AVANTGARDISTI IN PRIDNI FANTKI
Umazani Harry
"Harry Potter in kamen modrostio se že počasi izteka, na njegovo
mesto stopa prikazovanje "Gospodarja prstanov: bratovščina prstanov.
Lahko bi rekli, da uspešni čarovniški vajenec Harry sodi v mladinsko pop
kulturo, medtem ko je Tolkienova predloga že dolgo nekaj kultnega. Skratka,
mislili bi, da čarovniški film predstavlja nekaj množično zabavnega, o
čemer skorajda ni vredno izgubljati besed, medtem ko bi si zapletena zgodba
o prstanu zaslužila nekaj modrovanja. A smo pri Tolkienu namesto premisleka
o ustrezni ekranizaciji dobili le jezo zaradi prevajalčeve samovolje.
Pravi feni bodo takoj odvrnili, da se da taka dela tako ali tako samo
v izvirniku s pridolm brati.
Harry Potter ni na ravni mladinske kultne literature, kamor poleg Tolkiena
sodijo še Puji in Pike, ampak predstavlja bolj zgodnjenajstniško "Esmeraldo",
ki se je kot udomačeni in neizbežni del slovenske pop kulture medtem srečno
vrnila na TV-ekrane. Pa vendar je vzbudil nepričakovano nasprotovanje
in kritiko tam, kjer je ob tako ljubkem in neproblematičnem delcu vendarle
ne bi pričakovali - v katoliški cerkvi, ki se je ostro izjasnila proti
predvajanju filma in napadla njegovo nevzgojno, za otroke neprimerno zasnovo
in vsebino. Iz ideoloških logov, ki so blizu vodstvu slovenske katoliške
cerkve, je prišel očitek, da je film nevzgojen, ker povzdiguje laž kot
primerno sredstvo za doseganje cilja. Praktično katehetsko nasprotovanje
na terenu pa je podčrtalo, da film, ki slavi čarovništvo in magijo, ni
primeren za božični čas, saj je znano, da sta si krščanstvo in magija
vsaksebi.
Na to bi se bilo kaj lahko odzvati s protinapadom, češ, kaj mislite spet
vsiljevati svoj indeks prepovedanih knjig in filmov in nas moriti s cenzuro
in to tukaj, kjer je tudi cerkvam komunistična cenzura naredila toliko
škode in zapustila komajda zaceljene rane! Tudi na drugi ravni bi se našel
kakšen podobno napadalen odgovor, saj si je težko predstavljati, od kod
misel, da krščanstvo ne gre skupaj z magijo, saj (če pustimo ob strani
božični čudež sam po sebi) zbiranje in razstavljanje relikvij, božjepotno
obiskovanje magičnih krajev z magičnimi predmeti in čudodelnim učinkom
ter poudarjanje magične moči svetnikov kljub težnjam po bolj "intelektualni"
religiji še zdaleč ni odpravljeno. Narobe, tudi za pridobitev prvih slovenskih
svetnikov je še vedno treba dokazovati prav njihovo čarovniško moč.
Vendar se proti cerkvenim trditvam, da je Harry Potter moralno umazani
Harry, sploh ni dvignilo kaj dosti razburjenja. Videti je, da se celo
dežurni antiklerikalni krogi tokrat ne čutijo izzvane, ker jim je jasno,
da je tak cerkveni protest povsem nemočen. Koliko prstov na roki bi potrebovali,
če bi hoteli prešteti tiste, ki so zaradi nezdružljivosti sporočila s
krščanstvom in moralo svojim otrokom prepovedali odhod v kino? Ali pa
so tokrat rajši tiho, ker še čakajo na nastop edine dovolj ugledne tarče
antiklerikalnih napadov, namreč na najbolj nabrušeno rezilo gospoda nadškofa
osebno?
