Pol zdej, pol pa pol

 

Nihče ni tako imeniten in fin, da mu ne bi kdaj iz riti smrdelo, je učil prijatelj ki je bil tako pameten, da je nekega dne doumel vse, zapustil lepo državno službo in se odselil neam v Istro koze gojit.
Ko smo v osemdesetih letih podpisovali peticije za junake tistega časa Šešlja, Šeksa ali Janšo si pač nismo mogli misliti, kako se bodo naši idoli spremenili, ko se bo svet, proti kateremu so se borili, spreobrnil in bodo sami zajahali oblast. Podoba, ki smo jo poznali takrat, je bila le polovična, drugo polovico smo imeli priložnost spoznati kasneje.
Mati vseh slovenskih afer, kot je nikoli končano orožarsko zgodbo poimenoval predsednik, se je zakuhala v času ko dilem pravzaprav ni bilo. Če smo hoteli obraniti komaj zastavljeno samostojnost, smo orožje pač potrebovali, in prav nič ni bilo pomembno, od koga, kako in po kakšni ceni smo ga kupovali. Kasneje ko nam je osramočena jugoslovanska vojska prepustila polna skladišča pretežno zastarelega orožja, tudi ni bilo pomislekov, da z njim pomagamo napadenim in življenjsko ogroženim Hrvatom in Bosancem. Kako in po kakšnih pogojih bomo to izpeljali, je bila pač stvar naših zaupanja polnih predstavnikov, ki so nam bili pravkar izbojevali samostojnost, in ni bilo prav nikakršnega razloga, da bi dvomili vanje.
A vojne je bilo medtem konec in oblastnih stolčkov je bilo kar naenkrat premalo. Nekaj, zato, ker se vsi bivši niso pustili kar tako zriniti z njih, volilno telo pa je po svoji pregovorni modrosti porazdelilo svoje glasove tako, da nihče ni mogel povsem sam, brez sodelovanja z drugimi prevzeti krmila in vladati le po svoji volji, nekaj pa tudi zato, ker je bilo kandidatov zanje preprosto preveč; saj se je, kot je to že v navadi, število revolucionarjev po končani revoluciji ponekajterilo.
Kaj se je z orožjem v resnici dogajalo, koliko in po kakšnih cenah so ga prodajali, kam je ves denar šel, kdo vse naj bi si ob tem omastil prste ter koliko tega bogastva morda sploh še kje leži in čaka, da se ga bo kdo upal ali moral uporabiti, slovenska javnost, če bo šlo po volji pravih akterjev, naj ne bi izvedela nikoli. Že od vsega začetka pa bolj ali manj umazano zgodbo zanesljivo kar dobro pozna ali vsaj utemeIjeno sluti ne tako majhen krog posredno ali neposredno vpletenih, zapletenih ali vsaj prisotnih. Ni jih tako malo od takratnega kolektivnega predsedstva do vlade, obeh operativnih ministrstev in njihovih obveščevalnih služb do naših in njihovih posrednikov, prekupčevalcev in špekulantov, ki bodisi v segmentih bodisi kar v celoti vedo, kaj se je takrat v resnici dogajalo. Zakaj pretežno molčijo, si lahko le mislimo. Razlogov je na voljo veliko-od tistih mastnih do onih, ki se končajo v Savi z betonsko utežjo na nogah.

Ob nikoli do konca identificirani množici junakov, ki so bodisi z modrostjo, bodisi z odločnostjo, trmo ali prebrisanostjo, bodisi s pogumom, zvestobo, znojem, krvjo ali celo z življenji izbojevali slovensko zgodovinsko preobrazbo, jih je bilo kar nekaj, ki so jim od težko zatajevane strasti zaplapolale nozdrvi, ko so se s pištolo opasani usedli v mercedes puch in odpeljali po zaupnih nalogah, v katere običajneži ne morejo biti posvečeni. Danes trpijo, ker so bili njihovi sanjski časi tako kratki, in počno vse, kar znajo, da bi jih tako ali drugače podaljšali.
Režiserji velike politične burleske, ki se nam vse bolj intenzivno dogaja, pa nam še naprej, in v predvolilnem času še posebej, dozirajo nove in nove resnice in polresnice, dokumente, odkritja, izjave, nova, dopolnjena, spremenjena in spreobrnjena pričevanja, pri čemer skrbno pazijo, da bi ne šli predaleč; da bi ne naredili koraka preveč in bi ne spodbudili, razdražili ali celo prisilili drugo stran, da razkrije svojo plat, in bi tako ne razgrnili preveč resnice, za katero se vse bolj zdi, ni od vpletenih zares zainteresiran pravzaprav nihče.

Trgovina z resnico je povsem nasprotna oni, ki nam za predplačilo proda avtomobil, da bi ga v celoti plačali pozneje. Politiki hočejo za pol resnice plačilo takoj. Preostai ključni del resnice bomo izvedeli, kadar pač bomo.

Jure Apih sobotna priloga dela 1.4.2000