V tvojem življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal.

Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi.

To je tvoje prebujenje.

Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju.

Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti.

Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj.



Naučiš se, kako pomembno je ljubiti in spodbujati sebe ... In v procesu se skozi samosprejemanje rodi na novo najdeno zaupanje.

Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili – ali ki jih niso naredili zate –, ter se naučiš, da je edina stvar, s katero lahko računaš, nepredvidljivo.

Naučiš se, da ljudje ne govorijo vedno tega, kar mislijo, in da ne mislijo vedno tega, kar govorijo, ter da ne bo vedno vsakdo tu zate in da ni vedno vse o tebi.

Tako se naučiš postaviti zase in poskrbeti sam zase ... In v procesu se skozi zanašanje nase rodi občutek varnosti.

Prenehaš obsojati in kazati s prstom ter pričneš sprejemati ljudi take, kot so, ter se naučiš spregledati njihove pomanjkljivosti in človeške spodrsljaje ... In tako se skozi odpuščanje rodi občutek miru in zadovoljstva.

Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Na novo prevrednotiš in na novo opredeliš, kdo si in za kaj se resnično zavzemaš.

Naučiš se razlike med hoteti in potrebovati ter pričneš opuščati doktrine in vrednote, ki si jih prerasel ali ki jih nikoli sploh ne bi smel ponotranjiti.

Naučiš se, da sta moč in slava v ustvarjanju in prispevanju, in prenehaš manevrirati skozi življenje samo kot »potrošnik«, ki išče naslednji fiks.

Naučiš se, da načela, kakršni sta poštenost in integriteta, niso zastareli ideali minule ere, temveč malta, ki drži skupaj temelje, na katerih si moraš zgraditi življenje.

Naučiš se, da ne veš vsega, da ni tvoje delo rešiti svet ter da ne moreš naučiti prašiča peti. Naučiš se, da je edini križ, ki ga moraš nositi, tisti, ki si ga izbereš, ter da mučenike zažgejo na grmadi.

Nato se učiš o ljubezni. Naučiš se gledati na razmerja, kot dejansko so, ne kot bi ti rad, da bi bila. Naučiš se, da sam ne pomeni osamljen.

Prenehaš se truditi, da bi nadzoroval ljudi, situacije in izide. Naučiš se ločevati med krivdo in odgovornostjo ter se zaveš pomembnosti postavljanja mej in učenja, naučiš se reči NE.

Prav tako se prenehaš tako zelo truditi, da bi dal svoja čustva na stran, da bi zgladil stvari in zanemarjal svoje potrebe.

Naučiš se, da je tvoje telo resnično tvoj tempelj. Začneš skrbeti zanj in se z njim ukvarjati s spoštovanjem. Pričneš z uravnoteženo prehrano, piješ več vode in si vzameš več časa za gibanje.

Naučiš se, da utrujenost spodbuja dvom, strah in negotovost, zato si vzameš več časa za počitek. In kot je hrana gorivo za telo, smeh polni dušo. Zato si vzameš več časa za smeh in igro.

Naučiš se, da v življenju večinoma dobiš tisto, kar verjameš, da si zaslužiš, ter da je večina življenja resnično prerokba, ki se izpolnjuje.

Naučiš se, da se je za vredne stvari vredno potruditi ter da je želeti, da bi se nekaj zgodilo, nekaj drugega kot delati v smeri, da bi to naredil.

Kar je še bolj pomembno, naučiš se, da potrebuješ za to, da bi dosegel uspeh, smer, disciplino in vztrajnost. Naučiš se tudi, da nihče ne more vsega narediti sam ter da je v redu tvegati in prositi za pomoč.

Naučiš se, da je edina stvar, ki se je moraš resnično bati, strah sam. Naučiš se stopiti naravnost v in skozi svoje strahove, ker veš, da lahko preneseš vse, kar se bo zgodilo, ter da se z vdajo strahu odpoveš pravici živeti življenje pod lastnimi pogoji.

Naučiš se boriti za svoje življenje in ne zapravljati ga živeč pod oblakom viseče obsodbe.

Naučiš se, da življenje ni vedno pošteno, da ne dobiš vedno tistega, kar misliš, da si zaslužiš, ter da se včasih slabe stvari zgodijo nič hudega slutečim, dobrim ljudem ... In naučiš se, da tega ne vzameš vedno osebno.

Naučiš se, da te nihče ne kaznuje ter da vse ni vedno krivda nekoga. Je samo življenje, ki se dogaja. Naučiš se priznati, ko nimaš prav, ter graditi mostove namesto zidov.

Naučiš se, da morajo biti negativna čustva, kot so jeza, zavidanje in zamera, razumljena in preusmerjena, ali pa bodo zadušila življenje v tebi in zastrupila vesolje, ki te obkroža.

Naučiš se biti hvaležen in najti zatočišče v številnih majhnih stvareh, ki jih jemljemo za same po sebi umevne, stvareh, o katerih milijoni ljudi po svetu lahko samo sanjajo: poln hladilnik, čista tekoča voda, mehka topla postelja, dolga vroča prha.

Nato začneš sam prevzemati odgovornost zase in obljubiš si, da se ne boš nikoli izdal ter da se ne boš nikoli, res nikoli, zadovoljil z manj, kot si želi tvoje srce.

Potrudiš se naprej smejati, še naprej zaupati in ostati odprt vsaki čudoviti možnosti.

Pred svojim oknom obesiš vetrne piščali, da lahko poslušaš veter.

Na koncu se, s pogumom v svojem srcu, odločiš, globoko vdihneš ter začneš oblikovati življenje, kakršnega želiš živeti in najbolje kot zmoreš.


(dobila po mailu, v angleščini, prevedla posebej za Pozitivke :) )