Delo, 30. marca
Preiskovalci
Kriminalistični izvedenec, publicist Drago Kos, nam je v Sobotni prilogi
pod gornjim naslovom predstavil bedo in blišč delovanja raznih parlamentarnih
komisij. Svoje misli je slikovito ilustriral z vijugami in stranpotml,
ki jih v labirintu nasprotij ubira posebna komisija, ki naj bi prišla
do dna temu, kaj se je pravzaprav dogajalo na odru in za kulisami napada
na novinarja Petka. Vrsta dejstev zbuja domnevo, da gre za klasičen poskus
javni besedi zapreti usta, da ne bi prišle na dan vzročno povezane osebne
in splošne grdobije. Po njegovem "večina sodobnih držav pozna parlamentarno
preiskavo kot sredstvo za ugotavljanje politične odgovornosti najpomern6nejših
nosilcev oblastia. Ce je parlament odsev demokratičnosti neke družbe na
najvišji ravni, potem morajo biti s to kvaliteto prežeti tudi njegovi
specialni organi, to so preiskovalne komisije.
V preteklih letih je bila slovenska javnost nemalokrat zgrožena, ko so
bile z velikim pompom predstavljene naloge kar številnih posebnih komisij.
Stopnjevano pa, ko so začele curljati na dan zabeIjene zgodbe in z njimi
povezani tudi pritiski na nekatere njihove člane, s pretnjami njihovi
osebni varnosti vred. Na stotine ur so na sejah komisij pretresali takšno
in drugačno gradivo (ali je potemtakem kaj čudnega, če kdaj pa kdaj slišimo
dolge tirade o prezaposlenosti poslancev?). Z najrazličnejšimi nedemokratičnimi
postopki pri delu pravilom navzlic vmesnim alarmantnim sporočilom, kaj
vse prihaja na dan, pa je bil njihov sad praviloma ničev. Vsaj javnost
ni zvedela o njih drugega kot to, da je komisija sramežljivo poniknila.
Ni razloga, da ne bi verjeli še druge plati dela "preiskovalnih komisij",
kot jih predstavlja v svojem sestavku Drago Kos. O njih pravi: "Dosedanji
preiskovalci so v dokaznih postopkih uporabljali tudi nezakonite dokaze
in dokaze, za katere ni bilo jasno, kako so sploh nastali. Na tiskovnih
konferencah so nesramno obtoževali preiskovance, ki kot takšni sploh niso
bili uradno določeni. Novinarjem so izročali zaupna gradiva, pravega zaključka
dela teh komisij pa skorajda ni bilo. Zadeve so se znale končati na ravni
čistih obrekm vanj. Če pa se je katera od komisij začela bližati temu,
da bi ugotovila kaj neprijetnega za trenutne ali bodoče koalieije, so
preiskovalee ustavili kar vrhovi njihovih strank."
Ni ob vsem tem povsem normalna tudi zaključna misel sestavka: "Vendar
je to, kaj 6o komisija (za Petkov primer!) storila, najbolj odvisno od
bližajočih se volitev. V primerjavi z njimi pa tudi Miro Petek in novinarska
svo6oda nista niti pomembna. "
Mnogo gradiva za razmišljanje o demokraciji. fe posebej o strankokratski.
Ta pa ni naš izum. Kot punčico svojega očesa jo varujejo v svetu, kamor
se tudi nam v režiji nekaterih naših političnih aklerjev nerazumljivo
mudi. Svet res postaja celota, hkrati pa holj kot kdaj prej razkosana
na majhen delček po moči prevladujočega sveta bogatašev in večinskega,
od odločanja odrinjenega dela revežev. Razdeljen tudi z različnimi pogledi
na demokracijo. Je zmotna predstava, da strankokratsko organizirana država
v takem svetu ne more ravnati drugače kot s stališča oblastne moči in
bogastva, ne zmore pa biti glasnik interesov velike večine državljanov?
Gustav Guzej, Portorož; Delo, 6. aprila 2002 ; pp
|