Razkritje tisočletne prevare

Holger Kersten
Elmar R. Gruber

Zarota proti Jezusu

Gnosis (Sm jo zadnjič kupu znižano, za 1000 sit)

Čudežne podobe zgodnjega krščanstva
začetek
gnostiki
novoplatonizem
gnostični koncept nasprotij
magija

eseni in jezus

Vstali ali 'obujeni'

Prenos skrivnega učenja

SKLEPNA BESEDA

Knjigi na pot po Sloveniji

Posnemovalci so zelo pazili, da bi bile kopije čimbolj podobne izvirniku. Ta osnovna naravnanost bizantinske cerkvene umetnosti nam omogoč-a, da po kopijah sklepamo na izvirnik.
Največkrat prikazujejo Kristusov obraz v krogu in brez telesa. Na večini kopij manjka vrat tako kot na prtu. Izven kroga se vedno znova pojavlja mrežna struktura s poševnimi črtami in s podobnimi okraski v poljih. Posebno zanimiv je rob z resicatni, ki ga vidimo na večini kopij Mandyliona. Včasih so resice prikazane na zgornjem in na spodnjem robu, pogosto pa tudi na stranskih robovih. Resice so na koncih debelejše, kar naj bi očitno predstavljalo žebljičke.36 (Glej slike 37-39.) Eno izmed najstarejših tovrstnih kopij iz leta 1077 vidimo na freski v Sakli Kilise v Kapadokiji, žal pa freska ni dobro ohranjena.
Zato si lahko brez posebnih problemov predstavljamo, kako je bil Mandylion uokvirjen. Prt je bil zganjen v dvakrat po štiri plasti. Aggai je skrbno pazil, da prta ni poškodoval. Verjetno je na notranjo stran dolgega platna prišil tanko svileno podlogo, da bi ga laže napel in istočasno preprečil poškodbe na gubah. Pod najvišjo lego, morda tudi v različnih nižjih legah je všil mrežo iz močnih, a tenkih niti. Te niti so se pokazale kot kratke resice na dveh, tnorda na štirih straneh. Z zlatimi okrasnimi žeblj ički j ih je pritrdil na ploščo. Vse to je prekril z dragoceno prevleko, podobno mreži. Če je bila slika uokvirjena, je okvir pokrival le ploščo, ne pa Mandyliona, sicer se ne bi videle resice z žeblj ički. Tako je lahko pozoren opazovalec od strani videl, da je Mandylion večkrat preganjen, velik prt. Le tako je lahko nastalo nerazumljivo ime tetradiplon.
A to še ni vse. Tipičen za vse zgodnje Mandylione je njihov pravokotni format. Ta je v nasprotju z umetniškim čutom. Portreta ne slikamo na format, ki bi bolj ustrezal pokrajinski sliki ali sliki skupine. Zato so tudi Kristusove slike, s katerimi na Zahodu prikazujejo Veronikino legendo, naslikane na podolžen format. Podolžni Mandylionov format je razločno znamenje, da ni bila uokvirjena kakšna "brisača", ampak da je podoba del veliko večjega prta. Če torinski prt zganemo na ta način, vidimo, da je širok 110 cm, visok pa le 54,5 cm, torej je njegov format zelo podoben znanim kopijam Mandyliona. Posnemovalcem Mandyliona moramo biti danes hvaležni, ker so se tako zvesto držali izvirnika. Na ta način smo lahko identificirali v 6. stoletju zopet najdeni edeški Mandylion kot danes znani torinski prt.

