Ali ob nedeljah oziroma praznikih ali pa v večernih urah kdaj zavijete
v trgovino?
Načelno ne. Zdi se mi namreč narobe, da bi zvečer ali ob praznikih hodili
v trgovino.
Zakaj?
Ker sem prepričana, da imajo vsi ljudje, tudi trgovke in trgovci, pravico
do dnevnega in tedenskega počitka - da je to v človeški naravi. Res se
včasih, ko govorimo o nakupovanju, znajdemo v izjemnem položaju: dobiš
recimo nenapovedan obisk, pa nisi pripravljen. Za takšne in podobne primere
naj bo organizirano dežurstvo v trgovinah, nesprejemljive pa se mi zdijo
nakupovalne navade, da ljudje redne tedenske nakupe opravljajo ob nedeljah,
v poznih večernih urah in podobno.
Vprašanje je bilo seveda zastavljeno zato, ker se dotika zadnje izjave
komisije Pravičnost in mir, ki med drugim opozarja na izkorlščanje zaposlenih
zlasti v trgovinski dejavnosti, kjer je podaijševanje obratovalnega časa
ponekod prebilo vse razumne meje. Zakaj je bila izjava objavljena tik
po božičnih in novoletnih prrznikih, ko je bil pritisk na zaposlene v
trgovinski dejavnosti največji, in ne pred prazniki, ko bi morda z izjavo
vplivali na odgovorne v trgovskih podjetjih in pa na same kupce, ki so
prav letos množično 'okupirali' velike trgovske centre tudi ob nedeljah
in ob večernih urah?
Izjavo o izkoriščanju zaposlenih smo začeli pripravljati že pred več kot
letom dni. Pripravljen je bil osnutek, potem pa je stvar nekako "obležala".
Na zadnji seji komisije pred koncem njenega mandata se je pojavila pobuda:
potegnimo izjavo iz predala in jo posredujmo javnosti. Mislim, da je bil
popraznični čas zrel za takšno izjavo, ker so prav konkretne izkušnje
prazničnih dni pokazale na njeno upravičenost. O tem govorijo tudi čisto
ekonomski razlogi, Pred časom je bilo nekaj trgovin v katerih so prodajali
zvečer in ob nedeljah, tako da je bil njihov "ekstra" dobiček
zelo velik, ker pa jih je danes vedno več, se kupna moč slovenskega porabnika,
kakršna koli že je, porazdeli med vse trgovine in dodatni dobiček ob siceršnjem
podaljševanju obratovalnega časa ni prav velik ali pa ga sploh več ni.
V takšnih razmerah bo, tako vsaj pričakujem, posluh za ureditev tega vprašanja
večji.
Ali ni naš problem tudi v tem, da znamo s prstom pokazati na izkorIščevalske
lastnike trgovskih podjetij, sami pa se ne vidimo, ko se na praznik, v
nedeljo ali pozno zvečer znajdemo v trgovini in želimo biti hitro in vljudno
postreženi?
Res je, da kupci postajajo "razvajeni". Poanta vašega vprašanja
je prav v tem: preprosto greš v trgovino, kadar koli se ti zazdi. Ne razrilišljaš
več za naprej, kaj je treba kupiti, ampak greš v trgovino, ko ti nečesa
zmanjka. Pa ne le to. Nakupovanje postaja način preživljanja prostega
časa - greš v trgovinski center in tam zabiješ tri štiri ure. Ne govorim
na pamet. Za preizkus sva šla z možem neko jesensko nedeljo na oglede
v trgovino, ki je odprta ves čas. Prva ugotovitev: že parkirni prostor
je bil popolnoma zaseden. Le kako je to mogoče? Notri hujša gneča kot
kateri koli dan v tednu. Ampak košare pa niso bile ne vem kako polne.
Ljudje so prišli bolj gledat ... Ali ne kaže takšno ravnanje že na določeno
obliko zasvojenosti z ogledovanjem, nakupovanjem? Nekateri morajo v gostilno,
drugi v trgovino ...
