Z dr. Renato Salecl, članico Slovenskega društva za teoretsko psihoanalizo, o umetnosti

ISKANJE REALNEGA V SEBI

»Mediji radi prikažejo ozadje tudi v politiki, ideologija ozadja pa govori, da ni več skrivnosti«
Dr. Renata Salecl, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani in gostujoča profesorica na London Scool of Economics, je ob Manifesti 3 zasnovala mednarodni simpozij »Borderline Syndrome«, na katerega je povabila ugledne teoretike, psihoanalitike in umetnostne kritike iz Evrope ter ZDA. Njen prispevek k tej temi je bilo razmišljanje o tistih praksah v sodobni umetnosti, ki se izražajo v mediju človeškega telesa in razumejo umetnost z neposrednim poseganjem vanj. Z njo smo se pogovarjali o teh in drugih skrajnih pojavih v sodobni umetnosti, ki v svetu naraščajo, ter kako teorija sledi tem pojavom. O tej temi pripravlja tudi članek za ugledno svetovno revijo Flash Art.

Kustosi Manifeste 3 so si za svoje izhodišče izposodili metaforo iz klinične psihologije, svoja razmišljanja in dela umetnikov so zbrali okoli pojma mejnega sindroma in obrambnih energij. Ko človek sprejema metafore, ki opisujejo svet ali družbo, vpliva tudi na smer razvoja...
»Izbora teme kustosov Manifeste seveda ne bi mogla komentirati. Najbrž so se pri izboru odločali tudi glede na položaj Slovenije, ki velja za deželo nekje na meji med Vzhodom in Zahodom, pri čemer se tudi v sodobni umetnosti odpira veliko političnih tem, ki so zadnja leta v središču pozornosti. Zato so najbrž dodali tudi idejo obrambnih strategij.
Pri zasnovi našega simpozija me je zanimalo, kaj je v svetu različnih umetniških praks umetnost in kaj ni. V sodobni umetnosti najdemo veliko umetniških praks, ki odpirajo vprašanje meje med norostjo in normalnostjo. V psihoanalizi pomeni sindrom 'borderline' stanje med nevrozo in psihozo. Zanima me, kaj se dogaja v sodobni družbi in v naši realnosti, da so se začeli umetniki ukvarjati tudi z različnimi oblikami mazohizma, uničevanja svojega telesa in podobno. Kakšen je družbeni trenutek, ki spodbuja prakse, imenovane umetnost.«

