AVANTGARDISTI IN PRIDNI FANTKI

Umazani Harry

"Harry Potter in kamen modrostio se že počasi izteka, na njegovo mesto stopa prikazovanje "Gospodarja prstanov: bratovščina prstanov. Lahko bi rekli, da uspešni čarovniški vajenec Harry sodi v mladinsko pop kulturo, medtem ko je Tolkienova predloga že dolgo nekaj kultnega. Skratka, mislili bi, da čarovniški film predstavlja nekaj množično zabavnega, o čemer skorajda ni vredno izgubljati besed, medtem ko bi si zapletena zgodba o prstanu zaslužila nekaj modrovanja. A smo pri Tolkienu namesto premisleka o ustrezni ekranizaciji dobili le jezo zaradi prevajalčeve samovolje. Pravi feni bodo takoj odvrnili, da se da taka dela tako ali tako samo v izvirniku s pridolm brati.

Harry Potter ni na ravni mladinske kultne literature, kamor poleg Tolkiena sodijo še Puji in Pike, ampak predstavlja bolj zgodnjenajstniško "Esmeraldo", ki se je kot udomačeni in neizbežni del slovenske pop kulture medtem srečno vrnila na TV-ekrane. Pa vendar je vzbudil nepričakovano nasprotovanje in kritiko tam, kjer je ob tako ljubkem in neproblematičnem delcu vendarle ne bi pričakovali - v katoliški cerkvi, ki se je ostro izjasnila proti predvajanju filma in napadla njegovo nevzgojno, za otroke neprimerno zasnovo in vsebino. Iz ideoloških logov, ki so blizu vodstvu slovenske katoliške cerkve, je prišel očitek, da je film nevzgojen, ker povzdiguje laž kot primerno sredstvo za doseganje cilja. Praktično katehetsko nasprotovanje na terenu pa je podčrtalo, da film, ki slavi čarovništvo in magijo, ni primeren za božični čas, saj je znano, da sta si krščanstvo in magija vsaksebi.
Na to bi se bilo kaj lahko odzvati s protinapadom, češ, kaj mislite spet vsiljevati svoj indeks prepovedanih knjig in filmov in nas moriti s cenzuro in to tukaj, kjer je tudi cerkvam komunistična cenzura naredila toliko škode in zapustila komajda zaceljene rane! Tudi na drugi ravni bi se našel kakšen podobno napadalen odgovor, saj si je težko predstavljati, od kod misel, da krščanstvo ne gre skupaj z magijo, saj (če pustimo ob strani božični čudež sam po sebi) zbiranje in razstavljanje relikvij, božjepotno obiskovanje magičnih krajev z magičnimi predmeti in čudodelnim učinkom ter poudarjanje magične moči svetnikov kljub težnjam po bolj "intelektualni" religiji še zdaleč ni odpravljeno. Narobe, tudi za pridobitev prvih slovenskih svetnikov je še vedno treba dokazovati prav njihovo čarovniško moč.
Vendar se proti cerkvenim trditvam, da je Harry Potter moralno umazani Harry, sploh ni dvignilo kaj dosti razburjenja. Videti je, da se celo dežurni antiklerikalni krogi tokrat ne čutijo izzvane, ker jim je jasno, da je tak cerkveni protest povsem nemočen. Koliko prstov na roki bi potrebovali, če bi hoteli prešteti tiste, ki so zaradi nezdružljivosti sporočila s krščanstvom in moralo svojim otrokom prepovedali odhod v kino? Ali pa so tokrat rajši tiho, ker še čakajo na nastop edine dovolj ugledne tarče antiklerikalnih napadov, namreč na najbolj nabrušeno rezilo gospoda nadškofa osebno?
No, tudi mene tokrat boj za svobodo umetniškega izražanja proti tistim, ki ji skušajo natakniti ideološki jarem, ne zanima neposredno. Rajši si zastavim vprašanje, ali je magični Harry vzgojno primeren ali neprimeren film. To vprašanje se mi namreč zdi legitimno že zato, ker je vsa pripoved prve, ekranizirane knjige prav pripoved o instituciji vzgoje in instituciji vednosti. Magija ni samo predmet študija na značilno britanski internatski šoli, magija je predvsem skrita moč institucije, ki iz dečkov izdeluje čarovnike. In ta skrita moč ni utemeljena v