NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zgodba o mačku Chestru   
    ponedeljek, 23. junij 2003 @ 06:23 CEST
    Uporabnik: ana

    * Modre misli in zgodbeJames Van Praagh
    Zdravljenje žalosti

    Od nekdaj živim z mačkami; mačke in jaz se privlačimo na poseben način. Mislim, da nas druži izredno razumevanje in izredno spoštovanje.

    Pred štirimi leti se je na mojem pragu znašel maček lepe kostanjevo rjave barve. Bilo je očitno, da zanj nihče ne skrbi, in bil je zelo lačen ter žejen. Brez dvoma se je znašel na pravih vratih. Morda je vedel, da imam mačke še posebej rada. Takoj sem mu pripravila skledo hrane in jo pustila na verandi. Nisem ga silila, da bi prišel noter. Vedela sem, da se bo nazadnje sam odločil, ali bo ostal ali odšel.

    Po nekaj tednih je maček začel prihajati v hišo, in še preden sem se zavedla, se je popolnoma udomačil. Zaradi njegove lepe barve sem mu dala ime Chester. Zelo kmalu si je poiskal najudobnejši stol v hiši in si ga prilastil. Takoj sva postala najboljša prijatelja. Presenetljivo je bilo, da se je dobro razumel tudi z drugimi našimi mačkami. Privadil se je življenju v hiši. Ven je hodil skozi mačjo loputo in se vsako jutro vračal na zajtrk.



    Nekega jutra pa ga ni bilo nazaj. Čakala sem ga ves dan in vso noč, a se ni prikazal. Nekako sem vedela, da ga ne bo nazaj, in bila sem zelo žalostna. Čas je tekel in pogosto sem se spraševala:

    »Le kaj se je zgodilo ljubemu Chesterju?«

    Potem pa sem nekega dne, ko sem se sprehajala po soseski, na neki verandi opazila mačka. Bil je ravno take kostanjeve barve kot Chester. Ko sem prišla bliže, sem ugotovila, da to je Chester! Poklicala sem ga, pritekel je k meni, se podrgnil obme in zapredel. Zelo sem bila vesela, da ga spet vidim. Ko sem se sklonila, da bi ga pobožala, sem zaslišala ženski glas, ki ga je klical:

    »Smoky! Pridi sem, Smoky.«

    Maček se je takoj obrnil in odšel proti glasu. Dvignila sem pogled in na vratih verande zagledala starejšo žensko. Stopila sem k njej, se ji predstavila in ji povedala o Chestru. Povabila me je na skodelico čaja.

    Ko sva sedeli v kuhinji, mi je povedala, kako se je pred nekaj meseci kar na lepem prikazal na njenem pragu. Nato je dejala, da ga lahko odnesem domov. Bila sem presrečna. Ko pa sem ga dvignila, da bi ga odnesla, mi je skočil iz naročja. V tistem trenutku sva si pogledala v oči. Začutila sem njegovo energijo in vedela sem, da me ima rad, a zdelo se je, da mi sporoča, da mora početi nekaj pomembnejšega. Tedaj sem se zavedla, da ga ne morem imeti. V slovo sem ga poljubila na teme in rekla gospe:

    »Je že v redu. Zdaj je doma tukaj. Kar pri vas naj ostane.«

    Na njenem obrazu se je prikazal smehljaj. Spoznala sem, da ji je zelo odleglo in da je bila zelo hvaležna, da je lahko obdržala svojega malega prijatelja. Ko sem odhajala, se mi je znova in znova zahvaljevala.

    Približno čez šest mesecev sem na to gospo naletela v samopostrežni trgovini. Povprašala sem jo po Chestru. Povedala mi je, da so kmalu po mojem obisku ugotovili, da ima njen mož raka, in da je umrl. Novica me je pretresla in izrekla sem ji sožalje. Povedala mi je, da je Chester vse dni moževe bolezni prebil ob njegovi postelji, da je bil miren. Imela je občutek, kot da je mačka poslal Bog.

    »Ne vem, kaj bi počela brez njega.«

    Poslovili sva se in obljubila sem, da se bom kdaj oglasila na skodelico čaja.

    Ko sem odšla, sem spoznala, da je moral Chester resnično opraviti pomembno nalogo. Bilo je, kot da bi bil angel, poslan iz nebes, da tolaži to žensko. Bila sem zelo vesela, da je bil ob njej, ko ga je najbolj potrebovala, in hkrati, da je bil tudi del mojega življenja.

    Carol Carpenter

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ana
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030615001227925

    No trackback comments for this entry.
    Zgodba o mačku Chestru | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds