|
V Kanadi živi nekaj več kot 30 milijonov prebivalcev, štiri odstotke
povišanja pa so prispevali predvsem priseljenci in nikakor niso posledica
naravnega prirastka domačinov oziroma dobrega razmerja med številom novorojenih
in preminulih državljanov. Kanadčanom se je to zgodilo prvič po drugi
svetovni vojni. Podatki o popisu prebivalcev kažejo, da število novorojenih
državljanov relativno upada, kar je kanadske oblasti še posebno zaskrbelo.
Tako bodo letos sprejele skoraj četrt milijona priseljencev, prihodnja
leta morda še več, glede na razmere.
Medtem pa nekatere druge države, ki so do zdaj rade sprejemale priseljence,
uvajajo stroge omejitve. Med njimi je tudi Avstralija, ki je v zadnjih
desetletjih sprejela zelo veliko priseljencev in vsi so postali njeni
polnopravni državljani. Lani pa je začela spreminjati svojo priseljevalno
politiko, zaostrila je splošna merila za sprejem priseljencev, še posebno
pa zavrača ilegalne pribežnike, ki jih skušajo tihotapci ljudi spraviti
na avstralsko obalo.
Italijanske težave
Italija ima največ težav z ilegalnimi pribežniki. Hudo razburjenje je
te dni povzročila trgovska ladja, ki je v sicilsko Catanio pripeljala
skoraj tisoč kurdskih pribežnikov, med njimi kakšnih 400 otrok in 19 nosečnic.
Predsednik Severne lige Umberto Bossi je takoj zahteval, naj vlada izpolni
predvolilne obljube in sprejme zelo strogi zakon o priseljevanju. Po njem
naj bi vse ilegalne pribežnike takoj poslala nazaj, potopila pa naj bi
tudi vse zasežene ladje, za katere bi ugotovila, da so prevažale takšne
pribežnike. V vladi tako strogim ukrepom niso naklonjeni. Predsednik Carlo
Azeglio Ciampi je predvčerajšnjim v Padovi povedal, da mora Italija s
takšnimi ljudmi ravnati kar se le da človeško, kajti v izrednih razmerah
ima človečnost prednost pred vsemi drugimi razmišljanji o teh zadevah.
V Italiji se je začela zelo ostra politična razprava o pribežnikih, zato
pa tudi precej tišja ekonomsko-sociološka, v kateri so glasovi in argumenti
drugačni, kot so politični. Italijanski ekonomisti in sociologi namreč
opozarjajo, da množica pribežnikov ne prihaja v Italijo zgolj po naključju;
ti se namreč zavedajo, da je Italija država, kjer si bodo lahko našli
delo in ustvarili novo življenje. Ne glede na strahove desničarskih politikov,
da ogrožajo italijansko družbo, ekonomisti in sociologi opozarjajo, da
prav italijanska družba brez njih ne more, naj gre za zakonite ali nezakonite
prišleke, kajti delodajalci na mnogih področjih težko najdejo potrebne
delavce med Italijani, kar še posebno velja za sezonska kmetijska dela,
nekatere storitvene dejavnosti in slabo plačana industrijska dela. Zato
ni čudno, če delodajalci zahtevajo višje kvote za priseljence, čemur pa
nasprotujejo politiki, češ da bi s tem lahko ogrozili demokratične, kulturne,
verske in socialne temelje države.
V Kanadi ni takšnega dvoličja med tistim, kar je očitno gospodarska potreba
države in kar si mislijo politiki. Slednji, med njimi so mnogi tudi sami
priseljenci, obravnavajo priseljevanje kot obliko splošnega načrtovanja
kanadske prihodnosti. Nič nimajo proti nadzorovalnemu priseljevanju, v
hujšo zadrego jih spravlja vprašanje, kako jih čim bolje vključiti v razvoj.
Preusmerjanje priseljencev
Za Kanado težava niso priseljenci, ampak, kje se bodo naselili. Najbolj
potrebni bi bili v manj razvitih deželah, kot so Nova Fundlandija, Nova
Škotska, Novi Brunswick in še nekatere, vendar se jih večina naseli v
treh največjih kanadskih mestih, Torontu, Vancouvru in Montrealu, kjer
jih podpirajo njihovi rojaki, ki tam živijo že dlje. V Torontu se naseli
skoraj polovica vseh novih priseljencev, trikrat več kot v katerem koli
drugem kanadskem kraju.
Kanadska vlada zdaj razmišlja, kako bi jih preusmerila tja, kjer jih najbolj
potrebujejo. Verjetno se bo odločila za olajšave pri namestitvi in šolanju,
poskrbela bo za višje plače in še kakšno drugo socialno dajatev. Sicer
je že do zdaj uspešno reševala zadrege na tem področju, drugače kot v
državah, ki so pri priseljencih razpete med nacionalističnimi gesli, nujnostjo
boja proti mednarodnemu tihotapljenju ljudi in zadovoljevanjem svojih
potreb po delovni sili.
MAROJE MIHOVILOVIČ ; dnevnik ; 21.3.2002
|