Vem, da Anja joče.
Brez solz, navznoter.
Misli, da je kriva, ker ne zna.
Ne ve, da premoščanja razlike med dvema šolama ne bi smeli naložiti samo na njena ramena. Ne zna še priti do sklepa, da so učitelji zaradi brezbrižnosti ogrozili njeno samospoštovanje.
Na drugi strani se učitelji ne sprašujejo o krivdi, saj niti niso opazili, da se je zgodila krivica in da je neki otrok nesrečen pri stvareh, ki se njim zdijo nepomembne.
Svojega deleža pri njegovi stiski ne bodo uvideli nikoli.

 

 

Zakaj Anja joče

Anja hodi v peti razred in bo kmalu tako velika kot mama. Njene postave se še ni dotaknila puberteta: suha je in prosojna kot pajčevina, njen pogled, ki razkriva živahnost in zvedavost, postane včasih zastrt in zamaknjen; po tem zaslutiš, da svoje nesrečne trenutke preživlja tako, da se zateka sama vase. Spada med tiste maloštevilne otroke, ki v šoli dobivajo petice brez vidnih naporov in tako brez izjeme, da se jih skoraj več ne razveselijo; namesto tega se v njih postopoma naseljuje bojazen, da bodo nekoč dobili slabšo oceno, ki bo zanje in njihove starše pomenila mnogo večji pretres kot vse prejšnje dobre ocene skupaj. Že štirica naredi kepo v grlu, trojka pa pomeni občutek krivde ne glede na to, ali jih starši tolažijo ali pa sami obupujejo z njimi.

Odličnjaki v naših šolah skoraj ne morejo ubežati kakemu zakompleksanemu učitelju, ki bi rad dokazal, da pravzaprav niso nič posebnega; tako dolgo časa opreza za njihovimi šibkimi točkami, da jih končno odkrije in kaznuje. Spominjam se, da sem bil sam skoraj vedno tarča učiteljev za telovadbo: kakor koli sem se trudil, med mojimi dolgočasnimi peticami je v spričevalu nekajkrat zasijala trojka iz telovadbe, kar je v tistih časih avtomatično pomenilo prav dober uspeh. Res je, da so si to privoščili le ob polletju in so mi ob koncu leta poklonili štirico, vendar so mi vsakokrat dali vedeti, da sem najmanj v eni stvari zelo povprečen. Ne vem, ali se mi to vleče od šolskih let, vendar se še danes počutim pri kakršnemkoli športu drugorazrednega človeka.

Tudi Anja ima pri telovadbi samo U, čeprav hodi k mažoretkam, poleg tega pa se je iz malega mesteca blizu Ljubljane, kjer je živela do nedavna, vsak teden z vlakom vozila v Ljubljano, da se je lahko učila plesa v Kazini. Da niti ne omenim, da je sodelovala pri šolskem glasilu in hodila k uram klavirja pa k pevskemu zboru in kupu krožkov. Nekaj mesecev pred koncem šolskega leta se je preselila v Ljubljano. V novi šoli so se z materjo pogovarjali stoje na hodniku; ugotovili so, da so pri matematiki in slovenščini s snovjo vsaj kak mesec naprej, poleg tega se angleščine učijo po drugačni metodi in po drugačnem učbeniku. Nič hudega, so rekli, naj se deklica malo potrudi. Mogoče bo na začetku malo slabše, pa se bo že ujela. Še vsak se je. Ko se je mati opogumila in povedala, da se je pravkar ločila in da je Anja zato zelo pretresena, poleg tega pa bi jo morebitne slabše ocene zelo prizadele, saj je bila doslej nadvse uspešna, je razrednik pokazal nekaj hladnega razumevanja: govoril bo s kolegi, naj je nekaj časa ne ocenjujejo, poleg tega se lahko vključi v dopolnilni pouk. Nato so Anjo potisnili v razred, ki je bil poprej seznanjen z njenim prihodom. Nje niso vprašali ničesar niti učitelji niti šolski psiholog.

Plavalca, ki je navajen zmagovati, lahko med plavanjem zgrabi panika, ko opazi, da ga je z vodilnega mesta nevidna roka prestavila v začelje. Marsikdo iz lastnih izkušenj ve, kako izgubljeno se počutiš, če si kdaj manjkal v šoli nekaj tednov. Ko se vrneš, se pogovarjajo tvoji sošolci in učitelji v nekakšnih posvečenih geslih, ki jih ne razumeš in jih le mukoma razkrivaš; če ti nekdo ne zaupa nove finte, da dva minusa na kupu pomenita plus, si prepričan, da so vmes jemali povsem novo matematiko, ki bo tebi za vedno ostala uganka.