36
Čudežne podobe zgodnjega krščanstva
Ce se ozremo nazaj, moramo reči, da je bila velika sreča, ker je bil Mandylion tako dolgo skrit. Prva stoletja po Kristusu so bila namreč zaznamovana s huditni spori znotraj razširjajočega se krščanseva. Velikokrat je bilo poglavitno vprašanje, ali je primerno častiti podobe, posebno še božje podobe. Ko se je edeška podoba spet pojavila, je nihalo cerkvenega mnenja zanihalo v korist slikam. Zato je lahko Mandylion takoj, skupaj z drugimi čudodelnimi podobami, nastopil svoj zmagoslavni pohod. Takrat seveda še niso mogli slutiti, da bo po 8. stoletju prišlo do močnega nasprotnega gibanja, znanega kot ikonoklastično gibanje, in da bo Jezusovemu portretu spet grozilo uničenje.
Po odkritju je edeškega Kristusova podoba močno vplivala na predstavo o Jezusovi zunanjosti. To je izredno pomembno za presojo, ali je podoha na torinskem prtu zares odločilno in za vse čase vplivala na predstavo o Jezusu. V nadaljevanju bomo razpravljali prav o tem. Pomembnosti tega vprašanja v kontekstu kristoloških diskusij ne smemo podcenjevati. Zato bom najprej na kratko odkril zgodovinsko-idejne korenine, ki se nanašajo na vprašanje podob v zgodovini, posebno pa še ovrednotil "od Boga narejene" ali "iz nebes poslane" podobe.
Ko je Tadej predal Abgarju božjo podobo, obdarovanec ni bil presenečen. Čudodelne slike niso bile nekaj nezaslišanega ali nekaj, česar nikoli prej ni bilo, ampak so spadale k najstarejši mitološki tradiciji. Od Boga poslana slika je bila ena izmed mnogih v nepretrgani vrsti otipljivih nebeških sporočil, ki spremljajo človeka že odkar so se mu vzbudila religiozna čustva. Že ob jutranji zarji svoje zgodovine je začel človek nadnaravnim silam dodeljevati njim ustrezno mesto. Skrivnostna bitja, ki vplivajo na vse naravne pojave, živijo nekje za obzorjem. Orel, ki leta najviše, je starim rodovom veljal za poslanca bogov. Od zgoraj so prihajala znamenja naklonjenosti in jeze bogov: sonce, dež, nevihte, sneg, blisk in grom. Na nočno nebo so s svetlobo zvezd napisali svojo zgodovino. Karkoli naj bi človek izvedel od bogov, je prišlo od zgoraj - od tam, kjer se za modrim obokom pogled izgublja v neskončnost.
Bogovi, ki so že v starodavnih časih pošiljali svoja znamenja, se v tistem času, ko se je razvijala človekova zavest, niso prenehali javljati na ta način. Le pomen njihovih poslanic se je neprestano spreminjal. Danes vemo, da so bili tisti zagonetni kamni, ki so padali z nebes na zemljo, meteoriti - vedno obdani s sveto glorijo. Ljudje so mislili, da padajo na zemljo prav s sedeža bogov. Avstralski domorodci še danes verjamejo, da je nebesni obok narejen iz gorskih kristalov - svetlobnih kamnov. Če se drobci odkrušijo in padejo na zemljo, postanejo težki in potemnijo. Kljub temu obdržijo svoje nebeško žarčenje, ker je v njih skrita nebeška svetloba. V 1. tisočletju pr. Kr. se je ljudem iz železne dobe meteoritsko železo zdelo polno zdravilne moči. "Nebeška kovina" je bila znamenje iz onostranstva; "podoba transcendence", kot pravi religiolog Mircea Eliade.
Ker je klasična antika cvetela v železni dobi, se ne smemo čuditi, da se je ideja o transcendirani božji podobi v meteoritih kot topos obdržala skozi stoletja. Še ko so prišli Rimljani v Pessinus, da bi tam prevzeli podobo češčene velike boginje Matere, so dobili kamen, ki naj bi bil padel z neba. Apian, rimski zgodovinar in cesarski prokurator v Egiptu v 2. stoletju po Kr., pravi, da je tisti kamen meteorit. Edini idol, ki ga je islam obdržal še iz staroarabskega poganstva, je prav tako meteorit, ki ga še danes častijo v Meki.
V antiki se je ta vera obdržala v tako imenovanih diipetei - od bogov na zemljo poslanih podobah, katerih zdravilna moč se ne zmanjša in ki so zato posebni varuhi. Nastajajoče krščanstvo je moralo priti s temi predstavami navzkriž. V ljudskem izročilu so iz nebes poslane podobe prej in pozneje zavzemale pomembno vlogo. Bile pa so v nasprotju z božjim naročilom, naj si ljudje ne delajo nobenih podob tega, kar je v nebesih. Mlada Cerkev se je zares morala trdo bojevati. Po eni strani je ljudsko verovanje zahtevalo upodobitev božanstva, po drugi strani pa je morala upoštevati Mojzesovo prepoved. Med obema skrajnostima je morala najti pot, ki bi jo bilo mogoče teološko upravičiti. Ce se ne bi Bog v Kristusu učlovečil, bi se nedvomno za vse čase odločili proti upodobitvam. Vendar ali je bilo mogoče trditi, da Kristus v svoji človeški obliki nikakor ne bi smel biti upodobljen? Krščanski zagovorniki slike so se vedno sklicevali na to, da je prav božje učlovečenje omogočilo, da se Kristusa upodobi. Že na začetku krščanske dobe so si stale nasproti skupine, ki so upodobitve zagovarjale, in take, ki so bile proti. Do 5. stoletja ne ugotovimo nobenega nedvoumnega stališča glede verskih slik. Mnenja o upodabljanju Kristusa so se zelo razlikovala, včasih so si tudi nasprotovala. Po eni strani je prišlo pod vplivom (predvsem gnostičnih) šol do otnalovaževanja Kristusovega telesneba videza, po drugi strani pa so nam prav gnostiki posredovali pr~re Kristusove podobe. Že v prvi polovici 2. stoletja so cerkveni učitelji svarili, "da bodo gnostični krivoverci častili podobe." Hipolit je sethitom očital, da so si dogmatsko prisvojili neko pogansko podobo v Fili. (Sethiti so se imenovali po Sethu, tretjemu sinu Adama in Eve, ki je namesto umorjenega Abla začel pravični rod človeštva. Op. zal.) Irenej dolži karpokratiance ("Tisti, ki se vzdržujejo mesa" - kdor ne je živali in tudi sicer živi zelo zdravo, postane podoben zgodovinskemu Kristusu. Tudi zato so verjetno imeli radi Kristusovo podobo. Op. zal.), da imajo naslikane in kovinske Kristusove upodobitve, ki jih častijo po načinu grških filozofskih šol. Po drugi strani pa so pogani očitali kristjanom, da nimajo ne templjev ne oltarjev, niti stebrov s slikami ali kipi. Apologeti pa so jim odgovarjali, da je duša božji tempelj, oltar in božja podoba.
Vsekakor so bili gnostiki (gnoza = spoznanje) bistveno sovražnejši do upodobitev. Kajti podobe izvirajo iz materialnega sveta, ki je po mnenju gnostikov podrejen nasprotniku dobrega Boga duhovnega sveta. Zato za gnostika upodobitve telesa niso imele nobene religiozne vrednosti. Pomagale so le vladarju temnih sil. Vsako češčenje, ki ima v ospredju nekaj telesnega, zavira pravo spoznanje in zato osvoboditev iz človeške solzne doline. Moliti Boga na sliki se je zdelo gnostikom bogokletno. Ali niso iskali, kot piše v apokrifnem Tomaževem evangeliju, "zaklada, ki ne premine in je tam, kamor ne pridejo molji in ga ne razje noben črv" (log. 76) - torej samo duhovno kraljestvo?
Zgodnjekrščanska gnoza se je spremenila, ko je na njeni osnovi prišlo do obnovitve platonske filozofije, ki se danes imenuje novoplatonizem. Prvi jo je uvedel Plotin (okoli 205-270). Od takrat naprej so imeli častilci slik filozofsko-teološko podporo. Za teologijo podob imajo Plotinova razmišljanja prav poseben pomen. Plotin je označil kot vir vsega bivajočega "Eno" (Bog, "Dobro"). S tem, da sije v nedoločljivo temo snovi, se razpršuje. Iz njega sevajo duh sveta, duša sveta in vse življenje. Proces napredovanja je postopno nižanje. Iz Enega najprej sije duh kot toplota in svetloba iz sonca. V njem bivajo platonske ideje. Kot posrednico med idejami in čutnim svetom ustvari dušo. Telesnost in materijo ima Plotin za odsev žarčenja Enega v niču. Duša kot vezni člen od duha prejema ideje in tostranske odslikave fizičnega sveta oblikuje po onstranskih prapodobah. To sevanje človek zaznava kot nekakšno rastoče hrepenenje duše po božanskem izvoni (duhovni nagib). Tu je Plotin zavezan gnosticizmu. Na Platona spominja njegova predstava, da je Eno mogoče doseči v ekstatični viziji. Na ta način se človek osvobodi samoprevare "individualnega" obstoja in najde svoje prabistvo, samega sebe, svojo notranjo domovino.
Novoplatunizem je prinesel odločilno novost: "gnostični koncept nasprotij. Gnostikova duša je bila vpletena v neprestan boj med dvema gospodarjema - duhom in svetom. Novo mišljenje pa je zaradi filozofske prečiščenosti obetalo olajšavo. Novoplatonizem zanikuje absolutno zlo in se rako izogne nepremagljivemu dualizmu. Zlo postane le stopnjevana oddaljenost od Boga. V tem filozofskem sistemu postane gnoza stopanje po stezi v skladu z navodili do gnističnega spoznanja - človek se vrne v praenost, k Bogu. Snovni svet je po platonistični predstavi urejen kot "zlata veriga", ki sega od najvišjega bitja in od "Enega", ki je onkraj njega, do poslednjega odseva bitja v snovnem svetu. Tako na različnih nivojih povezuje med seboj ravnine v njihovem bistvu. Bitja se dvigajo vzdolž te verige k vrhuncu vsega bivanja.
