Halucinogene droge
(pot do spoznanja)

Jure Bračun

Možgani. Ta prečudovit organ. Omogoča nam zavestno gibanje, iskanje hrane in nenazadnje morda najbolj pomembno lastnost ljudi - komuniciranje. Ljudje smo po naravi radovedni in skozi tisočletja so naši predniki živeli v stiku z naravo, odkrivali dele rastlin in nove rastline, ki so užitne. V tem obdobju so tudi spoznali rastline, ki so popolnoma drugačne, skoraj magične.

Kaj sploh so halucinogene droge? So darilo bogov ali le igra narave in naključja? Naši predniki so jih uporabljali predvsem za religiozne, iniciacijske, zdravstvene in tudi sekulirajoče namene. Znanje o rastlinah in njihovi pripravi je bilo v domeni peščice ljudi (šamani, vrači, starešine, zdravilci…). V Evropi sta bila pomembna kanabis in opij v neolitskem socialnem življenju (7000 l. pred našim štetjem). To dokazujejo najdeni predmeti in slike v predzgodovinskih jamah, kjer se prikazujejo entopični motivi. Ta pojav je zavrla narava z alkoholnim vrenjem in ljudje, ki so to znali izkoristiti in razširiti alkohol kot glavno omamno substanco po skoraj celi obli.

Halucinogeni delujejo na živčni sistem tako, da na specifičen način spremenijo percepcijo realnosti, ustvarjajo iluzije, bleščeče in sijajne vizije, slušne, taktilne in druge halucinacije, spremenijo našo dojemanje prostora in časa, doživljaje podobne sanjam, v bistvu neke vrste predhodno in zavestno doživljanje duševne motenosti (neke vrste shizofrenija). Ali drugače povedano, doživljamo stanja spremenjene zavesti. Poleg halucinacij lahko doživljamo strah, tesnobo in zastrašujoče misli. Spremenjeno stanje zavesti, ki inducira entopični fenomen in vizualne halucinacije, je sestavljeno iz treh nivojev. V prvem nivoju se pojavijo samo entopične oblike in jih ni mogoče kontrolirati. Drugi nivo je bolj dovršen, saj oseba entopične forme obogati z ikonskim pomenom (cik-cak črte predstavljajo kačo ali strelo). Na tretjem nivoju se pojavi odklon od entopičnih form k bolj halucinogenim ikonskim predstavam.

Kako razdeliti halucinogene droge? Nekateri avtorji delijo droge na droge z nespecifičnim in neizrazitim delovanjem (kanabis, iboga, muškatni oreh, lupina banane) in na izrazite in močne halucinogene (glavni predstavniki: meskalin, psilocibin in LSD). Ta sistemizacija ni najboljša, saj med skupinama ni vedno jasne razlike (npr. velike doze hašiša lahko povzročijo podobni učinek kot LSD). Druga sistemizacija temelji na kemijski strukturi halucinogenih substanc: derivati triptamina (psilocibin, psilocin, DMT, DET, bufotenin, harmin, LSD, ergin, ibogain), manj jih je med derivati feniletilamina (meskalin, STP, MDA, MMDA, MDMA), tropana (skopolamin, atropin), izoksazola (muscimol, ibotenska kislina) ali dibenzopirana (THC) ter tudi neka aromatska eterična olja (miristin, safrol). Lahko jih delimo tudi na naravno in sintetično pridobljene. Lahko jih pa razdelimo po njihovi geografski pripadnosti. Do danes je bilo odkritih 90 rastlinskih vrst s halucinogenim delovanjem. Večina so v predkolumbijski dobi poznali narodi in plemena Mehike, Srednje in Južne Amerike.