Po štirinajstih dneh je Anja prvič v življenju prinesla iz šole trojko. Hotela jo je prikriti, ker ni hotela razžalostiti matere, vendar je njen potrti obraz povedal vse. V obup jo je spravljalo spoznanje, da res ni pokazala dovolj znanja, najmanj enako tesnobo pa ji je povzročala misel, da ji utegne tudi prihodnost prinesti podobne neuspehe. Nekaj je moralo biti hudo narobe, vendar ni vedela kaj: iz samozavestne deklice, ki je videla daleč naprej, se je spremenila v prestrašenega otroka, ki tipa v temi; vsa vrata so se ji zdela zaprta.

Neki drug otrok, Matic po imenu, hodi v šesti razred. Tudi on se je nekaj mesecev pred koncem šolskega leta znašel v drugi šoli, za razliko od Anje pa je zamenjal tudi državo. Angleški učitelji v arabski državi so se vsak zase pogovorili z njim in njegovimi starši: poskušali so izvedeti čimveč o njegovih željah, posebnih sposobnostih in doslej doseženem znanju in uspehih. Nobenega problema niso videli v dejstvu, da je do konca leta le še nekaj mesecev. Če bo enako prizadeven kot doma, bo tudi pri nas odličen. Ocenjevali bodo namreč njegov vloženi trud, razliko med znanjem ob prihodu in na koncu leta, ne pa absolutne količine znanja. Učiteljica matematike je do zavitega oklepaja natančno poizvedela, do kam so v prejšnji šoli prodrli s snovjo, v učbeniku mu je pokazala vsa mesta, ki jih mora predelati, pripravila mu je prilagojen program dopolnilnega pouka. Pri preverjanju znanja so v prvih tednih učitelji posebej zanj pripravili teste. Pri zgodovini in zemljepisu so se odločili, da bodo od njega zahtevali samo tekočo snov, če pa se bo naučil tudi kaj za nazaj, mu bodo dali še dodatno odlično oceno za prizadevnost. Po treh tednih je razredničarka povedala materi, da je ponosna, da ga ima v razredu, Matic niti za en dan ni zapadel v krizo, v šolo pa hodi z veseljem, kar se mu v prejšnjih časih ni dogajalo ravno pogosto.

Sedaj pride na vrsto previdnostna izjava, da iz posamičnih primerov ni mogoče delati posplošenih ocen. Primerov pa ni malo. Prijatelji mi pripovedujejo o zavrtih slovenskih dijakih, ki blestijo v tujini, in o šolskem šoku povratnikov v domovino. Dopovedujejo mi, da Matic ne bi izdelal razreda, če bi po dolgoletnem šolanju v tujini prišel v Slovenijo, vsekakor pa ga ne bi mogel izdelati z dotedanjim uspehom. Pri nas naj bi se učitelji zatekali k na videz objektivnemu, v resnici pa lagodnemu in brezdušnemu merjenju količine predpisanega znanja, drugod pa naj bi cenili trud in napredek pri znanju. Zlahka si predstavljam slovenskega šolarja, ki bi v Ameriki že v prvem letu dosegel v spričevalu odlično oceno iz angleščine, ne morem pa si zamisliti Arabca, ki bi imel pri nas odlično oceno iz slovenščine. Poznam univerzitetne učitelje, ki se tik pred izpitom naučijo seznam malo pomembnih dejstev (če bi bila pomembna, jih ne bi pozabili), da nato z njimi mrcvarijo študenta, namesto da bi ocenjevali njegovo zrelost za reševanje problemov, ki mu jih bo zastavljal bodoči poklic.
In ne morem si kaj, da ne bi slutil povezave med represivno šolo, ki išče neznanje, namesto da bi spodbujala samozavest, in turobno podobo odraslih Slovencev
na domačih ali mednarodnih strokovnih druženjih: to so ljudje, ki ne zastavljajo vprašanj, ker se bojijo, da bodo vprašali neumnost, in ki ne sodelujejo v razpravah, ker se nenehno počutijo manjvredne, kakor da bi zamudili nekaj mesecev pouka. Nato se razidejo po šolah od vrtcev do fakultet in mlade generacije prepričujejo, da niso nič boljše od njih.

Vem, da Anja joče. Brez solz, navznoter. Misli, da je kriva, ker ne zna. Ne ve, da premoščanja razlike med dvema šolama ne bi smeli naložiti samo na njena ramena. Ne zna še priti do sklepa, da so učitelji zaradi brezbrižnosti ogrozili njeno samospoštovanje. Na drugi strani se učitelji ne sprašujejo o krivdi, saj niti niso opazili, da se je zgodila krivica in da je neki otrok nesrečen pri stvareh, ki se njim zdijo nepomembne. Svojega deleža pri njegovi stiski ne bodo uvideli nikoli.
V stari Grčiji je učitelj opisal svoj poklic z besedami:"Častivredne reči delam otrokom prijetne.

 

 

Dušan Keber ; sobotna priloga ; Delo, 22. aprila 2000