Morda to pomeni, da ljudje ne znamo več skupaj praznovati, saj naj
bi bila nedelja ali pa prost večer neke vrste praznik ...
Tudi takšna razlaga je mogoča. P. Christian Gostečnik bi verjetno rekel:
takšno ravnanje kaže na to, da je v družini nekaj hudo narobe, ker ne
zna biti sama s sabo, ampak mora iti ven, kjer se nekaj dogaja, zato da
prosti čas nekako preživi, sicer bi se lahko v družini sprli. Prepir pa
je lahko posledica prav tega, da družinski člani zaradi siceršnjega pomanjkanja
časa sploh več niso navajeni biti skupaj. Morda malce psihologiziram,
ampak tudi to je lahko eden od vidikov problema, na katerega opozarja
naša izjava.
Komisija Pravičnost in mir jemlje v bran zlasti ženske, ki na področju
zaposlovanja doživljajo vrsto krivic. Na nekatere izjava tudi izrečno
opozarja, kot je recimo povezovanje delovnega razmerja z odpovedjo materinstvu.
Kako je komisija prišla do podatkov o takšnem nezakonitem početju delodajalcev?
Ali o tem obstajajo uradni podatki?
Ne, na tem področju ni uradnih statistik. V komisiji je na te probleme
opozoril predvsem zdravnik, ki je do podatkov prišel pri svojem delu v
ordinaciji. S posameznimi primeri pa se srečuje skoraj vsak med nami.
Osebno poznam več primerov, recimo: zelo dobra študentka je končala fakulteto
za informatiko. Za službo je zaprosila v dokaj veliki firmi. Najprej je
prišla v ožji krog kandidatov, pogovarjala se je že z bodočim mentorjem,
pokazali so ji celo njeno delovno mesto, češ to bo pa vaš računalnik.
Vmes pa so, prijateljsko ob kavici, padala tudi takšna vprašanja: ali
imate fanta - da ga ima; ali se misli poročiti - seveda; kaj pa družina
- ja, vsaj dva otroka bi pa rada imela. Čez deset dni dobi pismo: komisija
se je odločila za drugega kandidata. Brez obrazložitve. Saj ne moreš z
gotovostjo reči, da so takšni odločitvi botrovali zgolj njeni družinski
načrti, po drugi strani pa se kar ne moreš znebiti takšnega občutka.
To seveda niso edini primeri spornega načina zaposlovanja ...
Zlasti je vprašljivo, in tukaj govorim o moških in ženskah, zaposlovanje
za določen čas. Skorajda ne poznam primera, da bi bil kdo že od začetka
zaposlen za nedoločen čas. To lahko za sabo potegne velike težave. Zgolj
za ponazoritev: kolegova žena je profesorica, sprejeta je bila za določen
čas, nato je zanosila, na začetku porodniške pa se ji je zaposlitev za
določen čas iztekla. Kaj to pomeni? Na koncu porodniške bo morala iskati
službo. To so težko rešljivi problemi celo za tiste, ki imajo visoko izobrazbo,
kaj šele za tiste, ki imajo srednjo, poklicno šolo ali pa so sploh brez
izobrazbe. Jasno, da bodo ženske v takem položaju najprej pomislile:
zdaj ne smem imeti otroka.
Komisija Pravičnost in mir v svoji izja vi omenja probleme, po drugi
strani ne ponuja rešitev, ki bi olajšale položaj zlasti zaposlenih žensk.
Zakaj? Ali jih morda sploh ne vidi?
Ali res mislite, da je komisija tista, ki naj ponuja konkretne rešitve,
ali pa je komisija tista, ki naj na probleme opozarja!?
Opozarjate pa na vlogo, ki naj bi jo na tem področju odigrala država.
Kaj od nje pričakujete - recimo pri urejanju delovnega časa trgovin?
Pri obratovanju trgovin se je država elegantno potegnila iz tega problema.
