*************************************************************************************
Ta stvar je pomembna zato, ker je čustvena kuga vedno uspevala v tem, da s pomočjo takšnih govoric uniči poštene in pomembne namere. Boj proti čustveni kugi je družbeno neizogiben, saj povzroča več gorja (škode) na tem svetu kot »deset tisoč topov«. Berite kot primer poročilo Fredericha Langa[1], velikega filozofa narave, o opravljanjih, s katerimi je pionirja naravoslovnih znanosti 17. stoletja, de la Mettriea[2], oblatila čustvena kuga. V svojem velikem delu »Histoire Naturele de l´Ame« je de la Mettrie jasno razumel bistvene odnose med čutili (čutnim zaznavanjem) in fiziološkim porivom. Pravilno je tudi naslutil in opisal vez med problemoma telo-duh in biološkim spolnim procesom. To je bilo že preveč za filistre, kateri so številčno daleč preglasil pomembne in poštene znanstvenike. Razširili so govorice, da je de la Mettrie prišel do takšnih gledišč samo zato, ker je bil »okoreli pohotnež«. In tako je bodočim rodovom preneseno sporočilo, da je de la Mettrie umrl od slaščic, katere je na pohoten način jedel preveč požrtno. (452/I)
To je, seveda, medicinska neumnost. In še več, to je tipičen primer s kugo okuženega prenašanja govoric, katere, ko zapopadejo človeške organizme nesposobne za zadovoljstvo, postanejo (specifična) oblika reakcije kuge in se prenašajo na zanamce z blatenjem brez razloga. Tako zelo lahko prepoznamo katastrofalno vlogo, ki jo igrajo takšne reakcije kuge v življenju družbe. (452/II)
Želel bi spomniti na še en primer v katerem je projekcijski mehanizem čustvene kuge v obliki opravljanja še bolj razviden. Ko sem bil na Norveškem, sem slišal, da kroži govorica, da sem postal shizofreni bolnik in določen čas preživel v duševni bolnici (norišnici). Z precejšnjim naporom sem uspel priti na sled tej govorici. Ko sem leta 1939 prišel v ZDA, sem ugotovil, da je ta govorica zelo razširjena. Mnogo bolj kot v Evropi, kjer je bilo moje delo bolj poznano. V ZDA je bil izvor te govorice celo bolj nejasen kot v Evropi, določeni znaki so pa jasno nakazovali, da je prišla iz istega evropskega izvora. (452-453/III)
Pri vsem tem ni manjkalo tudi humorja. Kmalu za tem, ko
sem prekinil sodelovanje z Mednarodnim psihoanalitičnim združenjem, je oseba,
ki je sprožila to govorico, doživela živčni zlom. Zaradi tega je bila
prisiljena na nekaj tedensko bivanje v duševni bolnici. To dejstvo mi je
sporočil neposredno univerzitetni profesor, ki je bil dobro obveščen o nastali
situaciji. Očitno je živčni zlom to osebo (klevetnika) strahovito
prestrašil. Znašel se je v zahtevnem
položaju: z ene strani je opazil pravilnost mojega razvoja, z druge strani pa
ni mogel prekiniti sodelovanja z združenjem, ki je ostro nasprotovalo temu
razvoju. Kot je običajno v takih primerih, je izkoristil priložnost, da zavede
pozornost z sebe na mene prav takrat, ko sem bil v središču kritiških razprtij.
Mislil je, da sem že uničen in priložnost, da mi zada še en udarec, je bila
preveč privlačna. Njegova reakcija je bila (posebna) s kugo zaobjeta
projekcija. (453/I)
Nikoli nisem bil duševno bolan, niti se nisem moral
zdraviti v duševni bolnici. Do današnjega dne sem nosil enega najtežjih bremen,
ki so bila dana, da jih nosi človek. Pri tem ni bila nikoli motena moja
sposobnost za delo in ljubezen. Postati duševno bolan ni sramota. Kot vsak
psihiater, ki spoštuje samega sebe, tudi sam občutim globoko simpatijo do
duševnih bolnikov in dostikrat občudujem njihove boje. Duševni bolnik se mi zdi
precej bližje pravim funkcijam življenja, kot so to malomeščani in družbeno
nevarne osebe okužene s kugo. Ta govorica (kleveta) bi morala uničiti mene,
moje delo in je izzvala mnoge resne situacije, katere ni bilo lahko obvladati.
