Dve fakulteti iščeta modrega vladarja

Zadnja številka revije ISIS, ki jo izdaja zdravniška zbornica, je odprla razpravo o gradnji medicinske fakultete v Mariboru s člankom upokojenega profesorja medicinske fakultete dr. Marjana Kordaša. Znani profesor, legenda medicinske fakultete (zaradi provokativnih pedagoških pristopov so si ga medicinci zapomnili z zelo raznolikimi občutki, vsekakor pa ga nihče ni pozabil) se je za okvir svojega prispevka vprašal, kaj bi s položaja antičnega modreca o gradnji mariborske medicinske fakultete svetoval svojemu izobraženemu vladarju - torej bitju, ki bi v eni osebi združevalo absolutno izvršno moč in zdrav človeški razum. Ni težko uganiti zakaj bi profesor v takih primerih raje razlagal svoje mnenje absolutističnemu vladarju kot demokratični množici. V nasprotju z izobraženim vladarjem v demokraciji ni na voljo enotne izvršne moči, na katero bi se človek pri uresničenju tega ali onega projekta lahko zanesel. Zlasti pa v demokraciji ni nobene glave, ki bi odločala kolikor toliko enovito, z zdravim človeškim razumom. Demokracija je le kaos uzakonjenih procedur, po katerih se v borbi za svoje male, zasebne interese pehajo številni posamezniki. Tisto, kar se iz vsega izcimi, je kvečjemu statistični presek posamičnih interesov, energij in sposobnosti, nikakor pa ni nekaj, kar bi spominjalo na smiseln, zdravorazumski načrt. Kot bi ga izoblikoval moder vladar ali katerikoli moder človek.
Številne odločitve, ki se izcimijo iz demokratičnih procedur, so celo tako zelo neumne, da bi težko našli enega samega človeka, ki bi jih priznal za svoje. Pa se vseeno prebijejo skozi glasovalne procedure v odborih, kolegijih, senatih, parlamentih. To je pač hec demokracije.
Če bi torej profesor Kordaš imel za sogovornika prosvetljenega vladarja, bi mu lahko kot razmišljajočemu posamezniku povedal, da bi bila izgradnja nove, sodobne in učinkovite medicinske fakultete najmanj desetleten projekt, ki bi zahteval zaposlitev kakih 500 strokovnjakov skupaj z infrastrukturo, vredno precej slovenskih celoletnih proračunov za medicinske raziskovalce in pedagoge. In po taki razlagi bi bilo mogoče absolutističnega vladarja tudi vprašati, ali je pripravljen odpreti svojo zakladnico in prispevati dokaj dodatnih skrinj zlata. Komu pa naj človek tako vprašanje zastavi v sodobnem kaotičnem okolju demokratičnih procedur? Nikomur, in zato sta seveda razumljiva strah in nasprotovanje mariborski pobudi.
Morda je profesor pri oceni finančne in organizacijske velikosti projekta nove medicinske fakultete tudi nekoliko pretiraval, ne vem. Vsekakor pa je z izbiro namišljenega sogovornika zanimivo opozoril, da demokracija nikakor ne zagotavlja najbolj pametnih rešitev, če pamet definiramo kot logiko absolutnega vladarja, ki vse vidi in vse ve. Ampak po drugi strani pa je prednost demokracije ravno v tem, da ljudi izrazito spodbuja v živahno dejavnost, ne da bi jim nalagala, da z avtocenzuro v lastni glavi najprej nemočno in jalovo razglabljajo, ali se njihove želje in interesi skladajo z načrtom nekega genialnega, božanskega, absolutnega vladarja. V demokraciji je treba najprej migati, potem pa se izkaže, kaj se izide in kaj ne. Vsekakor se ne izide tistim, ki se vnaprej odrečejo miganju.
Zato se mi zdi čisto v redu, da Maribor izraža svoj interes po dobrobitih akademskega medicinskega okolja. Kot tudi ob nedavni stavki zdravnikov ni bilo nobenega razloga, da so mediji in vladni politiki od zdravnikov pričakovali avtocenzuro lastnih interesov zaradi proračunskih bilanc in apetitov ostalih sindikatov. Demokracija od posameznika na srečo več ne zahteva tiste perverzne dvojne vloge, v kateri ima poleg sebe na duši še vladanje celotne družbe. To ni brezbrižnost do družbe, pač pa samo zdravo prenašanje interesnih konfliktov iz človeške notranjosti tja, kjer jih lahko vsi skupaj opazimo, se o njih pogovarjamo in jih soočamo z dejstvi. Model socialističnega zavednega človeka (kar je samo transformacija katoliškega, s slabo vestjo obremenjenega človeka), ki stiska zobe za dobrobit družbe, se je izkazal kot neproduktiven, pa še skrajno obremenjujoč za kvaliteto posameznikovega življenja in za njegovo zdravje.
Kar se dovolj jasno vidi že s preprostim poskusom, v katerem položite dlan ene roke na dlan druge, dvignite sklenjene dlani v višino svojih prsi (kot bi molili) in začnite s čim večjo silo pritiskati dlan ob dlan. Da se boste začeli napenjati, da vas bo bolelo v prsih, ramenih, da se boste začeli tresti , postajati zaripli v obraz, se potiti od napora; Če boste zdržali pet minut, boste že čisto uničeni. Ampak za zunanjega, malo bolj oddaljenega opazovalca se ne bo z vami nič posebnega dogajalo, izgledali boste mirno, kot bi spokojno meditirali; vi pa kljub neznosnemu naporu ne boste ničesar naredili. In v resnici nič ne boste naredil.
Opisani poskus sicer v vsakdanjem življenju izvajamo, ko se začnemo nenadoma potiti in nam je vroče in nam razbija srce in se napenjamo in krotovičimo in nam v glavo butajo valovi jeze in krivd in nelagodja. Takrat se v našem telesu dogaja točno to, kar je opisano v poskusu; ene mišice se napenjajo proti drugim, ena misel se bori z drugo, ena želja z drugo, en strah z drugim strahom. Zato je mnogo bolj zdravo tistega namišljenega modrega vladarja, ki bi od znotraj želel skrbeti za dobrobit celotne družbe, pregnati iz svojega telesa. Da se ne bo od nesmiselne notranje borbe ukrivljala hrbtenica in iz čela šprical znoj. Besede, čeprav trde ali prepirljive, so boljše kot glavoboli ali neprespane noči. Zato je demokracija v principu zdrava, čeprav ne daje vedno najbolj pametnih rešitev.

Dr. Alojz Ihan ; Delo, 6. aprila 2002