ZGODOVINA PŠENIČNIH BELJAKOVIN

V kitajski enciklopediji o poljedeljstvu iz leta 535 je zapisan recept, kako delati izredno okusne zrezke, in sicer tako, da se iz pšenične moke izpere škrob, ostanejo pa beljakovine - gluten. Do leta 1800 je gluten v svetovni literaturi omenjen 26-krat, od tega 2-krat v kitajščini. Za časa Sungove dinastije (960 -1279) so pšenični gluten že poimenovali mien šin, izraz, ki se še danes uporablja. Do leta 1600 zasledimo pšenični gluten le v kitajskih virih. Kitajski budisti so ga zavestno uporabljali kot nadomestek za živalsko meso, saj je prva od petih zaobljub budističnega vernika, da ne bo ubijal ne ljudi ne živali.

V zahodnem svetu se pšenični gluten prvič omenja leta 1745 v latinskem traktatu o pšenici De frumento. Tam izvemo, da je Beccari (1682-1766), profesor medicine na bolonjskem inštitutu za anatomijo in kemijo, istega leta - 1745 iz pšeničnega testa z izmivanjem odtranil škrob in tako pridobil snov, ki jo je on poimenoval gluten, ker se sestoji iz istih aminokslin (glutenin in gliadin) kot živalske mišice, predvsem pa mišica nad stegnom gluteus maximus, torej nekako šunka. Takrat se je začela pojavljati literatura o glutenu in glutenskih beljakovinah.

Gluten je lepljiva beljakovina (ker se lepi med sabo, nikakor pa ne z našim črevesjem!) v žitnem zrnu. Vlečnost testa je odvisna od odstotka glutena v moki. Izraz gluten se pojavi že leta 1597 kot "beljakovinski element v živalskem tkivu", pogosto imenovan živalski gluten. Leta 1800 je William Henry v svoji knjigi An Epithome of Chemistry pisal: "Gluten tvori temelj mišičnih in mesnih delov živali." Številni zgodnji opazovalci so poudarjali, da ima pšenični gluten jasne in nedvoumne lastnosti živalskega mesa. Prva dva spisa v angleščini, ki omenjata pšenični gluten sta bila objavljena leta 1803 v Londonu. John Imison (+1788) je v svojih Elements of Science and Art podal odlično definicijo glutena: "Gluten je prožna substanca, zelo podobna živalski snovi, ki se nahaja v raznih rastlinah, zlasti pa v pšenični moki. V vodi je netopljiva, malo bolj v alkoholu. V vročini se strdi v rjavkasto prozorno roževinasto snov, ki je različna od vseh drugih rastlinskih substanc in vsebuje večjo količino dušika in nekaj amoniaka."

Francoski in nemški kemiki so se potem resno posvetili glutenu in njegovim sestavinam in značilnostim. Do leta 1900 je v Evropi že izšlo 62 spisov, v ZDA pa 18. Prva ameriška razprava o pšeničnem glutenu je izšla leta 1893 (Osborne in Voorhees: The proteids of the wheat kernel).

PRVA UPORABA V DIETI ZA DIABETIKE

Izdelkom iz pšeničnih beljakovin dodajamo majhno količino soje, zato govorimo tukaj tudi o njej. Francoski znanstvenik Apollinaire Bouchardat je leta 1836 med raziskavo sladkorne bolezni odkril, da je gluten dober v dieti za diabetike, ker vsebuje malo ali nič škroba. Potem se je gluten in glutenski kruh začel pojavljati širom sveta predvsem kot hrana za diabetike. Nastala je cela vrsta prehrambenih izdelkov. Zasledil sem 48 glutenskih hranil, ki se priporočajo diabetikom. Nekajkrat je prišlo tudi do tega, da so proizvajalci hvalili svoj glutenski kruh, analize pa so pokazale, da ima komaj kaj več glutena ali komaj manj škroba. Pšenično meso, ki sploh ne vsebuje škroba, pa se še ni pojavilo.