Z nekaterimi študenti, na primer, sem imel precej težav, da jih prepričam, da
nisem duševni bolnik. Večina mojih študentov je namreč slišala to govorico. V
določenih fazah vegetativne terapije se specifičen mehanizem čustvene kuge
neizogibno pojavlja. Takoj ko pacient ali učenec pride v stik s svojimi
plazmatičnimi tokovi, se pojavi močna orgazemska tesnoba. Dogaja se, da se na
vegetoterapevta gleda kot na umazano seksualno svinjo ali norega človeka. Želim
poudariti, da se ta reakcija pojavlja redno. Nekatera gledišča teorije spolne
ekonomije so tako revolucionarna, da je zelo lahko smatrati samo teorijo za
noro. Moram povedati, da so kot posledica te govorice, določene situacije
postale smrtno resne. Morale bi obstajati izrazite zakonske možnosti za
preprečevanje takšnih posledic, ki jih prinaša s kugo kužna reakcija. Samo
svojim kliničnim izkušnjam se moram zahvaliti, da sem bil v stanju srečno
prebroditi – z vsemi obstoječimi težavami mojega poklica vred – nevarnosti, ki
so izšle iz govorice o moji duševni bolezni. (453/II)
453/II
Afera ni minila, kot že rečeno, brez spremljajočih komičnih trenutkov. Ko je bilo nekaj let kasneje uvidelo, da moje znanstveno delo jasno kaže na to, da nisem shizofreni bolnik, se je razširila nova govorica iz istega izvora. Sedaj se je govorilo, da sem »srečno ozdravel«. (454/I)
Specifične reakcije kuge se pojavljajo posebno na področju politike. V obdobju zadnjih nekoliko (deset?op.pr.) let smo vedno znova doživljali, da so diktatorsko – imperialistične vlade z vsako novo zmago žrtvi pripisali prav tiste namere, ki so jih na začetku same imele in jih kasneje tudi izvedle. Na primer, govorilo se je, da je Poljska tajno načrtovala napad na nemško cesarstvo. S tem so opravičevali napad Nemčije na Poljsko. Napad na Sovjetsko Zvezo so opravičili na isti način. (454/II)
Prav tako ilustrativni za to specifično reakcijo kuge so t.i. »Moskovski procesi[3]« proti Leninovim[4] sodelavcem. V teh procesih proti opozicijskim funkcionarjem Ruske Komunistične Partije je bila izdana obtožnica zaradi veleizdaje. Obtožnica jih je bremenila direktnega sodelovanja z nemškimi fašisti, s katerimi naj bi zrušili vlado. Tisti, ki so nekaj vedeli o preteklosti obtoženih, je bilo povsem jasno, da so obtožbe izmišljene. Toda 1936 ni bilo nikogar, ki bi razložil namen tako očitno lažne obtožbe. Ruska vlada je bila dovolj močna, da z izmišljenimi dokazi (zastrtimi) umakne morebitno opozicijo. Šele leta 1939 je bila uganka rešena, vsaj za tiste, ki so bili že seznanjeni z posebnim mehanizmom kuge. Leta 1936 se je govorilo, da so obtoženi naredili prav tisti zločin proti državi, katerega je kasneje 1939 naredila sama sovjetska vlada. Podpisala je sporazum s Hitlerjem, ki je načrtoval vojno s Poljsko, in si razdelila Poljsko z nemškimi fašisti. Šele takrat se je dojelo, da se je z obtožbo proti izbrani skupini funkcionarjev država uspela oprati krivde zaradi sporazuma z Hitlerjem. In to tako dobro, da so konkretni postopki te akcije ostali javnosti neznani. Ta primer je bil še eno potrdilo dejstvu, da javnost deluje kot da nima spomina. Takšne politično obarvane reakcije kuge v bistvu prav računajo na iracionalnost (nepravilnost) v masovnem mišljenju. Sedaj ni več pomembno, da ta sporazum ni pomagal, saj je na koncu nemška diktatura začela vojno z rusko. Tudi kasnejši popravki niso mogli spremeniti dejstva, da je sporazum podpisan. (454/III)
