SRCE NE POTREBUJE GOVORICE, SAMO NJEGOV UTRIP TE POVEŽE S CELOTNIM STVARSTVOM

Govorica srca

Pogovor z duhovnim voditeljem Sri Sri Ravi Shankarjem

Ko je Bog ustvaril človeka, je ta hodil k jemu zaradi vsake malenkosti. Prosil ga je z usluge in se mu pritoževal čez vse mogoče. Molil je, da bi Bog prišel. Če je prišel, je rekel: »Ne prihajaj zdaj. Pridi pozneje. Prišel si prezgodaj.« Če Bog ni rišel, se je pritoževal: »Tolikokrat te pokličem, ti pa prideš tako pozno!« Bog se je tega prav res naveličal. Pred človekom se je otel skriti, kar pa ni bilo tako preprosto. Vedel je, da bi človek šel tudi na luno, da bi ga našel.
Takrat je srečal modreca, ki mu je prišepnil: ''Skrij se v človekovo srce. Tja ne gre nikoli.'' Odtlej se Bog skriva v človekovem srcu. Kdor gre tja, se ne zmore več pritoževati. Vsa tarnanja odpadejo. Izmed milijon ljudi gre sem ter tja kdo v svoje srce in najde Boga. In ko človek najde Boga v lastnem srcu, se ne pritožuje.
(Odlomek iz knjižice Govorica srca, napisal jo je Sri Sri Ravi Shankar)

Na srečanju verskih in duhovnih voditeljev v novem tisočletju letos avgusta v Združenih narodih je Sri Sri Ravi Shankar govoril o spodbujanju univerzalnega razumevanja.
Sri Sri Ravi Shankar je duhovni vodja izjemne globine. Njegovo življenjsko delo je širjenje človekovih vrednot. Njegove mednarodne izobraževalne in dobrodelne programe poznajo in cenijo po vsem svetu. Zasnoval je program zdravilnega diha, ki se ga je doslej udeležilo že več kot milijon Ijudi, izvaja pa se v sodelovanju z Združenimi Narodi, Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), Unicefom in raznimi regionalnimi in nacionalnimi vladami.
»Vsi se rodimo polni ljubezni in radosti. To niso le čustva; ampak so bistvo našega bivanja. Ko odraščamo, se stres nas nabira kot strupi v telesu kot negativna čustva v umu. Čovek venomer obžaluje nekaj preteklosti in je zaskrbljen za prihodnost. Ali pa opeva preteklost in neprestano načrtuje, ako biti srečen v prihodnosti, ne da bi spoznal, da mu to reprečuje biti srečen v sedanjosti. Če opazuješ svoj um, vidiš, kako malo pozornosti je v sedanjosti. Biti prisoten ne pomeni zgolj biti dovzeten za tisto, kar se dogaja okoli nas, ampak tudi biti zavesten svojega počutja in odgovoren za roja ravnanja.«

Venomer nekaj želimo, ponečem hrepenimo, brez misli ne znamo živeti. Kako torej umiriti svoj um?
»Ko razum klepeta, srce ni povsem odprto. Clovek krivi sebe ali koga drugega, se pritožuje nad seboj, češ, »nič nisem vreden«, ali toži, da kdo drug ni kaj prida. Razum kar naprej bega. Vse hoče zapletati. Ne dovoli srcu, da bi bilo nedolžno, preprosto in naravno. Narava ega je, da presoja, ocenjuje, se pritožuje, hoče, noče. Srce pa je pravo nasprotje temu. Srce je preprosto, naravno in nedolžno. Srce ne more najti pri nikomur nič napačnega. Če je tvoje srce povsem odprto, ne moreš najti napake pri nobenem človeku, saj vidiš vse kot del sebe. Na izbiro imamo samo dvoje: lahko godrnjamo ali pa smo hvaležni. Um godrnja zaradi tistega, kar ima, pa tudi zaradi tistega, česar nima. Namen besed, vseh besed, ki jih uporabljamo, vsega, kar govorimo, je ustvariti tišino in ljubezen v naših srcih.«