Urejanje tega vprašanja je prepustila občinam - 192 občin v Sloveniji
torej lahko po svoje ureja, kdaj bodo pri njih odprte trgovine. Težava
pa je v tem, da te pristojnosti ne uresničujejo. Po mojih podatkih je
le okoli 20 občin dejansko sprejelo odloke o obratovalnem času. Res je
to problem predvsem v velikih mestih, vendar pa bi bilo prav, da bi ga
rešili enotno. Poglejte recimo kakšno veliko trgovsko podjetje, ki ima
podružnice v desetinah občin. V nekaterih so morda sprejeli odlok o obratovalnem
času, v večini pa ne, tako da je odločitev v bistvu prepuščena samemu
podjetju. Država tega vprašanja pač ni uredila z zakonom. Zdi se mi, da
je to eno od področjih, s katerega se država pri poseganju v gospodarstvo
ne more umakniti.
Ali bo komisija z lobiranjem pri kateri od poslanskih skupin v državnem
zboru poskusila uveljaviti primerne zakonske rešitve?
O tem nismo govorili. Po mojem mnenju to tudi ni naloga komisije. Problem
je sprožen - nanj že dalj časa opozarjajo tudi sindikati -, zdaj pa je
stvar tistih strank, ki jim je to področje najbližje, recimo obeh social
demokratskih strank, da s svojega vidika posežejo v razreševanje tega
vprašanja.
Ali ste v razčlenjevanju problema člani komisije sodelovali s sindikati?
Sindikati so se pri tem vprašanju precej angažirali, skušali urediti obratovalni
čas, obvezno dežurstvo v trgovinah ... Konkretne osebne povezave sicer
ne obstajajo, smo pa v komisiji pri pripravljanju izjave uporabljali tudi
sindikalno gradivo.
Zaradi izrazite socialne naravnanosti zadnje izjave komisija morda
tvega očitek, da z njo zbuja nekakšno nostalgijo za "dobrimi statimi
časi socializma'' ko je bilo delo vsem zagotovljeno, nadure plačane, nedeljskega
dela skoraj ni bilo, ...
Sama tega niti ne bi vzela za očitek. Dejstvo je, da so bile nekatere
zadeve v socializmu bolje organizirane, kot so zdaj. Ni treba reči, da
je bilo takrat vse slabše. Vsekakor se je položaj žensk pri zaposlitvi
in sploh položaj delavca poslabšal. Saj to vsi čutijo. Ni treba vsega,
kar je bilo prej, zanemariti, ampak bi bilo treba na tistem, kar je bilo
dobro, zidati naprej, slabo pa popraviti.
Če na položaj delavstva pogledamo nekoliko širše: prehod iz socialističnega
planskega gospodarstva v kapitalistično tržno gospodarstvo je pri nas
izrazito zavil v smer grobega liberalnega kapitalizma, kakršen je bil
značilen za kakšno preteklo stoletje. Ali ste prlčakovali takšen proces?
Ne. Da bo to vprašanje zastavljeno tako ostro - ne samo pri nas, tudi
v drugih državah v prehodu -, tega ni nihče pričakoval. Vsi smo imeli
pred očmi socialno-tržno gospodarstvo: Nemčijo, Švedsko ... Slovenija
se je že pred družbenimi spremembami primerjala s temi državami, zlasti
na področju socialne varnosti. Da pa se je ta varnost tako poslabšala,
je eden od razlogov v tem, da Slovenija preživlja dvojno tranzicijo: iz
socialističnega v tržno goSpodarstvo in iz območnega gospodarstva v nekdanji
Jugoslaviji v gospodarstvo samostojne države. To pomeni, da' se mora
država zelo veliko ukvarjati z državotvornimi funkcijami, zagotavljati
ekonomsko stabilnost, sociala pa pogosto ostaja v ozadju. V precejšnji
meri nam je sicer uspelo zagotoviti minimalno socialno varnost, po drugi
strani pa so se problemi na področjih, kot je zaposlovanje, zaostrili
veliko bolj od pričakovanj.
Po svoje je zanimivo, da vi kot ekonomska strokovnjakinja opozarjate
na socialne probleme. Morda bi si kdo misli, da gredo ekonomistom veliko
bolj 'po glavi' razmisleki o konkurenčnosti, zmanjševanju stroškov in
po dobno.
