Dve fakulteti iščeta modrega vladarja
Zadnja številka revije ISIS, ki jo izdaja zdravniška zbornica, je odprla
razpravo o gradnji medicinske fakultete v Mariboru s člankom upokojenega
profesorja medicinske fakultete dr. Marjana Kordaša. Znani profesor, legenda
medicinske fakultete (zaradi provokativnih pedagoških pristopov so si
ga medicinci zapomnili z zelo raznolikimi občutki, vsekakor pa ga nihče
ni pozabil) se je za okvir svojega prispevka vprašal, kaj bi s položaja
antičnega modreca o gradnji mariborske medicinske fakultete svetoval svojemu
izobraženemu vladarju - torej bitju, ki bi v eni osebi združevalo absolutno
izvršno moč in zdrav človeški razum. Ni težko uganiti zakaj bi profesor
v takih primerih raje razlagal svoje mnenje absolutističnemu vladarju
kot demokratični množici. V nasprotju z izobraženim vladarjem v demokraciji
ni na voljo enotne izvršne moči, na katero bi se človek pri uresničenju
tega ali onega projekta lahko zanesel. Zlasti pa v demokraciji ni nobene
glave, ki bi odločala kolikor toliko enovito, z zdravim človeškim razumom.
Demokracija je le kaos uzakonjenih procedur, po katerih se v borbi
za svoje male, zasebne interese pehajo številni posamezniki. Tisto, kar
se iz vsega izcimi, je kvečjemu statistični presek posamičnih interesov,
energij in sposobnosti, nikakor pa ni nekaj, kar bi spominjalo na smiseln,
zdravorazumski načrt. Kot bi ga izoblikoval moder vladar ali katerikoli
moder človek.
Številne odločitve, ki se izcimijo iz demokratičnih procedur, so celo
tako zelo neumne, da bi težko našli enega samega človeka, ki bi jih priznal
za svoje. Pa se vseeno prebijejo skozi glasovalne procedure v odborih,
kolegijih, senatih, parlamentih. To je pač hec demokracije.
Če bi torej profesor Kordaš imel za sogovornika prosvetljenega vladarja,
bi mu lahko kot razmišljajočemu posamezniku povedal, da bi bila izgradnja
nove, sodobne in učinkovite medicinske fakultete najmanj desetleten projekt,
ki bi zahteval zaposlitev kakih 500 strokovnjakov skupaj z infrastrukturo,
vredno precej slovenskih celoletnih proračunov za medicinske raziskovalce
in pedagoge. In po taki razlagi bi bilo mogoče absolutističnega vladarja
tudi vprašati, ali je pripravljen odpreti svojo zakladnico in prispevati
dokaj dodatnih skrinj zlata. Komu pa naj človek tako vprašanje zastavi
v sodobnem kaotičnem okolju demokratičnih procedur? Nikomur, in zato sta
seveda razumljiva strah in nasprotovanje mariborski pobudi.
Morda je profesor pri oceni finančne in organizacijske velikosti projekta
nove medicinske fakultete tudi nekoliko pretiraval, ne vem. Vsekakor pa
je z izbiro namišljenega sogovornika zanimivo opozoril, da demokracija
nikakor ne zagotavlja najbolj pametnih rešitev, če pamet definiramo kot
logiko absolutnega vladarja, ki vse vidi in vse ve. Ampak po drugi strani
pa je prednost demokracije ravno v tem, da ljudi izrazito spodbuja v živahno
dejavnost, ne da bi jim nalagala, da z avtocenzuro v lastni glavi najprej
nemočno in jalovo razglabljajo, ali se njihove želje in interesi skladajo
z načrtom nekega genialnega, božanskega, absolutnega vladarja. V demokraciji
je treba najprej migati, potem pa se izkaže, kaj se izide in kaj ne. Vsekakor
se ne izide tistim, ki se vnaprej odrečejo miganju.
Zato se mi zdi čisto v redu, da Maribor izraža svoj interes po dobrobitih
akademskega medicinskega okolja. Kot tudi ob nedavni stavki zdravnikov
ni bilo nobenega razloga, da so mediji in vladni politiki od zdravnikov
pričakovali avtocenzuro lastnih interesov zaradi proračunskih bilanc in
apetitov ostalih sindikatov. Demokracija od posameznika na srečo več ne
zahteva tiste perverzne dvojne vloge, v kateri ima poleg sebe na duši
še vladanje celotne družbe. To ni brezbrižnost do družbe, pač pa samo
zdravo prenašanje interesnih konfliktov iz človeške notranjosti tja, kjer
jih lahko vsi skupaj opazimo, se o njih pogovarjamo in jih soočamo z dejstvi.
Model socialističnega zavednega človeka (kar je samo transformacija katoliškega,
s slabo vestjo obremenjenega človeka), ki stiska zobe za dobrobit družbe,
se je izkazal kot neproduktiven, pa še skrajno obremenjujoč za kvaliteto
posameznikovega življenja in za njegovo zdravje.
Kar se dovolj jasno vidi že s preprostim poskusom, v katerem položite
dlan ene roke na dlan druge, dvignite sklenjene dlani v višino svojih
prsi (kot bi molili) in začnite s čim večjo silo pritiskati dlan ob dlan.
Da se boste začeli napenjati, da vas bo bolelo v prsih, ramenih, da se
boste začeli tresti , postajati zaripli v obraz, se potiti od napora;
Če boste zdržali pet minut, boste že čisto uničeni. Ampak za zunanjega,
malo bolj oddaljenega opazovalca se ne bo z vami nič posebnega dogajalo,
izgledali boste mirno, kot bi spokojno meditirali; vi pa kljub neznosnemu
naporu ne boste ničesar naredili. In v resnici nič ne boste naredil.
Opisani poskus sicer v vsakdanjem življenju izvajamo, ko se začnemo nenadoma
potiti in nam je vroče in nam razbija srce in se napenjamo in krotovičimo
in nam v glavo butajo valovi jeze in krivd in nelagodja. Takrat se v našem
telesu dogaja točno to, kar je opisano v poskusu; ene mišice se napenjajo
proti drugim, ena misel se bori z drugo, ena želja z drugo, en strah z
drugim strahom. Zato je mnogo bolj zdravo tistega namišljenega modrega
vladarja, ki bi od znotraj želel skrbeti za dobrobit celotne družbe, pregnati
iz svojega telesa. Da se ne bo od nesmiselne notranje borbe ukrivljala
hrbtenica in iz čela šprical znoj. Besede, čeprav trde ali prepirljive,
so boljše kot glavoboli ali neprespane noči. Zato je demokracija v principu
zdrava, čeprav ne daje vedno najbolj pametnih rešitev.
Dr. Alojz Ihan ; Delo, 6. aprila 2002
|