Kako so zastopani popolni tepci?

Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je v eno svojih komisij imenoval senatorja, ki ni veljal za posebno pametnega. »Ampak ta èlovek je popoln tepec,« je protestiral predsednikov svetovalec. »Najmanj deset odstotkov Amerièanov je popolnih tepcev,« ga je zavrnil Roosevelt, »prav je, da so tudi oni ustrezno zastopani v vseh vejah oblasti.«
Kdo v naših zakonodajnih in oblastnih strukturah zastopa Rooseveltovih deset odstotkov? Sodeè po tem, kako se naši politiki obnašajo, bi rekel, da skoraj vsi. Pri tem ne mislim na pritlehne poslanske razprave, nedoreèeno ter protislovno zakonodajo, nespretne diplomatske poteze, nerodnost pri mednarodnih pogajanjih ali primitivno predstavljanje naše države v tujini. Naši dragi politiki streljajo kapitalne kozle že pri opravilu, ki bi ga morali obvladati sine qua non: kako preprièati volivce, da so vredni njihovega glasu.

Zaènimo pri Marjanu Podobniku.
Ko so zaèeli v javnost curljati prvi virmani, je odloèno izjavljal, da je vse skupaj »konstrukt«. Ko se je izkazalo, da so virmani povsem pravi, je ljudski prvak trdil, da je bilo vse legalno. Ko se je izkazalo, da ni bilo, je razlagal, da so enako poèele tudi druge stranke. Kot vrhunec svoje briljantne strategije stikov z javnostjo je Marjan Podohnik še tožil Mladino, med samim procesom obtožbo zožil le na vprašanje, ali se je na doloèen dan, ob doloèeni uri, v doloèeni sobi zares pogovarjal z direktorjem Leka-in tožbo na višjem sodišèu gladko izgubil ter v sodnem postopku tako pravzaprav potrdil vse, kar je hotel zanikati.
Pri vsem tem se zdi, da Podobnik bodisi res ne ve, od kod so virmani pricurljali, ali pa je tako nespreten, da se nikakor ne zna izogniti vsiljivo ljubeèemu objernu pomladne desnice. Èe je povpreèno inteligenten slovenski volivec potreboval še kak dokaz o pronicljivosti in spretnosti predsednika SLS, mu je Podobnik postregel še z afero ob ukradenem avtomobilu.

Volivci bi najbrž še pozabili, da je Lojze Peterle kot predsednik vlade bistveno prispeval k absurdni denacionalizacijski zakonodaji, ki jo bomo državljani plaèevali še desetletja; da je dal z zavlaèevanjem privatizacije iznajdljivim dovolj èasa za prelivanje sredstev iz družbenega premoženja; da se je kot diplomat najbolj spektakularno izkazal v Ogleju. Leta 1996 je volilno telo Peterletovo stranko kaznovalo predvsem zato, ker se je v vladi obnašal kot opozicija in vse bolj postajal odmev Janeza Janše: kdo bo pa volil kopijo, èe mu je na voljo original?
In vendar se kršèanski prvak iz volilnega poraza ni nièesar nauèil: s svojimi izjavami in interpclacijsko kooperativnostjo še vedno reklamira predvsem politiko SDS in sploh ne opazi, da mu volivci bežijo k originalnemu desnièarju, po anketah sodeè pa SKD grozi izpad iz parlamenta.

