|
KOZMIČNI IN DRUŽBENI RED
Dharma je družbeni in kozmični red. Sonce se drži svojega reda, tako da
se redno menjavata dan in noč ter letni časi. Narava ima svoj red, ritme
in zakonitosti, zato se lahko življenje razvija. Brez reda v naravi bi
zavladal kaos in življenja bi bilo konec. Tako pa se vsi, narava, sonce,
voda, zemlja, zrak, rastline, živali ... držijo reda in tako služijo življenju.
To se nam zdi naravno. Rcdkokdaj pomislimo, da smo lahko hvaležni soncu,
ki tako očetovsko ljubeče služi in vedno znova vzide ter nas ogreje in
razsvetli s svojo svetlobo. In Zemlji, ki nam vsako leto znova obrodi
sadove in da hrano. In vodam, ki tečejo in nas pojijo s svojo dragoceno
tekočino. Vse to je njihovo nesebično služenje. Svet obstaja, ker se vsa
Narava drži svoje dharme.
Tudi družba ima svoj red, ki omogoča njen razvoj in razvoj vsakega posameznika
v njej. Družba daje posamezniku ugodnosti, ki jih ne bi imel, če bi živel
sam zase. Zares, nihče ne živi povsem sam zase, ločen od ljudi in od tistega,
kar mu dajejo, kaj šele ločen od narave. Kdo si še dandanes sam kuha milo,
tke tkanino za oblačila in si jih sešije, pridela vso hrano, sam naredi
hišo od začetka do konca, da ne omenjamo vseh drugih ugodnosti, ki jih
prinaša življenje v družbi? Družba daje posamezniku, zato je prav,
da ji vrača tako, da spoštuje njen red, sodeluje v njern, opravlja svoje
dolžnosti in se trudi za izboljšanje družbe.
Družba obstaja, ker obstaja neki red v njej. Če se poruši red v družbi
in zavlada kaos, je družbe konec. Zato je boljši slab red kakor nikakršen.
V njem se da še vedno živeti in se razvijati.
DHARMA IN SLUŽENJE
Dharma ni dolžnost kar tako zaradi golega reda, marveč je notranja dolžnost,
ki jo narekuje srce zaradi evolucije. To je vzorec, ki od znotraj oblikuje
življenje in mu pravimo načrt evolucije. Ta ni statičen, marveč se spreminja
s časom, vendar je vedno posvečen dobremu, ljubezni in resnici.
Dharma je božji red, ki ga čuti srce in mu sledi. Ko človek sledi
dharmi, tedaj služi življenju. Če ne sledi dharmi, tedaj služi samo svojim
željam in misli, da je vse drugo zato, da služi njemu. To je egoizem.
Egoizem služi samo samemu sebi. Legenda pravi, da demoni hranijo samo
sebe, bogovi pa hranijo drug drugega. Ker demoni skrbijo samo zase
in jim ni mar, če drugi trpi pomanjkanje, drsijo v propad. Ker bogovi
skrbijo drug za drugega, ker si priskočijo na pomoč, ko je kdo v stiski,
se dvigujejo v izpolnjeno in srečno življenje. Zato prvi tudi so demoni
in drugi bogovi. Egoizem je demonska lastnost, altruizem božanska. Zato
je temeljna dharma vsakega človeka služiti drugim, služenje podpira življenje
in evolucijo.
LJUBEZEN JE VODILO
Obstaja več dharm. Ena je tista, ki jo ima posameznik v skladu s svojo
vlogo v družbi. Ta je odvisna od starosti, spola, družbenega položaja
... Vsako obdobje življenja, otroštvo, mladost, zrela leta, seniorstvo,
pozna starost, ima svoje dolžnosti in obveznosti; določajo jih norme,
ki vodijo posameznika, da koristi sebi in družbi. Tudi vsak poklic ima
svojo dharmo. Sai Baba pravi, da ni nič narobe, če človek zasluži za
življenje in obogati, če le zasluži pošteno in uporablja bogastvo za dobro
drugih.
Na kratko bi lahko rekli, opravljaj svoje družinske in družbene obveznosti
pošteno in z dobro voljo. To je brez zlovoljnosti in negodovanja, marveč
naj bo opravljanje obveznosti dejanje ljubezni. To velja tudi za neprijetno
in težko delo, ki ga moramo opraviti. Pomembnejše kot kaj delamo je namreč,
kako delamo. Ljubezen naj bo vodilo.
Ljubezen je srčika etike, ki je prav tako splošna dharma človeštva in
je povezana z odnosi. Kajti dharma vsakega človeka je, da ustvari pravilne
odnose, kakršne bi želelo njegovo srce. Vedno, ko smo v zadregi in ne
vemo, kaj je v določcnem položaju pravilno ravnanje, lahko vprašamo svoje
srce, dušo v sebi. Pravzaprav nam nihče drug ne more zares povedati, kakšne
so naše dolžnosti, kot naše srce.