Zgodnja doba krščanstva je bila zaznamovana z nasprotovanjem gnosticizmu, pozneje pa se je krščanstvo oblikovalo pod vplivom napetosti z novoplatonizmom. Tako kot so se izobraženci odvračali od gnosticizma in se približevali novoplatonizmu, se je spreminjalo tudi naziranje o dopustnosti religioznih podob. Zaradi zgodovinskega razvoja idej se je nasprotovanje podobatn počasi umaknilo njihovemu češčenju.
Novoplatonik je v uspeli podobi prepoznal utelešenje notranjega gledanja in s tem presevanje duhovnega v snovni svet. Slika je bila zanj spomin na prapodobo, ki se izraža s postopnim spuščanjem v snovnost. Novoplatonistični nauk o izžarevanju, o emanaciji duha, je bil ustvarjen kot nalašč za to, da so tudi "iz nebes poslane" podobe, acheiropoieti, zavzele pravo mesto. Plotin in Porfirij (234-304) sta se jim že v 3. stoletju posvečala v svojih spisih. Porfirijev učenec Jamblih (okoli 250-330) je razlikoval med umetniškimi slikami in med tistimi, ki so prišle iz nebes. Trdil je, da lahko celo v umetniško naslikanem delu biva božanstvo. To je bil zanj edini kriterij za razlikovanje od navadnih, profanih upodobitev.
Ko je cesar Julijan (361-363) dal prednost novoplatonizmu pred nastajajočo državno krščansko Cerkvijo in so ga zato kristjani poimenovali "Apostata" (Odpadnik), so se nekateri že bali, da bo spet zavladalo poganstvo. V resnici pa je v času njegove, le tri leta trajajoče vlade, razpravljanje o novoplatonističnih nazorih krščanstvo le oplodilo. Te nazore so pozneje cerkveni učitelji vedno bolj prevzemali; postali so pomembnejši, kot so bili prej. Obstaja pa še drugi zgodovinski tok, ki je pomemben za poznejše češčenje podob. Novoplatonistični nazori so v največji meri teoretični in so podlaga za poznejši razvoj teologije ikon,
druga tradicionalna smer pa ima svoj vir v čustvenem življenju ljudstva, v češčenju relikvij in se nagiba k magiji.
Element dotika, ki smo ga uvedli kot ključno misel za nastanek legend o acheiropoietonu iz Edese in Veronikinega potnega prta, stoji tudi na začetku češčenja relikvij. V njem se je ohranil ostanek poganstva; to je bil star, animističen pogled na svet. Magična slika sveta ob tedanji stopnji zavesti se izraža v dveh osnovnih zakonitostih, ki oblikujeta versko in moralno dojemanje, pojasnjujeta pa tudi vzroke bolezni in nesreč. Prvo zakonitost bomo imenovali zakon podobnosti, po katerem podobno ustvarja podobno. Zavest zatnenjuje podobnost z identičnostjo in na ta način ustvarja večplastni vzorec magičnih odnosov. Drugo zakonitost, ki je povezana s prvo, pa bomo poimenovali zakon nalezljivosti. V tem primeru je soseščina oziroma bližina zatnenjana z identiteto. Predmeti, ki so nekoč prišli v stik, bodo za vedno ostali povezani med seboj.
Le na osnovi te zavesti so razumljivi magični običaji. Na primer čaranje s kipci, pri čemer se "žrtev" poistoveti s kipcem, ali predstava, da se na primer v lasnem kodru skriva cel človek s svojo duševnostjo vred. Vera v moč relikvij ima prav tu svoje korenine. Včasih še danes vidimo, kako se vemiki dotikajo skrinj z relikvijami, ali jih poljubljajo. To je pristni izraz še vedno dejavnega, magičnega zavedanja, predvsem v arhetipski, čustveni zvezi. Temu sublimiranemu načinu mišljenja velja ostanek človeka, ki ga je vredno častiti toliko kot celo osebo; zanj je "prava" relikvija prav toliko vredna kot "neprava". Druga se niti ne razlikuje od prve, če je le kdaj prišla v stik z njo, s "pravo". Zato je bilo lahko po svetu raztresenih toliko relikvij. Svoj status so si pridobile zato, ker so bile sicer kot navaden, a podoben predmet v stiku z (verjetnim) izvimikom. Kar se zdi razumu smešno, je tu samo po sebi razumljivo: pristno - in s tem tudi na čudežen način učinkovito - je to, česar se je predmet "nalezel" od svete avre. Svetosti se "nalezeš" z dotikanjem svetega, ki je kajpada v stiku z Bogom - s kostmi, predmeti, kopijami, ki so prišle v stik s svetim. Učinek dosežeš že samo s tem, da s konicami prstov pobožaš skrinjo z relikvijo, ali celo samo svetnikov kip, ki ima "notranjo povezavo" z bistvom tistega, ki ga predstavlja.
Ljudstvo je bilo vsekakor pripravljeno za takšno češčenje relikvij in prav ta nagnjenost je bila problem, s katerim so se srečali sovražniki podob. Prepoved češčenja ni zajemala relikvij. Ljudje so si želeli otipljivih, češčenja vrednih predmetov, in zato se je kult relikvij hitro razvil. Izhodiščna točka je bilo češčenje križa, ki je kmalu postal simbol krščanstva. Češčenje križa se je posebno razmahnilo zaradi simbolične identifikacije predmeta Kristusovega trpljenja z labarumom. Labarum je bil zmagoviti Konstantinov simbol. Na kovancih iz 30-ih let 4. stoletja prvič najdemo znamenje v obliki križa kot podobo, razširjeno po vsem cesarstvu, ki je šla skozi roke večine prebivalcev. Kmalu zatem izvemo iz poročil romarjev o češčenju stebra, kjer so bičali Kristusa; stebra, katerega so se vsi hoteli dotakniti. Izvemo tudi za "mrliški prt".
Eno najzgodnješih himen v čast relikvijam je napisal Gregor iz Nise (334-394). V skoraj ekstatičnih izrazih opisuje veselje tistih, ki so imeli srečo, da so se lahko dotaknili relikvij. Slava mučencev, tako pravi Gregor, se ohranja v popolnosti njihovih teles. Ali je ne bi mogla slika mučencev še popolneje ohraniti kot pa le njihov majhen košček? Andrej Grabar, eden najboljših poznavalcev bizantinske umetnostne zgodovine, nas je opozoril, da so upodobitve resnično nadomestile kult relikvij in ga potisnile v ozadje. Romanje vernikov k ikoni se kmalu ni več razlikovalo od romanj k relikvijam. Oboje je nasledstvo magičnega gledanja na svet. V 5. stoletju je nastala navada, da so relikviarije krasili z ikonografskimi upodobitvami. Slika češčenega svetnika je bila tesno povezana z njegovimi relikvijami. Ikona pa še ni postala sveta sama na sebi. Vendar se je s takim češčenjem in magično povezavo verskih slik z relikvijami okrepil kult podob, takoj ko so se pojavile.
Proti koncu 4. stoletja, v času velikih kapadokijskih cerkvenih očetov, je bil kult relikvij in križa v polnem razcvetu. Zato ni čudno, da so se že takrat ukvarjali z upodobitvami. To so delali zaradi svojega spora z novoplatonizmom: za Gregorja Nacijanškega (329-390) in Bazilija (330 -319) je duša še vedno "del božanstva", medtem ko jo Gregor iz Nise (ok. 335-po - 394) označuje kot bitje, ki je ustvarjeno za to, da po milosti sprejme Boga vase. Bog jo milostno prežari in tako postane kot zrcalo, ki sprejme luč, ne da bi sama, v svojem bistvu, postala luč. Gregor iz Nise v bistvu razlaga krščanstvo novoplatonistično. Kar se tiče slik, je bilo nagnjenje kapadokijskih očetov pragmatično. Menili so, cla so podobe dobra pomoč pri poučevanju neukih množic. Prvi, ki je presegel vzgojno vrednost slik, je bil Gregor iz Nise. Po njegovo lahko religiozne upodobitve pospešujejo mistično zbliževanje. Ce se nekdo zatopi v predstavljeno vsebino, s tem ne bo le poglobil verske vzgoje in vzbudil čustev: podoboa lahko postane medij, s pomočjo katerega se vernik približa Bogu.
Gregor, oče mistike, nedvomno govori z nekega ponotranjenega novoplatonističnega stališča. V resnici naj bi proti koncu 5. stoletja Psevdo-Dionizijevi spisi prevzeli misel, da so slike le komunikacijski kanal z Bogom. Ta nazor je imel pomembno vlogo v mistično-novoplatonističnem nauku.
Podoba kot pripomoček in vodnik iz vidneaa v nevidni svet, je postala sedaj osrednji argument zagovornikov. Na tej osnovi ni bilo težko tvegati še naprej: novoplatonistična misel o hierarhični ureditvi sveta, ki omogoča postopno dviganje duše k Bogu s pomočjo podob, je bila uporabna tudi v nasprotni smeri, postala je teorija o božji navzočnosti v sliki. V postopnem spuščanju odseva Bog najprej v nižjih sferah, potem pa še v materialnih predmetih. Za take odseve so veljale ikone ("slike"). Te misli so zašle v takšne skrajnosti, da smo našli celo take izjave, ki niso več v skladu s Svetim pismom. Dejali bi, da popolnoma pripadajo animistično-magičnetnu svetu. Mnogi ikonoduli (častilci ikon) so se že igrali z mislijo, da je slika dejansko bivališče naslikane osebe.
Od Avguština (354-430) smo prvič zanesljivo izvedeli, da so tudi kristjani, ki častijo slike. Med tistimi, ki so v Cerkev uvedli praznoverje, omenja tiste, ki so molili božje podobe in božji grob. Okoli leta 440 izvemo od Teodorja o podobah svetega Sitnona Stilita, ki so jih v apotropejski vlogi nameščali nad vhode rimskih delavnic.
Čeprav so morali že od 4. stoletja naprej nujno poiskati teološko rešitev vprašanja upodobitev, še dvesto let ne zasleditno sistematičnega prizadevanja, da bi razvili teorijo o slikah.

