Unicef sponzorira koncentracijska taborišča

Intervju | Tomo Križnar, popotnik

Se kot student se je na auto stop odpravil okoli sveta. Veliko je potoval z motorji po Afriki in Južni Ameriki.Z biciklom je obral planet med letoma 1985 in 1993. V Sloveniji ima sina Jana in v Avstraliji hcerko Melito. Zivi v Naklem s sopotnico Barbaro. Napisal je pet knjig: 0 iskanju Ijubezni ali z biciklom okoli sveta, Šambala - z biciklom v Tibet, Samotne sledi, Mana - z bici klom med Indijanci in Nuba, čisti Ijudje. Pri Nubah v osrednjem delu Sudana, ki leži južno od Egipta, je bil dvakrat, prvic leta 1980. Hudo je zbolel, a preživel, ceprav so mu zaradi uničenosti jeter - prebolel je številne malarije - napovedali največ leto dni življenja. Drugic je odšel k Nubam pred dvema letoma, napisal knjigo in posnel dokumentarec, za katerega sta z reiiserko Majo Weiss nedavno prejela nagrado na 3. festivalu slovenskega filma v Portorožu (ogledali si ga bost lahko 2. maja ob 21.00 na prvem program TV SLO 1). Njegove izjave o neucinkovitosti humanitarnih organizacijah vključno z Unicefom, ki Nubam ne pomagajo, temveč jim celo skodujejo, so povzrocile jezne odzive, med drugim odprto gismo ambasadorke Unicefa Milene Zupančič, ki se je nanje kriticno odzvala. Nube živijo v gorah, obkroženi in izolirani, v dezeli, ki jo že desetletja pretresa državljanska vojna.
Kdo so Nube, zakaj ćisti ljudje, kaj se jim dogaja in čemu je bil tomo priča?

Kdaj ste bill prvic med Nubami in kako so takrat živeli?
Prvic sem bil pri Nubah leta 1980. Takrat so bili zame najbolj nenavaden svet, kar sem si ga lahko zamislil. Podobno kot drugi, recimo britanski fotograf George Rodger, kontroverzna reziserka in fotografinja Leni Riefenstahl ali britanski novinar Peter Moszynski, sem tudi jaz nasel ohranjeno tisto, kar sem v Evropi najbolj pogresal. To je bilo predvsem spostovanje, vendar ne samo spostovanje med ljudmi, med otroki in starsi, moskimi in ženskami, med razlicnimi plemeni v Nubskih gorah, temvec tudi spostovanje do zivali, celo rastlin in kamnov, vode in zraka. Kako sem to opazil? "Ni prav sesti zivali za vrat. Kaj, ce bi vam kdo sedel za vrat," so mi rekli, ko sem se cudil, ker nimajo oslov. Posekati drevo je bilo skoraj tako kot posekati cloveka. In odnos do vode. V susni dobi je manjka. Kapljice so prelivali iz vrcev, ki so jih pes nosili vec ur, kot bi mi prestavljali diamante. Nube, ki so bili zaprti v glavnem mestu Kartumu, so se pritozevali, da od vsega ni najhujsa lakota, ki so je vajeni, niti odvzem svobode, temvec slab zrak. V gore se niso zatekli samo zato, da bi bili varni pred lovci na suznje, temvec zaradi dobrega zraka. Zelo pomembno je, da pihlja veter okoli uses in mrsi lase. Če gledam samo iz vidika spostovanja, so Nube pred 20 leti spostovali vse okoli sebe. Vse jim je bila manifestacija Velike skrivnosti, zivljenjske sile, necesa za vsem pojavnim. Nube so bili takral bolj usmerjeni v duhovno kot materialno. Težli so k harmoniji z vsem, kar obstaja. Niso sekali dreves in niso zastrupljali svojih voda, ker je bilo to podlo.
Nube so pogani. Kako živijo svojo duhovnost? Imajo morda svoje svecenike ali šamane, obrede, ki so vezani na letne case ali cikluse iivljenja, smrti, rojstva?
