KMETJE
Seveda razumem kmete, da se razburjajo zaradi proizvodnih kvot, ki so
nam jih dodelili v Bruslju, saj so že na prvi pogled tako nizke, da ogrožajo
zaslužek in celo obstoj marsikatere kmetije. Vendar pa bi po mojem vsaj
deloma zgrešili poanto, če bi krivdo za prihajajoče težave slovenskega
kmetijstva valili le na preveč ležerne slovenske pogajalce in na arogantne
evropske birokrate, ki vse preveč očitno ščitijo že obstoječo kmetijsko
proizvodnjo v EU.
A pojdimo po vrsti. V tem trenutku se v Sloveniji najbrž vsi strinjamo,
da bi bilo sramotno, če bi se zaradi vstopa v EU dramatično znižali dohodki
kmetov - in da je v našem nacionalnem interesu, da je podeželje poseljeno
in zemlja obdelana. Vendar pa velja v isti sapi povedati, da je do tega
cilja mogoče priti na več načinov - kar nekaj znamenj pa kaže, da si nismo
izbrali najcenejšega. Glede tega je denimo več kot zgovorna lanska mlečna
stavka, ko so kmetje zahtevali, da mlekarne od njih odkupijo vse, kar
namolzejo - te pa so njihovim zahtevam nasprotovale, češ da mlečna ponudba
daleč presega potrebe slovenskega trga. Pri čemer si mlekarne tudi z izvozom
niso mogle pomagati, saj so na tujih trgih do segale cene, s katerimi
niso pokrile niti stroškov predelave in odkupa - do teh razlik v cenah
pa ni prihajalo le zaradi bistveno višjih subvencij, ki jih Unija daje
svojim kmetom, ampak tudi zato, ker je evropsko kmetijstvo bolj produktivno
kot slovensko. Tako se je celo predsednik države v svojem govoru zadružnikom
v Portorožu čutil dolžnega opozoriti, da so naše kmetije štiri- do petkrat
manjše od evropskih in da na hektar zaposlujejo štirikrat več kmetijskih
delavcev kot v EU, pri čemer ti zaposleni per capita ustvarijo 2,2-krat
manj, kot je evropsko povprečje. Kar seveda pomeni, da naše kmetijstvo
svoje izdelke proizvaja z bistveno višjimi stroški kot kmetijstva v drugih
državah članicah EU, zaradi česar je že v izhodišču nekonkurenčno. Da
pa bi bilo vse skupaj še bolj neugodno, mora svoje izdelke prodajati na
zasičenem trgu.
Pri čemer seveda ni dvoma, da so slovenske kmetije majhne zato, ker je
socializem vse velike kmete nacionaliziral - in so torej naše "kmečke"
težave pri vstopu v EU nesporna posledica petdesetletne partijske vladavine
in njene zgrešene kmetijske politike. A če je o teh težavah kot o negativni
dediščini minulih časov v Portorožu odkrito govoril celo predsednik Kučan,
je toliko bolj nenavadno, da se s koreninami svojih tegob nočejo soočiti
kmetje, ki se obnašajo, kot da bi bila dolžnost države, da do konca podpira
sedanje stanje - in s tem podeželje in kmetijsko proizvodnjo vsaj na dolgi
rok ohranja s precej višjimi stroški kot druge članice EU. Pri čemer je
še toliko bolj neresno pričakovati, da nas bo pri tem podpiral Bruselj,
saj to ne bi bilo le v nasprotju s tržno logiko, ampak bi bilo tudi nekorektno
do drugih članic. Še bolj neresno pa je groziti, da bodo, če ne bodo uslišani,
kmetje minirali vstop Slovenije v EU: če je jasno, da slovenski gospodarstveniki,
znanstveniki, učitelji in uradniki na dolgi rok ne bodo preživeli, če
ne bodo postali evropsko konkurenčni, potem ni razloga, da to ne bi veljalo
tudi za kmete.
Skratka, s protievropsko kmečko kampanjo se ne strinjam predvsem zato,
ker njeni protagonisti doslej niso dali dovolj jasno vedeti, da je njihov
prvi cilj doseči evropsko produktivnost - namesto tega pa skušajo v talca
svojih strahov spremeniti vso slovensko družbo. Da pa bi bile stvari še
slabše, se je tako starije duha utelesilo tudi v nekonsistentni drži prvih
mož slovenskega kmetijstva, saj je predsednik kmetijske zbornice vriskal
in rohnel, da bodo bruseljske kvote uničile nekaj deset tisoč slovenskih
kmetov, pri čemer je zamolčal, da je v Sloveniji le 22.000 čistih kmetij.
Kmetijski minister pa je bentil čez mlečne kvote, kot da bi pozabil, da
jih je spomladi zaradi zasičenosti trga napovedoval sam: take izjave seveda
zbujajo sum, da se za njimi skriva politika, ki ni resno mislila s prestrukturiranjem
kmetijstva, ampak se je ves čas le pragmatično prilagajala razmeram -
kar pa v tem trenutku žal najlaže počne tako, da podžiga protievropsko
histerijo. Čemur se vsekakor velja postaviti po robu, in to ne le zato,
ker si vsaj v tem trenutku naše gospodarske in politične prihodnosti brez
članstva v EU ni mogoče misliti, ampak predvsem zaradi tega, ker bi, vsaj
za moj okus, postali dekadentna družba, če bi podeželje ohranjali tako,
da bi denimo mleko proizvajali z bistveno višjimi stroški kot drugje v
Evropi, potem pa bi ga država v celoti odkupila, in ga, ker ga ne bi bilo
kje prodati, na skrivaj zlivala v kanalizacijo. To bi bilo enako slabo,
kot če bi se izkazalo, da smo za članstvo v EU pripravljeni pristati na
čisto vse, kar nam servirajo iz Bruslja, ne da bi se prej pogajali in
grizli do konca...
PIŠE: MIHA KOVAČ
|