Janez Krstnik je bil shaliah, apostol qumranske sekte. Vsekakor se je v Janezovem krogu razvila samosrojna tradicija, takorekoč neke vrste qumranski "tretji red". Janez je vodil zmerno esensko skupnost. Po krstu naj bi tudi Jezus postal član te skupnosti, torej nazorejec. Pozneje so ta naziv napačno prevedli in Jezusa nesmiselno označili kot "Jezusa iz Nazareta", kraja, ki ga v Kristusovem času sploh še ni bilo. Na Jezusov križ je bila pribita tablica, na kateri je bilo zapisano, česa je bil obtožen. Kriv je bil, ker je bil član sekte: "Jezus Nazarenus - grško pri Jn: NAZORAIOS) , Rex Iudaeorum" - Jezus nazorejec, kralj Judov.

Kopel s potapljanjem kot očiščevalni krst je bila pri esenih zelo pomemhna, kakor tudi post ob vodi - pravi krst. Nedvomno je bil Janez med mnogimi pridigarji, ki so ljudi spodbujali h pokori, eden najuspešnejših svojega časa. Njegov vpliv se je ohranil v diaspori. Domnevamo lahko, da je imel precej širši krog privržencev kot Jezus. Tesna povezava Jezusa z eseni je posebno vidna ob njegovem srečanju s Krstnikom, na začetku javnega delovanja. Janez je bil do neke mere Jezusov duhovni oče in Jezus Janezov učenec. Zgodbo, da bi pravzaprav moral Jezus krstiti Janeza in da se je po Jezusovem krstu zaslišal božji glas, moramo razumeti pogojno zaradi poznejšega Janezovega vprašanja, ko je bil v Herodovi ječi. Vprašal ga je, ali je on pričakovani Mesija, ali naj čakajo na drugega. Glede na dogodke ob krstu je to vprašanje popolnoma nesmiselno. Morda so dogodke ob krstu dodali pozneje. Najverjetneje pa je, da so Jezusa Janezovi učenci po aretaciji priznali kot mesijanskega pretendenta. Včasih so ga celo imeli za Janezovo reinkarnacijo. Jezus se je oddaljil od Janezovega nauka šele potem, ko je Herod vrgel Janeza v ječo; stopil je iz sence svojega učitelja in odšel po svoji poti (Mt 4,12; Mk 1,14; Lk 4,14 isl.). Odvisnost od Janezove tradicije in s tem od esenskega nauka se kaže tudi v tem, da je Jezus najprej ostal zvest idealom svojega učitelja in prav tako kot Janez sam odšel v puščavo.

Prebivalci Qumrana v svojih spisih imenujejo kraj, kjer so živeli, "puščava". V njej je živel Janez, morda v qumranskih votlinah, tja se je za štirideset dni umaknil Jezus. Tam ga je tudi skušal hudič (Lk 4, 1- 13). V Markovem evangeliju piše, da je tisti čas Jezus živel "med zvermi in božji poslanci so mu stregli"(Mk 1,13)* "Božji poslanci" so bili nedvomno esenski menihi, ki so nadzorovali Jezusov "noviciat" v votlini izven qumrana.

O tistem delu sekte, ki je bil organiziran na meniški način, vemo iz spisov Jožefa Flavija: "Bogastvo zaničujejo, pri njih je občudovanja vredna skupna last vseh dobrin, tako da pri njih ni najti nekoga, ki bi imel več kot drugi. Držijo se namreč pravila, po katerem vsak novinec odstopi svoje premoženje skupnosti. Zato ne srečamo nikjer med njimi velike revščine ali velikega bogastva. Kot bratje skupno upravljajo premoženje, ki je nastalo iz posesti posameznih članov reda. Olje se jim zdi nečisto in če je bil kdo proti svoji volji maziljen, se umije. Imeti hrapavo kožo je zanje prav tako častno, kot vedno hoditi naokoli v belih oblačilih."
Tega skupnega življenja se je naučil tudi Jezus. Zato je pozneje od svoj ih učencev zahteval, naj zapustijo dom in družino ter se mu pridružijo kot potujoči menihi. Življenje esenov opisuje Plinij Srarejši v svoji Zgodovini narave takole: "Samotarsko in od vseh drugih na svetu najposebnejše ljudstvo brez žensk, ki se je odpovedala človeški ljubezni in brez denarja živi pod palmami." Mladi judovski možje so se morali poročiti. Neporočenost so obsojali. Jezus pa se je na svoji duhovni poti odpovedal družini. (Lk 14,26; Mt 1h,3 I ) Celo radikalno in revolucionarno se je izrazil proti tradicionalni družinski povezavi. (Mt 10,353C) Ta nam tuji odnos lahko pojasnimo, če pomislimo, da je bil Jezus zakoreninjen v orientalski duhovni tradiciji, ki je učila popolno nenavezanost na zemeljske vezi in odpoved vsem posvetnim željam. "Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil," (Mt 8,20) je dejal Jezus pismouku. In možu, ki se mu je hotel pridružiti, prej pa se še posloviti od družine, je rekel: "Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo." (Lk 9,62) ) Jezus je bil svojim učencem vzor potujočega pridigarja brez premoženja. V apokrifnem Tomaževem evangeliju je ta zahreva trdno postavljena: "Jezus je rekel: Bodite popotniki".(log 42).
Na tem mestu ne moremo podrobno naštevati vzporednic med esenskim in Jezusovim naukom. V mnogih pogledih so tako prepoznavne, da je to prav gotovo vzrok za vztrajno preprečevanje prevajanja qumranskih zvitkov. Eseni so hoteli skleniti z Bogom "novo zavezo", kar je pozneje Martin Luter prevedel z nazivom "novi testament". Same sebe so imenovali "nova zaveza". Jezus kot ustanovitelj nove zaveze je bil opisan mnogo pozneje. Rečeno je bilo, da bo nova zaveza trajala od dneva, ko bo odvzet edini Učitelj, pa do tedaj, ko bo nastopil Mesija Aarona in Izraela. Na koncu nekega qumranskega zvitka je opisan strogi sedežni red pri slavnostnem eshatološkem banketu; zaradi tega reda so se pozneje prepirali apostoli pri zadnji večerji. (Lk 22,24) V hvalnicah so oznanjali, da eseni prinašajo revnim veselo novico (evangelium) iz obilnosti božjega usmiljenja in da hočejo biti glasniki te dobre vesti.
Kljub številnim vzporednicam med Jezusovim in esenskim naukom, je treba izrecno poudariti razlike. Jezusov nastop in nauk moramo razutneti kot prenovitveno gihanje na esenski osnovi. Jezus je odpravil ustaljene, okostenele navade in običaje. Njegov odnos do ljudi se močno razlikuje od drugih prav zaradi njegove velike strpnosti. Predvsem pa je Jezus vzpostavil svobodnejši odnos do tore in zakonov. Po judovskem zakonu je vsakdo, ki ni spoštoval praznovanja sobote, moral umreti. "Damaščansko" besedilo dumranskih zvitkov pa prepoveduje smrtno kazen za prekrške sobote in Jezus je to stališče še razširil: "Sin človekov je gospodar sobote."(Mt 12,8)
Razlika je posebno velika pri ljubezni do sovražnikov. Eseni so sovražili svoje sovražnike. Prebivalci Qumrana so bili ponosni na svojo odmaknjenost od sveta. Zavedali so se, da so izbranci, elita. Po drugi strani pa se Jezus približuje grešnikom in skuša spreobrniti tiste, ki se zdijo izgubljeni. Posebno poudarja, "da je bil poslan ravno k izgubljenim Izraelovim ovcam". Odločno nastopa proti verski nestrpnosti in zahtevam edinozveličavne institucije. Odločilno je tudi to, da se Jezus manj dokazuje s svojimi modrimi izreki kot s čudežnimi ozdravljenji. Pri tem ne vzdržuje tradicije prerokov, ampak esenskih terapevtov, ki seveda niso bili samo zdravniki, ampak tudi učitelji, pismouki in včasih tudi preroki.

