Kako so zastopani popolni tepci?
Ameriki predsednik Franklin Delano Roosevelt je v eno svojih komisij
imenoval senatorja, ki ni veljal za posebno pametnega. »Ampak ta èlovek
je popoln tepec,« je protestiral predsednikov svetovalec. »Najmanj
deset odstotkov Amerièanov je popolnih tepcev,« ga je zavrnil Roosevelt,
»prav je, da so tudi oni ustrezno zastopani v vseh vejah oblasti.«
Kdo v naih zakonodajnih in oblastnih strukturah zastopa Rooseveltovih
deset odstotkov? Sodeè po tem, kako se nai politiki obnaajo,
bi rekel, da skoraj vsi. Pri tem ne mislim na pritlehne poslanske razprave,
nedoreèeno ter protislovno zakonodajo, nespretne diplomatske poteze,
nerodnost pri mednarodnih pogajanjih ali primitivno predstavljanje nae
drave v tujini. Nai dragi politiki streljajo kapitalne kozle e
pri opravilu, ki bi ga morali obvladati sine qua non: kako preprièati
volivce, da so vredni njihovega glasu.
Zaènimo pri Marjanu Podobniku.
Ko so zaèeli v javnost curljati prvi virmani, je odloèno izjavljal,
da je vse skupaj »konstrukt«. Ko se je izkazalo, da so virmani povsem
pravi, je ljudski prvak trdil, da je bilo vse legalno. Ko se je izkazalo, da
ni bilo, je razlagal, da so enako poèele tudi druge stranke. Kot vrhunec
svoje briljantne strategije stikov z javnostjo je Marjan Podohnik e toil
Mladino, med samim procesom obtobo zoil le na vpraanje, ali
se je na doloèen dan, ob doloèeni uri, v doloèeni sobi
zares pogovarjal z direktorjem Leka-in tobo na vijem sodièu
gladko izgubil ter v sodnem postopku tako pravzaprav potrdil vse, kar je hotel
zanikati.
Pri vsem tem se zdi, da Podobnik bodisi res ne ve, od kod so virmani pricurljali,
ali pa je tako nespreten, da se nikakor ne zna izogniti vsiljivo ljubeèemu
objernu pomladne desnice. Èe je povpreèno inteligenten slovenski
volivec potreboval e kak dokaz o pronicljivosti in spretnosti predsednika
SLS, mu je Podobnik postregel e z afero ob ukradenem avtomobilu.
Volivci bi najbr e pozabili, da je Lojze Peterle kot predsednik
vlade bistveno prispeval k absurdni denacionalizacijski zakonodaji, ki jo bomo
dravljani plaèevali e desetletja; da je dal z zavlaèevanjem
privatizacije iznajdljivim dovolj èasa za prelivanje sredstev iz drubenega
premoenja; da se je kot diplomat najbolj spektakularno izkazal v Ogleju.
Leta 1996 je volilno telo Peterletovo stranko kaznovalo predvsem zato, ker se
je v vladi obnaal kot opozicija in vse bolj postajal odmev Janeza Jane:
kdo bo pa volil kopijo, èe mu je na voljo original?
In vendar se krèanski prvak iz volilnega poraza ni nièesar
nauèil: s svojimi izjavami in interpclacijsko kooperativnostjo e
vedno reklamira predvsem politiko SDS in sploh ne opazi, da mu volivci beijo
k originalnemu desnièarju, po anketah sodeè pa SKD grozi izpad
iz parlamenta.
Janez Jana je nedvomno daleè najpametneji na desnici, zato
se èlovek sprauje, zakaj se sploh povezuje s pomladnima strankama,
ki jima nezadrno upada volilna privlaènost. Veèino politièno
koristnejih èlanov lahko Jana z lahkoto pritegne v svojo
stranko. Raziskave javnega mnenja kaejo, da lahko SDS sama zbere veè
glasov kot SLS in SKD skupaj, pri tem pa J. J. v koaliciji »Slovenija«
pristaja na delitev kandidatov 2:1 v svojo kodo. PrijateIji, ki slovensko
politièno sceno poznajo bolj od znotraj, mi pravijo, da sta SLS in SKD
tako ali tako »prestreljeni« z Janevimi ljudmi in da bo velika
veèina desno koalicijskih kandidatov v resnici ideoloko lojalnih
SDS.