Elliot Proctor Joslin (1869-1962) je na tisoč diabetikih opazoval učinek brezškrobne glutenske diete na diabetes mellitus.(New York, 1916, 473 strani)

Slavni adventistični zdravnik in pionir v prehrambeni reformi dr. John Harvey Kellog je v Modern Medicine Publishing objavil dotedanje ugotovitve pri zdravljenju sladkorne bolezni pod naslovom The new method in diabetes (Battle Creek, Michigan, 1933) Tam pravi: "Vsak diabetik trpi za črevesno zastrupitvijo krvi s toksini in mora zato spremeniti črevesno floro. Glutenski in sojini izdelki naj nadomestijo meso in jajca. Sojino mleko je nadomestilo za kravje mleko. Sojino mleko je skoraj popolnoma brez ogljikovih hidratov. Sojino zrno odločno pospešuje rast zaščitne acidofilne - protikislinske flore. Sojino acidofilno mleko je predvsem koristno v primeru, da je zaščitna flora popolnoma uničena".

Ne samo dr. Kellog, ampak tudi mnogi drugi strokovnjaki za sladkorno bolezen priporočajo kombinacijo glutena z sojinimi izdelki. Škrobnim izdelkom pa se je treba izogibati tudi pri raznih drugih boleznih. Na škrob smo alergični vsi, na gluten pa je alergičen eden na 400 ljudi. Pšenično meso iz glutena je skoraj brez škroba.

Dr. med. Steintel opisuje žito, ki vsebuje škrob, kot majhno atomsko bombo. Žita dolži, da povzročajo kronična vnetja sluznic, vretje, zapeko, zakisanost, revmatizem, protin, kožne izpuščaje, sladkorno bolezen, želodčne in črevesne čire, rakaste tvorbe.

Visokoglutensko in nizkoškrobno hrano priporočajo številne knjige v japonščini, kitajščini, španščini, nemščini.

V ZDA SO GLUTEN ODKRILI ADVENTISTI

Prvi originalni spis o glutenu v ZDA je izšel leta 1882. To je bil oglas za Sanitarium Foods v reviji Dobro zdravje. To podjetje je imelo sedež v Battle Creeku, vodil ga je slavni zgoraj omenjeni dr.med.Kellog. Nudili so glutenske oblate, hrano za diabetike in glutensko hrano. Adventisti so poudarjali, da je v Bibliji prepovedano ubijanje živali in uživanje njihove krvi in mesa, češ da je v krvi duša. Postali so pionirji pri uvajanju glutenske hrane, zlasti pšeničnega mesa. Adventisti proizvajajo najmanj 174 glutenskih izdelkov.

Na splošno pa se je gluten širil z makrobiotiko. George Oshawa, pionir makrobiotike, je dal leta 1962 skovati poseben izraz v japonščini za glutenske izdelke, in to je seitan.Sei pomeni "to je pravi", tan pa "beljakovina" - torej seitan je "prava beljakovina", v smislu pravo meso. Japonski seitan je bil zelo drag in po makrobiotično preveč osoljen.

ŠKROBARNE PROIZVAJAJO INSTANT MESO

V Slovenijo ga je zanesel zagrebčan Zlatko Pejič, ki je bil na makrobiotičnih tečajih v Londonu in v Švici. Ko se je začela vojna za Slovenijo, ni bilo hrvaškega seitana, zato ga je začela s pridom izdelovati Ica Sitarovasnik (Podjetje Fastram, Gornja Rečica ob Laškem), pod neoporečnimi higienskimi okoliščinami od vsega začetka.

Sam sem spoznal seitan pri Indijancih v neki belgijski restavraciji, pa ugotovil, da je bilo njihovo izpiranje na roko zelo zamudno in potrošno, čeprav se je vselej posrečilo. V Sloveniji so nekateri razvili hitro pranje (tudi v ZDA so nekateri zelo uspešni pri ročnem izpiranju). Potem pa sem neodvisno od drugih z nepopisnim veseljem ugotovil, da bo človeštvo imelo pravi nadomestek za krvavo meso - v škrobarnah. To je bilo 17.12.1993.

Takoj sem pisal v Internacionalno zvezo glutenskih tovarn v Kansas City in dobil precej podatkov, pa tudi potrditev, da škrobarne same ne vedo, kakšen zaklad imajo v roki. Bil sem tudi v do tedaj največji nemški škrobarni v Ibbenbürnu, pa inženirji razvoja niso slutili, kako je vitalni gluten (biogluten) okusen in zdrav, če je pečen ali pa samo kuhan. Vitalni je tisti gluten, ki posušen v prah in potem vmešan v začinjeno vodo, zadobi isto obliko in konsistenco, kot ga ima, preden se posuši.

