|
Satan, gospodar ali princ teme, Lucifer, Belcebub, Belfagor, Asmodej,
Asarot, Belial, šejtan, Angra Mainyu ali Ahriman (v zoroastrstvu) je eden
najbolj znanih arhetipov. Kot spiritus movens zla ali simbol zanj ga poznajo
skoraj vsa zgodovinska obdobja in kulture. Povzroča razdor in kaos, človeka
vpeljuje v skušnjavo, ga poskuša odtegniti Bogu, izpriditi in si zagotoviti
njegovo dušo. Znani so številni primeri Ijudi, ki naj bi jih obsedel hudič
in iz katerih so ga izganjali; nekateri morilci se sklicujejo nanj; predvsem
na Zahodu je veliko satanističnih sekt, ki jim pripisujejo nemoralna in
kazniva dejanja. Po anketi, izpeljani pred nekaj leti, kar 66 od-'o stotkov
Američanov verjame v Q obstoj Satana (precej več prote- o stantov kakor
katolikov). Kar po- ~ lovica pa jih je pripravljena pro- ~? dati dušo
hudiču, in to za nizko o ceno (ljudi so ustavljali na cesti ° in jim za
20 dolatjev ponujali v podpis tako pogodbo). Lucifer ("prinašalec
luči") naj bi bil padli angel, ki se je v prevzetnosti hotel dvigniti
nad Boga, pa so ga izgnali iz nebes.
Po Ivanu Mohoriču je Lucifer planetarni računalnik, s katerim so zunajzemeljski
Anunaki nadzorovali Zemljane, ki so morali zanje kopati zlato in druge
rude, pa so ga ti okoli 1500 pr.n.š. v želji, da bi prevzeli nadzor nad
njim, v svoji nespretnosti pokvarili, in zato odtlej povzroča težave.
Mohorič se opira na danikenovsko-alternativnega raziskovalca človeškega
izvora Zecharia Sitchina, tako kot že malo pred njim Jan van Helsing (Secret
societies). In kaj pravi ta'? Da je bil anunakijevski princ Enki ali Ea,
tako kot tudi njegov oče, proti suženjskemu izrabljanju ljudi, zato je
ustanovil ( pred 300.000 leti!) tajno organizacijo Bratovščina kače, pa
so ga zlorabljevalci pod vodstvom njegovega polbrata Enlila diskvalificirali
in onemogočili tako, da so ga razglasili za "princa teme", torej
hudiča, Satana, sovražnika Najvišjega in povzročitelja vsega zla; Bratovščina
kače pa je postala manipulativno z.atiralsko sredstvo v rokah uzurpatorskih
iluminatov, ki pod okriljem prostozidarjev, tajnih služb in še globljih
kriptokratskih organizacij še dandanes vlečejo niti. Postreže tudi s tem,
kdo naj bi bil resnični Satan: sam starozavezni bog Jehova (a ne isti
kot Jezusov oče!); to je bil pravi razlog za Jezusovo smrtno obsodbo,
razkrita skrivnost pa vsaj deloma razlog tudi za poznejše preganjanje
templjarjev, ki so v Jeruzalemu odkrili tovrstne zapiske. Po "multiverzalni
teoriji" Jacquesa Valleeja v Magoniji (=magični deželi) fenomen NLP-jev/Nezemljanov
igra vlogo duhovnega in miselnega nadzornega sistema, pri čemer kot kameleon
spreminja videz ter iz nevidnih območi multiverzuma usmerja in oblikuje
človeško zavest. Svoj videz vedno prilagodi času in družbeni klimi, v
katerih se prikazuje" (Marija, nadnaravna bitja in pojavi ter sodobna
prikazovanja NLP) (Paranormalne teorije, Misteriji 1999/4).
DEMONI - SATANOVI SLUŽABNIKI
Satanovi služabniki so demoni, ali pa je Satan sam demon. V širšem pomenu
demoni niso nujno zla nadnaravna bitja: zlasti pri starih Grkih so imeli
podobno vlogo kot angeli varuhi; po Sokratu je daimonion ("dobri
demon") tihi notranji glas vesti (torej isto kot nadjaz, višji ali
duhovni jaz), ki odvrača človeka od zlih dejanj. Pri obsedenosti in izganjanju
hudiča gre večinoma za izganjanje demonov. Nekateri jih povezujejo tudi
z zunajzemeljskimi bitji. Zli duhovi so sopomenka za demone ali duše pokojnih
negativcev ali tudi duše nesrečnikov, katerih vpliv je pač negativen.
Ezoteriki imenujejo to tudi astral (astralno telo, čustvena komponenta
človeškega bitja). Po smrti naj bi negativni astrali delovali naprej tako
kot za življenja, in v želji po čutnih užitkih ter uveljavljanju svoje
volje vplivali na živeče Ijudi, zlasti tiste s podobnimi nagnjenji. Že
staroindijske Vede govorijo o pretah ("lačnih duhovih" ali kanaliziranih
bitjih), breztelesnih bitjih, ki pridejo na svoj račun tako, da si poiščejo
telo živega človeka, si z njegovo pomočjo privoščijo čutne užitke in skozenj
komunicirajo, pri čemer niso iskreni (Joe Fisher: Kanaliziranje, Om 1997/
9). Po knjigi Kristus razkriva: Demonska država, njeni pomagači in njene
žrtve iz zbirke Univerzalno življenje, ljudje, ki in ko grešijo, četudi
zgolj zlo misfijo, dobavljajo energijo združenju demonov (padlih angelov),
s katero si ti krepijo svoje položaje in si najdejo med ljudmi še več
privržencev in dobavljavcev negativne energije. Primitivna ljudstva pripisujejo
bolezni, tako telesne kot duševne, obsedenosti z zlimi duhovi.
