Kaj bi lahko še izvedeli o referendumu pa nam niso povedali

Zakaj so moški proti

Že dolgo nobena družbena tema ni tako razdelila slovenske politike in slovenske javnosti na dva pola kot razprava o tem, ali je prav, da samska ženska strokovno komisijo prosi, naj ji omogoči umetno oploditev z biomedicinsko pomočjo ali ne. In že dolgo zagovorniki in nasprotniki novele zakona, ki bi to omogočal, niso bili tako izenačeno neprepričljivi - sodeč po rezultatih anket javnega mnenja - kot so ves ta čas pred referendumom.

Na podlagi čigavega »prav« se bodo državljani sploh lahko odločali na referendumu? Referendumu, ki bo povrh vsega še v popolni senci najvišjega moškega obiska, na katerem se bo govorilo 0 stvareh, s katerimi vlade neprimerno usodneje posegajo v usodo očetov in moških (ter žensk in otrok), kot bi lahko kadarkoli poseglo neko zakonsko dovoljenje, da sme samska ženska poskušati postati noseča brez neposrednega telesnega stika z moškim?
Niz predsodkov, s katerimi nasprotniki takšne možnosti bombardirajo zagovornike, je ne pregleden. In presenetljivo prozoren in primitiven. Kajti nekaj je ne glede na osebne občutke slehernega moškega in sleherne ženske zanesljivo: zakon, ki bi dal peščici žensk pravico, da strokovno komisijo prepričajo o svojih argumentih, v ničemer ne omejuje nikogaršnjih pravic. Vsi tisti, in teh je velikanska večina, ki nikdar ne bi niti za trenutek pomislili na umetno oploditev, bodo lahko o svojem spolnem življenju, načrtovanju potomcev in skrbi zanje odločali enako samostojno in svobodno, kot so doslej. Lahko bodo zreli ali nezreli, ko bodo prvič spolno občevali. Lahko bodo odgovorni ali neodgovorni, ko bodo spočeli otroka. Lahko bodo vzorni starši - ali pa roditelji, ki bodo otroku povzročali gorje, iz katerega se rodi najbolj tragični otroški vzdih: .>Zakaj sem se sploh rodil(a)! «
Pač pa bi bila referendumska odločitev »proti« hkrati odločitev, da se lahko vsi pari, ki so doslej neuspešno poskušali spočeti otroka z biomedicinsko pomočjo, najbrž za zmeraj poslovijo od upanja, da bodo kdaj imeli (skoraj) svojega naslednika. Kajti zakonodajni postopek se bo ponovil. Takšne reprize pri nas niso kratke - v vmesnem času brezzakonja pa vsi »postopki stojijo«. Ne glede na to, kako hitro komu »teče biološka ura«.
Čeprav zagovorniki naravnega spočetja otroka ne bi bili ob nobeno od svojih pravic, bi radi ob eno izmed temeljnih ženskih pravic - pravice, da je mati spravili peščico žensk, ki imajo intimne razloge za svojo odločitev. Med najbolj razširjenimi razlogi, zakaj so (predvsem) moški tako zelo proti, so tisti, ki smo jih povzeli v nasle dnjih točkah. Če se vam bodo zdeli smešni, otročji, nepravični ali iz trte izviti, se raje vprašajte, kaj pravzaprav izražajo: nestrpnost? Ali občutek, da morajo moški vedno in povsod odločati o usodi sveta? Morda žensko samozatajevanje, ki izgine samo takrat, ko je treba na barikade, medtem ko v vsakdanjem življenju ženske vse preveč lagodno (in udobno) prepuščajo moškim tveganje pri izbiri in odločanju?
Vsekakor ne mladi ne stari, ne moški ne ženske, ne »konzervativci« ne .>liberalci« doslej niso pokazali (razen izjem) kaj prida zmožnosti, da bi se zares vživeli v stisko in občutje nekoga tretjega. Nekoga, ki je sam, negotov, vendar hkrati dovolj močan, da bi prevzel nase najtežjo nalogo na svetu: varno spraviti otroka na svet in mu utreti pot v življenje. Koliko izmed tistih, ki so, po krščansko, »prvi vrgli kamen«, je o sebi tako zelo prepričanih, da so svoje otroke vzgajali prav in da so bili dovolj dobri starši? .

