Delo, 30. marca

Preiskovalci

Kriminalistični izvedenec, publicist Drago Kos, nam je v Sobotni prilogi pod gornjim naslovom predstavil bedo in blišč delovanja raznih parlamentarnih komisij. Svoje misli je slikovito ilustriral z vijugami in stranpotml, ki jih v labirintu nasprotij ubira posebna komisija, ki naj bi prišla do dna temu, kaj se je pravzaprav dogajalo na odru in za kulisami napada na novinarja Petka. Vrsta dejstev zbuja domnevo, da gre za klasičen poskus javni besedi zapreti usta, da ne bi prišle na dan vzročno povezane osebne in splošne grdobije. Po njegovem "večina sodobnih držav pozna parlamentarno preiskavo kot sredstvo za ugotavljanje politične odgovornosti najpomern6nejših nosilcev oblastia. Ce je parlament odsev demokratičnosti neke družbe na najvišji ravni, potem morajo biti s to kvaliteto prežeti tudi njegovi specialni organi, to so preiskovalne komisije.
V preteklih letih je bila slovenska javnost nemalokrat zgrožena, ko so bile z velikim pompom predstavljene naloge kar številnih posebnih komisij. Stopnjevano pa, ko so začele curljati na dan zabeIjene zgodbe in z njimi povezani tudi pritiski na nekatere njihove člane, s pretnjami njihovi osebni varnosti vred. Na stotine ur so na sejah komisij pretresali takšno in drugačno gradivo (ali je potemtakem kaj čudnega, če kdaj pa kdaj slišimo dolge tirade o prezaposlenosti poslancev?). Z najrazličnejšimi nedemokratičnimi postopki pri delu pravilom navzlic vmesnim alarmantnim sporočilom, kaj vse prihaja na dan, pa je bil njihov sad praviloma ničev. Vsaj javnost ni zvedela o njih drugega kot to, da je komisija sramežljivo poniknila.
Ni razloga, da ne bi verjeli še druge plati dela "preiskovalnih komisij", kot jih predstavlja v svojem sestavku Drago Kos. O njih pravi: "Dosedanji preiskovalci so v dokaznih postopkih uporabljali tudi nezakonite dokaze in dokaze, za katere ni bilo jasno, kako so sploh nastali. Na tiskovnih konferencah so nesramno obtoževali preiskovance, ki kot takšni sploh niso bili uradno določeni. Novinarjem so izročali zaupna gradiva, pravega zaključka dela teh komisij pa skorajda ni bilo. Zadeve so se znale končati na ravni čistih obrekm vanj. Če pa se je katera od komisij začela bližati temu, da bi ugotovila kaj neprijetnega za trenutne ali bodoče koalieije, so preiskovalee ustavili kar vrhovi njihovih strank."
Ni ob vsem tem povsem normalna tudi zaključna misel sestavka: "Vendar je to, kaj 6o komisija (za Petkov primer!) storila, najbolj odvisno od bližajočih se volitev. V primerjavi z njimi pa tudi Miro Petek in novinarska svo6oda nista niti pomembna. "
Mnogo gradiva za razmišljanje o demokraciji. fe posebej o strankokratski. Ta pa ni naš izum. Kot punčico svojega očesa jo varujejo v svetu, kamor se tudi nam v režiji nekaterih naših političnih aklerjev nerazumljivo mudi. Svet res postaja celota, hkrati pa holj kot kdaj prej razkosana na majhen delček po moči prevladujočega sveta bogatašev in večinskega, od odločanja odrinjenega dela revežev. Razdeljen tudi z različnimi pogledi na demokracijo. Je zmotna predstava, da strankokratsko organizirana država v takem svetu ne more ravnati drugače kot s stališča oblastne moči in bogastva, ne zmore pa biti glasnik interesov velike večine državljanov?

Gustav Guzej, Portorož; Delo, 6. aprila 2002 ; pp