Da bo bralcu jasno, za kaj gre: vzemite nekaj kilogramov navadne pšenične moke, naredite testo, ki naj v vodi počiva vsaj 1/4 ure. Če počiva dlje, je izdatek obilnejši in ima lepšo konsistenco. Izpirate ga tako, da umivate testo kot kos obleke in “umazano”, to je škrobnato vodo odlivate, dokler ni voda čista. Škrob uporabite za pudinge, juhe in podobno, za dodatek h krmi, na vsak način pa ne sme v kanalizacijo, ker jo onesnažuje - škrob se v vodi namreč ne razkroji, zato zamaši ribam škrge. Potem je treba gluten v cmokih kuhati vsaj eno uro. Kdor je to enkrat naredil, bo vedel, da je gluten oziroma seitan popolnoma naravna hrana v obliki belega živalskega mesa. Kuhanega lahko pražimo v kockah s čebulo ali pa paniramo po dunajsko. Namesto jajc priporočam okusno sojino omako, ki je tudi bolj zdrava od jajc.

Veliko ljudi je iz medijev že izvedelo, da je na pohodu nova hrana, ki bo marsikoga razveselila.

Gluten kontrolirajo in analizirajo vse škrobarne in pristojne ustanove, ker gre ves gluten v prehrambeno industrijo. 80% svetovne produkcije glutena gre v testenine. Zadnja letina pšenice je bila zelo revna na glutenu, zato ga peki dodajajo, s tem se pa cena viša. Gluten dela kruh elastičen, povzroča, da lepo vzhaja, lepo diši in ima zaradi beljakovin boljšo hranilno vrednost.

Na svetu pridelajo kakih 800.000 ton glutena v prahu. Iz enega kg v prahu se dobi 3 kg kuhanega. V vzhodni Evropi ni nobene škrobarne, ki bi pridobivala vitalni gluten. Tudi v Avstriji je ni. Ena sama popolnoma nova škrobarna v bivši Vzhodni Nemčiji v Barbiju pa ga pridobi 400.000 ton na leto. V ZDA ga nakuhajo na dan morda samo 300 kg. V Sloveniji smo izdelke iz pšeničnih beljakovin zaščitili pod blagovno znamko in imenom SLOVIT.

Ko se bo uživanje slovita tako razširilo, da bo v polovici družin enkrat na teden na mizi pšenični zrezek, potem bodo tudi kmetje rešeni - pridelovanje pšenice bo lažje kot pridelovanje krompirja, ali celo mesa in mleka.

ZAPISI O GLUTENU

- kitajski viri iz leta 1086: Jeklo je do železa kot pšenično meso (mien čin) do moke.

- 1116. leta: "Žveči pšenično moko toliko časa, dokler ne postane mien čin (pšenični gluten)"

- 1168. leta: pesnik Wan Yen (1138-1218) opeva fu čin (gluten): "Ima barvo fermentiranega mleka, okus pa je boljši kot piščanec ali svinjina." Neki taoistični menih izza časa Sungove dinastije: "Svilenkasti tofu (sojin sir) je prijeten, vendar ima fu čin (gluten) najbolj plemenit okus."

- 1368. leta: ustanovitelj Ming dinastije je poklical na dvor svojega stoletnega uradnika in pisatelja, da ga počasti. Vpraša ga, kaj je skrivnost njegovega dolgega življenja. Ming Čia, avtor knjige Bistveno znanje o jedači in pijači, je odvrnil: "Bistveno je, da smo skrajno pazljivi, kaj jemo in kaj pijemo."

- 1578 -1597: Li Ših Čen je v Zbrano znanje o zeliščih in drevesih zapisal: "Pšenični gluten dobimo tako, da izmijemo škrob. Uporablja se kot zelo hranilna dieta in velja za protivročično sredstvo. Gluten: sladek, hladilen in antitoksičen. Pripravimo ga tako, da gnetemo in masiramo testo iz pšenične moke v vodi. Stari ga niso poznali. Danes velja kot izvrstna vegetarijanska hrana. Lahko se ga skuha z odličnim rezultatom. Dandanes ga pogosto ocvrejo na olju. To spremeni njegovo naravo iz hladne v vročo." Lijeva knjiga je najvažnejša na področju zdravstva in naravoslovja.

- 1740. leta: Znanstvenikom in menihom so darovali pšenično meso.