Vstali ali 'obujeni'

Iz filološke analize Janezovega besedila v primerjavi s sinoptičnimi evangeliji lahko takole obnovimo dogodke: na rob poglobitve sredi groba so položili več othonin (prtov), narejenih iz nebarvanega (kathara) kosa platna (sindon). Na te rjuhe so razgrnili še en platnen kos blaga (soudarion). Golo telo nezavestnega Jezusa so premazali z zmesjo oziroma raztopino mire in aloje ter ga položili nanj. Prt so zavihali preko telesa. Na ta način je bilo pokrito celo telo (entylisso) in sudarij je pričel učinkovati. Obliž za rane je bil zaradi velike količine zdravilnih rastlin (okoli 33kg) tako težak, da je povoj s precejšnjo silo pritiskal na telo (eneileo) kot kompresijski obkladek.
Ce obdržimo pred očmi vso dosedanjo rekonstrukcijo in spet preberemo cel odstavek Janezovega evangelija, ki opisuje dogodke ob odkritju praznega groba (Jn 20,1-18), se nam pomen odkrije sam od sebe: Marija Magdalena je najprej razburjena stekla k Simonu Petru in k najljubšemu učencu Janezu ter jima sporočila, da so Jezusa vzeli iz groba. Nikakor ne reče, da so truplo ukradli. Njena izjava je, glede na način, kako je Jezus izginil iz groba, nevtralna. Še tega ne izvemo, zakaj je Marija Magdalena zjutraj navsezgodaj šla h grobu, ko je bilo še temno. Nič ne piše, da bi hotela maziliti truplo, tako kot so nameravale druge žene, o čemer poročajo sinoptiki. Ko govori s Petrom in Janezom, preprosto izjavi: "Gospoda so vzeli iz groba..." Videti je, kot bi njena sogovomika vedela, koga misli z "onimi". Že prvi stavki naredijo na nas naslednji vtis: v noči, ko so bila zdravila pripravljena, sta se Jožef in Nikodem približala nekaterim iz Jezusovega spremstva. Obrnila sta se na Marijo Magdaleno, Simona Petra in Janeza, ki so veljali za majožje sodelavce. Tem trem sta v kratkih besedah razložila, kakšna je njuna vloga, in da poskušata s pomočjo esenskih prijateljev rešiti Jezusa smrti. Svojim presenečenim poslušalcem sta previdno vzbudila upanje, da bi se reševanje morda posrečilo. Na vsak način pa sta hotela spraviti Jezusa iz začasnega skrivališča na varen kraj, ker je jeruzalemska duhovščina skrbno pazila nanj. Več jim nista hotela razodeti. Lahko bi katerega od apostolov ujeli in pri zasliševanju bi zaradi mučenja lahko kaj izdal. Marija Magdalena je bila zaradi te vesti zmedena in vsa iz sebe. Ni dolgo vzdržala. Stekla je h grobu, da bi se sama prepričala o resničnosti Jožefovega sporočila. Tam je videla, da je kamen pred vhodom odvaljen. Takoj je stekla nazaj k drugima dvema in jima povedala, da je zdaj očitno že tako daleč. Kot je Jožef napovedal, so "oni", namreč njegovi pomočniki, Jezusa vzeli iz groba; pohiti povedati, da "mi pa ne vemo, kam so ga položili". Če bi šlo za tatvino trupla, bi bil ta stavek nesmiseln dodatek. Ce je nekaj ukradeno, je razumljivo, da nihče ne ve, kam so tatovi tisto skrili. Očitno je mislila na esene, ki so začeli reševati Jezusa tako pozno, kot je le bilo mogoče, a še vedno v varstvu noči. Zmedena in vsa iz sebe stečeta apostola h grobu. Mladi Janez je hitrejši in prvi priteče do vhoda, kjer previdno pokuka v notranjost, Peter pa brez kakršnihkoli zadržkov vstopi in se ozre po prostoru. Vidi več rjuh in posebej skrbno zložen prt, o katerem je govoril Jožef. Zdaj si upa tudi Janez vstopiti v grob. Kot piše, "je videl in veroval".
Kot smo že rekli, je bilo to zanimivo mesto običajno izhodiščna točka za verovanje v vstajenje. Ta "videti in verovati", ki ima v Janezovi teologiji posebno vlogo, največkrat razlagajo kot dejanje, ki stvarnost Jezusovega vstajenja nekako prikaže. Rečeno je seveda, da je samo najljubši učenec "videl in veroval", medtem ko o Petru evangelist poroča le to, da si je ogledal grob. Rešitev najdemo v naslednjem stavku: "Kajti nista še poznala pisma, da mora vstati od mrtvih." Dokazujemo lahko, da so vero v vstajenje, kot jo je predvsem izoblikoval Pavel v 15. poglavju Prvega pisma Korinčanom, v času, ko je bil pisan Janezov evangelij, prvi kristjani že splošno sprejeli. Zato je razumljivo, da je avtor evangelija, ki mu je poročal očividec, hotel vse dogodke teološko pravilno prikazati. Zato je odpustil Petru, da ni veroval, potem ko je videl, saj še ni poznal tistega mesta v Svetem pismu, ki napoveduje vstajenje. Zavedajmo pa se, da Janez vedno piše med vrsticami, ki pravzaprav ne opisuje Jezusove smrti in vstajenja, ampak reševanje Jezusa. Zato si oglejmo tisto mesto v Svetem pismu, ki ga apostoli niso poznali.
Ni ga lahko identificirati. Večina razlagalcev se strinja, da mora biti to mesto, v skladu z Apostolskimi deli 2,25-28, samo psalm št. 16. V njem beremo: "Vedno postavljam predse Gospoda; ker je na moji desnici, ne bom omahnil. Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje; tudi moje meso bo prebivalo varno. Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti jame. DajeŠ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici." (Ps 16, 8-11)
Ali ta psalm opisuje obljubljeno vstajenje, kot trdi eksegeza? Četudi se še tako trudimo, tu ne beremo ničesar o vstajenju. Ravno nasprotno. Vstajenje - in to Pavel podčrtuje - predpostavlja smrt. Le če je nekdo zares umrl, lahko rečemo, da je vstal od mrtvih. Na tej osnovi moli kristjan, ko izreka vero, da je Jezus umrl in potem "vstal od mrtvih". Psalm pa veliko bolj govori o obvarovanju pred smrtjo. Ko je Peter razlagal binkoštno skrivnost in pri tem kot obljubo vstajenja omenil psalm, ga je napačno razložil. (Apd 2,25-28) Morda pa je njegowa razlaga povezana s tem, da "ni veroval", ko je zagledal povoje v grobu, in je ostal zvest mitični tradiciji vstajenja. Kajti če vzamemo dejstva taka, kot so, lahko "videti in verovati" najljubšega apostola razumemo, da je verjel v to, kar jim je povedal Jožef iz Arimateje. Najljubši apostol je videl, da ni bil v grobu pokopan nihče drug, in različni prti so mu potrdili, da Jezus še živi. Ni verjel v vstajenje, pač pa v Jezusovo rešitev! To je bistveni pomen tega svetopisemskega sporočila. Morda predstava vstajenja v Svetem pismu izvira iz tradicije, ki je vedela za poskus ozdravitve Jezusa. V času svojih raziskav na tem področju si nisem domišljal, da bo lahko najti potrditve za to misel. Zelo zanimiva dela filologa in teologa Guntherja Schwarza, s katerimi sem se bolj ali manj naključno srečal, pa so mi odprla vmemirljivo perspektivo. Besedi "zbuditi" in "vstati", ki ju najdemo v svetopisemskih prevodih, se namreč po mnenju Giintherja Schwarza nanašata na aramejsko besedo, ki pomeni "ponovno oživitev"' Schwarz pojasnjuje: "Leksična evidenca dokazuje: Ne 'vstajenje', pač pa 'oživitev' je edini možni pomen obeh aramejskih besed, od katerih bi Jezus uporabil eno ali drugo. Mislim na sinonima achajuta in techijjuta. Oba samostalnika sta izvedena iz glagola chaja (živeti) in zato pomenita - ponavljam - 'oživitev' in ničesar drugega." To odkritje je zares izredno in besedilom nenadoma podeli pomen, ki je popolnoma v soglasju z našo dosedanjo analizo. Celo grščina ne pozna prevoda izvirne aramejske besede tako, kot je v krščanski rabi: anhistemi pomeni "zbuditi" (prehodni glagol) in "vstati", "nastopiti", "predstaviti se" (neprehodni glagol); anastasis pa pomeni "vstajenje". Šele v poznejših krščanskih razlagah pomeni anhistemi "zbuditi", "obuditi" (prehodno) in "vstati" (neprehodno) ter anastasisis ki dobesedno pomeni "vstajenje od mrtvih".
Še enkrat preberimo besedila Marka in Luka, ki opisujejo, kako so možje v belem pojasnili ženam, da Jezusa ni več. Preberimo jih v duhu tega, kar vemo. Marko piše: "On pa jim je rekel: ''Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarenčana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili." (Mk 16,6) Podobno piše tudi Matej (Mt 28,6), ki pa resnične dogodke pravljično olepša z dramatičnimi učinki kot na primer angelska (cna~ija), potres in okameneli stražarji groba. Kratka omemba belo oblečenih mož pri Luku, zakaj iščejo živega med mrtvitni, (Lk 24,5) je tako nedvoumno jasna, da bolj ne more biti. Jezus živi, je rešen, v grobu nima več kaj iskati; živi spada med žive. Odšel je že v Galilejo, kjer ga lahko njegovi privrženci obiščejo. Omenili smo že, da je imel Jezus pozneje velike težave s prepričevanjem svojih apostolov, da je živ. Vzrok za to je dvojen. Po eni strani velika večina apostolov ni bila obveščena o reševanju in so bili zato trdno prepričani, da vidijo mrliča oziroma duha, po drugi strani pa se z domnevno smrtjo na križu začenja prevzem oblasti prvih krščanskih teologov.
Zgodba o Jezusu-človeku se je po uradnem nauku s tem končala in na njeno mesto je stopila zgodovina Kristusa kot mistično poveličane Resničnosti.

