Tudi majhna slinasta živalca s hišico in "rožički" se lahko pojavi v močnem šamanskem totemu, ki pomaga, usmerja, svetuje, razkriva in uči o postopnem, usklajenem potovanju v razširjeno zavest, po poti duha in srca.

S totemom polža se lahko povezujemo vse leto, še zlasti pa v deževnih jesenskih in zimskih popoldnevih. Njegova energija pomirja in prebuja davno zakopane modrosti o življenju, gibanju ter napredovanju po duhovni poti. Najpomembnejša lekcija polževega učenja se brez dvoma glasi: Hiti počasi. In: Počasi se daleč pride. To pa ne velja le za voznike avtomobilov.
Hlastanje za vedno novimi spiritualnimi tehnikami za razširjanje zavesti ter navdušeno preizkušanje najrazličnejših metod in gurujev ne pripelje do notranjega miru in poglobljenega zavedanja. Nekateri učenci joge, na primer, pretiravajo z naprednimi asanami in krijami (jogijskimi čistilnimi metodami), da bi čim prej dosegli dvig življenjske kundalini energije iz korenske čakre navzgor. To ima lahko resne posledice, saj prehitro sprožanje te mogočne speče sile v nas neučakanca zlahka pripelje v bolnišnico za mentalno zdravje.

Totem polža uči potrpežljivosti, vztrajnosti, neutrudnosti, gladkega lagodnega premikanja v izbrani smeri. Ko napredujemo zlagoma in zavestno, lahko opazujemo svoje občutke in se povežemo z njimi, izognemo se pastem slepil in utvar, spregledamo skozi iluzije in se premikamo naprej varno ter pozorno. Vzamemo si čas, da nas pridobljeno znanje in izkušnje prežamejo, tako da jih lahko učinkovito vključimo v svoje vsakdanje življenje.

Počasi, gladko, tekoče, drseče, brez trenj, motenj in težav se varovanci polžjega totema premikajo skozi življenjske preizkušnje. Svoj dom vedno nosijo s seboj, tako kot polž svojo hišico, kamor se kadar koli lahko varno skrije pred grožnjami zunanjega sveta. Znani rek pravi: Dom je tam, kjer je srce. Zato varovanci polžjega totema radi potujejo v bližnje kraje, obiskujejo prijatelje in sorodnike, raziskujejo svojo deželo in sosednje pokrajine, vendar pa se nekoliko težje odločijo za bolj eksotična potovanja z letalom na drug konec planeta. Tudi selitve iz stanovanja v stanovanje ali v drug kraj jim ne predstavlja problema, saj je njihov pravi dom v njihovem srcu, med svojimi najdražjimi, v ljubeči povezanosti s seboj in soljudmi. Te tople občutke pa nikoli ne pozabijo vzeti s sabo, kamorkoli jih vodi pot.

Povezovanje z energijo polža šamani še zlasti priporočajo preobremenjenim poslovnežem in vsem tistim ljudem, ki živijo v nenehnem stresu in naglici, tako da se niti ne utegnejo ozreti se vase in opaziti, kaj se dogaja v njihovi notranjosti. "Ustavi se, ozri se vase in napreduj počasi, v skladu s svojim lastnim notranjim ritmom sprememb," uči totem polža.

Ako ponoči sanjamo o polžu, je napočil čas, da se razbremenimo vsakodnevnega beganja sem ter tja in upočasnimo svoj ritem. Vzemimo si čas za vsak trenutek sedanjosti in ga užijmo počasi, z občutkom, v dolgih, premišljenih požirkih. Vprašajmo se: pri kateri stvari v življenju prehitevamo in hočemo vse naenkrat, takoj? Ali mogoče prepočasi rešujemo težave na enem področju, zato ker preveč energije usmerjamo v pospeševanje drugega?

Če vse celice v našem telesu pospešeno utripajo, prežete s kofeinom neštetih kav ali drugih poživil, če smo nervozni, vzkipljivi in razdražljivi zaradi nenaravne naglice, ki jo pričakujejo od nas, si poiščimo miren kotiček, sprostimo se z zaprtimi očmi in se povežimo z umirjeno energijo polža. V meditaciji, ki naj traja približno petnajst minut, se spremenimo v polža in si predstavljamo kako počasi lagodno drsimo po sveže zelenih listih in travi, po gozdni poti ob potočku, čez deblo na poti. Spremenimo se v polža, občutimo njegovo gladko, mišičasto telo, ki polzi po površini tal s sproščeno eleganco, vztrajnostjo in potrpežljivostjo. Z očmi na pecljih presenečeno opazujmo čudeže narave, ki skrajno počasi drsijo mimo nas. Ko se utrudimo, se zvijemo v klobčič in se zavlečemo v varno zavetje svoje hišice. Če si predstavljamo, da smo polž lazar, ki potuje naokoli brez svojega doma, uživajmo v svobodi počasnega premikanja brez bremen in občutimo svežino dežnih kapelj, ki božajoče drsijo po našem telesu. Ko se počutimo dovolj pomirjene in sproščene, ko se ritem našega srca in dihanja umiri in uskladi, počasi odpremo oči in nekajkrat globoko vdihnemo. Polni nove energije lahko zdrsnemo v kolesje novih nalog in življenjskih lekcij.

Marjetka Jeršek