Presenetljivo odkriti IMF

bogate države morajo same ohladiti juho zase in svetovne reveže.

Wall Street s svojimi prenapihnjenimi borznimi vrednostmi po mnenju IMF predstavlja glavno grožnjo za obnovljeno hitro rast svetovnega gospodarstva.
Revnejše države ne predstavljajo več grožnje za svetovni finančni sistem.
Kar ne more trajati večno, se mora prej ali slej nehati.
Problem je predvsem v tem, da je skupni ameriški dolg (17,5 milijarde dolarjev) v prejšnjih letih rastel mnogo hitreje kot vse ostalo, celo hitreje od stopnje rasti ameriškega gospodarstva, kar je resno ogrozilo realne možnosti vračanja posojil.

 

Medtem ko so se pred nekaj dnevi demonstranti na ulicah ameriške prestolnice spopadali s policisti in poskušali v imenu svetovne revščine preprečiti sestanek Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke, so se v obleganih palačah ukvarjali z vprašanjem, kakšna nevarnost preti svetovnemu gospodarstvu od bogatih.
V vsem tem je tudi nekaj ironije: na prejšnjih tovrstnih srečanjih - ki so potekala brez demonstracij - so udeleženci razpravljali izključno o finančnih krizah cele vrste revnejših držav. Za menedžerje svetovnega merila so kljub nekaj retoričnim izpadom demonstrantov to ostale obrobne teme, saj revnejše države ne predstavljajo več grožnje za svetovni finančni sistem.
IMF je pri tem vprašanju presenetljivo neposreden: Wall Street s svojimi prenapihnjenimi borznimi vrednostmi po njegovem mnenju predstavlja glavno grožnjo za obnovljeno hitro rast svetovnega gospodarstva.
Grožnja pravzaprav izvira iz zelo različne hitrosti rasti znotraj ameriško-evropsko japonskega jedra svetovnega gospodarstva. Zato po poenostavljeni, a ne tako zelo netočni razlagi stvari potekajo tako, da Američani odkupujejo od ostalega dela sveta več blaga, za kar plačajo Japonci. Besedo "Japonci" je seveda treba razumeti kot metaforo za tujce, ki še naprej voljno pokrivajo vse večje ameriške primanjkljaje v trgovinski izmenjavi z ostalim delom sveta (približno 340 milijonov dolarjev v lanskem letu). To se mora po široko sprejetem mnenju strokovnjakov v kratkem končati oziroma: "Kar ne more trajati večno, se mora prej ali slej nehati, " kakor je dejal eden od ekonomskih svetovalcev ameriškega predsednika. IMF se boji, da se bo proces končal tako, kakor se je to doslej že velikokrat zgodilo: z zmanjšanjem vrednosti dolarja. Ta scenarij se je že odigral in ni niti malo brezizhoden. Umik tujega kapitala z območja valute, katere vrednost se zmanjšuje, v ZDA vsekakor ne bi povzročil opustošenja, do kakršnega je v preteklih letih prišlo v azijskih in drugih državah. Seveda pa se negativnim posledicam tako za ameriško kot tudi za svetovno gospodarstvo ne bo mogoče izogniti - še zlasti če bodo predvideni preobrati hitri in burni. Treba bo ukreniti vse, da preusmeritev tokov mednarodnega kapitala in spremembe razmerij med valutami ne bodo potekale "divje, temveč po načrtu", pravi IMF v svojih nenavadno odkritih opozorilih.
Zaenkrat - če zanemarimo dejstvo, da je v prejšnjem tednu, enem najhujših v ameriški borzni zgodovini, iz delnic izpuhtelo kar 2000 milijard dolarjev "papirnatega bogastva" - ni videti, da bi šlo za neposredne grožnje. Ravno nasprotno: glede na stanje na ameriškem trgu delnic, papirjev, ki lastniku prinašajo fiksni dobiček, bi lahko dejali, da tuji kapital goji neomajno vero v svetlo prihodnost dolarja. Drugače pač ne bi mogli pojasniti pripravljenosti tujega kapitala, da za desetletne ameriške državne obveznice odšteje vsoto, ki mu zagotavlja neznatno višji dobiček kot pri nakupu podobnih papirjev evropskih držav. Če poenostavimo: tuji kapital še vedno trdno verjame, da bo vrednost dolarja v naslednjem desetletju ostala nespremenjena. Povsem mogoče je tudi, da tolikšen priliv tujega kapitala vznemirja ameriško centralno banko, ki je z višjimi obrestnimi merami hotela zajeziti stopnjo rasti ameriškega gospodarstva na ravni, ki se jo še da vzdrževati, toda obilni priliv tujega kapitala znižuje obrestne mere in tako seveda vzdržuje sedanjo vrednost dolarja (po izračunih IMF je evro v primerjavi z dolarjem že podcenjen za približno 30 odstotkov).
Ker ameriški finančni in drugi funkcionarji niso nasprotovali tako odkritim ocenam IMF, da je Wall Street mesto, od koder izvirajo najresnejše grožnje svetovnemu gospodarstvu, bi bilo verjetno domnevati, da imajo tudi oni do tega podobno ali celo enako stališče, čeravno si ga zaradi očitnih političnih ali drugih razlogov ne upajo izreči na glas. Še zlasti Alan Greenspan, sloviti nadzornik nad tiskanjem dolarjev, ima neprijetne izkušnje, saj je na lastni koži občutil, kaj se zgodi, če reče, da želeno ohlajevanje ameriškega gospodarstva zahteva tudi umirjanje evforije na newyorški borzi.