V Mehiki in Srednji Ameriki je domovanje ene od najbolj poznanih in zanimivih rastlin: svetega kaktusa, pejotla ali Lophophora williamsii. Njegovo delovanje je poznano že več kot 3000 let. Najstarejši zapisi segajo v leto 1651 in "De historia plantarum novae Hispaniae" in med ostalim piše: "Tisti, ki ga jedo lahko predvidevajo dogodke ali odkrijejo tistega, ki jim je ukradel neko orodje ali bilo kaj drugega." Španci so poskušali zatreti kult pejotla (inkvizicija ga je smatrala za hudičevo orodje). Na silo pokristjanjeni domorodci so se s pomočjo pejotla pogovarjali z Jezusom Kristusom in ostalimi svetniki. Začeli so verovati v svetega patrona pejotla, El Santo Nino de Peyotl. Po letu 1880 se je kult razširil tudi na severna plemena. Pripadniki kulta so se legalno organizirali kot Native American Church, ki združuje krščanske elemente s poganskimi. Danes ima ta cerkev okoli 250 tisoč vernikov. Fiziološko delovanje pejotla je identično njegovemu glavnemu alkaloidu meskalinu. Veliko avtorjev je opisalo delovanje meskalina in pejotla, efekti so podobni psilocibinu in LSD-ju. Karakteristične so predvsem bleščeče in sijajne, obarvane vizije, ki se premikajo kot pri kalejdoskopu. Pojavljajo se še slušne, tipne, okusne in vonjalne halucinacije. Dve veliki imeni svetovne književnosti sta poizkusili delovanje meskalina na sebi. Aldous Huxley je vzel meskalin pod budnim očesom psihiatra in nato podal čudovito interpretacijo delovanja meskalina v svojem delu "Vrata spoznanja." Francoski književnik Jean-Paul Sartre je gledal kako se pred njim dežniki spreminjajo v ptice lešinarke, okoli sebe je videl okostnjake, velike rake in raztrgana lica. Boril se je s hobotnico, ki pa je bila močnejša od njega.

Azteki so iz neke majhne gobice, imenovane teonanacatl (=božje meso), delali opojno pijačo, zaradi katere so se prepustili plesu in pesmi dan in noč. Teonanacatl je olajševal pogovore z bogovi, posebno je služil za vrače in preroke. Gobe so odvedle vrače v egzaltirano stanje; bili so sposobni vizij in ugotavljanja vzrokov bolezni in načina zdravljenja. To indijansko sveto gobo so hoteli krščanski misijonarji iztrebiti in jo imenovali za vražjo (bila je glavna ovira širjenju krščanstva) . Mikologi so v začetku 60. determinirali veliko gob, ki so jih uporabljali Indijanci. Večinoma pripadajo rodu Psilocybe, a ena vrsta izhaja tudi iz vrst Stropharia in Conocybe. Hofmann (švicarski farmakolog, ki je odkril LSD) je naredil ekstrakte gob in jih najprej poskušal na živalih, vendar živali niso dober model za proučevanje zavesti. Zato jih je poskusil še na sebi. Pojedel je 32 primerkov posušenih gob in doživel močno reakcijo, ki jo je opisal: "Trideset minut po zaužitju se je svet pred mojimi očmi začel čudno spreminjati. Vse okoli mene je dobilo meksiški izgled. Vsi napori, da gledam svet v njegovi normalni obliki in barvah, je bil zaman. Zdravnik, ki mi je poskušal izmeriti tlak, se je pred menoj preobrazil v azteškega svečenika…" Hofmann je hitro tudi indentificiral dva indolska alkaloida, ki jih je poimenoval psilocibin in psilocin. Psilocin je 1,4 krat močnejši od psilocibina. Kot tudi pri nekaterih drugih halucinogenih, je ugodna ali neugodna izkušnja z drogo odvisna od predhodnega razpoloženja, odnosa posameznika do droge. Poizkusi leta 1982 v ZDA na zdravih prostovoljcih, ki so jim dali 11 različnih halucinogenih drog, so pokazali, da je za večino najugodnejši prav psilocibin. V ta geografski predel še spadajo droge kot magične semena ololiuqui (Morning glory), znane okrasen rastline. Prodaja teh semen se je hitro povečala in oblasti so odredile škropljenje semen s pesticidi in sredstvi za bruhanje. Vendar so se sredi New Yorka pričele pojavljati brošure za en dolar z navodili za odstranitev pesticidov in emetikov (lažno upanje?).