Janez Janša je nedvomno daleè najpametnejši na desnici, zato se èlovek sprašuje, zakaj se sploh povezuje s pomladnima strankama, ki jima nezadržno upada volilna privlaènost. Veèino politièno koristnejših èlanov lahko Janša z lahkoto pritegne v svojo stranko. Raziskave javnega mnenja kažejo, da lahko SDS sama zbere veè glasov kot SLS in SKD skupaj, pri tem pa J. J. v koaliciji »Slovenija« pristaja na delitev kandidatov 2:1 v svojo škodo. PrijateIji, ki slovensko politièno sceno poznajo bolj od znotraj, mi pravijo, da sta SLS in SKD tako ali tako »prestreljeni« z Janševimi ljudmi in da bo velika veèina desno koalicijskih kandidatov v resnici ideološko lojalnih SDS.
A to ne spremeni dejstva, da je SDS med volivci bistveno bolj priljubljena kot SLS in SKD skupaj: uspeh koalicije SDS-SLS-SKD, v kateri bo Ie ena tretjina kandidatov tudi uradno Janševih, bo slabši, kot bi ga dosegla sama SDS s kandidati v vseh volilnih enotah. Èe bi bil jaz na Janezovem mestu, bi koalicijo »Slovenija« sicer izkoristil, da SLS in SKD prevzamem še nekaj glasov, tik pred volitvarni pa bi jo »zminiral«, tako da bi krivda padla na druge - kar ob pregovorni zvitosti Podobnika in Peterleta ne bi smel biti prehud problem.

Vse to je morda res v proporcionalncm sistemu, poreèe kdo; dvokrožni veèinski sistem pa bo vzpostavil povsem nove parametre. Res, èe bo parlament sprejel veèinski sistem, se bo volilna aritmetika bistveno spremenila - ampak tako bistveno, da danes še ni mogoèe napovedati izidov. Volilni okraji so še odprto vprašanje. Tudi èe jih bodo oblikovali strokovnjaki (politiki bodo zanesljivo poskrbeli, da bo veèina »strokovnjakov« pravovernih), se bodo stranke še nekaj èasa igrale »zemljo krast« in konèni rezultat bo v najboljšem primeru kumpromisni zemljevid volilnih okrajev, ki jim nihèe ne bo znal doloèiti politiène pripadnosti. Zato je veèinski sistem iz današnje perspektive èista loterija.
Na loteriji išèejo svojo sreèo tisti, ki nimajo kaj izgubiti. Za veèinsko loterijo bi morala navijati predvsem Peterle in Podobnik, ki sta v sedanjem proporcionalnem sistemu obsojena na velik upad parlamentarnih sedežev. SDS pa je nesporni zmagovalec desnih kvalifikacij in druga najmočnejša stranka v državi; zakaj bi Janez Janša igral na loteriji, če lahko več zasluži s proporcionalnimi volitvami?
Bolje obveščeni znanci me prepričujejo, da igra J. J. drugačno loterijo: v proporcionalnem sistemu ima sicer zagotovljen popoln primat na desnici, vendar sam ne more dobiti večine; s koalicijo Slovenija ima ob kakšni resnejši napaki LDS vsaj teoretične možnosti, da pride na oblast. Mogoče res; vendar bi se v tem primeru spraševal, zakaj se Janezu tako nerazumno mudi, da je pripravljen sprejeti močno tvegano španovijo s Podobnikom in Peterletom ko pa bi lahko ob vseh napakah LDS računal z zanesljivo zmago SDS na volitvah leta 2004. Če bi bil pristaš konspirativnih teorij (in hkrati verjel, da oba najpomembnejša Janeza vesta, kaj počneta), bi raje ugibal, da sta se Janša in Drnovšek dogovorila in bosta večinski sistem v zadnjem trenutku zavrnila, na proporcionalnih volitvah pa še bolj povečala prednost svojih strank pred ostalimi.

Ob nesebični pomoči rimskokatoliške cerkve se desnica tako trudi zjeziti volivce, da bi ji grozil zares spektakularen poraz če se ne bi levica obnašala prav tako nespretno.
Če je za SDS kot drugo najmočnejšo stranko večinska loterija nerazumna, je za Drnovškovo LDS, ki v vseh raziskavah javnega mnenja krepko vodi, podpora večinskemu sistemu prava norost. Ne le, da lahko LDS zmaga v veljavnem sistemu volitev - še huje, s podporo večinskemu načinu Janez Drnovšek izgublja lastne volivce: večinski sistem je namreč Janšev predlog in zato (skrajno) desničarska ideja, ki ji je levi del volilnega telesa vedno nasprotoval. Drnovškova podpora Janševemu predlogu zato tradicionalne volilce LDS sili v abstinenco. Vendar zna predsednik vlade odtujiti še več LDS-jevih pristašev s svojo trmasto podporo konkordatu.