Kako torej kljubovati največji grožnji, da bo zlom Wall Streeta izzval beg tujega kapitala in tako povzročil padec vrednosti dolarja? Ameriški minister za finance Larry Summers meni, da rešitev ni v nižji ameriški, temveč v hitrejši evropski in japonski rasti. Dodaja tudi, da je ameriško gospodarstvo "v temeljih" v dobrem stanju in da ni nikakršnih razlogov za zaskrbljenost.
Nekateri menijo, da bi bilo bolje, če "temeljev" sploh ne bi omenjal. Kar se tega tiče, naj bi bilo ameriško gospodarstvo trenutno komajda v kaj boljšem položaju kot v 20. letih 20. stoletja, ki so se končala z zlomom borze leta 1929 in "veliko depresijo". Po mnogih kazalcih je bilo ameriško gospodarstvo takrat "v temeljih" v boljšem stanju kot danes: ZDA so bile v tistem obdobju največji svetovni posojilodajalec, produktivnost je zaradi neprestanih inovacij rasla za kar 4 odstotke na leto, inflacija se je gibala okrog 0 odstotkov, gospodarska rast pa je bila hitrejša kot danes. Sporočilo se torej glasi: ekonomski temelji niso sami po sebi nikakršno zagotovilo, da neugoden položaj na finančnih trgih ne bo imel posledic na stanje v realnem gospodarstvu.
Navsezadnje je možno, da je trenutno stanje pomemben preskus po vzoru stare avstrijske ekonomske šole. Njeni ameriški zagovorniki čeprav ne reagirajo na "informacijsko revolucijo" - menijo, da je sedanji razcvet ameriškega gospodarstva plod tako staromodnih sredstev, kot je kreditna ekspanzija. Kurt Richebacher, nekdaj nemški bančnik, danes pa eden od številnih založnikov publikacij o Wall Streetu, meni, da je bila kreditna ekspanzija v 90. v ameriškem gospodarstvu večja kot kdajkoli. Po njegovem prepričanju zasluge za ameriško rast v 90. ne gredo tehnološki revoluciji, temveč nebrzdanemu najemanju posojil. V skladu s temi analizami ZDA še nikoli doslej niso bile tako zadolžene. Toda težava ne tiči zgolj v vrtoglavo visokih vsotah posojil: problem je predvsem v tem, da je skupni ameriški dolg (17,5 milijarde dolarjev) v prejšnjih letih rastel mnogo hitreje kot vse ostalo, celo hitreje od stopnje rasti ameriškega gospodarstva, kar je resno ogrozilo realne možnosti vračanja posojil. Gospodarstvo je največja žrtev obsedenosti z uspehom na borzi: korporacije so množično nakupovale lastne delnice na kredit in se pri tem do vratu zadolževale. To se še nikoli ni izkazalo za racionalen način porabe sredstev, kaj bi šele lahko dejali za nakupovanje lastnih delnic na kredit. V ekonomskem žargonu je to znano pod skovanko "skok iz likvidnosti v dolg", kar je najboljši način, kako narediti gospodarstvo ranljivo za spremembe.
Iz tega torej sledi sklep, da je gospodarskih "temeljev" več in da med seboj niso vsi enakopravni. Če gre za trenutno gledano izjemno dobro stanje ameriškega gospodarstva pripisati zasluge izjemni kreditni ekspanziji - na kar kažejo tudi številke - potem je problem mnogo teže rešljiv, kot se je na prvi pogled zdelo. Operacija, v kateri bi ameriško gospodarstvo doseglo stopnjo rasti, ki se jo še da vzdrževati, evropsko in japonsko gospodarstvo pa bi povišali stopnjo rasti, še zdaleč ne bi rešila osrednjega problema, zaradi katerega ni zaskrbljen samo IMF. Kaj se bo zgodilo s tokovi mednarodnega kapitala in navzkrižnimi menjalnimi tečaji, če ZDA ne bodo več glavno zatočišče tujega kapitala?
To se bo pokazalo v kratkem, kakor pravi obrabljena fraza. Tudi finančni funkcionarji sedmih najbogatejših držav sveta so se odločili ponuditi obrabljeno frazo kot odgovor na ključno vprašanje: tečaji valut bi v skladu z njihovim odgovorom morali odsevati "temeljne" ekonomske razmere posamezne države. V tem stavku seveda ni odgovora na podvprašanje, v čem se razmere v ameriško-evropsko japonskem jedru tako razlikujejo, da so odstopanja v navzkrižnih valutnih tečajih kar 20 do 30-odstotna. Karkoli si je že IMF zadal za cilj, trenutnega dogajanja se ne da opisati drugače kot z besedo "divjanje". Za tako dramatična odstopanja vrednosti denarnih enot držav ali področij s podobnimi stopnjami inflacije ni ekonomskih razlogov. Obstaja pa precej ekonomskih razlogov, da "divje" spremembe v teh razmerjih proglasijo za glavni problem držav zunaj tega kroga.
V tem pogledu ima toliko napadani IMFprav: bogate države morajo same ohladiti juho zase in svetovne reveže.

 

Delo, 22. aprila 2000 ; Dragiša Boškovič