No, tudi mene tokrat boj za svobodo umetniškega izražanja proti tistim,
ki ji skušajo natakniti ideološki jarem, ne zanima neposredno. Rajši si
zastavim vprašanje, ali je magični Harry vzgojno primeren ali neprimeren
film. To vprašanje se mi namreč zdi legitimno že zato, ker je vsa pripoved
prve, ekranizirane knjige prav pripoved o instituciji vzgoje in instituciji
vednosti. Magija ni samo predmet študija na značilno britanski internatski
šoli, magija je predvsem skrita moč institucije, ki iz dečkov izdeluje
čarovnike. In ta skrita moč ni utemeljena v obvladovanju poučevanih tehnik
ali v zbrani vednosti tisočletij, ampak je skrita v neki skrivnosti, ki
je institucija niti ne poučuje niti ne razglaša. Vzgojna ustanova je nadzorni
mehanizem, ki proizvaja povprečno sprejemljive izdelke, svoj smoter pa
dosega šele pri tistih, ki razkrijejo njeno skrivnost: da moč ni v poučevani
vednosti, ampak v umazani skrivnosti. Ta skrivnost, ki jo dobro vzgojeni
znajo potisniti globoko v podzavest (sajto ravno je zaželeni rezultat
vzgoje), je v škandaloznem podatku, da vsak vzgojni sistem sloni na prikritem
zlu, o katerem se ne sme v šoli nič pripovedovati. In na videz protislovni
smoter elitne vzgoje je, da se najdejo taki gojenci, ki instituciji ne
nasedejo, ampak ji z roko sežejo v skrito rano zla.
Tisto, čemur bi vrli revolucionarji iz leta 68' rekli "dolgi marš
skozi institucije", zdaj ni več način rušenja ostarelih vzgojnih
ustanov, ampak je postal način njihovega vzpostavljanja in ohranjanja.
Harry Potter je uspešen učenec čarovniške šole prav zato, ker se ne drži
hišnega reda, ker ne spoštuje zapovedanih pravil vednosti in ker ne naseda
oblastno-nadzorni hierarhiji, ki vlada med učenci in učenci, med učenci
in učitelji ter med učitelji in učitelji. Njegov dolgi marš se konča z
obojestranskim happy cndom: zle je razkrito, pa tudi uničeno. Institucija
je,rešena, junak je za~el dolgo uspešno čarovniško kariero.
Tako nastaja novo plemstvo poznega kapitalizma, ki mu skladnost med moralo
in uspehom podpirata kar dve paradoksalni maksimi, kakršnih Kant nikdar
ne bi mogel podpisati: "Splača se biti dober" in "Kdor
hoče postati dober, mora biti z vsemi žavbami namazan".
Izvirno razsvetljenstvo je moč vzgojnih ustanov opravičevalo z njihovo
neizogibno in nujno vlogo v napredku človeštva in z znanstveno resnico,
ki jo kot luč širijo med ljudi. Sodobna vzgojna ustanova pa ve, da njena
vednost ni neizpodbitna in da je njen maksimalni domet skrbeti za red,
ne pa za napredek. Da bi lahko pokazala vsaj možnost česa boljšega od
tega, kar že itak je, potrebuje avantgardiste, ki razkrijejo lažnivost
njenih načel in jo s tem odrešijo. Najboljši uradniki vzgojnih ustanov
so njihovi včerajšnji uporniki, saj je uporništvo igra, s katero se vzdržuje
red in delijo nagrade uspešnim. Seveda pa uporništvo ni igra za vse, in
zato je treba ob koncu nagraditi tudi tiste, ki so ponižno in poslušno
branili hišni red pred uporniki. Tudi pridni fantki lahko pridejo v nebesa,
ne samo umazani Harryji.
Ideološki in pragmatični funkcionarji katoliške cerkve so torej povsem
utemeljeno napadli film o mladem uspešnem čarovniku, saj je postmoderna
podoba vzgojne ustanove zelo drugačna od osovražene hiše neizpodbitne
discipline in nevprašljive vednosti, za kakršno se v vzgoji zavzemajo
vsi konservativci starega kova. A čeprav ne moremo o starem konservativizmu
povedati nič posebno naklonjenega, to še ne pomeni, da je prikazani čarovniški
internat kaj boljši od konservativnih disciplinarnih idealov. Spoštovanje
pravil hišnega reda in discipline vsekakor ni nikakršen nujni pogoj ne
za pridobivanje znanja ne za pridobivanje vrline. Oblikovanje brezobzirne
elite, za katero (in zagotovo samo zanjo) ne veljajo nikakršna pravila,
pa prav tako ne zveni posebej ugodno.
Ampak hkratno oblikovanje dobro vzgojenih izvajalcev in brezobzirnih elit
je konec koncev večno bistvo vzgojne institucije. Kot sicer povsem povprečna
štorija pop kulture je Harry Potter nadležen predvsem zato, ker ni plod
domišljije, ampak življenjske izkušnje.
Dr. Lev Kreft, publicist, redni profesor na Filozofski fakulteti.
dnevnik; 26.1.2002;zelena pika
|