- 1803. leta: Medicinski eksperimenti erfurtskega lekarnarja Buchholza. Poskus št. 31 konča v temni viskozni snovi, ki ima vonj po pečenem živalskem glutenu. Torej je očividno, da obstaja pšenični gluten po večini iz snovi, ki je kot živalski gluten.

- 1902. leta: Nelson Clark Parshall priporoča glutensko hrano, pšenično meso, pri sledečih boleznih: prebavne motnje (spahovanje, zgaga, napenjanje), vnetje želodca, diabetes, revmatizem, protin, previšek sečne kisline, tolstost, pri okrevanju, anemiji, med nosečnostjo, dojenjem, za stare ljudi in invalide. Avtor pravi: "Moderna uporaba premišljene dietetike pri notranjem internem zdravljenju je postavila gluten v prvo bojno vrsto kot najhitrejši in najučinkovitejši dejavnik v borbi proti bolezenskim stanjem. Lahko rečemo, da v vsem kraljestvu narave ni tako važne in zdrave snovi v človeški dieti kot glavno hranilno sredstvo, ki se nahaja v vseh rastlinskih oblikah. Gluten je strukturalna nuja za rast žitaric, hrbtenica vsemu rastlinskemu življenju. Z ozirom na svojo ožjo sličnost z mesnim tkivom, so ga poimenovali rastlinski fibrin, ali še bolj domiselno, 'meso iz rastlinskega kraljestva'. Gre za tvorca mišic iz žitnih zrnov. Iz kemičnega in fiziološkega vidika gluten prvači med mišicotvorci, kot tista hranljiva snov, proti kateri ne obstaja niti en življenjski ugovor. Je popolna hrana za graditev popolnega človeka. Je plemenita hrana za mlade in stare, za zdrave in močne, predvsem pa za bolne in onemogle, katerih ustroj je v stanju nizke in opešane vitalnosti. Tvori čisto, bogato kri, je učinkovit germicid in antiseptik, sredstvo za uničevanje kužnih klic, ima sposobnost, da uniči vse strupene mikroorganizme, ki pridejo v organizem, kjer rovarijo po tkivu in delovanju organizma."(The food value of gum gluten in comparison with other cereal products and so-called glutens: A complete digest of our present knowledge of its characheristics and application in dietetic therapeutics, New York, 1902).

- 1993. leta: Dwight B. Sinclair je dal patentirati izdelovanje svežega pšeničnega glutena. Pravi, da sta izraza gluten in seitan neprimerna; to many mainstream Americans, prvi zveni kot glue (lepilo), drugi kot satan. Vendar bo izraz gluten ostal, saj pomeni lepek, nemško Kleber - to pa zato, ker se drži skupaj, ne razpade. V slovenščini se uveljavlja izraz slovit - za izdelke, ki so zgrajeni na podlagi glutena (seveda v primerni količini). Blagovna znamka slovit je zaščitena, prav tako 30 receptov.

- Brother Ron Pickarski, OFM: postal je frančiškan, ker je prepričan, da ima vlogo "An 'Ecotrition' philosophy that's easy to swallow, 1992. They made many a glutton of gluten." Pickarski se zelo zanima za pravice živali in za vpliv diete na okolje. Leta 1984 je dobil na kulinarični olimpijadi v Frankfurtu bronasto medaljo za recept iz glutena.

- Pater Pickarski: Friendly foods. (Gourmet vegetarian cuisine. Berkeley, California, 1991, 278 strani) Zaradi zdravja je postal vegetarijanec in frančiškan. Kulinarična Olimpijada je vsakih 4 let v Frankfurtu. Leta 1978 je dobil zlato medaljo za kulinariko v ZDA, tako se je lahko udeležil Olimpijade leta 1980. Tega leta je ustanovil ameriško moštvo naravne prehrane, s katerim je pospešil mednarodno tekmovanje v vegetarijanski kuhinji. Takrat je postal prvi poklicni vegetarijanski šef, tekmoval je na olimpijadi in pridobil medaljo iz čisto vegetarijske hrane. Tekmoval je tudi leta 1984 in 1988. Njegovo moštvo je dobilo bronaste in srebrne medalje vsa tri leta, v katerih so tekmovali. Tofuseitan Wellington recept je dobil bronasto medaljo leta 1984, prav tako Vegan London broil (z glutenom, mizom in tamarijem).

PROIZVODNJA

- Japonska je leta 1977 proizvedla 10.100 ton glutena v prahu, na osebo - na leto po 30 dag kuhanega pšeničnega mesa.