Naredimo še en primer s področja čustvene kuge. Lev Trocki[5] se je moral braniti obtožbe, da je koval zaroto proti svojim političnim nasprotnikom. To je bilo nerazumno, saj bi umor Stalina samo škodil trockistom. Stvar je postala jasna, ko je bil Trocki 1941 tudi umorjen; ta dejstva nimajo nikakršne zveze z političnim glediščem za/ proti trockistom. (455/I)
Če se vrnemo nekaj desetletij nazaj v zgodovino politike, naletimo na znan primer Dreyfus[6]. Visoko vojno osebje francoskega generalštaba je predalo določene načrte Nemcem. Da bi se krili, so obtožili neškodljivega in cenjenega stotnika Dreyfusa za isti zločin, ki so ga sami storili. Uspeli so, da je bila njihova žrtev tudi obsojena in čakalo ga je pet let zapora na oddaljenem otoku. Brez Zolajevega[7] hrabrega posredovanja bi ta specifična reakcija kuge ostala nepremagana. Dreyfus je bil kasneje slavljen, kar nikakor ne more zbrisati grozot, ki so mu bile storjene. Če s politiko države ne bi upravljali v tako veliki meri zakoni čustvene kuge, bi bilo samo po sebi razumljivo načelo, da se take strahote nikoli ne bi smele zgoditi. Toda, ker čustvena kuga upravlja z ustvarjanjem javnega mišljenja, ona vedno uspeva prikriti svoje zločine kot obžalovanja vredne napake pravice (pravnega sistema) samo da bi lahko nekaznovano nadaljevala svoja zlódela. (455/II)
Kadar gre za človeka iz vladajočega kroga ima njegov osebni karakter izreden pomen za življenje družbe v celoti. Če bi, na primer bila, prijateljica katerega koli kralja Francozinja, ste lahko prepričani, da bi bila v II. svetovni vojni njegova domovina na strani Francije proti »nemškemu zakletemu sovražniku«. Če pa taisti kralj izgubi prestol pred ali na začetku II. svetovne vojne in če bi imel njegov naslednjih osebne odnose s kakšno nemško žensko, bi se ista država v vojni borila na strani Nemčije. Torej na strani svojega prejšnjega »zakletega sovražnika« in proti Franciji, svoji prejšnji zaveznici. (455/III)
Kdorkoli natančno raziskuje mehanizem čustvene kuge v življenju držav, bo vse bolj prehajal v stanje akutne zmedenosti. Ali je mogoče, bi se lahko vprašali, da klerikalizem[8] nekega političnega diktatorja ali ljubezenska afera nekega kralja lahko odločajo o dobrem in zlu neke generacije? Ali iracionalnost v življenju družbe sega tako daleč? Ali je mogoče, da se milijoni odraslih delovnih ljudi tega ne zaveda, še več, nočejo se tega zavedati? (455/IV)
Ta vprašanja se zdijo nenavadna samo zaradi tega, ker so učinki čustvene kuge preveč neverjetni, da bi jih občutili kot nekaj resničnega. Človeški um očitno noče priznati, da lahko takšne absurdnosti prevladajo v tolikšni meri. In prav ta silovita nelogičnost družbenih okoliščin predstavlja njihovo najmočnejšo zaščito. Prosim bralca, da to protislovje med mogočnostjo in neverjetnostjo čustvene kuge vzame kar se da resno. Čvrsto verjamem, da nobeno družbeno zlo ne glede na obseg, ne more biti odstranjeno, dokler bo javnost zanikala spoznanje, da ta nesmiselnost zares obstaja. Da je tako mogočna, da se ne vidi. V primerjavi z velikostjo družbenega nesmisla, katerega stalno hrani globoko ukoreninjena čustvena kuga, se zdijo osnovne funkcije družbe: ljubezen, delo in znanje, neizmerno majhne. Še več, v enako mogočni meri se pokažejo kot smešne. V to se zelo lahko prepričamo. (456/I)