Najprej hvaležnost

Kako ustvariti tišino v naših srcih?
»Bodite hvaležni. Če je to težko, potem nekaj časa vadite: meditacijo, nekatere tehnike dihanja, razgibavanje, vse to, kar učite tudi pri vas v programih Zavoda za razvoj človekovih vrednot. To vam pomaga umiriti um. Kadar godrnjate, kadar ste zaradi česa nesrečni, ne morete biti hkrati hvaležni. Lahko pa se zavedate položaja. Ko um godrnja, se niti ne zaveda, da godrnja. Prvi korak je, da se tega zavemo. Potem pa se spomnite, kaj imate, in srce bo v zkipelo od hvaležnosti. Takrat bo izginilo vse pritoževanje. Postali boste zelo preprosti, zelo naravni, zelo ljubeči in zelo svobodni.«
Če te je nekdo prizadel, užalil, ti storil kaj slabega, ni lahko biti prijazen. Se lahko naučimo prijaznosti, ne da bi se pri tem počutili žrtev?
»Prijaznost je v človekovi naravi; ni nekaj, kar bi morali prinesti od zunaj. Predsodki omejujejo čudovito naravo in lastnosti, ki so v nas. Ko začutimo, da nam vse na svetu pripada, imamo širši pogled na življenje, širši pogled na družbo in na ves svet. Sicer, pa ločujemo: to pripada meni, tisto je z vzhoda, tisto je z zahoda, pripadam tej ali oni državi,_ tej ali oni rasi. S tem omejim zaznavanje življenja. Naša glavna težava je ego, identifikacija. Mislimo, da smo nekdo: »Jaz sem kristjan, sem musliman, sem hindujec, sem žid, sem budist.« Privzamem neko identiteto, »sem nekdo«, in v to vložim vse svoje življenje. Pripravljen sem celo izgubiti svoje življenje, ker hočem zaščititi svojo identiteto, biti nekdo! Potrebno je zavedanje. V tistem trenutku; ko pomislim, da sem nekdo, me drugi, ki se ne identificirajo enako, ne zanimajo, mi ne pripadajo. Najprej moramo spoznati svojo krizo identitete. Smo del univerzalne inteligence, smo del božanskega duha. To je prva identiteta; druga je, da smo človeško bitje; nato, da smo moški ali ženska. Četrta identiteta je, da pripadam temu ali onemu narodu. Peto mesto bi lahko dali religiji. Če se ta vrstni red identifikacije obrne, pride do vojne, zmede, kaosa. Ce pa se ljudje lahko identificirajo najprej in predvsem z božansko inteligenco in nato s človeškimi bitji, potem ima mir prednost pred vojno in bojevanjem. «

Kako lahko prepoznamo Boga? Kako se zavemo božanskega v sebi, svojem srcu?
»Bog pomeni nekaj vsemogočnega, povsod navzočega. Kaj pa pomeni povsod navzoč? Navzoč vsepovsod, tudi v meni, tudi v tebi, tudi v drugih ljudeh. Toda Boga ne moremo zaznati, če je um pod stresom. Bodite hvaležni, z meditacijo, dihanjem odstranite strese in počutili se boste čudovito, radostno. «

Ali trpljenje pomaga
Morda smo ljudje že preveč navajeni na slabo. Verjetno mislimo, da moramo trpeti, da se moramo mučiti, da kaj došežemo. Zelo radi obtožujemo in krivimo druge, kadar pa se nam dogaja kaj lepega, tega preprosto ne verjamemo.
Zakaj smo ljudje tako nezaupljivi?
»Um rad zapade v dvome. Dvom je začetek. Od tam govorite, da »vsi ne morejo biti dobri«. Vedno dvomimo o dobrem, nikoli ne podvomimo, da smo nesrečni. Toda kadar smo srečni, o tem dvomimo. Ne dvomimo, da je nekdo jezen na nas, dvomimo pa o tem, da je kdo dober. Če vas je kdo nadrl, ne rečete: »Saj ni hotel tega storiti. Tak je zaradi stresa. V resnici je zelo dober človek.« Na stvari ne gledamo tako. Samoumevno nam je, da so vsi slabi. In potem dvomimo o dobrem v ljudeh. Če pa stvar obrnete - če podvomite, da so vsi ljudje slabi - boste verjeli, da je stvarstvo dobro. To je velik zasuk. Dvomiti je dobro. Dvom in zaupanje sta dve strani istega kovanca, toda postavite ju na pravo mesto, dvomite o slabem v ljudeh. Nihče ni zares slab. To je govorica srca.«

