SLOVENIJA
EVROPSKI SANATORIJ, d.o.o.

Vse dokler se zdravniki niso spomnili, da svoje zahteve po večjih plačah podkrepijo še z opozorilom, da jih je v Sloveniji približno 800 premalo, sem vse dogajanje s tem v zvezi spremljal tako mimogrede, lahko rečem, da z enim ušesom. Hipokratovi nasledniki pač ne morejo igrati na socialne strune, saj jih imam v svojem spominu zapisane kot ljudi, ki so znali in znajo vedno poskrbeti tudi zase. A ko so medije po dolgem in počez napolnili z izjavami o tem, da nam grozi katastrofa, ker jih je premalo, sem le na široko odprl oči in napel ušesa.
Kako je mogoče, da smo začeli takoj iskati odgovore, kje in kdaj dobiti manjkajoče zdravnike, s pomanjkanjem informatikov pa si nihče ne beli glave, čeprav je prav na tem področju prepad med potrebami in dejansko ponudbo iz leta v leto večji? Vsakega diplomanta z znanjem informatike in komunikacij čaka približno 15 delovnih mest. Skupne ocene trenutnih potreb se gibljejo od tri do pet tisoč, česar brez ustreznih ukrepov ne bomo nadomestili naslednjih dvajset let. Pa nič! Nekaj besed o tem lahko preberete v tej kolumni, še nekaj malega v kakšni gospodarski reviji, a vse to je daleč od debelih in mastnih naslovov, da manjka 800 zdravnikov Za informatike nihče ne odpira novih fakultet, noben minister ne obljublja delovnih viz zanje. Pravzaprav smo se v minulih letih navadili, da se informatiki kar najdejo. Zadošča, da objaviš razpis za prosto delovno mesto, in kar čez noč jih kakšnih sto zraste iz nič! Zdravnik je zdravnik le v primeru, da konča ustrezno fakulteto in opravi potrebne izpite - v nasprotnem primeru se ne sme predstavljati niti kot bolniška sestra. Informatik pa je še vedno lahko vsak, tudi tak, ki ima le čas in ne zna nič drugega. Včasih so tem strokovnjakom rekli guruji, danes so to rogljički, bitologi in ejčki. Ti zagotovo nimajo niti najmanjše želje, da bi se izpostavljali s stavko.
In res sem najprej pomislil, da leži zajec prav v tem grmu. Toda potem sem se le spomnil, da jih je precej, če že ne večina, res odličnih strokovnjakov. Imajo ustrezno izobrazbo, izkušnje, posebna znanja in ne nazadnje tudi rezultate. Imajo dovolj dela in niti pomislijo ne, da bi delali le 40 ur na teden. Da, tudi informatiki bi lahko zagrozili, da bodo svoja delovna mesta v prihodnje zapuščali ob 15. uri in 30 minut! Natančno in učinkovito po vzoru digitalnega sveta. V primeru stavke informatikov danes ne bi mogli delati ne zdravniki ne mediji. Ustavile bi se informacije, denar in ljudje. Ustavil bi se svet! Brez panike, lahko mi verjamete, da smo daleč tako od stavke kot tudi od same grožnje, da bi se kaj takega lahko pripetilo. Večina informatikov dela v zasebnih podjetjih, ki svoj prostor in uspeh iščejo na konkurenčnem trgu. Zgolj v vednost njihove plače so v povprečju nižje od plač zdravnikov. Če naredimo primerjavo glede na izobrazbeno strukturo, imajo zdravniki zagotovo prednost. Kar se nadur tiče, imajo prednost informatiki. Vsekakor pa imajo informatiki prednost glede na to, da je povpraševanje po njih večje kot po zdravnikih. Po zakonu trga bi torej morale biti njihove plače višje.
Vendar zdravniki svojih zahtev niso podkrepili z argumenti tržne ekonomije. Tudi če jih je danes res 800 premalo, to ne more biti argument za zgraditev nove fakultete in višje plače. Dobili jih bomo šele čez deset let in delati bodo morali še 40 let. Pogovarjamo se torej o letu 2050 in ne o letu 2002. Ali ne bomo imeli takrat bolj odprtih poti do zdravstvenih storitev v ltaliji, Avstriji in drugod po Evropi? Ali nas ne bo po vseh napovedih takrat precej manj kot danes?
Kljub vsemu: jaz bi jim dal višje plače! Tako in tako je eden od aksiomov našega vesoja, da plače vedno rastejo in so vse manj vredne. Če malo računamo, je denar, ki ga zahtevajo, drobiž v primerjavi s stroški za novih 800 zdravnikov Bojim pa se, da za vogalom čakajo tudi novi učitelji, sodniki, uradniki, policaji, vojaki, bolniške sestre, politiki in razni inšpektorji, ki jih, če seštejemo v zadnjem letu objavljene izjave predstavnikov teh skupin, manjka vsaj sto tisoč. Tistih pet tisoč manjkajočih informatikov je potemtakem res najmanjša težava. A ne pozabimo, da živimo v času prehoda v informacijsko družbo. Zato potrebujemo najprej informatike in šele potem vse druge! V nasprotnem primeru bomo nekoč po letu 2030 država upokojencev z odlično zdravniško oskrbo in eno samo težavo: kdo bo vse to plačal? Mogoče tudi v tem primeru računamo na EU?

informbiro aloše domijana ;
(e pošta: adomijan@gambit.si)
dnevnik 9.3.2002