Na podlagi dolge in obsežne zdravniške prakse vemo, ne glede na njegovo nerešenost, da problem spolnosti mladih igra neprimerno večjo vlogo v oblikovanju naših družbenih in moralnih ideologij, kot neki tarifni zakon ali kaj podobnega. Zamislimo si, da parlamentarec (poslanec), ki je poleg tega še zdravnik, zahteva od vlade da se problem pubertete prenese na dnevni red dela parlamenta. In da se o njem razpravlja kot se razpravlja o tarifnem zakonu. Zamislimo si dalje, da taista oseba uporabi metodo obstrukcije[9] v parlamentu, ker je bila njegova zahteva zavrnjena. Verjamem, da ta primer na enostaven način prikazuje osnovno protislovje med vsakodnevnim življenjem in njegovo administrativno obliko, ki mu vlada. Če na zadevo pogledamo mirno in objektivno, ne bomo našli ničesar posebnega v zakonski razpravi o problemih pubertete. Vsakdo, vključujoč vsakega člana parlamenta posebej, je šel čez pekel mladostniške nervoze izzvane s spolno frustracijo. Nobena druga bitka se po velikosti in važnosti ne more primerjati s tem. To je problem vsedružbenega interesa. Razumna rešitev težav pubertete bi odpravila kupico družbenih problemov: mladostniška delikvenca, skrb za mentalno obolele, ločitve, beda vzgoje otrok, … Na tisoče proračunskih programov in tarifnih sistemov se nikdar ne morejo niti približati temu problemu. (456/II)
Zaradi tega je zahteva našega parlamentarca (poslanca) nedvoumno pogumna, napredna in koristna. V istem trenutku pa to zahtevo sami zavračamo. Nekaj v nas se upira možnosti javne, parlamentarne razprave o tem problemu. To »nekaj« je v bistvu namera in učinek družbene čustvene kuge, ki stalno teži k zavarovanju sebe in svoje institucije. S tem je potegnila ostro mejo med družbenim in privatnim življenjem. Hkrati je tudi upočasnjen pristop javni platformi. Službeno življenje je aseksualno na površini in pornografsko pod površjem. Če ta ovira ne bi obstajala, bi se službeno življenje takoj prekrilo s privatnim in izražalo vsakodnevno življenje v velikih družbenih oblikah. Ta zveza med vsakodnevnim življenjem in družbenimi institucijami bi bila enostavna. Takrat bi avtomatsko izginilo tisto področje v družbi, ki ne samo da prinaša nič k ohranjanju življenja družbe, ampak ga občasno vodi do roba propada. To področje bi lahko imenovali »visoka politika«. (457/I)
Nastanek jaza med resničnim življenjem skupnosti in njene službene zunanjosti, je eden od goreče branjenih ciljev čustvene kuge. Ne obstaja drugi način da se razjasni dejstvo, da čustvena kuga vedno poseže po orožju kadar se dotaknemo tega jaza na objektiven in razumen način. Predstavniki visoke politike, ne glede na to, ali so osebno prizadeti ali ne, zmeraj poskusijo ovirati širjenje spolno-ekonomskega spoznanja odnosov med človeškim biološkim organizmom in državo. V najblažji obliki so njihovi napadi nekaj kot »Te 'spolne filozofije' so nemoralni čiri na družbenem telesu, ki se občasno odpirajo. Resnica je, da ima človeška žival spolnost, ampak to je samo obžalovanja vredno. Končno spolnost ni vse v življenju. Obstajajo drugi, daleč pomembnejši problemi, npr. ekonomija in politika. Spolna ekonomija pretirava. Brez nje bi nam bilo lažje.« (457/II)