obvladovanju poučevanih tehnik ali v zbrani vednosti tisočletij, ampak je skrita v neki skrivnosti, ki je institucija niti ne poučuje niti ne razglaša. Vzgojna ustanova je nadzorni mehanizem, ki proizvaja povprečno sprejemljive izdelke, svoj smoter pa dosega šele pri tistih, ki razkrijejo njeno skrivnost: da moč ni v poučevani vednosti, ampak v umazani skrivnosti. Ta skrivnost, ki jo dobro vzgojeni znajo potisniti globoko v podzavest (sajto ravno je zaželeni rezultat vzgoje), je v škandaloznem podatku, da vsak vzgojni sistem sloni na prikritem zlu, o katerem se ne sme v šoli nič pripovedovati. In na videz protislovni smoter elitne vzgoje je, da se najdejo taki gojenci, ki instituciji ne nasedejo, ampak ji z roko sežejo v skrito rano zla.
Tisto, čemur bi vrli revolucionarji iz leta 68' rekli "dolgi marš skozi institucije", zdaj ni več način rušenja ostarelih vzgojnih ustanov, ampak je postal način njihovega vzpostavljanja in ohranjanja. Harry Potter je uspešen učenec čarovniške šole prav zato, ker se ne drži hišnega reda, ker ne spoštuje zapovedanih pravil vednosti in ker ne naseda oblastno-nadzorni hierarhiji, ki vlada med učenci in učenci, med učenci in učitelji ter med učitelji in učitelji. Njegov dolgi marš se konča z obojestranskim happy cndom: zle je razkrito, pa tudi uničeno. Institucija je,rešena, junak je za~el dolgo uspešno čarovniško kariero.
Tako nastaja novo plemstvo poznega kapitalizma, ki mu skladnost med moralo in uspehom podpirata kar dve paradoksalni maksimi, kakršnih Kant nikdar ne bi mogel podpisati: "Splača se biti dober" in "Kdor hoče postati dober, mora biti z vsemi žavbami namazan".
Izvirno razsvetljenstvo je moč vzgojnih ustanov opravičevalo z njihovo neizogibno in nujno vlogo v napredku človeštva in z znanstveno resnico, ki jo kot luč širijo med ljudi. Sodobna vzgojna ustanova pa ve, da njena vednost ni neizpodbitna in da je njen maksimalni domet skrbeti za red, ne pa za napredek. Da bi lahko pokazala vsaj možnost česa boljšega od tega, kar že itak je, potrebuje avantgardiste, ki razkrijejo lažnivost njenih načel in jo s tem odrešijo. Najboljši uradniki vzgojnih ustanov so njihovi včerajšnji uporniki, saj je uporništvo igra, s katero se vzdržuje red in delijo nagrade uspešnim. Seveda pa uporništvo ni igra za vse, in zato je treba ob koncu nagraditi tudi tiste, ki so ponižno in poslušno branili hišni red pred uporniki. Tudi pridni fantki lahko pridejo v nebesa, ne samo umazani Harryji.
Ideološki in pragmatični funkcionarji katoliške cerkve so torej povsem utemeljeno napadli film o mladem uspešnem čarovniku, saj je postmoderna podoba vzgojne ustanove zelo drugačna od osovražene hiše neizpodbitne discipline in nevprašljive vednosti, za kakršno se v vzgoji zavzemajo vsi konservativci starega kova. A čeprav ne moremo o starem konservativizmu povedati nič posebno naklonjenega, to še ne pomeni, da je prikazani čarovniški internat kaj boljši od konservativnih disciplinarnih idealov. Spoštovanje pravil hišnega reda in discipline vsekakor ni nikakršen nujni pogoj ne za pridobivanje znanja ne za pridobivanje vrline. Oblikovanje brezobzirne elite, za katero (in zagotovo samo zanjo) ne veljajo nikakršna pravila, pa prav tako ne zveni posebej ugodno.
Ampak hkratno oblikovanje dobro vzgojenih izvajalcev in brezobzirnih elit je konec koncev večno bistvo vzgojne institucije. Kot sicer povsem povprečna štorija pop kulture je Harry Potter nadležen predvsem zato, ker ni plod domišljije, ampak življenjske izkušnje.

Dr. Lev Kreft, publicist, redni profesor na Filozofski fakulteti.

dnevnik; 26.1.2002;zelena pika