- Poraba glutena v ZDA, 17 milj. kg. leta 1968, 22 milj. - l.1969, 28 milj. leta 1971, 35 milj. leta 1972 in 73, morda sedaj 40 milj. To je 120 milj. kg pšeničnega mesa - 47 dag seitana na leto na osebo.

- Avstralci porabijo na leto 25 milj. funtov - to je 35 dag na leto na osebo.

- Kanada porabi 4 milij. kg (deljeno s prebivalci, 27 milij.), to je 15 dag na osebo na leto.

- V Ameriki (ZDA) proizvedejo 60.000 pšeničnega mesa na leto, na teden 1200 kg - 170 kg na dan.

- Francija: Dacosta Yyes, 1986, (Le gluten de ble et ses applications, Paris: Assotiation pour la promotion Industrie Agriculture (APRIA), 130 strani) 80% svetovnega glutena je dodanega v kruh, sicer tudi v piškotih, rezancih, žitnih izdelkih za zajtrk, prigrizkih, pečenicah. (Bibliografija APRIA)

- V evropski skupnosti je 20 tovarn za gluten: Nemčija jih ima 8, Ukrajina 5 (proizvaja pa nevitalni gluten), Francija 2, Italija 2, Belgija 1, Irska 1, Nizozemska 1. Največje so Cerestar (400.000 ton na leto), Amylum V Belgiji, Crespel Deiter, Emsland, Latenstein na Nizozemskem, Tenstar and Tunnel Refiners. V Sloveniji uporabljamo predvsem nemškega.

- Leta 1979 jih je bilo 5 v Avstraliji, 4 v ZDA, 1 v Kanadi. Japonska pridela kakih 200.000 ton, kar pomeni 1.6 kg na prebivalca.

SLOVIT V NAŠI KUHINJI

Priprava in uporaba slovita je skrajno preprosta. Vendar je pa skoraj nujno potrebno, da uporabnik, kuharica, prodajalka enkrat vidi, kako se pripravi. Nekaj napotkov:

Če je slovit močno začinjen, je užiten tak, kot je (nujno mora biti dobro kuhan, in ves slovit, ki je naprodaj je vsaj kuhan, navadno je tudi že dovolj začinjen), vendar pa ga ponudite novincem najprej v najboljši obliki, to je paniran. Če kdo pravi, da je jedel gumijaste zrezke ali klobase, potem vedite, da gluten ni bil dovolj kuhan. Če je samo obarjen, je gumijast.


Paniramo ga takole: v en krožnik moko, v drugega razredčeno sojino omako (tamari, ali rastlinski maggi) z dodatkom malo vode, v tretjem drobtine. Zrezek povaljamo v vseh treh, potem ga pa položimo v razbeljeno olje v ponvi, da površina hitro zakrkne in ne popije preveč maščobe. Proti koncu pečenja dodamo na obeh straneh precej (seveda po okusu) majarona, morda še česna. Seveda imajo zrezki še posebno dober okus, če jih pražimo skupaj s čebulo. Po potrebi prelijemo z nekaj kapljami sojine omake Ponudimo kot ponavadi s krompirjem, solato itd.

Opraženi zrezki: nepanirane pražimo kot panirane, samo dlje. Paziti je treba, da ne zakrknejo preveč, ker sicer postanejo trdi, ko se ohladijo pa še bolj.
Na drobno sesekljan slovit pomešamo z isto količino sesekljane čebule in vse skupaj prepražimo.

Slovitovi »ocvirki: 1-2 cm3 velike kocke prepražimo in jih uporabljamo kot drugače ocvirke (npr na žgance), za golaž ali v testo za kruh. Slovitovi ocvirki so tudi zato bolj zdravi, ker vsebujejo veliko manj maščob kot svinjski.


Čim starejši je človek, zlasti moški, tam manj je pripravljen spremeniti svoje prehrambene navade, celo ko se ga loti smrtna bolezen. Prehrambena navada je železna srajca, spreminja pa jih najlažje mladina, zlasti pa izobražene punce. V dekliškem internatu na Poljanah v Ljubljani je med 280 dijakinjami že 70 vegetarijank, to je 25 %! Prav ta dekleta bodo merodajna za novo jedilno kulturo. 29.12. 1997 sem v Londonu izvedel, da otroci odklanjajo goveje meso, zato ga v angleških šolah sploh ne dajejo več, starši pa doma še vedno posiljujejo svoje otroke s škodljivo govedino.

