Obe plati globalizacije

Združene države Amerike so v le nekaj dneh prepričale svetovno javnost in vlade, da napad na WTC ni bil le napad na Ameriko, temveč napad na ves svet. Potemtakem gre za začetek globalnega spopada in je idilične zgodbe o Zemlji kot globalni vasi konec. Čeprav se dejstva, da je sodobni svet poln nasprotij, zavedamo že tako dolgo, da je izrek postal fraza, Američanom seveda ustreza, da v svoji reklamni akciji poudarjajo in poveličujejo le del problema. Toda v tej vojni zagotovo ne gre le za enostavno delitev na ZDA skupaj z razvitim svetom na eni strani ter terorizmom in državami, ki ga podpirajo, na drugi strani. Če že moramo posploševati, je nasprotni strani bolj smiselno razdeliti glede na odnos do globalizacijskih procesou Napad na WTCje v prvi vrsti ustavil prav te. V tednih po ll. septembru se je upočasnila svetovna gospodarska rast, letalske družbe pa so se zaradi manjšega števila potnikov znašle v hudih težavah. Svetovna javnost je pričela razmišljati, da potovanja čez Atlantik mogoče le niso tako nujno potrebna.

Za ZDA v tej vojni med prvimi stojijo Združeni narodi oziroma njihova administracija. Ta ima močan interes, da obdrži in še poveča svoj vpliv na vsem svetu. Potem je tu še Svetovna trgovinska organizacija, ki svojim članicam želi omogočiti večje tržišče za gospodarsko rast. Že dolga leta se, uspešno brani sprejetja predpisov, ki bi članicam onemogočale uvoz blaga iz držav, ki dovoljujejo proizvodnjo ne glede na povzročeno ekološko škodo. Večji prostor zase, za svoje, članice in kapitalske naložbe išče tudi Svetovna banka. Mednarodni denarni sklad s svojo posojilno politiko želi vplivati tudi na politični razvoj držav kreditojemalk. Potem so tu še multinacionalke, ki za Svoj razvoj potrebujejo tako tržišča kot delovno silo po svetu. Poleg najbolj znanih svetovnih blagovnih znamk lahko mednje prištejemo še telekoinunikacijske gigante in medijske hiše, ki zagovarjajo stališče, da je pravica do uporabe interneta skoraj temeljna pravica vsakega Zemljana. Globalizacijske procese podpirajo tako OECD kot Svetovni gospodarski forum in vlade vseh razvitih držav. No, kljub temu se zdi, da je mogoče ZDA in njene zaveznike še vedno določiti s črto na globusu. Nekatere izmed tistih, ki ostanejo, gredo zraven, med njimi tudi Slovenija, ker vidijo prav v vključevanju v globalizacijske tokove priložnost za razvoj lastnega gospodarstva. Na drugi strani tako ostanejo le najmanj razvite države z najmanj interesa in ne nazadnje tudi najmanj moči in vpliva.

A skupaj z njimi stojijo na nasprotni strani tudi na primer Green Peace in drugi okoljevarstveniki, ki nasprotujejo razvoju intenzivnega kmetijstva, opozarjajo na ogrevanje ozračja in krčenje pragozda v porečju Amazonke. Proti globalizaciji so tudi sindikati v razvitih državah, katerih delavci ne morejo konkurirati cenejši delovni sili na Kitajskem in v Mehiki. Proti so tudi nekatera združenja podjetij v najrazvitejših državah; predvsem s podrpčja obutvene in tekstilne industrije, ki tudi ne morejo konkurirati cenejši proizvodnji v Aziji. V Evropi je močno prisotno nasprotovanje amerikanizaciji kot nadomestku za lastno kulturno identiteto. Proti globalizaciji so kmetje v vseh razvitih državah. Nasprotujejo uvajanju intenzivnega kmetijstva in novim življenjskim vzorcem, ki jih sodobna tehnologija, kemija in genetika prinašajo s seboj. Delo na kmetijah postaja vse bolj podobno delu v tovarnah, kjer ni prostora za družinske odnose. S protesti v Seatllu, Nici, Seulu in nazadnje v Genovi pa je postalo najbolj znano antiglobalizacijsko gibanje, ki povzema vse naštete proteste in zahteve.

Možnosti, da bi svet enostavno razdelili s črto, je tako konec. Nasprotniki politike ZDA ne živijo le v Afganistanu, temveč jih je precej tudi v samih ZDA. Dostop na internet in multimedijska ponudba na njem jim zagotovo ne pomenijo primernega nadomestka za vse manjšo možnost, da bi sami vplivali na svoj osebni razvoj in razvoj skupnosti, v kateri živijo. Zato je vojna za Američane le medijska vojna, s katero želi ameriška vlada svojim ljudem sporočiti, da bo ona najbolje poskrbela zanje. In pri tem ji z veseljem pomagajo tako internet kot AOL, CNN in drugi.

Informbiro Aljoše Domijana, Nedeljski dnevnik, 13.10.2001