Pod krinko protiterorističnih ukrepov je veliki brat v številnih državah vse bliže osebnim računalnikom

Novi val nadzorovanja komunikacij

V nekaterih državah je policija deležna vedno večjih pooblastil glede vdiranja v posameznikovo zasebnost

Po terorističnih napadih na New York in Washington začenja vedno več držav sprejemati ukrepe, ki bodo imeli klavrne posledice za državljanske svoboščine. Kmalu po napadih je ameriški senat Zveznemu preiskovalnemu uradu (FBI) odobril množično prestrezanje elektronske komunikacije, ki se pretaka po internetnih strežnikih. A to je šele začetek. V ZDA pozivi k omejitvi kodiranja sporočil niso bili še nikoli tako pogosti in glasni. Spomnimo, da je kodiranje elektronske komunikacije edino zagotovilo, da ta komunikacija ostane zasebna. Histerija dajanja vse večjih pooblastil policiji in vse večjega nadziranja svojih prebivalcev se je iz ZDA razširila tudi drugod po svetu.

Francija je pod krinko boja zoper terorizem kljub številnim protestom nevladnih organizacij že sprejela vrsto sprememb obstoječe zakonodaje. Premier Lionel Jospin je že napovedal, da bo imela policija zdaj bolj proste roke pri opravljanju preiskav, nekatere bodo celo brez nadzora sodišča. Represivni aparat države je dobil tudi več pooblastil pri nadzorovanju elektronskih komunikacij, po nalogu sodišča pa bo proizvajalec kodirne opreme prisiljen dati ključe oziroma algoritme za dekodiranje.

Podobne ukrepe je začela sprejemati tudi nizozemska vlada. Po besedah predstavnika ministrstva za pravosodje bo eden glavnih ukrepov "nadziranje kodiranja za javno uporabo". Nizozemska je že skušala omejiti kodiranje in omogočiti svojim obveščevalnim službam učinkovito prebiranje tudi zakodiranih sporočil. Zato je že leta 1994 v parlament romal predlog zakona, po katerem bi moral vsakdo, ki bi hotel uporabljati kodiranje, pridobiti licenco, ključ za odklepanje sporočil pa bi moral dati na voljo oblastem. Po silovitem in glasnem protestu skoraj vse civilne družbe je predlog zakona klavrno propadel. Po terorističnih napadih pa se je vlada lotila elektronskih komunikacij bolj sistematično in dosledno. Do konca leta si bo namreč prizadevala pridobiti tudi večja pooblastila pri prisluškovanju in prestrezanju ele]ctronskih komunikacij. Videti je, da bo zdaj zakone, ki so veliko nevarnejši od predlogov leta 1994, pod pretvezo boja proti terorizmu uspela spraviti skozi parlament brez večjih težav.

V valu protiterorističnih ukrepov je Svet Evropske unije predlagal mnogo širšo definicijo pojma terorizem. Ta navidez nedolžni predlog je nevaren. Če je namreč določeno kaznivo dejanje označeno za terorizem, to opravičuje uporabo nekaterih ukrepov omejevanja državljanskih svoboščin in človekovih pravic, ki sicer ne bi bili dovoljeni.

Pod krinko boja proti terorizmu so začele tudi številne srednjeazijske države sprejemati ukrepe večjega omejevanja dostopa do elektronskih komunikacij in nadzora nad njimi. Kazakstan, Kirgizija in Uzbekistan so sicer to skušale početi že prej, a ker se zdaj izgovarjajo na terorizem, se jih nihče ne upa kritizirati. Kirgiški telekom je na primer začel zaračunavati "davek na modem", kar je bistveno podražilo in omejilo uporabo interneta. Telekoma Kazakstana in Uzbekistana sta napovedala, da bosta njuni državi od zdaj z internetom povezani prek kitajskih optičnih kablov. To pomeni, da bodo tudi za prebivalce teh dveh srednjeazijskih držav veljale podobne omejitve, kot veljajo za Kitajce. Kitajski telekom ima namreč nameščen poseben filtrirni sistem, ki onemogoča dostop do večine zahodnih spletnih strani, ki jih ima Peking za nevarne.

V ZDA je trenutek zase našla tudi glasbena industrija, ki skuša v ozračju protiterorističnih ukrepov čim tišje skozi kongres spraviti zakonodajo, po kateri bi moral vsakdo, ki ima računalnik ali njemu podobno napravo, nanj namestiti opremo, ki bi preprečevala kopiranje in hkrati omogočala nadzor nad tem, kaj posameznik na računalniku počne. Tistega, ki tega na svojem računalniku ne bi imel, bi lahko čakalo pet let zapora in/ali do pol milijona globe.

Teroristična napada na New York in Washington sta tako prišla prav predvsem tistim, ki so si že prej prizadevali za tesnejši nadzor nad elektronskimi komunikacijami svojih prebivalcev.

DEAN ZAGORAC; Dnevnik; 19. 10. 2001