|
Vprašanje stroškov je kočljivo in samo po sebi dopušča veliko špekulacijskih
hipotez v razpravi o smiselnosti članstva v Natu. V resnici nihče ne more
natančno napovedati, kolikšni bodo stvarni vojaški stroški, ki jih bo
od Slovenije terjalo morebitno polnopravno članstvo v zavezništvu. Zagovorniki
članstva si niso enotni niti pri oceni primernosti in stroškov hitre oziroma
dolgoročne profesionalizacije vojske z ukinitvijo obveznega nabora. Kakorkoli
že, stroški ne bodo zanemarljivi. Lahko pa si pri projekcijah pomagamo
z dostopnimi podatki in njihovim tolmačenjem v luči globalnih varnostnih
dilem, ki jih Busheva administracija z novo strategijo vsiljuje tudi evropskim
zaveznikom. Ameriško načrtovanje potencialnih jedrskih napadov tudi v
primeru konvencionalnih konfliktov (celo proti Rusiji in Kitajski!), o
katerem je prvi poročal Los Angeles Times, nam dokazuje, da se je "protiteroristična
idila" končala in da je pred nami nova, sicer bolj zakrita oblika
hladne vojne, obrisi katere se kažejo v neomajni odločitvi ameriške administracije,
da čim prej zgradi "vesoljski ščit".
ZDA ne skrivajo svojih pravih namer. "Najbolj priljubljeni predsednik
v zgodovini ZDA" je v duhu domoljubnega boja proti terorizmu uspel
rekordno povečati letni obrambni proračun - za več kot 40 milijard
USD. Sedaj ta znaša 379 milijard. Kot opozarjajo poznavalci, bo večji
del zneska v resnici porabljen za oborožitev, ki v boju proti terorizmu
nima velike uporabnosti. A beneficirane bodo velike družbe, ki so stale
za izvolitvijo samega predsednika, kot so na primer Locked Martin,
Boeing, United Defence itd. Vojaški prepad med Ameriko in evropskimi članicami
Nata, ki je že doslej povzročal velike preglavice in tudi resne politične
pomisleke znotraj samega zavezništva, se bo le drastično poglobil, z njim
pa se bo neizbežno poglobila tudi kriza Natove identitete. Američani odgovarjajo
z nasvetom: "Dragi zavezniki, ali želite zmanjšati razliko? Izvolite;
tudi vi povečujte obrambni proračun ! "
Slovensko obrambno ministrstvo nam zagotavlja, da se bo naš obrambni proračun
postopoma povečal "predvsem zaradi lastne varnosti", in sicer
z 1,46 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) leta 2001 na 1,50 odstotka
v letu 2002 in do 1,56 odstotka v letu 2005. V relativnih številkah povečanje
res ni videti dramatično, saj ostaja znotraj povprečja nekaterih nevtralnih
kakor tudi nekaterih včlanjenih držav. Mimogrede, nevtralni državi Avstrija
in Irska plačujeta za lastni vojski manj kot en odstotek BDP! Pri slovenski
projekciji predvsem ni jasno, ali je to tudi proračun, ki bi v primeru
sprejetja države v Nato že letos oziroma po ratifikaciji članstva zadovoljil
potrebe po "doseganju standardov držav članic Nato". Če upoštevamo
kvalificirano mnenje ameriške korporacije za strateške analize RAND, je
odgovor nedvoumen: ne! Predstavnik te ugledne ustanove dr. Stephen Larrabee
poudarja, da "je cilj vseh kandidatk in članic Nata, da bi za obrambo
namenjale okoli dva odstotka BDP". Sum, da se bo Slovenija le težko
ustavila pri želenih odstotkih, potrjuje tudi ameriški veleposlanik v
Sloveniji Johnny Young, ki je januarja letos slovenski vladi jasno sporočil,
da "ZDA pazljivo opazujejo, ali bo Sloveniji uspelo izpolniti načrt
vojaške prenove in da budno spremljajo ali bo naša država uspela zagotoviti
2% BDP v vojaške namene. K že predvidenimp roračunskim stroškom, ki se
bodo - ne glede na zagotovila vlade - povečali zlasti z namenom, da se
naša vojska prilagodi standardom Nata, je treba prištevati še nekatere
"ekstra" stroške, del katerih plačujemo že zdaj. Na primer "drobiž"
- najmanj 174.000 USD (43,5 milijona SIT), ki ga vlada namenja
zasebni ameriški lobistični firmi Verner Liipfert Bernhard Mc Pherson
& Hand za podporo naši kandidaturi v ameriškem senatu. Natovi stroški,
"majhni", a številni, se kopičijo tudi sicer. Vlada je na primer
letos svojemu uradu za informiranje samo za pronatovsko obveščanje
namenila približno 48.000 USD (12 milijonov sit). Za Natove potrebe
se navzgor načrtujejo proračuni vseh "državotvornih" resorjev.
Kot članica Nata pa bo Slovenija- po uradnih virih - v skupni proračun
zavezništva predvidoma iz obrambnega proračuna prispevala štiri milijone
USD (milijardo sit) "članarine", to je en odstotek
celotnega Natovega proračuna. Sama bo tudi pokrivala stroške morebitne
udeležbe v skupnih vojnih oziroma mirovnih operacijah zavezništva. Največji
dodatni strošek za vojsko, ki ga na spletni strani vlade omenja angleška
verzija sklepnega poročila akcijskega načrta za članstvo (MAP) 2001-2002,
a ostaja nekoliko neviden v obrambno-proračunskih projekcijah, pa je znesek
246,8 milijona USD (60 milijard sit). Gre za dodatna sredstva,
ki jih za opremljanje slovenske vojske v obdobju 2003-2007 predvideva
predlagana dopolnitev zakona o temeljnih razvojnih programih.
Povsem legitimen je zato dvom dela slovenske javnosti, ali ni vstopanje
v Nato zalogaj, ki lahko resno načne sposobnost naše države, da hkrati
in na zadovoljiv način izpelje zahteven, a dolgoročno pomembnejši in celovitejši
projekt integracije v EU. Zlasti če pomislimo na razočaranje s finančno
ponudbo Bruslja in posledično na obveznosti države do najbolj prizadetih
kategorij. Socialna država, ki je prav tako pomembna za našo stabilnost,
ima in bo imela svojo ceno tudi v času povišanih stroškov Bushevih vojn.
Ali bo Natova Slovenija izzivom teh časov kos? Seveda bo, vprašanje je
le, na čigav račun.
Franco Juri ; zelena pika ; 16.3.2002
|