Prenos skrivnega učenja

Zdaj lahko razumemo, zakaj so odnesli prt iz groba. Navadni mrliški prti so bili narejeni iz zelo preprostega, cenenega hlaga. Torinski prt nikakor ni bil navaden "mrliški prt"; gotovo je bil zelo drag in so ga verjetno nameravali očistiti za nadaljnjo uporabo. Ko so potem izmili zdravilna zelišča, ki so se rahlo držala prta, se je prikazala "čudežna" podoba, ki se je ni dalo izmiti. Ker je bil to prt za zdravljenje, je posvečenim pomenil dokaz za skrivnost, da je Jezus preživel križanje. Kar je v zadnjih letih za mnoge znane pisatelje uspešnic postalo samo po sebi umevno, so "posvečeni" stoletja varovali. Ta dokaz so hoteli obdržati in ga zavarovati pred zanesenjaki, ki so Kristusu podelili novo vlogo.
Vprašanja, ki so nas zaposlovala v zgodovinskem poglavju, so se sama od sebe rešila. Za esene ni bil noben problem odnesti prt iz groba, ker zanje ni bil obredno nečist. Isto velja za poslanca Tadeja in umetniškega rokodelca Aggaia. Oba prejšnja varuha prta sta vedela, da je Jezus rešen. Gledano s tega vidika je ravnanje Tadeja in Aggaia razumljivo; z njima se, vsaj na zunaj, konča tradicija prvih kristjanov, ki so vedeli za reševanje.
Tadej torej ni prinesel v Edeso mrliškega prta, čeprav je hil zaradi podobe na njetn zelo podoben takemu prtu. Poleg tega je le malo Jezusovih privržencev vedelo, da njihov učenik ni umrl. Skrivnost uspešne ozdravitve se je prenašala v esenski skupnosti iz roda v rod. Ta skrivnost se je obdržala v varstvu prednjeazijskih sekt. Morala je doseči tudi katare, ki so bili razširjeni na Balkanu in na Bližnjem vzhodu, preden se je zasidrala v Južni Franciji.
Kdo so bili katari in ali jih lahko primerjamo s templjarji, kot smo prej domnevali? Ali je njihov red podedoval nazore katarov?
Izvor katarov Lahko zasledujemo do 3. in 4. stoletja. Njihove občine so vzniknile v Italiji, Franciji, v iberskem svetu in celo na Vzhodu. Vzrok za to razširitev je bilo kruto preganjanje kristjanov pod Decijem leta 249 in 250 po Kr. Po cesarjevi smrti (leta 251) je v rimski občini prišlo do spora. Močna skupina kristjanov je odklonila, da bi ponovno sprejeli v krščansko skupnost tiste, ki so med preganjanjem zatajili vero. Proti Corneliju (251-253), ki ga je podpiral Ciprijan, so postavili presbiterja Novaciana kot protipapeža. Novacijanci so trdili, da Cerkev nima polnomočja za odpuščanje smrtnih grehov. Njegovi privrženci so se imenovali katari, tj. tisti, ki so čisti. Razvili so svojo teološko misel, ki je hila izredno nevarna za pravoverno skupino: moči in naloge duhovnikov, da odpuščajo grehe in na ta način dosežejo oblast nad dušami, katari niso priznali. Seveda si lahko mislimo, kaj je pomenil tak nazor za nastajajočo Cerkev. Katari so ogrožali temelje, odklanjali Jezusove zastopnike na zemlji in so se popolnoma zanašali na moč Svetega Duha, ki deluje v najgloblji točki človekove notranjosti.
Katari so kot organizirana Cerkev izginili iz Evrope v prvi polovici 5. stoletja. Na Vzhodu pa so novacijanski katari živeli naprej. Okrepila jih je tudi apokaliptična sekta montanistov. V tistem nemirnem času, v katerem je Avguštin naštel osemindvajset herezij in sta se gnosticizem in manihejstvo razvila v organizirani Cerkvi, so šli katari v ilegalo. Petsto let pozneje so se spet pojavili v tedanji Bolgariji in Bosni, ki sta bili obe še napol poganski. Tam so se imenovali bogomili. Različni raziskovalci trdijo, da ti srednjeveški katari niso, razen imena, imeli z novacijanskimi katari ničesar skupnega. "Ampak imena in ideje, oblike verskega življenja in veroizpovedi, ki so nekoč bili simbli, ne bodo preprosto privzeti, če ni globlje duhovne povezave in če stari vrelci ne napajajo novega življenja." V 11. stoletju je katarski nauk prodrl v Italijo, okoli leta 1150 pa v južno Francijo, kjer se je v mestu Albi razvilo njihovo najpomemhnejše središče. Po tem mestu so se katari imenovali tudi albižani. Ljudstvo se jim je množično pridruževalo, ker so katarski pridigarji (bonhommes) živeli po duhovnih idealih svoje Cerkve, ki so jih pridigali, medtem ko je na drugi strani bila pravoverna srednjeveška Cerkev v glavnem zaposlena z razširjanjem svoje moči in vpliva.
Sveti Bernhard iz Clairvauxja, veliki zaščitnik templjarjev, je položil temeljni kamen za razvoj, ki naj bi določal temno dobo evropske zgodovine. Za tega nenavadno protislovnega mistika je obstajala ena sama alternativa za notranjo prenovo Cerkve: spreobrnitev ali uničenje. Pod tem geslom je uvedel obdobje križarskih vojn v Sveti deželi, ki so jih bojevali v imenu Najvišjega, in vojno proti katarom, ki je prišla v zgodovino kot "križarska vojna proti albižanom".
Katari so se upirali posvetni oblasti Cerkve kot nekoč novacijanci Konstantinu I. Njihovi škofje so živeli samo za vero, brez premoženja, sijaja, sinekur in zemljišč. Katari so oznanjali, da se lahko vsakdo sam odreši po Jezusovem zgledu, odklanjali so zakramente in češčenje svetnikov, prav tako tudi predstavo križanega Jezusa. V gnostičnem smislu so zaničevali materijo kot nekaj slabega in prav tako Staro zavezo, knjigo o Stvarniku sveta, torej Stvarniku nečesa slabega. Trdili so, da sega nasprotje med dobrim in zlim do najgloblje korenine življenja, do samega božanstva. Katari so odklanjali vojno kot nekrščansko in so živeli po nauku Prvega Janezovega pisma, v katerem piše: "Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni..." (1 Jn 2,15) Zanimivo je, da so katari verovali tudi v "oživljanje" v obliki preseljevanja duš, ki je pri njih vključevalo tudi preseljevanje v živalska telesa. Duše so se uspele rešiti tega preseljevanja, ko so zašle v telo katarskega "popolnega človeka" ali "dobrega kristjana". Vse kaže, da je ta nauk vplival tudi na najstarejši kabalistični konvent, ki je bil v 12. stoletju ustanovljen v južni Franciji, odkoder je prodrl v ezoterična gibanja poznejšega časa. Duša mora potovati tako dolgo, dokler ni mistično razsvetljeni (kabbala), oziroma dokler ni čisti (katar) dosegel svojega človeškega cilja. V nekem smislu ta nazor ustreza budističnemu nauku, po katerem se duša osvobodi v telesu Bude ali Bodisatve. V nauku katarov se razločno izraža orientalski izvor. Že Jezusov učitelj, Janez Krstnik, je vstajenje od mrtvih razumel kot ponovno rojstvo.
Vpliv gnostičnih, orientalskih sekt se odraža tudi v tem, da so katari odklanjali zakramente, vse posredniško delovanje in cerkvene funkcije in tudi križ. Zdi se, da je prav zaničevanje križa pomenilo vojno napoved napačnemu "krščanstvu", ki je prikazovalo smrt na križu kot svoj osrednji simbol. Te sekte so si prizadevale razširjati tiste Kristusove nauke, ki jih je nastajajoča cerkev označila kot heretične. Sledili so Gospodovim besedam, ko je Jezus navajal vrstico iz psalrna št. 82: "Ali ni zapisano v vaši postavi: 'Jaz sem rekel: bogovi ste'?" (Jn 10,34) Če je v človeku navzoč Duh, niso potrebni nobeni posredniki. Tako duhovno prebujeni človek lahko z Jezusom reče: "Jaz in Oče sva eno." (Jn 10,30) Jezus zanje ni bil zastopnik, ampak človek, ki mu je bil podeljen izredno globok vpogled; bil je buditelj. Križ ga ni umoril, niti ni bil zanj pot do vstajenja. Zato je bil zanje simbol krive vere v mitično opravičenje po zastopniku, kar si po mnenju katarov zasluži zaničevanje.
Na enajstem lateranskem ekumenskem koncilu leta 1179 je papež Aleksander III. izobčil katare in vse njihove privržence, ki so jih hranili. Vse vernike je pozval, naj se energično uprejo tej "kugi" in naj proti njim primejo celo za orožje. Kdor ubije katara, dobi odpustek za dve leti in bo kot križar postavljen pod varstvo Cerkve. Dvajset let pozneje, leta 1199, ko se je v Champagni rodila usodna pobuda za četrto križarsko vojno, je papež Inocenc III. izdal svoje strašne zakone proti krivovercem. Svarila cerkvenih dostojanstvenikov pred krivoverci pa niso obrodila sadu. Kjerkoli so nastopili katarski pridigarji, so bili močnejši od nadutih cerkvenih mož. Izkoriščano ljudstvo, ki ni maralo sijaja in moči osovražene diktatorske "Cerkve", se je množično priključevalo katarom. Končno je papež pognal proti katarom svoje zveste kristjane. Julija 1209 je armada vitezov in roparjev pod poveljstvom cisterijanskega opata Arnaulda-Almerika napadla mesto Bezier. Pod mečem so brez razlike padli vsi prebivalci: možje in žene, starci in otroci, albižani ali katoličani. Katari niso hoteli prijeti za orožje, čeprav so videli, da bodo zato ob življenje. Raje so se pustili brez odpora pomoriti. Opat je ponosno sporočil papežu, da je pobitih "okoli 20 000" ljudi, nad katerimi je zapel hvalospev "Te Deum". Morda so poslednji "čisti" iz trdnjave Montsegur, ki so se 12. marca 1244 prostovoljno predali oblegovalcem in zgoreli na grmadi sredi polja Champ des Cremats (Polje sežganih), našli tolažbo v besedah priljubljenega Janezovega pisma: "Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (1 Jn 3,13 )
Pogumni "čisti" so pri svojem večnem iskanju nadnaravne tolažbe v stoletjih dobili patino skrivnosti tako kot tempeljski vitezi. Bili so modreci, uvedeni v skrivnosti, čuvarji svetega grala - spet kot templjarji. Za to oceno imamo vzrok. Sveti gral je po tradiciji tista posoda, s katero je Jožef iz Arimateje ujel Jezusovo kri. To je seveda legenda, da je Jožef iz Arimateje stal pod križem in dragoceno kri lovil v posodo. Imel je pomembnejše delo; moral je poskrbeti za čimprejšnjo predajo Križanega. In vendar je Jožef v resnici ujel Jezusovo kri in jo ohranil - v zdravilnem prtu! Predaleč bi zašli, če bi na tem mestu obravnavali zgodbe o gralu. Napolnile bodo naslednjo knjigo. Naj omenimo le to: predstava grala v obliki posode, čaše ali sklede nikakor ni edini motiv. Kljub vsem etimološkim razlagam ostaja izvor besede v (tetni). Morda jo je pravilno izvajati iz provansalske besede Sang,-aal (San Gral = sveti gral). Ta beseda je bila sestavljena iz dveh besed sangreal (resnična kri). Mišljena je torej resnična Jezusova kri. Kje pa naj bi bila zajeta resnična Jezusova kri, če ne na torinskem prtu? Če so označevali katare in pozneje templjarje kot čuvarje svetega grala, vse kaže, da se v tem zrcali javnosti skoraj neznana resnica, da so bili čuvarji skrivnega sporočila o Jezusovi rešitvi. Templjarji so bili, v nasprotju s kontemplativnimi katari, možje dejanja. Niso se hoteli zadovoljiti le s tem, da bi bili čuvarji skrivnostne tradicije. "Sveto kri" so hoteli imeti sami, da ne bi dragoceni prt prišel v roke nevednežev. Pri obredih ob vstopu v red so omenjali, da je Bog nesmrten in da je zato nedotakljiv tudi božji Sin. Johannes iz Cassanhasa, templjar in preceptor Noggarde, poroča, kako voditelj sprejemnega obreda oznani: "Ali verujete v Boga, ki ni nikoli umrl in ki nikoli ne bo umrl?" Potem so brali psalm št. 133: "Ecce quam bonum et quam jucundum."50 Psalm je Davidova romarska hvalnica: "Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj'. Je kakor najboljse olje na glavi, ki teče na brado, Aronovo brado, ki teče na ovratnik njegove obleke. Je kakor rosa s Hermona, ki pada na sionske višine. Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke." (Ps 133) V njej opozarja na poslanstvo tempeljskih vitezov v Palestini. Tam sta jih čakala blagoslov in večno življenje, nebeško maziljenje. Morda so se templjarji v Sveti deželi počutili kot novi, pravi apostoli, zato so hodili vedno v dvoje, kot je nekoč Jezus razposlal 70 učencev po dva skupaj. Bili so varuhi svetega groba, duhovne straže, ki so varovale in častile kraj rešitve svojega Odrešenika. V templjarskem misticizmu se prepletajo predstave o Jezusovi rešitvi pred smrtjo na križu z mislimi na večno življenje. Razumljivo je, da so bojeviti templjarji hoteli dobiti v svojo last prt, najpometnbnejšo relikvijo iz tistega groba, v katerem nikoli ni bilo mrliča. Morda so templjarji kontemplativno črpali moč in pogum iz prta in njegovih kopij in se v bojih niso bali za svoja umrljiva telesa, dobro vedoč, da je tudi njihovo bistvo neuničljivo. Templjarji, ki so pohodili križ, so se s tem dejanjem odrekli ponarejenemu simbolizmu. Kot katari so častili Jezusa-človeka, ki je imel poseben vpogled v bistvo sveta in jim je bil za zgled, kateremu je vredno slediti. Nepretrganost te tradicije je bila povezana s prtom. Kot oznanjevalci tega znanja so se imeli za zakonite varuhe prta.
Zato templjarji niso mogli priznati papeški komisiji, da so v svojih kapitljih samo častili Jezusa s prta. Kajti njihova podoba Jezusa je bila heretična in zla. Smrt na križu tu ni imela mesta.
V resnici je v dogmo povišana smrt na križu ponaredila Jezusov nauk. Zgodnja cerkev je bila prisiljena uvesti čisto novo središčno točko, kajti popolnoma nemogoče si je bilo predstavljati, da bi božji Sin lahko umrl. Zato je postavil Pavel v sredino vsega nauka neomadeževano vstajenje od mrtvih. "Ce pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera." (1 Kor 15,14) Durwell zato označuje vstajenje kot "misterij odrešenja" par excellence, ker je bilo za Pavla in za prakatehezo bistvo vere. Pavel popolnoma nedvoumno trdi, da brez vstajenja ni odpuščanja grehov. Smrt božjega Sina si je Pavel lahko predstavljal le kot najpomembnejše dejanje z največjimi posledicami. Sicer bi bilo protislovno in nepredstavljivo. "Kristus je umrl za naše grehe" nedvoumno trdi v Prvem pismu Korinčanom, ki je bilo uradna ohlika velikonočnega sporočila. Na ta način je svojo osebno misel naredil za temelj krščanstva.
Zanimivo je, da Pavel nikjer ne navaja praznega groba kot dokaz vstajenja. Razlagalci trdijo, da bi lahko zgodbo o praznem grobu dobro porabil, da pa "on o tem ničesar ne ve ali pa se mu ne zdi dovolj zanesljivo dokazano. Po njegovem mnenju prikazovanja niso povezana z vstajenjem." Bultmann zato domneva, da gre za poznejšo legendo, o kateri ni Pavel ničesar vedel. To je skrajno neverjetno, kajti tradicija prikazovanj je nedvomno starejša od zgodb o vstajenju in grobu. Poročila o praznem grobu pa vendar najdemo tudi v nekanoničnih spisih iz zgodnje dobe. Za Pavla so bila ta poročila tako in tako neupo rabna, ker je bil prazen grob odprt. Moral bi priti navzkriž s tistitmi, ki so to okoliščino upravičeno imeli za sumljivo.
Odprt grob kaže, da je nekdo odvalil kamen in odnesel Jezusovo telo iz groba. Takemu dokazovanju se je težko upreti. Odprt grob je za nauk o vstajenju praktično neuporaben. Zato se Pavel pri svojem dokazovanju vstajenja omejuje na Jezusova prikazovanja. Nasteva jih do zadnjega, ki ga je doživel on sam, "negodnik", kot imenuje samega sebe.
Ker reševanje ni bilo splošno znano, so morali Jezusovo križanje razlagti. Zato so obudili prastaro pogansko misel smrt je postala spravna smrt - Bog sam je dal svojega ljubljenega Sina v spravo za grehe človeštva. Nesmrtni Bog pa mora vsekakor vstati od mrtvih. Znane so bile stare predstave o ponovnem rojstvu, ki jih najdemo povsod, tudi v Novi zavezi. Toda te niso bile primerne za Kristusa. Povsod so bile razširjene in vsak prerok bi bil lahko reinkarnacija. Jezus pa je bil kot božji Sin izjemen, enkraten. Ni se mogel ponovno roditi v nekom drugem. Torej je moral vstati s telesom. Zagotoviti je bilo potrebno njegovo enkratnost; to je ključ k telogiji vstajenja. Kot zastopnik seveda Kristus tako da vernikom "veliko upanje", ki je do današnjih dni ostalo "privlačnost" krščanstva: s svojo žrtvijo Kristus omogoči ljudem (točneje samo kristjanom), da na sodni dan delijo z njim telesno nesmrtnost, in to brez svojega lastnega prizadevanja.

SKLEPNA BESEDA

"Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera." (1Kor 15,12-14) S temi besedami je Pavel hudo pograjal svoje sodobnike, ki so zelo težko verjeli njegovi misli, da je Jezus odrešil človeštvo s svojo smrtjo na križu. Pavel je ves smisel Jezusovega delovanja našel izključno v tej smrti na križu. Ni mu bilo toliko do Jezusovega življenja in do njegovih besed kot do svojega lastnega nauka: odrešitev človeštva grehov z Jezusovo domnevno smrtjo na križu.