Kaj nam brani, da nismo v sozvočju s seboj?
»Niti doma niti v šoli nas niso učili, kako ravnati z negativnimi občutki. Toda čustva, s katerimi se ne želite soočiti, jih tem bolj občutite, čim manj si tega želite. Bolj ko si želite nekaj pozabiti, bolj mislite na to. Bolj ko se nečesa ne želite spomniti, bolj se to vrača v spomin. Takrat umu pomagamo z dihom in s pomočjo diha lahko uredimo čustva.«

Danes si že težko predstavljamo življenje brez stresa: odgovornosti v službi, skrbi za družino in otroke, ves čas smo napeti, zmanjkuje nam časa. Le kako preseči to stanje in premagati stres?
»Če še tako umirjenega človeka podvržete stresu oziroma dobi premalo energije, se vznemiri. Stres pride zaradi pomanjkanja energije. Imamo štiri vire energije: hrano, spanje, dihanje in umirjeno stanje uma. Kar 90 odstotkov nečistoč izločimo iz organizma z dihom.
Pri tem uporabljamo samo 30 odstotkov zmogljivosti naših pljuč. Dih je povezava med telesom in umom. Vsak ritem v umu ima ustrezen ritem v dihu. Stopnjo našega stresa lahko merimo z ritmom dihanja.«

Kako je mogoče, da čeprav navadno vemo, da nam nekaj škodi ali nas prizadene, to še vedno počnemo?
»Obstajajo tri vrste razumevanja: intelektualno razumevanje, izkustveno razumevanje in spoznanje o lastnem obstoju. Intelektualno razumevanje pravi da, se strinja. Izkustveno razumevanje čuti, je nekaj očitnega. Spoznanje o lastnem obstoju pa je neizpodbitno. Postane tvoja prava narava. Vse, kar slišiš, bo ostala le zmeda besed, če ne bo prisotno tudi izkustveno razumevanje, ki je bolj čutno: Ko nekdo nekaj izkusi, želi to bolje razumeti in postane iskalec resnice. Če imaš le intelektualno razumevanje, boš zase mislil, da vse veš. Spoznanje o lastnem obstoju vsebuje v sebi oboje: izkustveno in intelektualno razumevanje. Vendar seže prek obojega.«

Sri Sri Ravi Shankar je starodavno znanje prikrojil za sedanje vsakodnevno življenje. Oblikoval je delavnice za poslovneže, študente, učitelje, policiste, za rehabilitacijo zapornikov in spodbujanje zdravja. Ustanovil je mednarodne organizacije Art of Living Foundation, Prison SMART Foundation in Internation Association for Human Values. V Sloveniji je ustanovitelj Zavoda za razvoj človekovih vrednot in na svojih seminarjih poučuje preproste in učinkovite tehnike dihanja. Te odstranjujejo posledice stresa, nas sprostijo in napolnijo z novo močjo, potrebno za uspešno in učinkovito delovanje.

DARJA TAVČAR ; NEDELJSKI ; 1. OKTOBRA 2000

Zavod za razvoj človekovih vrednot
seminar v Ljubjani
11. 10.-16. 10.
od 18.00 do 21.30 sobota in nedelja: od 9.00 do 14.00
tel. O1/434 33 67 umetnost.zivljenja@siol.net