1. Naravno profi umetnemu. Ves razvoj zahodne medicine je upor proti naravi. Narav sama s svojimi z tami določi nesrečn ki so v boju za prežr tje oropani enakoprav (z)možnosti. Kljub te jim družba s tehnološh in medicinskimi dose skuša pomagati. Člov ki ima slaboten orga zem, bi moral biti po naravnih zakonih prepuščen naravni smrti. Člevek, ki mu odpove src; je bil še pred desetlev zapisan neizogibno nagii smrti. Je presajanje organov še »naravno«?
Med naključnim brskanjem po internetnih straneh je mogoče najti veliko polemik o referendumskem vprašanju. »Ste pa res dekleta nekako navalile, pa saj je ~ prav. A tudi nam tičev o še niso porezali. Referen~ dum bo torej stal okoli 250 tolarjev na Slovenca. Vseeno bolje nekaj materialne škode kot velika moralna škoda, če bi novela zakona začela veIjati. Pa mislim, da nas je dovolj privržencev naravne oploditve. Brezmadežnost je pa čudna čednost.«

2. Pravice otrok (pred spočetjem velike, po rojstvu pa se obrne). Predvsem pravniki, pod njihovim vplivom pa tudi zdravniki in konzervativni intelektualci, zelo veliko govorijo o pravicah otrok. Še nerojenih in nespočetih. Sklicujejo se na otrokovo korist, ki jo je treba varovati po domačih in mednarodno veljavnih in ratificiranih pravnih aktih.
Malokateri argument je tako nevzdržno hinavski kot prav ta. Kajti zasedba vlad, političnih in gospodarskih centrov moči po vsem svetu je izrazito moška. Moški s svojimi ekonomsko-političnimi ukrepi (strategijami, interesi in igrami) svet delijo na revne in bogate, na nevarne in ogrožene. Moški namesto za zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, kulturo in znanost, na menjeno civilnim, ne vojaškim raziskavam, ves čas namenjajo večino svetovnega denarja vojaški industriji, orožju, vojski in odpravljanju posledic, ki zaradi vojn nastajajo. Vse, kar je namerjeno vojnam, je največja potencialna in največkrat v zgodovini udejanjena nevarnost za srečno otroštvo in življenje otrok. Popolnoma nič ne kaže, da bi se moški - očetje, ki jih tako zelo skrbi, kaj je »najboIje za otroka« -takšnemu urejanju sveta v bližnji prihodnosti odpovedali. Naj torej bodočim materam, ki ne morejo vedeti niti tega, ali jim otroka ne bo vzela vojna, prepustijo pravico, da se same odločijo zanj.

3. Zapostavljenost očetov in prikrajšanost otrok. Mladi in starejši moški, očetje in že dedki, so se pri javnem argumentiranju često prepuščali čustvenosti in si poskušali predstavljati svojega otroka, kako nesrečen bi bil brez očeta. Nikoli niso govorili o tistih otrocih, ki so zaradi lastnega očeta nesrečni, pohabljeni ali psihično zaznamovani za vse življenje. Hkrati pa o tem, kolikšno odgovornost slovenski očetje čutijo do svoje resnične očetovske vloge, priča podatek, da starševski dopust izkoristi samo en odstotek moških. En moški od stotih je torej pripravljen zelo natančno izkusiti, kako pomagati otroku, ko ga zvijajo želodčni krči, kako ga potolažiti, ko joče, kako ga hraniti, da bo ravno prav sit in zdrav, kako bedeti, kako ga učiti prvih korakov ... Lahko je govoriti, zlasti o usodi drugih.

4. Dolžnosti in praviae pri spočetja otroka. »Če ženska ne da fukat, nima pravice do otroka.« Ali: »Ženski nihče ne odreka pravice, da ima otroka - kvečjemu bi morala ženska v tem primeru malo pomisliti tudi na povsem 'naravne dolžnosti', ki pridejo s tem, ko se odločiš imeti otroka.«
Moški, ki kljub opravljanju svojih »naravnih dolžnosti« ne spočne otroka, ima torej pravico do anonimnega nadomestnika iz epruvete. Ženska do anonimnega semena iz epruvete nima pravice. Morala bi se potruditi »po naravni poti«. Zakaj torej ženski iz para prav tako ne naložijo, da mora zares, »v živo«, nemara celo pod nadzorom moža, zanositi z drugim moškim?

5. Nevarna razmerja: kaj če se srečafa polbrai in polsestra? Pri zakonsko natančno določenem nadzoru pri uvozu oziroma darovanju semena ali jajčec je verjetnost, da se bosta tako spočeta polbrat in polsestra v življenju srečala in spočela (morda genetsko okvarjene) potomce tako velika, kot da se v Sloveniji srečata, poročita in spočneta otroke bratranec in sestrična ali celo polbrat ali polsestra. Mnoge matere zaradi različnih razlogov niti svojim otrokom niti okolici nikdar ne izdajo imena očeta; nekatere preprosto niso prepričane o njem.

