreno povedal, da poznam mojstra Prem Rawata, ki to delo več kot petintrideset let zelo uspešno opravlja in to tako zelo dobro, da ima na milijone svojih učencev po celem svetu.

Moja vloga tu je v tem, da pomagam ljudem priti do njega in njegovega učenja in nič več, kar pa lahko postane vloga vsakega njegovega učenca, ki si to res želi.

Zase sicer lahko rečem da zdaj vem, da sem iz te notranje svetlobe in notranjega miru, ki mi ga je moj mojster pokazal izšel in da bom po svoji smrti tja v to notranjo svetlobo in ta notranji mir tudi odšel, ali pa bom res, pa bom res videl šele ko bom tam in nič prej.

Če bom šel v ta čudovita občutja notranjega miru in ljubezni, ki sem ju tu zdaj po zaslugi mojega mojstra že deležen, bom več kot srečen, sicer bom šel pa itak kot prav vsak drug človek točno tja, kamor si zaslužim, kjer bo moje pravo mesto, oziroma kakršno bo ob moji smrti stanje moje zavesti.

Zamisli si, da prideš na kraj, kjer so vsi ljudje brezmejno srečni, samo ti si nesrečen. Ali boš ti zato kaj manj nesrečen?

Ne, še bolj neugodno se boš počutil, to je stojči v svojem življenju že izkusil.

Zdaj pa si zamisli, da prideš na kraj, kjer so vsi ljudje nesrečni, samo ti si neizmerno srečen. Ali boš ti zato kaj manj srečen?

Ne, ker tvoja sreča ne bo odvisna od njihove nesreče…
Tudi to je stojči v svojem življenju že po nekem pogrebu izkusil.

In zakaj tvoja sreča ne bi bila, tako kot stojčijeva neodvisna od sreče ali nesreče drugih ljudi že zdaj dokler si še živ?

Z darilom Spoznanja sebe ti prav to možnost ponuja moj dragi mojster in prijatelj Prem Rawat Maharaji.

Zakaj bi čakal na svoj zadnji dih, da bi spoznal,
da je prav ta tvoj trenutni dih,
najmogočnejša in najmočnejša stvar na obličju te zemlje?

In končno zakaj bi postal ti duhovni učitelj, če pa tak, ki lahko pomaga ljudem mnogo bolj kot ti, že obstaja?

Kaj ni Jezus enkrat že rekel, da je dela sicer veliko, delavcev pa premalo?

Res za ene je lažje biti duhovni učitelj, kot pa duhovni učenec.


In če ne poznaš samega bistva Svetega Duha, ali Svetega Diha, ali si potem res lahko Duhovni učitelj?

Stojan Svet