SLOVIT- BELJAKOVINSKI KRUH (SBK)

SBK vsebuje veliko pšeničnih beljakovin - glutena (iz Nemčije). Gluten se nahaja v vsakem kruhu in v vseh drugih testeninah. Gluten daje kruhu pravo prehrambeno vrednost, zaradi glutena ima kruh prijeten vonj in lepo vzhaja, v ustih ali v juhi in kavi se ne razpaca. Glavna sestavina pšeničnega glutena sta beljakovini glutenin in gliadin - isto kot v živalskem mesu. Seveda so pšenične beljakovine veliko bolje prebavljive kot pa živalske. Ta kruh vam ne bo težko ležal v želodcu kot navadni kruh (ta vsebuje vse preveč škroba) ali živalsko meso (ki je nezdravo iz neštetih razlogov).


V slovitovem kruhu je tudi (razmaščena) SOJA, ki je poleg pšeničnega mesa (prihaja na trg pod isto blagovno znamko SLOVIT) edini enakovredni nadomestek za meso, poleg tega pa je še biološko polnovredno živilo. Soja vsebuje veliko lizina - življenjsko pomembne aminokisline, ki pa je je v pšenični beljakovini zelo malo. Znanstveniki so opazili 14 % znižanje krvnega holesterola po dveh tednih hranjenja z dodatkom soje in 21 % znižanja po treh tednih hranjenja. Sojine beljakovine torej znižajo LDL-holesterol. Ta hrana prav zato preprečuje tudi raka. Soja ima pomen tudi v prehrani bolnikov s sladkorno boleznijo in pri zniževanju krvnega sladkorja (več o tem v knjigi prof. dr. Pokorna: Soja osvaja svet).

V slovitovem kruhu so tudi (razmaščena) BUČNA SEMENA, ki imajo pestro hranilno in zdravilno vrednost. Naj tukaj omenimo le to, da so bučna semena edino sredstvo za preprečevanje obolelosti prostate. S 40 ali 50 letom zbolijo domala vsi moški na prostati, samo ne govori se veliko o tem. Ali pa ste že videli moške, ki hrustajo bučna semena? No, ta kruh morda tudi malo zahrusta, to pa ni nikakor pesek, ampak so strdki, ki jih tvori seme samo in se v želodcu razkrojijo in so deloma tudi zdravilni. Kolikor vemo, je to prvi kruh, ki vsebuje MOKO IZ BUČNIH SEMEN.

V slovitovem kruhu je tudi opražena ČEBULA. Čebula vsebuje ogromno vitaminov, mineralov, kislin. Sveža je seveda neprimerno boljša kot kuhana ali pečena. To naj bo v spodbudo, da bomo jedli k slovitovemu kruhu ali mesu čim večkrat svežo čebulo, ki je evpeptik (pospešuje prebavo), stomahik (dobra za želodec), črevesni antiseptik (razkužilo), karminativ (proti napenjanju), antelmintik (proti glistam), diuretik (pospešuje izločanje vode, torej pri težavah s prostato, trebušni vodenici, revmatizemu), kardiotonik (dober vpliv na srce), hipotenzor (znižuje tlačni pritisk) in še in še.

Dodani PIVSKI KVAS vsebuje vitamine, predvsem iz skupine B, zato varuje pred civilizacijskimi boleznimi, poudarja lepoto kože, sijaj las in povečuje elastičnost mišic. Lase krepi in bogati, športnikom povečuje vzdržljivost, moč in mišično maso, nenazadnje pa daje slovitovemu kruhu tudi prav prijeten okus.

V slovitovem kruhu so TIPIČNE KRUŠNE ZAČIMBE (ki so v navadnem kruhu prava nuja, zaradi lažje prebavljivosti in izredno prijetnega vonja in okusa), kot so koriander, kumina in še marsikaj (recept je zaščiten in je poslovna tajnost). KORIANDER je najbolj važna začimba za kruh, slovit pa oživlja to važno spoznanje. Koriander je aromatik, stomatik (dober za želodec), evpeptik (pospešuje prebavo), karminativ (preganja vetrove), antispazmodik (proti krčem), sedativ (pomirjevalen), stimulant (poživilo), galaktagog (pospešuje proizvodnjo mleka).