Nube imajo vaske modrijane. Nekaj podobnega najdemo tudi v stari evropski omiki. Njihova vloga je predvsem skrbeti za ravnotezje, zdraviti in spodbujati zivljenje v vseh njegovih oblikah. Nikoli niso ustvarili diktatorja, pod katerim bi se zdruzevali in postali mocna politicna in gospodarska sila, temvec so tezili preziveti na stopnji vasi skupaj z rastlinami, skalami, vodami, sapami, zivalmi, in to cim bolje. Če je nekdo zbolel, je sel k modrijanu, ki se je mocno poglobil vanj in v stanju transa povedal, kaj ima v zivljenju neuravnovesenega. Recimo odnos s prijateljem ali zeno. Danes je na uporniskem jugu tretjina Nub muslimanov, tretjina kristjanov in drugo poganov, na vladnem severu pa so vsi arabizirani, pomuslimanjeni in zelo kriticni do svojih prednikov in vseh, ki mislijo drugace. Robotizirali so jih, standardizirali, normalizirali ...
... in tipizirali. K temu bi se vrnila pozneje, najprej bi se se malo zadržala v njihovem poganskem svetu. Kako so organizirani medcloveski odnosi?
Druzino dojemajo sirse kot mi. Polovica nubskih upornikov zivi patriarhalno, polovica plemen matriarhalno. To se danes preseneca. Kako lahko zenska vlada, kako lahko le ona deduje? V matriarhalnih druzinah vlada gospa, ki je najmocnejsa. Mozje so bolj za seme, za cuvaje reda in kopace na polju, za tezka fizicna dela. Za vse drugo odgovarjajo zene. Ko sem jih spraseval, kako je to mogoce, so me oni nazaj, kako lahko pri nas živimo, kot zivimo. Da moski komandirajo. Saj nimajo kapacitet. Moske druzbe dajo pobiti svoje sinove v vojnah. Matere in matriarhinje tega ne delajo, ker so jih rodile in jih tezje izpostavijo ubijanju kot mi moski, ki frustrirani letamo naokoli, se zdruzujemo v vojske, uresnicujemo neke svoje ambicije in ob tem pobijemo svoje sinove.
Vendar ... Ali imajo resnično matriarhalni ali zgolj matrilinearni sistem? v Afriki naj bi imela mnoga plemena matriarhalnega, recimoTuaregi v Sahari, Dagari v Burkini Faso, vendar se nato izkaže, da gre za matrilinearnega, v katerems e sicer deduje po ženski. Ona je nosilka bogastva, premičnin, bi lahko rekli, če gre za nomade, torej živine, hise ali šotora, moski pa odločajo o plemenu, so bojevniki. Se pravi,da ni matriarhalni sistem v pravem pomenu besede. Kako je pri Nubah?
Če to upostevam, imajo oba sistema, matriarhalnega in matrilinearnega. Vsaj za eno pleme vem, kjer res vladajo zene in o vsem odlocajo. Mozje ne morejo odlocati. To je pleme Taco. Zanimivo je, da v njem ne vladajo stare gospe, temvec mlade deklice. Zakaj? Ker imajo najvec moci stimulirati moske, da delajo. Njihova zemlja je zelo borna, skalnata. Tezko je pridelati dosti bilk in prossa za prezivetje. Mislim, da so kulture nekaj kot pesem zemlje, poezija dolocenih pogojev, da smo ljudje razvili take druzbe, kot smo jih potrebovali za cim boljse prezivetje. Ne prisegam niti na nase znanstveno niti na nase tradicionalno, religiozno dojemanje. Dopuscam vse.
Imajo Nube razvito skupnost v smislu odnosov in druižne, kot jo je razvil evropski človek, ali je njihovo povezovanje drugačno?
Po potrebi, in to mi je vsec. Oni so tam, kamor mi sele gremo. Skupaj so lahko tako moski kot zenske.
So bili Nube v gorah izolirani od okoliskega življa ali v stiku z njim?