ČLOVEK K0T ZAJEDALEC
V nasprotju z gibanjem, ki je vodilo od politeističnih religij k monoteističnim,
nam multipla shema vzročnikov zla ponuja možnost za domnevo, ki bi izhajala
iz naravoslovne znanosti. Zajedavci ali paraziti so, kakor vemo, organizmi,
ki zajedajo druge organizme. Ti so zelo razširjeni po naravnem sistemu,
še bolj pa njihovi gostitelji. Med parazite je mogoče uvrstiti tudi človeka
z njegovim izrabljanjem kulturnih rastlin in živali. Parazitizem je tudi
vsakršno izrabljanje ljudi, saj se človeški paraziti pri tem okoriščajo
z njihovimi telesnimi in intelektualnimi storitvami ali imetjem, zaradi
česar izkoriščani trpijo in so prikrajšani za povračilo. Človeku je mogoče
jemati tudi (dragoceni) čas, prostor, in kar navajajo nekateri, zlasti
bolj ezoterično usmerjeni: energijo. Poleg individualnega je tu še družbeni
parazitizem, ki je lahko neposreden ali posreden, nedovoljen (kriminal),
dovoljen ali vsaj neoviran (nenamensko trošenje denarja davkoplačevalcev,
izrabljanje/zavajanje porabnikov v najširšem pomenu, nekaznovanakorupcija,
birokracija). Substrat za izrabljanje je tudi energija, tako da je kraja
električnega toka iz omrežja neke vrste parazitizma (posrednega družbenega).
Pri izkoriščanju sočloveka je kot parazitizem mogoče obravnavati krajo
intelektualne lastnine. Informacije zajedajo in uničujejo tudi t. i. računalniški
virusi, ki imajo z naravnimi paraziti skupno tudi sposobnost razmnoževanja;
ker jih je programiral človek, so oblika posrednega parazitizma.
Skratka, parazitizem je splošno razširjen na nam znanih materialnih, energijskih
in informacijskih substratih.
Ker pa ima človek poleg materialnega, fizičnega telesa še netelesno (psihično)
komponento (dušo, duh), je torej mogoč tudi obstoj tovrstnih parazitov
psihoparazitov. Navsezadnje se svet ne konča na obzorju, temveč so še
tudi za njim pokrajine, morja, mesta, ceste ...
Telesni paraziti se okoriščajo z jemanjem telesnih snovi gostitelja. Se
višje človekove ravni omogočajo parazitom izrabljanje duševnih (čustvenih)
in razumskih sposobnosti, s tem možnost upravljanja telesa, s pomočjo
telesa pa uporabe orodja in sploh delovanja v materialnem svetu. Pomislimo,
kakšne uporabne možnosti dajejo nam udomačene živali in orodje, zlasti
elektronsko, kot so računalniki in roboti! Seveda tudi ni nujno, da so
paraziti omejeni na eno samo raven človeških danosti.
Zaradi
1. splošnega parazitizma na nam znanih materialnih, energijskih in informacijskih
substratih,
2. vednosti o psihoparazitih že pri najprimitivnejših ljudstvih,
3. poznejše in splošno razširjene vednosti o zlih nadnaravnih bitjih oz.
silah, kakor tudi o načinih njihovega delovanj a in motivih za tako delovanje,
4. ker očitno ni učinkovitih obrambnih mehanizmov zoper psihoparazite
in
5. človekovega ravnanja, ki ga je mogoče razložiti s psihoparazitizmom,
sledi, da morajo obstajati tudi paraziti človekove psihične sfere, ki
usodno vplivajo na njegovo življenje.
Tisto, kar nam otežuje predstavo o breztelesnih, a razumnih bitjih ali
inteligencah, je vcepljenost materialistične paradigme in splošna zmanipuliranost
naše zavesti.
PSIHOPARAZITI
Psihoparaziti delujejo negativno, njihovi medsebojni odnosi pa so lahko
različni. Lahko se spopadajo za prevlado, položaje, prestiž, lahko pa
tudi sodelujejo - to jim omogoča večjo uspešnost. Taka negativna in podtalna
združenja poznamo tudi na nam znani družbeni ravni (mafije, tajne službe,
prostozidarji, scientologi in van Helsingovi iluminati, ki naj bi bili
gibalo omenjenih organizacij in transmisija Satanove oblasti nad človeško
družbo). Če so psihoparaziti bitja, umi, inteligence ali psihe, ki zlorabljajo
človeka (ali druge inteligence ali bitja) z delovanjem na njegovo psiho,
potem je združba psihoparazitov psihomafija ali psihokracija. Ne glede
na poznavanje organiziranosti psihoparazitov (za katero praviloma ne moremo
in ne smemo vedeti), je mogoče s pojmom psihomafija označevati tudi psihoparazite
nasploh in njihovo delovanje; hudič ali Satan pa ustreza bodisi vrhovnemu
psihomafijskemu "botru", ustanovitelju psihomafije, pomeni personifikacijo
psihomafije ali na splošno nadčloveški zlorabljevalski dejavnik.
AURA - FEBRUAR - MAREC 2000 - Tomaž Petauer
|