Sodobne umetniške prakse, od virtualnih do poseganja v lastno telo, ki jilz lahko spremljamo tudi v nekaterih slovenskih galerijah, nas spravljajo v zadrego. Vse teže se znajdemo v tem svetu, predvsem pa se mučimo z odgovorom: je to res še (že) umetnost? Lahko pri razumevanju pomaga tudi psihoanaliza?
»Psihoanaliza ni bila nikoli dominantna veda, ki bi lahko razlagala umetnost ali pojasnjevala umetnikove travme, ki so ga na neki ravni privedle do produkcije umetnine. Psihoanaliza se je do umetnosti vedno vedla spoštljivo, saj je že Freud trdil, da umetnost marsikdaj bolje zaznava stvari, ki jih znanost, jezik in tudi psihoanaliza ne zmorejo artikulirati. Psihoanaliza gleda na umetnost kot na nekaj, od česar se sama lahko kaj nauči. Namen našega simpozija ni bil analizirati značaja posameznih umetnikov, ki se ukvarjajo z določenimi umetniškimi praksami, ampak pogledati trende v umetnosti in jih poskušati razumeti v okviru sprememb, ki se danes dogajajo in se v njej reflektirajo. To, kar v neki določeni kulturi imenujemo umetnost in kasneje velja kot splošna definicija umetnosti, je vedno odvisno od nekega družbenega konsenza.
Če se ozremo v preteklost, najdemo veliko različnih nenavadnih zasebnih sprevrženih dejanj, tudi mazohističnih, ki pa takrat niso veljale za umetnost. Šele v zadnjih desetletjih je mučenje lastnega telesa na odru sprejeto tudi kot umetniško delo. Kaj se je spremenilo v družbeni klimi, v splošnem kontekstu, ki definira, kaj umetnost je? Ker se ukvarjam s psihoanalizo, me zanima iskanje realnega, ki umetnike navaja k takemu izražanju. V kontekstu 'bodyarta', ki je poseben fenomen v umetnosti, me zanima iskanje realnega v telesu, na primer fenomen iskanja moči, ki ga sodobni posameznik ne najde več v družbi. Zanima me obrat, vrnitev k telesu kot odgovor individualiziranega posameznika, ki vidi vedno manj možnosti poseganja v zunanjem svetu.
Tremd obračanja k lastnemu telesu je splošen, opažamo ga lahko denimo pri mladini, ki se tetovira, si natika najrazličnejše kovinske okraske... V družbi velja prepričanje, da je vse spremenljivo: danes si to, jutri že nekaj drugega, lahko menjaš spolno identiteto, preigravaš različne podobe utvar, ne verjameš več v nacionalne ali religiozne ideale. Vse je mogoče. Če pa storiš nekaj sebi ali na svojem telesu, rano ali zarezo, to ostane za vedno. To si ti. V družbi simulakrov, kjer vse deluje kot dozdevek, nekateri umetniki poskušajo z obratom k telesu najti nekaj, kar ni zlahka spremenljivo.
V zadnjih letih je družbena teorija obširno razpravljala o vprašanju identitete, o preigravanju identitet. Paradoks sodobnih rezov v telo je v tem, da se zdijo kot udejanjanje teh teoretskih prepričanj, a so hkrati tudi reakcija nanje. Ta trend, ki je navzoč povsod v razvitem svetu, reflektira iskanje realnega. Kaj stoji za temi dozdevki, kaj je za tem življenjem, ki deluje kakor igra? Ali obstaja nekaj, kar ni igra? Mrtvo telo je za nekatere objekt realnega. Uporaba teles, celo mrtvih, kar je tudi ena od umetniških praks, reflektira v bistvu nesmrtnost: kot da je telo nesmrtno, ki celo po smrti nekako deluje, a na drugi ravni... Mnogi umetniki, na primer avstralski umetnik Stelarc ali Francozinja Orlan, ki sta že gostovala v Sloveniji - in sicer v eni najboljših galerij 'bodyarta' na svetu - v galeriji Kapelica, želita s posegi na telesu in v svoje telo prav z računalniško in drugo tehnologijo poudariti njegovo nesmrtnost.«

Uporaba vseh sredstev v umetnosti-je to še legitimno? Ali ne trčimo pri tem na etična, pravna in še druga vprašanja?
»Nisem pravnica, da bi lahko natančno odgovorila na to vprašanje. Angleško pravo, kot je na simpoziju povedal profesor Mark Cousins, dovoljuje uporabo telesa le v,splošno dobro, za razvoj znanosti ali za morebitno darovanje, na neki omejen način. Omejitve izhajajo iz njihove preteklosti, z zakonom so hoteli omejiti trgovanje s telesom, torej z ljudmi, zaradi prodaje sužnjev. «

Kakšna družba vendarle smo, v kaj se razvijamo, če umetnost išče svoje iZrazno sredstvo celo v samouničevanju, v uporabi človeškega telesa?
»Teh umetniških praks, kakor se zdijo nenavadne, ne bi prehitro ocenjevala kot sprevrženosf, kot znak neke splošne družbene krize oziroma neke splošne psihoze. Še vedno smo v marsičem zavezani prepovedim. Mislim, da te prakse kažejo celo na to, da se družba na neki ravni niti ni zelo spremenila. Kot bi rekla psihoanaliza, se subjekt ni zelo spremenil. Spremenilo se je mogoče razmišljanje o smrti. V povezavi z znanostjo, ki nam z najnovejšimi genetskimi raziskavami in z novimi tehnologijami obeta celo podaljšanje življenja, vse do točke, ko subjekt morda ne bi več hotel živeti, se je nedvomno pojavila neka iluzija nesmrtnosti. Posameznikov odnos do smrti pa se kljub vsemu ni bistveno spremenil. Še vedno obdaja smrt ista groza, kot so jo poznali ljudje pred nami. Umetnost skuša to grozo reflektirati. Nekateri umetniki danes poskušajo predvsem reflektirati idejo možne nesmrtnosti, ki bi jo prinesle nove tehnologije, drugi pa se ukvarjajo z minevanjem, osamljenostjo, izločenostjo, ki jih je umetnost obravnavala že od nekdaj. Ideja, kaj je umetnost, postaja danes bolj odprta, sprejemljivejši smo za nove trende v umetnosti. Ta prag se je dvignil.«

