KMETJE

Seveda razumem kmete, da se razburjajo zaradi proizvodnih kvot, ki so nam jih dodelili v Bruslju, saj so že na prvi pogled tako nizke, da ogrožajo zaslužek in celo obstoj marsikatere kmetije. Vendar pa bi po mojem vsaj deloma zgrešili poanto, če bi krivdo za prihajajoče težave slovenskega kmetijstva valili le na preveč ležerne slovenske pogajalce in na arogantne evropske birokrate, ki vse preveč očitno ščitijo že obstoječo kmetijsko proizvodnjo v EU.
A pojdimo po vrsti. V tem trenutku se v Sloveniji najbrž vsi strinjamo, da bi bilo sramotno, če bi se zaradi vstopa v EU dramatično znižali dohodki kmetov - in da je v našem nacionalnem interesu, da je podeželje poseljeno in zemlja obdelana. Vendar pa velja v isti sapi povedati, da je do tega cilja mogoče priti na več načinov - kar nekaj znamenj pa kaže, da si nismo izbrali najcenejšega. Glede tega je denimo več kot zgovorna lanska mlečna stavka, ko so kmetje zahtevali, da mlekarne od njih odkupijo vse, kar namolzejo - te pa so njihovim zahtevam nasprotovale, češ da mlečna ponudba daleč presega potrebe slovenskega trga. Pri čemer si mlekarne tudi z izvozom niso mogle pomagati, saj so na tujih trgih do segale cene, s katerimi niso pokrile niti stroškov predelave in odkupa - do teh razlik v cenah pa ni prihajalo le zaradi bistveno višjih subvencij, ki jih Unija daje svojim kmetom, ampak tudi zato, ker je evropsko kmetijstvo bolj produktivno kot slovensko. Tako se je celo predsednik države v svojem govoru zadružnikom v Portorožu čutil dolžnega opozoriti, da so naše kmetije štiri- do petkrat manjše od evropskih in da na hektar zaposlujejo štirikrat več kmetijskih delavcev kot v EU, pri čemer ti zaposleni per capita ustvarijo 2,2-krat manj, kot je evropsko povprečje. Kar seveda pomeni, da naše kmetijstvo svoje izdelke proizvaja z bistveno višjimi stroški kot kmetijstva v drugih državah članicah EU, zaradi česar je že v izhodišču nekonkurenčno. Da pa bi bilo vse skupaj še bolj neugodno, mora svoje izdelke prodajati na zasičenem trgu.
Pri čemer seveda ni dvoma, da so slovenske kmetije majhne zato, ker je socializem vse velike kmete nacionaliziral - in so torej naše "kmečke" težave pri vstopu v EU nesporna posledica petdesetletne partijske vladavine in njene zgrešene kmetijske politike. A če je o teh težavah kot o negativni dediščini minulih časov v Portorožu odkrito govoril celo predsednik Kučan, je toliko bolj nenavadno, da se s koreninami svojih tegob nočejo soočiti kmetje, ki se obnašajo, kot da bi bila dolžnost države, da do konca podpira sedanje stanje - in s tem podeželje in kmetijsko proizvodnjo vsaj na dolgi rok ohranja s precej višjimi stroški kot druge članice EU. Pri čemer je še toliko bolj neresno pričakovati, da nas bo pri tem podpiral Bruselj, saj to ne bi bilo le v nasprotju s tržno logiko, ampak bi bilo tudi nekorektno do drugih članic. Še bolj neresno pa je groziti, da bodo, če ne bodo uslišani, kmetje minirali vstop Slovenije v EU: če je jasno, da slovenski gospodarstveniki, znanstveniki, učitelji in uradniki na dolgi rok ne bodo preživeli, če ne bodo postali evropsko konkurenčni, potem ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za kmete.
Skratka, s protievropsko kmečko kampanjo se ne strinjam predvsem zato, ker njeni protagonisti doslej niso dali dovolj jasno vedeti, da je njihov prvi cilj doseči evropsko produktivnost - namesto tega pa skušajo v talca svojih strahov spremeniti vso slovensko družbo. Da pa bi bile stvari še slabše, se je tako starije duha utelesilo tudi v nekonsistentni drži prvih mož slovenskega kmetijstva, saj je predsednik kmetijske zbornice vriskal in rohnel, da bodo bruseljske kvote uničile nekaj deset tisoč slovenskih kmetov, pri čemer je zamolčal, da je v Sloveniji le 22.000 čistih kmetij. Kmetijski minister pa je bentil čez mlečne kvote, kot da bi pozabil, da jih je spomladi zaradi zasičenosti trga napovedoval sam: take izjave seveda zbujajo sum, da se za njimi skriva politika, ki ni resno mislila s prestrukturiranjem kmetijstva, ampak se je ves čas le pragmatično prilagajala razmeram - kar pa v tem trenutku žal najlaže počne tako, da podžiga protievropsko histerijo. Čemur se vsekakor velja postaviti po robu, in to ne le zato, ker si vsaj v tem trenutku naše gospodarske in politične prihodnosti brez članstva v EU ni mogoče misliti, ampak predvsem zaradi tega, ker bi, vsaj za moj okus, postali dekadentna družba, če bi podeželje ohranjali tako, da bi denimo mleko proizvajali z bistveno višjimi stroški kot drugje v Evropi, potem pa bi ga država v celoti odkupila, in ga, ker ga ne bi bilo kje prodati, na skrivaj zlivala v kanalizacijo. To bi bilo enako slabo, kot če bi se izkazalo, da smo za članstvo v EU pripravljeni pristati na čisto vse, kar nam servirajo iz Bruslja, ne da bi se prej pogajali in grizli do konca...

PIŠE: MIHA KOVAČ