SLOVENIJA
EVROPSKI SANATORIJ, d.o.o.
Vse dokler se zdravniki niso spomnili, da svoje zahteve po večjih plačah
podkrepijo še z opozorilom, da jih je v Sloveniji približno 800 premalo,
sem vse dogajanje s tem v zvezi spremljal tako mimogrede, lahko rečem,
da z enim ušesom. Hipokratovi nasledniki pač ne morejo igrati na socialne
strune, saj jih imam v svojem spominu zapisane kot ljudi, ki so znali
in znajo vedno poskrbeti tudi zase. A ko so medije po dolgem in počez
napolnili z izjavami o tem, da nam grozi katastrofa, ker jih je premalo,
sem le na široko odprl oči in napel ušesa.
Kako je mogoče, da smo začeli takoj iskati odgovore, kje in kdaj dobiti
manjkajoče zdravnike, s pomanjkanjem informatikov pa si nihče ne beli
glave, čeprav je prav na tem področju prepad med potrebami in dejansko
ponudbo iz leta v leto večji? Vsakega diplomanta z znanjem informatike
in komunikacij čaka približno 15 delovnih mest. Skupne ocene trenutnih
potreb se gibljejo od tri do pet tisoč, česar brez ustreznih ukrepov ne
bomo nadomestili naslednjih dvajset let. Pa nič! Nekaj besed o tem lahko
preberete v tej kolumni, še nekaj malega v kakšni gospodarski reviji,
a vse to je daleč od debelih in mastnih naslovov, da manjka 800 zdravnikov
Za informatike nihče ne odpira novih fakultet, noben minister ne obljublja
delovnih viz zanje. Pravzaprav smo se v minulih letih navadili, da se
informatiki kar najdejo. Zadošča, da objaviš razpis za prosto delovno
mesto, in kar čez noč jih kakšnih sto zraste iz nič! Zdravnik je zdravnik
le v primeru, da konča ustrezno fakulteto in opravi potrebne izpite -
v nasprotnem primeru se ne sme predstavljati niti kot bolniška sestra.
Informatik pa je še vedno lahko vsak, tudi tak, ki ima le čas in ne zna
nič drugega. Včasih so tem strokovnjakom rekli guruji, danes so to rogljički,
bitologi in ejčki. Ti zagotovo nimajo niti najmanjše želje, da bi se izpostavljali
s stavko.
In res sem najprej pomislil, da leži zajec prav v tem grmu. Toda potem
sem se le spomnil, da jih je precej, če že ne večina, res odličnih strokovnjakov.
Imajo ustrezno izobrazbo, izkušnje, posebna znanja in ne nazadnje tudi
rezultate. Imajo dovolj dela in niti pomislijo ne, da bi delali le 40
ur na teden. Da, tudi informatiki bi lahko zagrozili, da bodo svoja delovna
mesta v prihodnje zapuščali ob 15. uri in 30 minut! Natančno in učinkovito
po vzoru digitalnega sveta. V primeru stavke informatikov danes ne bi
mogli delati ne zdravniki ne mediji. Ustavile bi se informacije, denar
in ljudje. Ustavil bi se svet! Brez panike, lahko mi verjamete, da smo
daleč tako od stavke kot tudi od same grožnje, da bi se kaj takega lahko
pripetilo. Večina informatikov dela v zasebnih podjetjih, ki svoj prostor
in uspeh iščejo na konkurenčnem trgu. Zgolj v vednost njihove plače so
v povprečju nižje od plač zdravnikov. Če naredimo primerjavo glede na
izobrazbeno strukturo, imajo zdravniki zagotovo prednost. Kar se nadur
tiče, imajo prednost informatiki. Vsekakor pa imajo informatiki prednost
glede na to, da je povpraševanje po njih večje kot po zdravnikih. Po zakonu
trga bi torej morale biti njihove plače višje.
Vendar zdravniki svojih zahtev niso podkrepili z argumenti tržne ekonomije.
Tudi če jih je danes res 800 premalo, to ne more biti argument za zgraditev
nove fakultete in višje plače. Dobili jih bomo šele čez deset let in delati
bodo morali še 40 let. Pogovarjamo se torej o letu 2050 in ne o letu 2002.
Ali ne bomo imeli takrat bolj odprtih poti do zdravstvenih storitev v
ltaliji, Avstriji in drugod po Evropi? Ali nas ne bo po vseh napovedih
takrat precej manj kot danes?
Kljub vsemu: jaz bi jim dal višje plače! Tako in tako je eden od aksiomov
našega vesoja, da plače vedno rastejo in so vse manj vredne. Če malo računamo,
je denar, ki ga zahtevajo, drobiž v primerjavi s stroški za novih 800
zdravnikov Bojim pa se, da za vogalom čakajo tudi novi učitelji, sodniki,
uradniki, policaji, vojaki, bolniške sestre, politiki in razni inšpektorji,
ki jih, če seštejemo v zadnjem letu objavljene izjave predstavnikov teh
skupin, manjka vsaj sto tisoč. Tistih pet tisoč manjkajočih informatikov
je potemtakem res najmanjša težava. A ne pozabimo, da živimo v času prehoda
v informacijsko družbo. Zato potrebujemo najprej informatike in šele potem
vse druge! V nasprotnem primeru bomo nekoč po letu 2030 država upokojencev
z odlično zdravniško oskrbo in eno samo težavo: kdo bo vse to plačal?
Mogoče tudi v tem primeru računamo na EU?
informbiro aloše domijana ;
(e pošta: adomijan@gambit.si)
dnevnik 9.3.2002
|