Fenomen Nubskih gora se je ohranil od prazgodovine do danes verjetno ravno zaradi izolacije. Na jugu so najvecja mocvirja na planetu, Nilova mocvirja, na severu pa puscave. Vse trgovske poti so sle mimo. Nubske gore so kot nekaksne trdnjave. Tezko jih je bilo zavzeti. Po njih so se poskrili, ce je prisla vojska, in prilezli na plano, ko je odsla. Kar je ostalo hrane na poljih, so pospravili, vodo so imeli. Te gore so kot nekaksne cisterne, ki hranijo vodo, ki se zbere v dezevni dobi, tudi med hudimi susami. Ko je dalec naokoli, na stotine kilometrov, ni, jo oni imajo.
To pomeni, da imajo rodovitno zemljo?
Ja, crno puhlico, najboljso zemljo na svetu. Bilke prosa zrastejo do tri, stiri metre visoko.
Kaj se jedo, meso?
Ne oziroma skoraj nic.
Ker nočejo ubijati ali ker nimajo živine?
Njim ubiti kravo je res kot ubiti cloveka. Zakoljejo jo recimo ob smrti sorodnika. Nekaj dni prej imajo obredja, ko ji dopovedujejo, da bo naredila veliko dobrega, ce bo umrla. Veliko skrivnost oziroma nekaksnega zastopnika zivali v njenem parlamentu prosijo za dovoljenje, da nastane praznina v njegovem zivalskem svetu, ki pa jo bodo poskusali poravnati. Verjamejo, da iz narave ne morejo samo jemati, temvec ji morajo vedno dati nekaj nazaj, vsaj simbolicno, z zahvalo ali prosnjo.
Ko ste bili tam leta 1980, so bill Nube se goli, tako kot jih je ovekovecila v dveh znamenitih knjigah zdaj 27-letna Leni Riefenstahl, ena najbolj briljantnih in kontroverznih režiserk, avtorica Triumfa volje, dokumentarca o nacistiinem zborovanju v Nurnbergu leta 1934, in Olimpije dve leti pozneje, dokumentarca o berlinskih olimpijskih igrah. Nubske gore je obiskala sedemkrat med letoma 1962 in 1977. Z njenimi knjigami so Nube, ce se lahko izrazim evropsko; zasloveli. Na fotografijah so bili goli, poslikani, tetovirani, prelepih teles.
Ja, ja, vecina jih je bila ob mojem prvem obisku se gola. Zame je bilo to sokantno. Tudi sam sem se slekel, ceprav mi je bilo nerodno. Hotel sem poskusiti vse, kar delajo, z njimi jesti, spati, plesati. Videl sem, da jih ples privzdigne. Moja teorija je, da se tako zdravijo, da s padanjem v trans odklopijo mozgane, telo se sprosti in pozdravi. Nube so mojstri prezivetja v danem okolju. Razen njih se ni mogel nihce prilagoditi tem goram. Tako arabski trgovci kot evropski misionarji so poskusali, vendar so umirali drug za drugim.
So visoke?
Ne, najvec 1700 metrov, vendar je zivljenje tam mucno, neudobno, surovo in grobo, bodisi v susni bodisi v dezevni dobi. V suhem obdobju razpoka koza, posebno pete, v vlaznem in vrocem se vname vsaka praska in cisto nic se ne pozdravi. Ob zadnjem obisku se mi ni zacelila niti ena. Vse so se gnojile.
Je bilo pred dvajsetimi leti v Sudanu se mirno ali so se ze začeli konflikti?
Zapomnil sem si, da je vojska bombardirala vas Kaka. Ime je tako smesno, da sem si ga zapomnil. Vojska je bila vladna in bilo je veliko mrtvih. Kaj se je dogajalo od takrat naprej, sem leta 1995 izvedel iz knjige Facing Genocide, The Nuba of Sudan, ki mi jo je iz Anglije poslala nasa najvecja poznavalka Afrike Sonja Porle. Vse tam navedene stevilke 'o ubitih ljudeh in porusenih vaseh sem sel preverjat tako na vladno kot na upornisko stran in oboji so mi jih potrjevali.
Da bomo lažje sledili, pojdiva nazaj. Kje in kdaj se je začelo, kaj ste iz izkusenj, knjig in pricevanj razbrali, da se je godilo ...