A to ne spremeni dejstva, da je SDS med volivci bistveno bolj priljubljena kot
SLS in SKD skupaj: uspeh koalicije SDS-SLS-SKD, v kateri bo Ie ena tretjina
kandidatov tudi uradno Janevih, bo slabi, kot bi ga dosegla sama
SDS s kandidati v vseh volilnih enotah. Èe bi bil jaz na Janezovem mestu,
bi koalicijo »Slovenija« sicer izkoristil, da SLS in SKD prevzamem
e nekaj glasov, tik pred volitvarni pa bi jo »zminiral«, tako
da bi krivda padla na druge - kar ob pregovorni zvitosti Podobnika in Peterleta
ne bi smel biti prehud problem.
Vse to je morda res v proporcionalncm sistemu, poreèe kdo; dvokroni
veèinski sistem pa bo vzpostavil povsem nove parametre. Res, èe
bo parlament sprejel veèinski sistem, se bo volilna aritmetika bistveno
spremenila - ampak tako bistveno, da danes e ni mogoèe napovedati
izidov. Volilni okraji so e odprto vpraanje. Tudi èe jih
bodo oblikovali strokovnjaki (politiki bodo zanesljivo poskrbeli, da bo veèina
»strokovnjakov« pravovernih), se bodo stranke e nekaj èasa
igrale »zemljo krast« in konèni rezultat bo v najboljem
primeru kumpromisni zemljevid volilnih okrajev, ki jim nihèe ne bo znal
doloèiti politiène pripadnosti. Zato je veèinski sistem
iz dananje perspektive èista loterija.
Na loteriji ièejo svojo sreèo tisti, ki nimajo kaj izgubiti.
Za veèinsko loterijo bi morala navijati predvsem Peterle in Podobnik,
ki sta v sedanjem proporcionalnem sistemu obsojena na velik upad parlamentarnih
sedežev. SDS pa je nesporni zmagovalec desnih kvalifikacij in druga najmočnejša
stranka v državi; zakaj bi Janez Janša igral na loteriji, če lahko več zasluži
s proporcionalnimi volitvami?
Bolje obveščeni znanci me prepričujejo, da igra J. J. drugačno loterijo: v proporcionalnem
sistemu ima sicer zagotovljen popoln primat na desnici, vendar sam ne more dobiti
večine; s koalicijo Slovenija ima ob kakšni resnejši napaki LDS vsaj teoretične
možnosti, da pride na oblast. Mogoče res; vendar bi se v tem primeru spraševal,
zakaj se Janezu tako nerazumno mudi, da je pripravljen sprejeti močno tvegano
španovijo s Podobnikom in Peterletom ko pa bi lahko ob vseh napakah LDS računal
z zanesljivo zmago SDS na volitvah leta 2004. Če bi bil pristaš konspirativnih
teorij (in hkrati verjel, da oba najpomembnejša Janeza vesta, kaj počneta),
bi raje ugibal, da sta se Janša in Drnovšek dogovorila in bosta večinski
sistem v zadnjem trenutku zavrnila, na proporcionalnih volitvah pa še bolj povečala
prednost svojih strank pred ostalimi.
Ob nesebični pomoči rimskokatoliške cerkve se desnica tako trudi zjeziti volivce,
da bi ji grozil zares spektakularen poraz če se ne bi levica obnašala prav tako
nespretno.
Če je za SDS kot drugo najmočnejšo stranko večinska loterija nerazumna, je za
Drnovškovo LDS, ki v vseh raziskavah javnega mnenja krepko vodi, podpora večinskemu
sistemu prava norost. Ne le, da lahko LDS zmaga v veljavnem sistemu volitev
- še huje, s podporo večinskemu načinu Janez Drnovšek izgublja lastne volivce:
večinski sistem je namreč Janšev predlog in zato (skrajno) desničarska ideja,
ki ji je levi del volilnega telesa vedno nasprotoval. Drnovškova podpora Janševemu
predlogu zato tradicionalne volilce LDS sili v abstinenco. Vendar zna predsednik
vlade odtujiti še več LDS-jevih pristašev s svojo trmasto podporo konkordatu.