To je običajen argument, nekatere njegove variante se redno srečuje pri zdravljenju biopatij in celo pri preučevanju študentov. Prepričani smo, da ta argument izhaja iz orgazemske tesnobe. Njegov cilj je, da prepreči vznemirjanje rezignirane (nezainteresirane) pozicije neke osebe. Soočen z istim argumentom na okrogli mizi o duševni higieni, človek ne more razorožiti zagovornike kulturnih in drugih »vrednot«, nakazujoč na njihov osebni ščit in strah pred ugodjem. Spolni ekonomist, ki uporabi takšen pristop bi imel vse prisotne proti sebi. Nasprotnik spolne ekonomije deli s prisotnimi to karakterno noto in iracionalni argument, ki izhaja iz nje. Marsikateri zdravnik in predavatelj se je spotaknil na tem. Obstaja neomajen čisto logičen protidokaz, ki je na temelju naših izkušenj, uspešen. (457/III)
Strinjamo se z nasprotnikom – spolnost ni vse v življenju. Dodajmo še, da pri zdravih ljudeh spolnost ni predmet pogovora ali središče njihovega razmišljanja. Toda kako naj razložimo, da spolnost, ki ni vse v življenju, zavzema najvažnejše mesto v človeškem življenju in mišljenju. Navedimo še en primer, da to pokažemo. (458/I)
Kroženje pare v tovarniških ceveh je nesporen predpogoj za delo tovarne. Toda, delavci v tovarni komaj kdaj sploh pomislijo na kroženje pare. Njihova pozornost je v celoti zavzeta z delom, ki ga opravljajo. Energija, ki ustvarja paro, »ni vse v tovarni«. Obstajajo druge važne stvari npr. izdelava strojev ipd. zamislimo si, da se nenadoma pokvari eden ali več parnih ventilov. Dotok energije, ustvarjene s paro, bi bil takoj prekinjen. Gibanje batov bi se ustavilo; kolesa se ne bi več obračala; delo ne bi več prišlo v obzir. Vsi delavci bi morali nujno usmeriti pozornost na prekinjen tok pare v ceveh. Razmišljanje vseh bi bilo osredotočeno na eno vprašanje: kako na najhitrejši način ponovno vzpostaviti kroženje pare. Zamislimo si naprej, da nekaj delavcev v navedenem primeru začne razmišljati takole: »Ta prekleta teorija o toploti poveličuje vlogo pare. Res je, da je para potrebna, toda deleč od tega, da bi bila vse v tovarni. Mar ne vidite, da so tudi druge stvari, za katere je treba skrbeti? Kaj pa ekonomija?« V opisanem primeru bi se tem »glavam« samo nasmejali. Hitro bi se poskušalo odpraviti motnjo v kroženju pare in to prej, kot bi se usmerila pozornost na »druge stvari«. Ne bi bilo smiselno razpravljati o interesih ekonomije, dokler so ventili pokvarjeni. (458/II)
Ta primer prikazuje naravo spolnega problema v naši družbi. Tok biološke energije (spolne energije) je moten pri večini ljudi. Biosocialni mehanizem družbe zato funkcionira slabo ali pa sploh ne. Mlahavi politiki, neodgovornost mase, biopatije, umori, … - skratka, čustvena kuga. Če bi vsi ljudje zadovoljevali svoje biološke spolne potrebe na naraven način, bi bilo malo govora o spolnem problemu. Ker ta problem ne bi obstajal. Takrat bi s pravico lahko trdili, da obstajajo tudi druge stvari (popravek op.pr.). (458/III)
Spolna ekonomija je zainteresirana da vidi, kako te t.i.