Morda zato, ker vse katastrofe in vojne tega sveta doživljamo prek medijev skoraj v živo, brez vsakih zadržkov?
»Pripravljam knjigo v angleščini, ki obravnava sodobne kulturne vidike groze. Raziskovala sem psihične zlome vojakowv različnih vojnah minulega stoletja in razloge zanje, kot jih navajajo vojaški psihologi ali jih opisujejo sami. Zanimal me je psihični zlom posameznika s~ situaciji, polni nasilja, v trenutku, ko se v njegovem vidnem polju zgodi nekaj, na kar ni bil pripravljen. Pripravili so ga na vse mogoče oblike nasilja ali groze, toda zgodi se nekaj nepredvidljivega, kar povzroči njegov zlom. Zato sem raziskovala tudi načine, kako sodobni mediji prikazujejo vojne in nasilje. Uporabljajo dva načina: prvega so zahodni mediji uporabljali v zalivski vojni ali v lanskih napadih Nata na Kosovo in Srbijo, kot neko oddaljeno vojno, podobno računalniški igri. Kot da streljanje ni zares, kot da življenje deluje kot dozdevek. Drugi način medijskega prikazovanja nasilja pokaže vso krutost bojnega polja z vsemi podrobnostmi, trpljenje, ranjene, umirajoče, o vojni poročajo tako, da po
kažejo njeno ozadje. Mediji danes tudi v politiki zelo radi kažejo ozadje, ideologija ozadja pa govori: to, kar vidite, je resnica, ni več skrivnosti, to je prava stvar. Nevidno postaja vidno. Podobno je v arhitekturi, kjer sodobni trendi prikazujejo resnice in ozadja. V najbolj modnih restavracijah v New Yorku vidiš ne le vse cevi in napeljavo, celo toaletni prostori so narejeni tako, da njihov obiskovalec iz njih vidi okolico, kuhinje pa so na sredini, vsem na očeh, skupaj s slabo plačanimi delavci, ki gostom pripravljajo hrano in postanejo del scene, razstavljeni skoraj kot umetniško delo.
Obiskovalec jih seveda ne vidi in doživi kot slabo plačane delavce, ampak kot dokaz, da je použita hrana sveža in pristna. Trend vidnega se kaže tudi v umetnosti v prikazovanju vse notranjosti ali ozadja vsega: Očitno so iskanja, kaj je v ozadju, značilna za sodobni trenutek. Odgovor, ki ga lahko da psihoanaliza, je: ne živimo v svetu sprevrženosti, le v svetu, ki se hoče na drugačen način soočati z istimi travmami in zagatami, znanimi že od nekdaj. Eden od načinov je prav iluzija, ki pravi, da če narediš vidno vse, kar je bilo doslej skrito, se na neki način rešiš groze. Nova iluzija pravi, če pokažeš grozo, se ji lahko izmakneš. To je fantazma upora subjekta danes, čepr,av v resnici ostaja vse isto.«

Manifesta 3 je mejni sindrom in iskanje obrambnih energij vendarle uporabila zlasti za politični diskurz. Kako vi to razumete?
»Presenečena sem, da je v umetnosti še vedno toliko političnega naboja. V svetu smo ga v zadnjih letih komaj opazili, razen morda na Švedskem: Ne samo v umetnosti, tudi sicer se odpira nova dimenzija: kako misliti politično. Seattle je bil veliko presenečenje za vse. Ustvarjajo se razmere za spraševanje o tem, ali je kapitalistična družba res zadnja oblika družbene ureditve, v kateri lahko živimo, ali je demokracija, kot jo poznamo, edini možni način sožitja. Ali je mogoče narediti ta svet, to družbo pravičnejšo? Za temi vprašanji slutim tudi trend v umetnosti, ki je optimističen in me navdaja z upanjem, da se bomo končno lotili prespraševanja novih razrednih razlik in kapitalskih razmerij.«

DNEVNIK;29.7.2000