6. Želja ali pravica? Moški, ki gredo k zdravniku in povedo, da bi za zadovoljivo (ali zadovoljujoče?) spolno življenje potrebovali stimulans, na primer viagro, imajo pravico do zdravila. Ker pomanjkanje spolnosti lahko pripelje do hudih psihičnih stisk in celo telesnih bolezni. Pravica do srečne spolnosti je torej splošno sprejemljiva in »normalna« pravica, pravica do materinstva pa ne. Moški nasprotniki te pravice jo imajo za egoistično kaprico ženske, ki »ne da«.
Zatrta, onemogočena želja po otroku - materinski nagon je poleg spolnega nagona in nagona po preživetju najmočnejši prirojeni nagon sploh - pa presenetljivo po tej logiki ne more kvarno vplivati na psihično in splošno zdravje ženske. Dilem, kaj je pravica in kaj želja, je še več: je pravica do podaljševanja življenja z neprimerljivo dražjimi postopki in zdravili, kakor je umetna oploditev, želja ali pravica? Je pravica do zobne proteze želja ali pravica? Pa pravica do umetnega kolka?

7. Moški lahko, ženska ne sme. Moški imajo nenavadno veliko povedati o tem, kaj je za žensko normalno in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, kaj je moralno in kaj ne in kaj egoistično in kaj ne. Vprašanje iz internetne debate: »A si res tolk prepričan, da moramo brezpogojno ma
ksimalno izkoristit vsak tehnološki in medicinski napredek?«
Igračke, ki si jih moški omislijo za zadovoljevanje svojih zdravih - kot se tudi reče, »normalnih« želja in potreb - so sprejemljive. Moški imajo lahko svoje spolne igrače: v zgodovini so si izmislili nešteto tehnološko-farmacevtskih povečevalcev in utrjevalcev penisov. Imajo lahko svoje spolne fantazije, ki jih z nekaj talenta pretvarjajo v umetnost. Imajo lahko svoje pse, miši, golobe, kače, krokodile in lovske trofeje, svoje spolirane avtomobile, svoje osrečujoče hobije; ženske pa pravice do lastnega, čisto svojega osmišljanja življenja nimajo. Za mnoge ženske je življenje izpolnjeno in osmišljeno samo, ko postanejo matere.

Medicina in etika. Zdravniki, ki imajo etične pomisleke pred opravljanjem kateregakoli posega, o katerem človeško niso prepričani, da je dopusten ali nujen, imajo po naši zakonodaji (tudi po spornem zakonu) pravico do ugovora vesti. To pomeni, da jim nihče ne more ukazati, naj ravnajo proti svojemu prepričanju. Zaradi tega niso kaznovani in ne trpijo nikakršnih posledic. Tisti zdravniki, ki pa trdijo, da je umetna oploditev samskih žensk vprašljiva iz družbenih razlogov, in se sklicujejo na otrokove pravice, razmišljajo nedosledno in zaradi velikega vpliva zdravniškega poklica na državljane zavajajoče: če jim je res do otrokove koristi, zakaj torej ne protestirajo takrat, ko se ženske, ki si zelo želijo otroka, kljub medicinskim ugotovitvam, da je plod zelo bolan in da bo otrok trajno invaliden, odločijo, da ga bodo donosile? Ali tak otrok ni obsojen na veliko hujšo usodo kot otrok brez biološkega očeta?

9: Sklep: najsrečnejši otrok - nerojeni otrok. Po dušebrižniški vnemi nasprotnikov možnosti, da bi lahko poleg parov prosile za umetno oploditev tudi ženske, ki so med poskusi bodisi ovdovele bodisi jih je partner zapustil ali pa iz etičnih in načelnih razlogov niso pripravljene »izkoristiti« moškega za eno noč, je mogoče sklepati, da je najlepše tistim otrokom, ki se sploh ne rodijo. Tak otrok zanesljivo ni brez enega starša (ampak pravično brez obeh), zanesljivo ne more umreti zaradi otroške bolezni ali malomarnosti zdravnikov, zanesljivo ga nihče ne more spolno zlorabljati v otroštvu, zanesljivo ne bo šel v vojsko na eno od front svetovnega reda in miru, kjer bi ga lahko pohabili ali ubili, zanesljivo ne bo enospolno usmerjen, zanesljivo ne bo izdajalec (domovine, vere, staršev, prijateljev, nogometnega kluba ali ideologije), zanesljivo se ne bo ločil, zanesljivo ne bo moralno izprijen in zanesljivo ne bo utajeval davkov, zaradi česar država ne bi mogla več opravljati svoje vladavine na demokratičen način, kot jo pri nas še lahko: z referendumi. Kaj je najboljše za otroka, je torej na dlani. Potrebujemo samo še zakon.

Tekst: DANICA PETROVIČ; jana 5.6. 2001