Ali ni zelo čuldno da Jezus sam ni nikoli niti namignil, da namerava vse verno človeštvo odrešiti s svojo smrtjo?

Če bi tako namero prikrival, bi to lahko imenovali podlost in zavajanje. Bilo bi tudi v nasprotju z Jezusovim osnovniln visoko etičnim obnašanjem in z njegovo ljubeznijo do človeštva. Zakaj Jezus v svoji molitvi na vrtu Getzemani roti Očeta "Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!" (Mr 14,36), če bi v svoji smrti videl višek in smisel svojega poslanstva? In kakšen je oče, ki ne usliši roteče prošnje svojega edinca? V knjigi Jezusova etika piše teolog E. Grimm leta 1917 o pavlinski predstavi odrešenja: "Kakor se je že ta nauk ukoreninil v kristjanih - pravi Jezus ni ničesar vedel o tem." Teološki raziskovalci se strinjajo, da je tradicija poročila o praznem grobu starejša od legende o vstajenju. O zgodnjekrščanskih skupnostih vemo, da so najprej oznanjale prazen grob. Šele pozneje je Pavel oznanjal zgodbo o Gospodovem čudežnem vstajenju. V svojih prvih pismih piše Pavel najprej samo o razodetju, videnju ali prikazovanju božjega Sina. Sele pozneje razvije svojo teologijo o Vstalem. Torej gre za razlago, ki jo Pavel postavi v središče svojega nauka. Morda je Pavel dobro mislil; lahko si predstavljamo, da je ta - pred spreobrnjenjem - zagrizeni preganjalec kristjanov v veliki damaščanski občini zares srečal Jezusa, ki se je po svojem ozdravljenju skrival tam. Damask je ležal izven rimske jurisdikcije v Siriji. Pavel si je dal izstaviti polnomočje od velikega duhovnika, da bi lahko zasledoval kristjane tudi zunaj jeruzalemskega obzidja.
Pavel je bil tako kot vsi apostoli prepričan o Jezusovi smrti. Izkušnja srečanja in temu sledeče spreobrnjenje je najbrž utrdilo predstavo "vstajenja od mrtvih". Nadaljnji razvoj pa vsekakor nima več zveze s Kristusovim naukom.
Čeprav najdemo v Pavlovih besedilih nekaj zelo razveseljujočih mest, se je v krščanstvu zaradi njegovega ozkosrčnega fanatizma vendarle pojavilo precej slabega, ki popolnoma nasprotuje duhu Jezusovega nauka: nestrpnost do drugače mislečih (Gal 1,8-9; 1 Kor 16,22; Tit 3,10), sovraštvo do telesa in iz tega izvirajoče podcenjevanje žensk (1 Kor 6,18; 7,1-2; 7,38; 12,23; Gal 5,17; Ef 5,3-5; Kol 3,3; 3,5-6) in tudi usodno slab odnos do narave (Kol 2,8; 1 Kor 2,14; Ef 5,19; Fil 3,20).
Po Pavlovem nazoru visi nad ljudmi od samega začetka naprej božja jeza (Ef 2,3) in so brez izjeme izgubljeni (npr. Rim 15; 1 Kor 15,18), brez upanja in brez Boga (Ef 2,12), kajti Satan ima moč nad vsemi (Rim 3,9; Gal 3,22; Kol 2,14). Bog je obsodil vse ljudi brez izjeme (Rim 5,16; primerjaj tudi Riln 8,1). To božjo jezo (ki se razteza tudi na novorojenčke) je po Pavlovo mogoče odvrniti izključno z Jezusovo smrtjo in krvjo, kajti le tako je mogoče izbrisati tisti "izvirni greh" (prim. Kol 1,22 in Hebr 9,22) "...brez prelitja krvi ni odpuščanja". S to predstavo žrtvene daritve prvorojenca je Pavel padel nazaj v predstavni svet semitske primitivne religije. Pavel je tako Jezusov odrešenjski nauk postavil na glavo in deloval nasprotno Jezusovim reformatorskim mislim. Iz prvotnega veselega oznanila je nastal pavlinski zastraševalni nauk.
Pavel uči, da se človek ne more zveličati s svojimi dobrimi deli in tudi s še tako popolnim spreobrnjenjem ne; to ga ne spravi z Bogom (Rim 3,24; 3,28; 9,11; I Kor 1,29; Gal 2,16). "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8-9) Prvi pogoj za božjo milost je dosledno samo sprejem pavlinskega nauka o milosti, torej vključitev v Pavlovo Cerkev.
Temelječ na Pavlu krščanske Cerkve še danes učijo, da je bilo odrešenje vseh ljudi doseženo enkrat za vselej z Jezusovo krvavo daritvijo na križu. Človek ne more popolnoma ničesar prispevati, razen da hvaležno sprejme ta način odrešenja z enkratno spreobrnitvijo (krst). Da bi dosegel življenski cilj in da bi bilo njegovo življenje smiselno, ne potrebuje ničesar več. Jezus kot naš zastopnik je že vse opravil za nas. Iz tega sledi, da je vsak poskus sodelovati pri odrešenju z lastnim naporom, označeno kot omalovaževanje Jezusove zasluge in celo kot izvirni greh, kot neuspešen poskus samoodrešitve. Po tem nauku velja za izgubljenega vsak drugače verujoči človek, četudi še tako vzrno živi (kot na primer Gandhi), če ne sprejme zase žrtve na križu, torej ne priznava pavlinskega krščanstva.
Privlačna in zapeljiva je seveda ponudba rešiti se odgovornosti za svoje delovanje in enostavno ter udobno odpraviti posledice svojih slabih dejanj z nekaj kapljicami vode. Usodne posledice tega odrešenjskega nauka vodijo na koncu k nekakšni trgovini z odpustki, ko lahko grešnik že vnaprej računa s poravnavo svoje krivde pred Bogom in pred svojo vestjo. Tako celo najhujši zločini proti našim soustvarjenim bitjem ostanejo brez posledic.
Ta predstava je tuja Jezusovemu nauku. Daleč je bil od tega, da bi ustanovil hierarhično uradništvo z zakoni in pismouki, z zvestobo črki, s prepiri razlagalcev, s kulti in češčenjem podob, s cerkvenimi stolpi in s pretenzijo edinozveličanosti. Hotel je oznaniti neposredni odnos med božjim in človekom, ne pa ustanoviti domišljave kanale uradnih instanc, ki so jih ustvarili samozadovoljni božji upravniki. Jezus je bil prav gotovo dovolj izobražen, da bi svoj nauk zapisal, če bi si izbral to možnost uresničitve. Namesto tega pa je oznanjal svoj nauk s tem, da ga je živel: odpovedal se je samoljubnemu mišljenju in delovanju, brez predsodkov se je približal vsem živim bitjem, dajal je in razdeljeval. Bil je kar najbolj strpen do drugače mislečih, nase je vzel trpljenje drugih in z njimi sočustvoval. Z dobrimi deli je torej izkazoval neomejeno Ljubezen do soljudi.

Kar danes imenujemo krščanstvo, je napačno razlaganje in ponaredek resničnea Jezusovega nauka.

To je storil Pavel. Sodobne teološke raziskave in raziskave cerkvene zgodovine to potrjujejo. Že dolgo je znano, da je razlaga odrešenja napačna in s tem tudi osrednji nauk o odrešenju z Jezusovo žrtvijo za grešnike. Žal so doslej te resnice zatirali z vsemi sredstvi, zato tudi niso prežele osnovnih krščanskih plasti. Že na začetku 18. stoletja je angleški filozof lord Bolinabroke (1678-1751) pokazal na dve popolnoma različni religiji Nove zaveze: Jezusov in Pavlov nauk. Tako razlikujejo tudi Kant, Lessing, Fichte in Schelling med Jezusovim naukom in med tem, kar so iz njega naredili "apostoli". Do tega spoznanja je prišlo veliko število znanih sodobnih teologov.
Lahko se samo vprašamo, zakaj je moralo preteči dva tisoč let, preden se je pavlinski odrešenjski nauk s pomočjo sodobnih metod izkazal kot absurden, če se le poglobimo v Jezusovo zapuščino. Morda je odgovor v tem, da v nobeni drugi dobi ni bilo nujneje Jezusovo znamenje resneje vzeti si k srcu in se obrniti k resničnemu sporočilu njegovega nauka.