Sam sicer verjamem Matevžu Krivicu, da je sporazum z Vatikanom za Slovenijo
zares škodljiv. Vendar v nagovarjanju volivcev sploh ni bistvena objektivna
teža konkordata, ampak predvsem percepcija, kdo je na kateri strani. Janez Drnovšek
se je v sporu postavil na stran rimskokatoliške cerkve in desnice; koga naj
bi s tem pridobil?
Ob radikalnem nastopanju slovenske rimskokatoliške cerkve se je nevtralna sredina
v zadnjih letih zmanjšala na minimum: pri vprašanjih, ki zadevajo položaj RKC
v Sloveniji, se javnost zelo odločno deli na klerikalce in protiklerikalce.
Potencialni volivci koalicije ťSlovenijaŤ, ki zastopa interese RKC za LDS ne
bi glasovali niti, če bi papež predsednika vlade proglasil za blaženega, leve
in protiklerikalne pa Drnovškova podpora konkordatu odbija.
Ob tem ko LDS povrhu še pretresajo resnejši notranji spori, bi morala levo usmerjene
volivce pridobiti ZLSD. A kaj ko tudi Borut Pahor očitno ne razume političnih
prednosti lastne stranke.
ZLSD je naslednica ZKS. Čeprav je tudi v drugih strankah najti množico ambicioznih
politikov iz nekdanje komunistične partije, nosi v našem političnem prostoru
samo ZLSD nalepko ťbivši komunistiŤ. Tudi če bi bili vsi člani vsako nedeljo
pri maši, bi bila ZLSD še vedno stranka bivših komunistov. Tej etiketi se Pahor
enostavno ne more izogniti, zato bi moral premišljati, kako jo lahko najbolje
obrne sebi v prid.
In to je zelo lahko. Po objektivnih podatkih (CIA World Factbook) je Slovenija
leta 1981 (pod komunisti!) ustvarila 10.150 ameriškil dolarjev na prebivalca;
lansko leto je naš BDP znašal 12.000 USD na prebivalca. Prihodek se torej ni
bistveno povečal, pač pa je bistveno drugače porazdeljen. V manj kot desetih
letit ťdemokracijeŤ je v Sloveniji zrastla bajno bogata manjšina, ki je postrgala
smetano iz denacionalizacije ter privatizacije in se v novem kapitalizmu zavalila
v naslonjače z največjimi mesečnimi plačami. Če ob le 18,2 odstotka večjem BDP/prebivalca
danes desetina zasluži '70 odstotkov vseh prihodkov, mora večina živeti
slabše kot v času socializma!
ťDa mi smo nasledniki prejšnjega režima, mi smo, bivši komunisti,Ť bi morala
volivce nagovarjati ZLSD in spraševati, ťali danes res živite bolje, kot ste
pod našim jarmom?Ť Vendar se Pahor raje drenja v politično sredino in igra prosvetljenega
evrolevičarja. Prave socialnodemokratske teme, ki bi si jih lahko pripodedovala
ZLSD, tako prepušča drugim: vrhunec absurda je, da pri tem najbolj profitira
prav populistična desnica, fanatični sovražniki bivšega režima, ki je bil vsem
svojim napakam navkljub socialno bistveno bolj pravičen kot naša današnja
država.
V našem političnem pokru se zdi, da vsi igralci odmetavajo
pare in trise ter upajo, da jim bodo dodatne karte proti vsej logiki prinesle
vse štiri ase.
Kako naj takim strategom, ki še za svojo izvolitev ne znajo pametno poskrbeti,
zaupamo vodenje države?!?!?
Težke bodo naslednje volitve, če bodo večinske ali proporcionalne. Sodeč po politikih, ki se nam ponujajo, bo v naslednjem slovenskem parlamentu spet najbolje zastopana tista politična pamet, ki bi sicer prepričala le kakih 10 odstotkov volivcev, če bi imeli kaj boljšega na izbiro.
Zato sem proti kakršnemukoli dvokrožnemu sistemu: o takih kandidatih in političnih opcijah je še enkrat prenaporno razmišljati, dvakrat pa bi bilo odločno preveč!
Mišo Alkalaj ; sobotna priloga dela ; 1.4.2000