V sladki pogači DIANA ni sladkorja ali umetnih sladic. Pač pa veliko ROZIN. Grozdne kure in rozine delujejo diuretično in odvajalno, čistijo kri in urejajo prebavo, pomagajo pri ledvičnih boleznih, protinu, prebavnih motnjah in zaprtju, nervozi, srčnih in kožnih boleznih ter pri okrevanju. Sladka pogača Diana vsebuje tudi veliko rožičeve moke, ki je milejše odvajalo, vendar tudi proti driski, pri vnetju črevesne sluznice in prebavnih motnjah otrok, kakor tudi pri vnetjih želodčne sluznice pri odraslih. FIGE urejujejo prebavo, v večjih količinah so odlično odvajalno sredstvo, ekspektorans (pripomoček za lažje odkašljanje), ugodno delujejo pri ledvičnih boleznih, povečani prostati in žolčnih kamnih, ugodno pri čirih in vnetju grla. Vsebuje tudi KOKOSOVO MOKO ter CIMET, ki je evpeptik, stomahik, karminativ, korigent, tonik (krepčilo), nervinum (za živce), adstringent (vezilo), antidiaroik (proti driski). KUMINA je stomahik, karminativ, pri črevesnih boleznih, evpeptik, aromatik, diuretik, galaktagog, pri ženskih boleznih, lajša porod. MED je energetsko živilo, ki pospešuje telesno in duševno aktivnost in je zelo primeren za odrasle in otroke, pri okrevanju, za starejše ljudi, nosečnice in športnike; redno uživanje medu podaljšuje življenje. Med je antiseptik, vulnerarik (zdravi rane), antiemetik (proti bljuvanju), kardiotoni, laksans (odvajalen), diuretik (odvaja vodo), sedativ (pomirjevalen), imunostimulant (zavaruje pred boleznimi); krepi tek, povečuje izkoriščanje rudninskih snovi, vitaminov (predvsem D) in beljakovin iz hrane; zdravi, preprečuje ali pomaga pri skoraj vseh boleznih dihal, tudi pri senenem nahodu, vnetjih želodčne in črevesne sluznice, čiru na želodcu in dvanajstniku, boleznih jeter in žolčnika, srčnih in ledvičnih bolezni, uravnava krvni tlak in izboljšuje obtok.

V tem kruhu pa ni nobenih konservansov ali drugih dodatkov iz kemije. Vse je naravno - rastlinsko. K temu kruhu ne potrebujete ne masla ne klobas, ker vsebuje dovolj beljakovin, zato ga je treba dobro žvečiti.

Dr. Norman Walker (umrl pred kratkim star 120 let) pravi v knjigi Pomladite se: "Ker se škrob ne topi v vodi, prav tako ne v alkoholu (kakor maščoba), se telo izredno težko osvobodi te škrobnate sluzi. Jetra postanejo trda kot deska, škrob je odlično lepilo (moka za lepljenje tapet), povzroča žolčne in ledvične kamne in kamne v mehurju, kri se zgošča in postane netekoča, žile in kapilare se zamašijo, tako da se poleg tega v vsem organizmu tvorijo hemoroidi, čiri, rak in druge motnje. Ljudje, ki jedo bel kruh, žito ali druge močnate in škrobnate izdelke, dobijo gnojne čire in druge hude kožne bolezni. Ugotovil sem, da v vodi netopne škrobnate molekule krožijo po krvi in limfi ter da jih celice prav tako kot tkivo in telesne žleze ne morejo prebaviti. Zato si telo nenehno prizadeva, da bi se teh tujkov iznebilo, rezultat pa je: pogosti prehladi (škrobnati čepi v grlu), vnetja, čiri, gnojenje in vse kožne bolezni! Škrobnate molekule = gnoj! Če se hočeš pomladiti, moraš pri priči pregnati z mize vsa škrobnata živila!"

Zakaj potem vsi jemo bel kruh? Ker je pač bel, predvsem pa, ker je škrob skoraj zastonj, tako malo vreden je. Zato jejmo beljakovinski, nizkoškrobnati kruh! Diabetiki so navadno zasvojeni z škrobnatim kruhom, kar je glavni vzrok njihove sladkorne bolezni!

Recept sem iz zgodovinske svetovne literature in z lastnim poiskušanjem razvil sam, saj sem se kot zgodovinar dolga leta posvetil razvoju človeštva z ozirom na prehrano pod geslom:

ČLOVEK JE, KAR JÉ.

dr. France Susman