... jah, seci moramo nazaj v egipcanski cas. Nuba pomeni v starem egipcanskem jeziku suzenj. Izhaja iz besede Nb, kar je tudi zlato. Severni ljudje, Egipcani, Arabci, Turki, Anglezi, smo videli v Nubah predvsem crno zlato, objekt tako za seks kot za delo. Celotno zgodovino so jih lovili za suznje. Po odhodu Anglezev leta 1956 so se Nube naenkrat znasli na prvi frontni crti. Nubske gore danes namrec razmejujejo arabski in črnski svet. Takoj po odhodu Anglezev so juzni, afriski Sudanci dvignili orozje, ker so se bali, da bodo po odhodu kolonialistov zavladali arabski severnjaki. In res, arabski, severni Sudanci so zaceli posiljevati afriski del z islamskimi zakoni, s šeriatskim pravom, k pomeni, da se tatovom seka roke da se presustnike kamenja. Tudi tiste, ki pijejo, se kaznuje. Nube in druga afriska ljudstva na jugu Sudana tega niso prenesli, Dinki Siluki, Nueri, Azande. Dejstvo je da so se najprej uprla juzna plemena. Nube so se uporniski vojski prikljucili sele 1985 leta. Vlada se je odzvala z najhujsimi sankcijami, z nacrtom za popoln genocid. Dva milijona ljudi je poskusala z gora preseliti v puscavo na sever in okoli glavnega mesta Kartum .Nube seveda niso pustili. Skozi vso zgodovino so jih poskusali zbezati iz gora, da bi bili bolj obvladljivi da bi jih imeli za poceni delavce na plantazah.
Kaj pa druga plemena, so bila podvržena istim sankcijam kot Nube?
Ne, ker niso na prvi bojni crti. Arabski suet se sreca z afriskim prav v Nubskih gorah, zato je tam tako kriticno. Nubske gore so vstopni kamen v mehko Afriko.
Ko ste bili prvic tam, je bilo Nub dva milijona.
Menijo, da se jih zdaj se 250.000 brani za pravico biti Nuba. Ne sprejemajo arabske identitete in fundamentalisticnega islama za svojo religijo. Koliko jih je v koncentracijskih taboriscih okoli gora, je tezko reci. Vem, da jih je precej v glavnem mestu Kartumu, kamor so bili nasilno preseljeni, ker sem jih obiskal. Po moji oceni jih je na vladni strani milijon, drugi so izginuli, ubiti ali pogresani.
Kaj se dogaja na južni strani, ki ni vladna? Imajo tam, kjer je uporniška vojska, zasčito in so varni ali prihaja do sporov med plemeni, razlicnimi politicnimi opcijami?
Okoli gora je obroc koncentracijskih taborisc, ki ga obvladuje in nadzira arabska vladna vojska. Juzno od gora je zivelo pleme Nuerov in še leta 1985, ko so Nube pristopili k uporu, so sodelovali z Nueri. Leta 1992 so se slednji vdali in prestopili na vladno stran. Prek Nuerov so Nube dobivali pomoc. Ko so Nueri prestopili na vladno stran, so Nube ostali odrezani od sveta.
Kaksno vlogo ima osvobodilna vojska juinega Sudana? Za kakšno politiično opcijo se bojuje?
Zelo zapleteno vprasanje. Tudi sam poskusam ugotoviti, ali ima sudanska uporniska vojska, ki se ji rece SPLA, Sudan People Liberation Army, sestavljena iz Dinkov, Silukov, Azandov in drugih plemen, isto filozofijo, isto motivacijo, isto moralno drzo kot Nube ali imajo razlicne poglede.
Na uporniski juini strani niste bili?
Leta 1983 v dezevni dobi, torej takrat, ko so se uprla juzna plemena, sem jug dezele prepotoval z mopedom. Dinke, Siluki, Azande so mirno pasli krave, a sem in tja je kdo rekel, da so njihovi sinovi koncno odrasli in da arabskega nasilja s severa ne bodo vec prenasali.