DHARMA - ŽIVETI IZ SEBE
Gita pravi, da je boljše slediti svoji dharmi kakor tuji, pa čeprav je
ta morda bolj cenjena in občudovana. Ko sledimo svoji dharmi (svojim dolžnostim
in vlogam), lahko varno in zanesljivo napredujemo. Če si prisvajamo tujo
dharmo (tuje dolžnosti in vloge), pa se ločimo od svoje podlage in se
podamo na nevaren teren, na področje, ki nam ni namenjeno, s katerim nismo
usklajeni. Zato so tudi različni poklici in izobraževanje zanje, da ne
zaidemo na teren, za katerega nismo pripravljeni. Če sledimo svoji dharmi,
potem smo prepričani o svojih sposobnostih, vemo, kaj zmoremo in česa
ne.
V kali jugi se izgubi stik z dušo in z lastno dharrno, zato se dharme
pomešajo. Takrat nihče več ne ve, kje je njegovo mesto in vsak bi želel
biti drugje. Nihče več noče opravljati svoje dolžnosti, želel bi samo
še ugodnosti. Ni več modrosti, da sreča prihaja iz ljubečega opravljanja
dolžnosti. Nihče več ne ve, kaj je prav in kaj ne, in vsakdo misli, da
lahko počne vse, kar mu pride na misel. Mladi ne spoŠtujejo več starih,
odrasli ne vzgajajo več mladih z ljubeznijo in modrostjo. Ženske izgubijo
stik s svojo žensko naravo in z ljubečo skrbnostjo, moški s svojo moško
naravo in z vrlinami. Vladarji, ki naj bi bili zgled družbi, poniknejo
in na njihovo mesto pridejo trgovci in vojaki, ki jim je vladanje izrabljanje
ali osvajanje. V kali jugi ni več vedenja o tem, kaj zares pomeni življenje
iz sebe.
Slediti svoji dharmi na duhovnem področju pomeni, da sledimo svoji stopnji
evolucije in se ne slepimo, da smo več ali rnanj. Oboje zavre razvoj.
Če posnemamo nekoga, ki je na višji razvojni stopnji, in "igramo"
njegovo vlogo, potem bomo samo sebe spravili v stisko. Navzven se lahko
uspešno prenarejamo, a svoje srce, ki pozna resnico, bomo spravili v stisko.
Prenarejanje vedno povzroči stisko, ker hočemo biti nekaj, kar nismo.
Če pa smo tam, kjer resnično smo, lahko stopamo naprej. To ne pomeni tiste
spontanosti, da si privoščimo, kar je za nas najugodnejše. To je spontanost,
ki ne upošteva drugih, marveč samo sebe. Takšna spontanost ni življenje
iz sebe, marveč iz svojega ega. Duhovna "spontanost" je odprtost
do svojega srca, da smo pripravljeni slišati, kar nam namiguje, tudi če
nam to ni najbolj po godu ali najlažje. To je dharma, ki je povezana s
spoznavanjem samega sebe in spreminjanjem sebe - dharma hoje po duhovni
poti.
TRI DHARME
Vsak človek ima tako tri osnovne dharme. Ena je povezana s samim seboj,
s svojim notranjim spreminjanjem in s hojo po duhovni poti. Druga je povezana
z odnosi. Pri tej gre za to, kako živeti tam, kjer sem, kako udejanjati
etiko srca v odnosih. Tretja je povezana z ustvarjalnim dajanjem, z nadarjenostjo
in s služenjem. Kaj je v meni, kar lahko dam družbi, s čim jo lahko obogatim?
Srce ve, kaj hočem biti, kako želim živeti, kaj želim početi ali kje želim
služiti, zato ker je v stiku z mojim notranjim življenjem, s tem, kar
zares sem. Zato se lahko vsakdo v sebi, v srcu poglobi v svoje življenje
in si mirno, neobremenjeno, odgovori na naslednja tri vprašanja:
- Kakšen naj bi bil, da bom lahko rekel, 'to sem jaz'? Katere pomanjkljivosti
pri sebi želim preseči in kaj v sebi želim podpreti ali razviti, da
bom čutil več notranje gotovosti?
- Kako naj živim tam, kjer sem, v družini, v službi, z ljudmi, s katerimi
prihajam v stik? Kakšen notranji odnos naj gojim do drugih v svojem
življenju in kako naj ga udejanjam?
- Kaj naj bi v življenju še počel? Ali so v mojem srcu še kakšne ustvarjalne
potrebe, ki jih želim uresničiti v življenju, se želim še s čim ukvarjati'?
Ali je v meni še kakšna služiteljska potreba, bi želel kje sodelovati
in podpreti tisto, kar je po razumevanju mojega srca dobro?
Vsaka duša se inkarnira zato, da bi pomagala Bogu podpirati življenje.
Vsakdo nekaj podpira. Vsako življenje ima pomen, a večinoma tega niti
ne vemo. Mislimo, da je pomen življenja, da naredimo nekaj velikega in
dosežemo slavo in bogastvo. Vendar je lahko pomen skrit povsem nekje drugje,
morda v nepomembnih majhnih stvareh in dejanjih, morda smo bili komu zgled
in opora, ne da bi to vedeli. Morda pa tudi v tem, da smo našli zase oporo
v srcu in v tihi navzočnosti v njem. Potem vem, da mi ni treba ničesar
držati, ker nekdo, ki je v meni in v tebi, drži vse. In moja dharma je
samo to, da mu sledim ...
Š. P. ; aura ; julij avgust 2002
|