Res s svojim imenom nisem kdo ve kako zadovoljna. Že od malega se mi zdi Bernarda dosti predolgo; ko so mi pravili Bernardka, je bila stvar še hujša. Raje bi kaj krajšega.
A ni vse samo v dolžini besede ali v njenem pomenu. Dostikrat se še bolj neprijetno pritaji v besedo kdo ve odkod in kdo ve zakaj kak dodaten opozorilni zven. Vzemimo pojem, ki nas pripadnostno opredeljuje in ki v množini posploši mojo edninsko Bernardo. Kaj smo, ko smo vsi, oziroma ko nas je veliko?
Kar se mene tiče, sem najrajši LJUDJE. Če me opredeljujejo z ljudmi, se mi zdi, da mi nihče nič noče, stvar ima predvsem antropološki in tudi nekaj etičnega zvena (Bodimo vendar Ijudjel).
O tovariših in tovarišicah ne bi. Vselej se mi je zdelo okorno in sforsirano, trdo. In tudi TOVARISICE so bile dosti predolge.
Pozneje smo bili OBČANI IN OBČANKE. Občani so poskušali vmesne težave pred GOSPODI nekoliko omiliti in nas umeščati v nekakšno nevtralno sivo cono. A ko smo namesto nekdanjih 65 dobili pred časom celo poplavo novih občin, nekatere med njimi so čisto micene, so bili OBČANI seveda ob sleherni smisel, razen strogo lokalnega.
Občasno postanemo VOLI VCI, kar je v redu, a pride prav le v časovno omejenih okoliščinah.
In LJUDSTVO? ln DRŽAVLjANI?
DRZAVLJANOV se po malem bojim. Še nekoliko bolj kot LJUDSTVA. Saj veste, kaj hočem reči: Državljan in državljanke!
Skoraj zagotovo bo sledilo v najboljšem primeru kaj dolgočasno državotvornega. Kak praznični nagovor. Še pogosteje pomeni ta tudi dolga beseda poziv za akcijo. Če nas kličejo k boju za osamosvojitev ali h kakšni prijazni majhni in strašno nujni revoluciji, naj jim bo. Ampak z Državljani in državljanke! imajo politiki po navadi za bregom kakšne svoje račune, kakšne medsebojne manipulacije v smislu, katera opcija bo nategnila katero, in jim kot navadno pridemo prav v prvi vrsti kot kanonenfuter. Oni dan sem na televižiji gledala in poslušala svojega zdajšnjega predsednika vlade. Ljubeznivega, uglajenega in nadvse simpatičnega gospoda. Predsednik vlade je imel za moje pojme eno samo veliko pomanjkljivost. Dosti prevečkratje izustil te nesrečne državljane in državljanke. Karzadeva mene, so služili natanko za tisto, s čimer mi gredo najbolj na živce. Za kanonenfuter. Nastop ali so namreč v obveznih besednih zvezah, kot »državljani morajo na referendum« ali »državljani naj odločijo o potrditvi večinskega volilnega sistema« in podobno.
Nič dosti drugače ni z LJUDSKO VOLJO. Ko kdo reče LJUDSKA VOLJA, imam lahko zavezane oči in opolnoči natanko vem, kdo mi to govori. Predsednik najbolj radikalne stranke, seveda. Čeprav bi sicer načeloma lahko o ljudski volji govoril kdorkoli, se razume. Tudi tu zatrepeta v zraku tisto z začetka tega pisanja: neki nedoločen in neoprijemljiv besedni zven. Duh po kanonenfutru.
Rekli boste, kaj melje prazno in premleto slamo. Referendum je vendar že passe. Parlament vendar ta čas popravlja ustavo in sprejema modificirani proporcionalni sistem. Pa imam nekaj stare nelagodnosti še kar naprej v krvi. Kadar gre za odločanje o zelo kompliciranih, zelo večplastnih državniških zadevah, imam vsemu navkljub le najrajši POSLANKE in POSLANCE. Dosti raje kot DRŽAVLJANE in LUDSKO VOLJO kar poprek. Nekateri so res šiba božja. Toda izbrali smo jih prav zato, da o teh rečeh odločajo v našem imenu, ker mi nekaterih zadev pač ne razumemo v tančine in nam jih tudi nihče temeljito ne razloži. Pa ne gre le za opcije različnih volilnih sistemov, ampak tudi za ogromno druge strokovne materije, v katero se je treba poglabljati dolgo, sistematično in z veliko predznanja.
Sicer lahko seveda parlament, če se tako odločimo, tudi razpustimo. Najbrž so dosti cenejše vaške lipe v vsaki drugi ulici in demagogija okoli njih. Potem Franceljne s Šubičeve 4 pač naženemo domov in izjavimo, da nas parlamentarna demokracija ne zanima več.
Seveda sem daleč od tega, da bi institucijo referenduma kakorkoli podcenjevala. Bi pa rada, da bi ga tudi mi uporabljali tako, kot je treba: skrajno preudarno, zelo poredkoma, ker tudi ogromno stane, temeljito pripravljeno in pošteno. Brez slabo prikritih strankarskih taktiziranj. V belem občudovanem svetu pripravljajo volivce nanj temeljito in sistematično po nekaj mesecev, včasih tudi leta. In zdaj mi, draga bralka, prišepni, kaj si ti osebno misliš o posledicah, ki jih za stanje političnega duha v državi prinese s seboj ena ali druga volilna optika. Da tega pravzaprav ne veš natanko? Prav čudno. Saj si bila tako rekoč tik pred referendumom.
ln če takole na hitro sklenem, ugotovim, da tudi Bernarda ni tako strašno neuporabno ime. Pred vsem drugim ima to prijazno prednost, da z njim upravljam sama. Ali pa se mi vsaj tako dozdeva.

Bernarda Jeklin ; Jana ; uvodnik ; 25.julij 2000