Popstars

Kanal A se je specializiral za ekshibicionizem. Glede tega ne pozna tako rekoč nobenih inhibicij več. Zajebite plaščarje v parku, spustite mestni avtobus in otresajoče se kemblje. Raje prižgite, podrgnite teve.
Jerry Springer in Ekstra. Greznici, ki se zdita kot uvertura v totalitaristični režim. Rode in združba bi morali sesljati od vznemirjenosti. Njihov sklep je prosojen: če smo ljudje takšne gnusobe, si ne zaslužimo drugega kot inkvizicijsko reevangelizacijo. Ukrepati je treba takoj. Zločin in kazen za vse tiste noge narazen. Tako kot se zgodi v Svinjarijah Marie Darrieussecq.
Namera postane še zlokobnejša, če pomislimo, da je ves ta treš itak videti zrežiran. Gre za zaroto reakcionarjev? Ali pač komplot progresistov, ki v imenu državne subvencije vse življenje kričijo: "Fašisti!" Grdote niti prvim niti drugim ne sme zmanjkati.
Zdaj se je iznašla nova razkazovalnica. Popstars. Principi so isti, le drugi udi bingljajo. Namesto pimpeka mehkonebni jeziček. Namesto ustnic tam spodaj se svetlikajo tiste zgornje. Usta, narihtana v seks. Ne vsa, seveda ne vsa, mnoga se odpirajo drugače. Toda določena tendenca obstaja. Saj ste videli tisto kakor šalo v napovedniku: džakuziji in druge mečkanine z vodilnimi glasbene industrije oziroma zadruge. Je lahko še bolj bedno? Povabiš mularijo na avdicijo s pomežikom: "Hej, kids, morda pa vas pofukamo. " Tista pristopna meja osemnajstih let ima svoje prednosti, ne. Consenting adults pa to. Pornografija prajmtajma. In kar je ključno: pedagoška funkcija zagotovljena, pač, takoj po risanki na TV SLO.
Ja, ja, selektorji pravijo, da iščejo popolni glas, glas, doneč iz nebes, tisti glas, na katerega nas kultura že od malega privaja in privija, da ga moramo imeti za lepega. Saj veste, mariah, whitney, ella, frank, marjana. Toda finta je v tem, da niti ni opaziti, da bi tule koga posebej intrigirala zvezda, ki bi bila rojena. Bolj jih mikajo tiste splavljene. Tisto, kar jih resnično inspirira, je fušanje. Po bizarnosti medčloveških razmerij in po bizarnosti fiziognomije je na vrsti še bizarnost vokala, bizarnost intonacije. Več tonov ko sfalijo kandidati, večji zadetek je predstava. Flopstars. Zadetek mišljeno povsem dobesedno. Pokažejo nam fanta, ki nastopi, ki pristopi intoksiciran, prekajen. Fanta, ki je tako haj, da je lov na lou uradno odprt. Kako visoko je brezno? Kako nizkotna je slava?
A kdo, če ne prijavljeni, so potemtakem pravi Popstars? Kdo drug kot komisarji. Poptsars, popcarji. Že Kurt Cobain je zgruntal: "Self-appointed judges judge." Od leve proti desni, od desne proti levi: Branko Čakarmiš, Natka Geržina, Matej Strah, heh, ex libris v musko, in Nika Deit.
Razsodniki, ki naj bi bili imuni na hrepenenje? Kje pa. Ravno to, da samega sebe vidiš za razsodnika, ravno to, da si samega sebe sposoben zamisliti v vlogi arbitra, v vlogi tistega, ki ve, je najbolj trapasta želja.
Ne le zamisliti, tudi uživati. V veliki moči. Ne glede na to, kako minorna procesija je v igri. Deliti žalost in srečo. Precejati solze in nasmehe. Morda so najpovednejši tisti trije stavki, ki jih je Čakarmiš sprožil proti Geržini: "Nimaš nobene perspektive. Nehaj se ukvarjati z glasbo. Ne razmišljaj o glasbi." Bil je hec. A prek tega ovinka je pravzaprav povedal tisto, kar si zares misli o večini aplikantov. Sploh o Natki.
Ali pa se preprosto naglejte Nike Deu. Kakšna revija, kakšen semenj, kakšen bolšjak ničevosti. Kako temeljito naštudiran preplet nog, tega ne zmore niti bogomolka. Kakšna kombinacija: Nika, boginja zmage, in povrh še Deu, ki spušča zrak, ssssss.
Bog Bog. boga boga.

Medialije; Marko Bauer; Delo, 6. aprila 2002