Holger Kersten in Elmar R. Gruber

Knjigi na pot po Sloveniji

Po štirih letih in pol, odkar je knjiga dostopna, lahko poročamo, kakšen je odziv. Tak, kakor smo pričakovali. Kdor jo je natančno prebral, ve, da se je v razvoju človeštva zgodilo nekaj zelo pomembnega ali celo revolucionarnega. Večina ljudi je še otopela in se za Jezusov poseg v zgodovino ne zanima, ker ga ne pozna. Zastopniki Cerkva in številnih krščanskih ločin se obnašajo tako kot razne manjše in večje sekte: česar vodstvo ne priporoči ali ukaže - tega ni. Bistvo sekte je, da človek svojo odgovornost preloži na druge in sprejme, kar mu je dala kultura skupine, v katero je bil rojen. Veliko lepše bi bilo na svetu, ko bi vsaka ženska in vsak moški čutila potrebo, da svoj svetovni nazor čisto osebno osvestita. Kdor sprejme krščanstvo tako, kot se je izoblikovalo v stoletjih (kot dokončni, nezmotljivi, enoumni sistem), bi moral vsaj njegovo zgodovino, osvetljeno z vseh strani - dobro poznati.
Joseph Pulitzer (1847-1911), pobudnik amerišega dnevnega obveščanja in ustanovitelj največje nagrade za novinarske dosežke, je iz dolgoletnih izkušenj svojo modrost zaokrožil v spoznanje: "Osvetlite zlo in izginilo bo." V enoumjih je osvetljevanje in razsvetljevanje strogo kaznovano. Kjer je svoboda govora in svoboda obveščanja, tam se bodo poznavalci zarote proti Jezusu začeli soočati s tistimi, ki jo a priori zanikajo.
Najini knjigi nimava nič bistvenega dodati: potvorba je dokazana, jasno je tudi, kdo in zakaj je potvorbo ukazal in kdo jo je izvedel. Povzemimo na kratko. Ko se je začela (zlasti od 28. 6. 1969 naprej) prek tiskovnih agencij širiti novica, kako je sodna medicina na torinskem prtu dokazala, da Jezus ni umrl na križu, je hotel nekdo l. 10. 1972 dokaz - torinski prt - sežgati, ker pa se ogenj ni prijel, so kakih pet let pripravljali potvorbo ob radiokarbonski analizi. Ta analiza naj bi človeštvo dokončno prepričala, da je Jezus za nas na križu umrl in da Cerkev še vedno lahko zahteva od vsega človeštva absolutno versko pokorščino. V četrtek 21. 4. 1988 so od torinskega prta odrezali 10 x 17 mm velik košček - pred pričami, potem pa so brez prič dali v posodice koščke prta iz 14. stoletja in jih izročili trem institutom v radiokarbonsko analizo. Tako so lahko 13. 10. 1988 razglasili, da je torinski prt slika iz 14. stoletja in da torej v njem ni ležal iz 28 ran krvaveči Jezus, kakor je ugotovila sodna medicina.
Takoj po tem datumu sem začel raziskovati, kako se jim je posrečila prevara vseh panog znanosti. Ker sem zgodovinar, je torej moja dolžnost, da raziskujem na področjih, ki so pomembna za človeštvo. Kako daleč so tisti, ki si domišljajo, da sva z Elmarjem Gruberjem začela raziskavo iz antireligioznih ali proticerkvenih nagibov! Če je kdo proti veri ali znanosti, potem so to cerkvene oblasti, ki so dale nalog za potvorbo, in "znanstveni" izvajalci naloga, v kolikor so zanj vedeli oziroma v kolikor še danes trdovratno molčijo. Dr. Titeja sem v tej knjigi vsaj posredno obdolžil, da je to naredil za plačilo 1.000.000 funtov šterlingov (3 000 000 DEM), pa se na obtožbo ne odzove. Prav tako je osumljen, v Cerkvi odgovorni za vero in moralo, kardinal Ratzinger, pa se ne odzove.To področje je "osvetlil" najin kolega, katoliški teolog Karl Herbst v knjigi Kriminalka Golgota - Vatikan, torinski prt in resnični Jezus, ki je izšla istočasno z najino. Dve leti pred nami pa je objavil nemški jezuit prof. Werner Bulst, ki je bil za cerkvene kroge popolnoma pravoveren in je bil v nemškogovorečem svetu največji poznavalec torinskega prta, knjigo Prevara ob torinskem prtu zmanipulirani ogljikov test. On seveda išče Jezusove in cerkvene sovražnike izven Cerkve, ker si ne more predstavljati, da sedijo v vrhovih hierarhije in da že dalj časa povzročajo nemoralnost in odpad od Boga. Ljudje iščejo duhovnost in smisel življenja izven Cerkve.
Je vseeno, če je Jezus za nas umrl ali ne? Je vseeno, ali sta njegova slika in njegova kri pristni? V novi dobi bodo ljudje vedno bolj čutili, da morajo sami zase nekaj narediti sicer ne bo nič ali pa še huje: najrazličnejše katastrofe so tudi posledica pričakovanja, da nas je ali bo nekdo odrešil. On, veliki učitelj človeštva, nam je pokazal, kako naj se (od)rešimo. Do sedaj je šlo vsakomur takoj na bolje, ko je začel slediti njegovemu zgledu. V poročila o njem so vnesli tisti, ki so imeli absolutno, diktatorsko oblast, kar so hoteli, potem pa so dopovedovali svojim ovcam, da je Bog človeštvu nazadnje govoril prek Jezusa in apostolov, in sicer tako, kakor so pozneje(!) oni sami zapisali. V novi dobi se odločamo po svoji vesti. Slovenski bralci si lahko ogledajo knjigi Esenska poslanica miru (Jezus je bil med eseni, pa to vladajočim ne prija, ker so eseni živeli zelo zdravo in vzdržno; dosegali so starost 120 let) in Poslanica Dvanajsterih (v slovenščini izšla pod naslovom Jezusov evangelij; vsebuje marsikaj, kar je bilo v uradnih evangelijih izbrisano ali spremenjeno). Obe sem poznal pri svojem raziskovanju, njuna globina pa se mi je razkrivala med obiski v Sloveniji.
Še predno je izšla ta knjiga v slovenščini, je bilo v Sloveniji sorazmerno veliko več ljudi, ki so poznali njeno vsebino, kot kjerkoli na svetu. To pa zato, ker so slovenski mediji poročali o Zaroti proti Jezusu. Slovenci dokazujete, da se da na svetu marsikaj spremeniti, če začnemo živeti tako, kot so nas učili veliki učitelji človeštva. Svojo zadnjo knjigo Pra-Jezus, budistični viri krščanstva, sva sklenila z ugotovitvijo: krščanstvo (da, tudi krščansko sporočilo samo) se popolnoma razlikuje od tega, kar je Jezus učil. Sicer pa - kako je sploh prišlo do prepričanja, da je Jezus za naše grehe na križu umrl, vstal iz groba in odšel v nebo?
V Mojzesovem imenu so učili, da je treba duhovnikom plačevati ali prinašati živino za zakol, v odrešenje lastnih grehov. Tempelj je bila ogromna klavnica! Bog je bil pošast, ki je ljudstvo ustrahoval, učil kamenjati neubogljive otroke (5. Mojz. knjiga, Dt 21, 18-23) in še marsikaj. Jezus je ljudstvu pokazal, da je vse to nepotrebno; da ni prišel zaradi zdravih, ampak da bi se naučili tudi bolni zdravo živeti, seveda v moralnem in fizičnem smislu. In ljudje so ozdravljali, kot ozdravljajo danes, če začnejo zdravo živeti. Res je bil sam tako popolnoma zdrav, da je lahko hipoma ozdravljal, vendar je po ozdravljenju vedno priporočal: "Pojdi in ne greši več." Torej je ljudem postavljal pravilno diagnozo, razložil jitn je, zakaj so bolni, in da ni tega kriv ne hudič ne okolje ne naključje, ampak vsak sam. V Poslanici Dvanajsterih je razumljivo povedano, da si človek sam ustvari tegobe, in da so sedanje težave povzročene v prejšnjem življenju, sedanji prestopki ljubezni in naravnih zakonov pa bodo prinesli tegobe v naslednjem življenju. To je učil tudi čisti budizem, ki je bil tedaj deloma izprijen, vendar pa nikakor ne pri esenih. Ali je to težko razumljivo? Ker so ljudje nehali plačevati duhovščini in veleposestnikom, je oblast kruto udarila.
Hoteli so se ga znebiti prav za vsako ceno, on pa je to vedel, preden je javno nastopil. Tudi Jezusovi prijatelji so to vedeli. Trgovec Jožef iz Arimateje in zdravnik Nikodem sta bila člana vlade (sinedrija), ki mu je načeloval veliki duhovnik; ta je imel zakonodajno, sodno, izvršilno in versko oblast. Jezus je šel prostovoljno v trpljenje, da bi kot zadnje nedolžno žrtvovano jagnje na veliki petek, prav takrat, ko so v templju klali na tisoče ovac, poudaril, da tega noče, da raje sam trpi, kot pa da povzroča drugim trpljenje. Vedno bolj se kaže, da so bili v rešitveni zaroti poleg omenjenih še stotnik, ki je nadzoroval križanje, in morda Poncij Pilat, ki je izjavil, da je Jezus brez krivde.
Po blagodejnem delovanju aloje, mire in drugih zelišč, ki so jih poznali esenski zdravniki, je Jezus prišel iz groba, se na skrivaj srečeval z najzvestejšimi, potem pa s karavano odšel - neprepoznan - proti vzhodu, kjer je bil že pred delovanjem v Palestini. Njegovi so zabrisali vsako sled za njim, da ga ne bi res ubili, toda verjetno se judovsko vodstvo ni več toliko zanimalo zanj, ker ga ni bilo, pač pa so bili navzoči njegovi zvesti, ki so še kako dobro razumeli njegovo sporočilo in poslanstvo. Peter, Jakob in Janez so bili zelo trdni v vsem, kar je Mojster prinesel. Vprašali boste, zakaj ni ostal dlje. Koliko časa? Do danes? Saj je ostal - za vsakogar, ki ga ima za živega in ne za križanega. Z veseljem sem pri svojih obiskih v Sloveniji ugotavljal, da je toliko ljudi v tej prekrasni deželi, ki pravijo, da smo odrešeniku dovolili sestop s križa in stik z njim. Drugi bodo spet rekli, da so vedno učili, da je vstal od mrtvih - zakaj ga pa potem upodabljajo mrtvega na križu? Cerkev je s svojo zaroto proti Jezusu ob analizi njegovega zdravilnega prta pokazala njegovo pomembnost. Felix culpa - srečna krivda! Černobilske ikone so atomsko podžarčene in na univerzi v Minsku se ne morejo dovolj načuditi. Radiestezisti ugotavljajo, da Jezusova podoba s torinskega prta močno zdravilno žari. Ko boste torej sprejeli to sliko v svoje stanovanje, se vam bo marsikaj spremenilo. Človeštvo že stoletja išče sveti gral, čašo z Jezusovo krvjo, ki bo človeštvo popeljala na pot miru in blaginje. Richard Wagner je odkril sveti gral v Parsifalu; razume ga, kdor preštudira Wagnerjev najpomembnejši esej Umetnost in religija. Sveti gral ni čaša, v kateri je bila Jezusova kri, ampak je posoda, v kateri je kake pol litra njegove krvi - s fotografijo celega telesa. Ob tolikih slikah in podobah je prav ta tista, ki bo ljudi in rodove združila med seboj. O tem sem trdno prepričan. Hvala Slovencem, ki so me spodbujali in mi zaupali.

Holger Kersten, Freiburg, 25.1 .1997