Sam sicer verjamem Matevžu Krivicu, da je sporazum z Vatikanom za Slovenijo zares škodljiv. Vendar v nagovarjanju volivcev sploh ni bistvena objektivna teža konkordata, ampak predvsem percepcija, kdo je na kateri strani. Janez Drnovšek se je v sporu postavil na stran rimskokatoliške cerkve in desnice; koga naj bi s tem pridobil?
Ob radikalnem nastopanju slovenske rimskokatoliške cerkve se je nevtralna sredina v zadnjih letih zmanjšala na minimum: pri vprašanjih, ki zadevajo položaj RKC v Sloveniji, se javnost zelo odločno deli na klerikalce in protiklerikalce. Potencialni volivci koalicije ťSlovenijaŤ, ki zastopa interese RKC za LDS ne bi glasovali niti, če bi papež predsednika vlade proglasil za blaženega, leve in protiklerikalne pa Drnovškova podpora konkordatu odbija.
Ob tem ko LDS povrhu še pretresajo resnejši notranji spori, bi morala levo usmerjene volivce pridobiti ZLSD. A kaj ko tudi Borut Pahor očitno ne razume političnih prednosti lastne stranke.
ZLSD je naslednica ZKS. Čeprav je tudi v drugih strankah najti množico ambicioznih politikov iz nekdanje komunistične partije, nosi v našem političnem prostoru samo ZLSD nalepko ťbivši komunistiŤ. Tudi če bi bili vsi člani vsako nedeljo pri maši, bi bila ZLSD še vedno stranka bivših komunistov. Tej etiketi se Pahor enostavno ne more izogniti, zato bi moral premišljati, kako jo lahko najbolje obrne sebi v prid.
In to je zelo lahko. Po objektivnih podatkih (CIA World Factbook) je Slovenija leta 1981 (pod komunisti!) ustvarila 10.150 ameriškil dolarjev na prebivalca; lansko leto je naš BDP znašal 12.000 USD na prebivalca. Prihodek se torej ni bistveno povečal, pač pa je bistveno drugače porazdeljen. V manj kot desetih letit ťdemokracijeŤ je v Sloveniji zrastla bajno bogata manjšina, ki je postrgala smetano iz denacionalizacije ter privatizacije in se v novem kapitalizmu zavalila v naslonjače z največjimi mesečnimi plačami. Če ob le 18,2 odstotka večjem BDP/prebivalca danes desetina zasluži '70 odstotkov vseh prihodkov, mora večina živeti slabše kot v času socializma!
ťDa mi smo nasledniki prejšnjega režima, mi smo, bivši komunisti,Ť bi morala volivce nagovarjati ZLSD in spraševati, ťali danes res živite bolje, kot ste pod našim jarmom?Ť Vendar se Pahor raje drenja v politično sredino in igra prosvetljenega evrolevičarja. Prave socialnodemokratske teme, ki bi si jih lahko pripodedovala ZLSD, tako prepušča drugim: vrhunec absurda je, da pri tem najbolj profitira prav populistična desnica, fanatični sovražniki bivšega režima, ki je bil vsem svojim napakam navkljub socialno bistveno bolj pravičen kot naša današnja država.

V našem političnem pokru se zdi, da vsi igralci odmetavajo pare in trise ter upajo, da jim bodo dodatne karte proti vsej logiki prinesle vse štiri ase.
Kako naj takim strategom, ki še za svojo izvolitev ne znajo pametno poskrbeti, zaupamo vodenje države?!?!?

Težke bodo naslednje volitve, če bodo večinske ali proporcionalne. Sodeč po politikih, ki se nam ponujajo, bo v naslednjem slovenskem parlamentu spet najbolje zastopana tista politična pamet, ki bi sicer prepričala le kakih 10 odstotkov volivcev, če bi imeli kaj boljšega na izbiro.

Zato sem proti kakršnemukoli dvokrožnemu sistemu: o takih kandidatih in političnih opcijah je še enkrat prenaporno razmišljati, dvakrat pa bi bilo odločno preveč!

Mišo Alkalaj ; sobotna priloga dela ; 1.4.2000