Tudi Južnoameriška ljudstva poznajo različne halucinogene droge. Uporabljali so praške za snifanje kot npr. yopo ali cohoba. Aktivne spojine v teh praških so podobne derivatom triptamina (bufotenin; tako se imenuje, ker je bil odkrit tudi v žlezah krastač: rod Bufo). Deluje podobno kot meskalin in LSD, vendar povzroča izrazitejše negativne pojave. Poleg teh praškov obstajajo še drugi: yakee, yato, epena. Pripravljajo si tudi opojne napitke caapi ali ayahuasca ali yage. Je eden najbolj neobičajnih opojnih napitkov, saj mu pripisujejo telepatske lastnosti. Plemena uporabljajo napitek, da bi predvidela prihodnost, da bi našla točne odgovore na najtežja vprašanja, na primer pri pregovarjanjih s poslanci drugih plemen o vprašanju vojne… Glavne aktivne substance so harmin, harmalin in d-tetrahidroharmin. So alkaloidi indolske strukture.

Za razliko od ameriškega kontinenta Stari svet skoraj ne pozna prave, specifične halucinogene rastline, temveč samo take, ki kot stranski učinek povzročijo halucinacije. Take rastline so v družini Solanaceae ali razhudnikovke (v to družino spada tudi krompir…). Volčja češnja, mandragora, črni zobelj, angelska trobentica so rastline, ki so jih uporabljale čarovnice za pripravo svojih maž. V kroniki iz 16. stoletja je opisan primer neke Lize. Dekle je bila povabljeno na skriti čarovniški sestanek v planinah. Tam so ji dali nek napitek; potem se je slekla do golega in bila premazana z zeleno čarovniško mastjo. Imela je strašne halucinacije pekla, verjela je da leti, jahajoča na metli in doživljala razuzdani in divji seks s samim hudičem. Ko se je vrnila domov, je vse to priznala očetu in bila, kot tudi ostale udeleženke seanse, živa zažgana na grajskem trgu.

Glavne aktivne substance v teh rastlinah so skopolamin, atropin, zelo močni alkaloidi, ki delujejo na centralni in periferni živčni sistem. Te rastline so se uporabljale tudi kot strupi pri ubojih ljudi.

Med prebivalci Altajskega gorovja in vzhodne Sibirije poznajo zanimiv način drogiranja z gobo mušnico (Amanita muscaria). Urin osebe, ki je pojedla gobo, v posebnem ritualu popije drugi, ta na isti način dragocene halucinogene snovi prenese tretjemu itd. Delovanje urina ne zgubi na opojni in halucinogeni ravni, a je delovanje urina blažje in manj toksično, saj se izgubi emetičen učinek gobe. Šamani (čarovniki) s pomočjo gobe prihajajo v vezo z duhovi. V barviti obleki s fantastičnimi okrasi, ob spremljavi bobnov, padajo v egzaltirana stanja. Šaman je religiozni, duhovni specialist, ki združuje vloge zdravnika, duhovnika in čarovnika v svojem poklicu. Yakut šamani imajo besednjak do 12 tisoč besed, kar je trikrat več kot normalen predstavnik družbe. Način delovanja gobe se spreminja od osebe do osebe. Večina jih doživlja močno evforijo, veliko željo po plesu in vizualne halucinacije. Psihotropni učinek se pripisuje muscimolu in ibotenski kislini. Ta dva alkaloida se izločata iz telesa skoraj nespremenjena in s tem lahko razložimo delovanje urina.

V Afriki je poznan plemenski kult iboge. Koren rastline so uporabljali za večanje spolne moči, vojaki pa so ga uporabljali kot živčni stimulans, da so se lahko obdržali budni več noči. Adam Gottlieb je v svoji knjigi Enciklopedija seksualnih drog in afrodizijakov zapisal, da je koren iboge uspešno sredstvo proti impotenci in da so bile osebe po konzumiranju 6-17 ur non-stop seksualno angažirane.

Ljudje smo zelo napredovali v znanju kemije in ostalih ved. Prav s pomočjo kemije smo uspeli analizirati različne droge in celo napraviti nove sintetične droge. Vendar je jemanje drog predvsem socialno-kulturni fenomen, ki smo ga mi, Zahodni svet, iztrgali iz naravnega okolja in prestavili v našo alkoholno, nikotinsko družbo. Seveda se družbi zdi, da je teženje k spremenjeni zavesti družbeno nespremenljivo in nekoristno dejanje. Tu pokažemo našo dvoličnost, saj smo se razvijali tudi s pomočjo magičnih rastlin in širili naša obzorja na abstraktni ravni.

objavljeno v časopisu Študentskega kluba mladih Šentjur
"Moč inteligence št. 13"

(ponovna objava na Pozitivkah /junij 2003/ po izboru uredništva)