Pa saj si ekonomija in sociala širšem pomenu sploh nista v nasprotju!
Povezani sta druga z drugo Kako?
Govorimo recimo o ekonomiki družine, o ekonomiki družbenih dejavnosti,
o ekonomiki izobraževanja, zdravstva ... Kajti končno je vsa priozvodnja
blaga in storitev namenjena človeku, ki je tudi najpomembnejši proizvodni
dejavnik. Vsa moderna teorija o gospodarstvu poudarja, da so človeški
viri, ki jih imamo na voljo za to, da gospodarstvo uspeva. Eden od pogojev
za to, da so človeški viri produktivni - zdaj govorim izrazito ekonomistično
- je da so zaposleni zdravi in da imajo zagotovljeno varnost. Varnost
pa se uresničuje predvsem v družini in redni zaposlitvi.
Izjava, o kateri govoriva, se precej razlikuje od večine dosedanjih
izjav komisije Pravičnost in mir, saj se dotika kršenja pravic na socialnem
področju. Do zdaj je bilo namreč v ospredju pre vsem uresničevanje t.
i. političnih pravic. Ali se motim, če v tej izjavi prepoznam žensko avtorsko
roko?
Pravzaprav se motite. Ne, tukaj ne moremo govoriti o ženski avtorski roki.
Pobudniki so bili moški in tudi velik del besedila je prispeval sodelavec.
Končno besedilo pa je tako ali tako skupinsko delo. Kot sem že omenila:
pred dobrim letom je bila ta stvar že dvakrat na seji komisije, zdaj še
tretjič, obravnava smo jo tudi v korespondenci prek elektronske
pošte, tako da res ne moremo govorili o zgolj, ženskem avtorstvu.
Sploh pa bi se mi zdelo napačno, če bi probleme, ki se sicer morda komu
kažejo kot izrazito ženski, reševale samo ženske. To so problemi družin
sploh, skratka vseh ljudi - žensk in moških.
Kakšna je sicer vloga žensk v komisiji?
Delež žensk v članstvu je res manjši kot moških, a vsekakor večji kot
v parlamentu. Ne bi pa mogla reči, da bi se v razpravah kdaj kazalo, da
kdo nastopa izrazito kot ženska ali izrazito kot moški. Da bi bila zaradi
svoje ženskosti v komisiji prikrajšana ali privilegirana - pa tudi ne.
Delo je pač teklo normalno vsak je k skupnim prizadevanjem prispeval po
svojih sposobnostih
BOGOMIR ŠTEFANIČ ml; Družina ; 4.-21. januarja 2001
Mag. Stanka Kukar se je rodila v Ljubljani, kjer je obiskovala osnovno
šolo in klasično gimnazijo. Po diplomi na Ijubljanski ekonomski fakulteti
je študirala na inštitutu za družbene vede v IIaagu (Nizozemska), kjer
je pripravila magistrsko nalogo iz ekonometrije, uradno pa so ji magisterij
podelili v Ljubljani. Prva služba na Zavodu za gospodarsko planiranje,
kjer je dosegla položaj pomočnice direktorja, je trajala dvajset let,
po rojstvu četrtega otroka pa je leta 1982 prišla na Inštitut za ekonomska
raziskovanja. Čeprav je upokojena, še sodeluje pri nekaterih projektih
inštituta, vendar jih, kot pravi, ~bolj zaključuje, ker je mladim treba
prepustiti delo in odgovornost, sama pa se lahko bolj posvetim družini,
zlasti vnučkom.
Članica komisije Pravičnost in mir je bila zadnja štiri leta, pri predstavitvi
izjave Proti izkortščartju zaposletzi _h in za zaščito družine pa je sodelovala
kot njena neformalna članica. Dosedanji sestavi komisije je namreč pred
kratkim mandat potekeL Škofovska konferenca je sicer že imenovala predsednika
komisije za nov mandat (tudi naslednjih pet let bo to dr. Anton Stres),
ne pa tudi novih članov komisije.
|