Nube so obkoljeni in odrezani. Kako se leti k njim?
S kenijske meje na jugu. Tam je kraj Lokicokijo, od koder je sla leta 1998 najvecja humanitarna pomoc v zgodovini clovestva. Humanitarne organizacije Zdruzenih narodov so zaradi velikega umiranja na jugu Sudana do vseh ljudi, ki so pod upornisko vojsko, spravile neznansko veliko hrane, samo do Nub ne. Pomagala jim je samo ena, nevladna nemska organizacija German Emergency Doctors, ki je z letali ilegalno vozila pomoc iz Kenije. Dokazali so, da se lahko pomaga, ce se hoce. Navsezadnje sem v njihovem letalu in ob njihovi pomoci Nubam tudi sam privlekel za 100 kilogramov zdravil.
Nemški zdravniki so torej edina organizacija, ki je prišla v stik z Nubami?
Zdaj jim pomaga tudi Christian Aid, avstrijski Karitas, zelo zagnan je italijanski zupnik in novinar Kizito pa francoski in belgijski Medicins Sans Frontieres in morda na skrivaj se kdo. Vesel sem, da se pridruzuje slovenski Karitas.
Nube so se po letu 1985, ko so se pridružili upornikom, samoorganizirali. Imajo svojega vodjo.
Imajo Jousifa Kuwo Makija. Kar naravnost povejmo, ker je tudi mene zanimalo: od kod dobijo orozje? Od nikogar. Nobene CIE ni zraven. CIA je na jugu. Nube dobijo orozje tako, da se vtihotapijo ponj v koncentracijska taborisca ali pa zvabijo vojake v pecine in jih napadejo s skalami. Voditelji upora v Nubskih gorah niso bili od organizacij African Rights in Amnesty International do zdaj obtozeni nobenih grozodejstev. Ravno tako je najbrz prav povedati, da so obtozeni nekateri gospodarji vojne na jugu, ki se tepejo zdaj z vlado, zdaj sami med seboj, recimo Machiar, vodja Nuerov, ali Garang, vodja Dinkov.
Nube prisilno naseljujejo v koncentracijska taborisca. Moske uporabijo za vojake, delovno silo,žienske pa posiljujejo in ustvarjajo nov, svoj rod potomcev. je tako?
Tako.
Vasa trditev, da Nube ne dobijo pomoci Unicefa, je povzročila oster odziv. Milena Zupancic je kot ambasadorka Unicefa pisala medijem celo odprto pismo. V cem sta spor in nestrinjanje?
Ocitajo mi, ces da sem obtozil zahodne humanitarne organizacije, da so sokrive za genocid, ki se vrsi nad Nubami. Jaz se tega nisem prvi spomnil. Prvo sistematicno porocilo, kaj se dogaja v Nubskih gorah, je izslo ze leta 1995 v knjigi britanske organizacije za clovekove pravice African Rights: Facing Genocide, The Nuba of Sudan. Prostovoljci iz to agencije so z najetim letalom ilegalno pristali v obkoljenih gorah in tam ostali, dokler niso vzgojili zadostnega stevila lokalnih opazovalcev, ki so po njihovem odhodu sistematicno popisovali izjave pric, kar pocnejo se danes. Od njih imamo vse informacije. Argumente za podporo, kaj se dogaja v Nubskih gorah, lahko najdete v knjigi iz leta 1997 iste agencije Food and Power in Sudan - a critique of humanitarism. Izslo jih je se vec, ki govorijo o moznih zakulisnih igrah. Tudi ugledni mediji so porocali o njih. V britanskem Guardian Weekendu najdete avgusta 1998 konsistenten prispevek Toolisa Kevina z naslovom The Femme Business. Peter Moszynski svari pred clovekoljubno vnemo v clanku Cought in the Middle, objavljenem v BBC Focus on Africa oktobra 1998. Prvi dokumentarni film z izjavami tako sudanskih vladnih predstavnikov kot predstavnikov OZN v Zenevi je posnela Julie Flint ze leta 1996. Sledil je Arthur Howes z dokumentarcema The Kafi Story in Nuba Conversions, pa Davide Demichelis z zgodbo oceta Kizita, ki smo jo gledali pred mesecem na National Geographic. Od velikih politikov sta januarja letos prva ilegalno obiskala upornike v Nubskih gorah Heiner Geissler in Norbert Bliin, dva najvisja predstavnika Kohlove stranke. Po vrnitvi sta v tv sovu izjavila, da za impotentnost oziroma vulgarno podpiranje koncentracijskih taborisc s strani OZN in Unicefa ni mogoce sprejeti nobenega opravicila.
Tudi meni nikakor ni bilo blizu, da bi koncentracijska taborisca sponzorirali iz organizacij OZN, ampak po stirih mesecih ilegalnega preverjanja na vladni strani in mesecu in pol na uporniski sem se preprical, da nastete trditve drzijo. Tudi do oblike pomoci, ki so je koncno delezni otroci na uporni strani, sem skepticen. Po skoraj dveh letih posiljanja apelov na generalnega sekretarja OZN in njene organizacije ter po dveh uradnih ekspedicijah, ki so junija in avgusta lani le obiskale druzine na uporni strani, je Unicef skupaj s francosko MCF zacel program cepljenja proti otroski paralizi. Po svetu so se dvignili ogorceni protesti, posamezniki in skupine, ki navajajo izkusnje po cepljenju perujskih Indijancev in avstralskih Aboridzinov, po katerih naj bi se dramaticno zmanjsala plodnost in povecala umrljivost. Staroselski organizmi niso enaki nasim.
So se Arabci in zahodni lobiji res povezali pri iztrebljanju crnil Africanov? Je prav zato nastal smrtonosni virus HIV? So to paranoična ali realna vprasanja?
Nedavno sem ravno v Gua bral clanek Aids - our Gifts to Africa Gilesa Fodena o tem, ali je znanost ustvarila smrtonosni virus nehote ali s tocno dolocenim namenom. Evropska in azijska ekspanzija sta premagali prakticno ves planet. Kje so ze Indijanci, Aboridzini in drugi staroselci! Samo Afrika se ne da, celo nazaj je udarila: z glasbo plesom, radozivostjo. Brez njih bi ostalo od neklasicne glasbe 20. stoletja le malo. Predstava Mussolinijevega ideologa in pesnika D nunzia, da bomo Evropejci prej ali slej izpodrinili Africane in zavladali njihovi celini, se ni uresnil. Prek svojih institucij prakticno vladamo Mozambiku, Angoli, Sierri Leone, Ruandi, vse bolj Kongu ... Kritiziranje zahodnjaških taktik in strategij v Afriki najbrž res ni v korist nase zahodne samopodobe, verjamem pa, da zna biti v korist skupne planetarne globalne clovecnosti. To je tista občutjivost, ki mora ostati, ce hočemo obstati kot ljudje, zato si zelo želim, da bi z nami poleg Staneta Kerina iz slovenskega Karitasa in novinarke BBC Julie Flint naslednji mesec k druzinam pod uporniki v Nubskih gorah potovala tudi Unicefova ambasadorka Milena Zupancic. Če bo slo vse po sreči bova z Julie dokumentirala izjave o posilstvih islamskih fundamentalistov nad poganskimi deklicami. S Stanetom bova poskusala obiskati najbolj neprivilegirane vasiin s sredstvi, ki jih pravkar zbira Karitas, in pod pokroviteljstvom nubske organizacije za samopomoč NRRDS oskrbeti sole z najosnovnejsim. Z Mileno si zelim stopiti med ljudi in posneti intervjuje. ona sprasuje, jaz bom pa snemal. Vcerajsnje novice iz upornih gora trdijo, da se vladne sile pripravljajo na nov, morda zadnji napad. Ne bomo leteli brez pameti, na slepo, kar tako. Morda bo ostalo le pri željah.

Sprasuje: Maja Megla
Ona ; 18.4.2000

Pa se odgovor na to ::: Unicef - žrtev monstruoznih obtožb

Mi je žal za čšž je ampak so bile težave; upam da ni prehudo.
gape