druge stvari prihajajo k sebi. S tem pa porablja veliko časa in napora v
poskusih, da odpravi ta osnovni problem. Dejstvo je, da se danes vse vrti okoli
spolnosti. To je najzanesljivejši znak, da obstaja močna motnja ne samo v toku
spolne energije človeške živali, temveč kot posledica tudi v njegovem
biosocialnem funkcioniranju. Spolna ekonomija želi, da odpre ventile, ki
preprečujejo tok biološke energije v človeški živali, da bi lahko funkcionirale
druge važne stvari kot so: bistro razmišljanje, naravna skromnost in
zadovoljstvo v delu. Pornografska spolnost ne bi več zavzemala celotnega
človeškega razmišljanja, kot je to danes primer. (458/IV)
Ta motnja toka energije ima močan učinek na osnovi biosocialnega funkcioniranja, na ta način upravlja z časovnimi omejitvami in višjimi funkcijami človeške živali. Verjamem, da osnovni biološki karakter te motnje ne razumejo v njenem polnem obsegu in globini niti nekateri spolni ekonomi. Da bi lahko razumeli to globino in odnos seksualne ekonomije z drugimi znanostmi, navedimo še en primer:
Primerjajmo naravoslovne znanosti, ki zanemarjajo to
osnovno biološko motnjo z skupino inženirjev na železnici. Zamislimo si, da ti
inženirji pišejo na tisoče kompleksnih knjig opisujoč konstrukcijo vlakov,
njihovo velikost, izgradnjo vrat in oken, sedežev in prostora za spanje,
posebno kemično sestavo železa in lesa, moč zavor, hitrost s katero morajo ti
vlaki potovati, časovni razpored vlakov, postaje, vsako posebnost vsake proge.
V vsaki knjigi ti inženirji redno spuščajo eno podrobnost – ne omenjajo dinamiko
pare. Naravoslovci niso seznanjeno s proučevanjem funkcionalnih življenjskih
procesov. Glede tega se lahko primerjajo s temi inženirji. Seksualni ekonomist
ne more vršiti svojega dela, če v popolnosti ne dojame, da je on inženir
življenjskega mehanizma. Ni naša napaka, če se kot inženirji živega mehanizma
najprej ukvarjamo z bioseksualno energijo. Nimamo niti najmanjšega razloga, da
se čutimo ponižane zaradi tega. Prav nasprotno: imamo vse razloge, da smo
ponosni na našo težko nalogo. (459/I, II)
Nekdo se bo začudeno vprašal, kako je mogoče, da se spregleda bolezen, ki je uničevala človeštvo toliko časa. Tisti, ki je prišel do same srčike čustvene kuge ve, da je skrivanje del njene narave. Ona dolguje svoj uspeh nezmožnosti, da se do nje pride, da se skozi njo vidi, da se ona razume. Vse to je del njenega cilja. Že prej sem poudaril, da je bolezen preveč očitna, da bi pritegnila pozornost. (Adolf Hitler: Večja je laž, večja je pripravljenost, da se ji verjame). Pred analizo karakterja, ni bilo znanstvene metode za odkrivanje in razkrivanje čustvene kuge. Zdi se, da ima politika in odsev političnega mišljenja posebno vrsto razloga za to. Bili smo kilometre oddaljeni od tega, da bi pomislili na iracionalni karakter čustvene kuge. A sama čustvena kuga je imela nadzor nad najvažnejšimi družbenimi institucijami in je bila zaradi tega v zmožnosti, da prepreči prepoznavanje njene narave (op.pr. DOLOČI ČAS). (459/III)
S čustveno kuho se moramo ukvarjati vsakič, ko zdravimo biopatije in vsakič ko moramo učitelja ali zdravnika rekonstruirati (prenoviti). Tako celo pri izpolnjevanju tega izobraževalnega programa, čustvena kuga ovira naše napore v obliki reakcije odpora karakterja. Na ta način se učimo klinično in na teh izkušnjah temelji naša trditev, da ni pustila niti eno človeško bitje nepoškodovano. (460/I)
Prav tako se učimo o njeni naravi skozi tipične reakcije znanstvenih odkritij orgonomije. Celo tisti, prizadeti s čustveno kugo, ki niso neposredno prizadeti z posledicami našega znanstvenega dela in celo če so zelo daleč in neseznanjeni s tematiko, so nekako naslutili grožnjo razkrivanja čustvene kuge. Razkrinkanje se odvija v tihih uradih karakter-analitikov in orgonskih terapevtov. Navkljub dejstvu, da oni niso neposredno prizadeti, so reagirali s kleveto in posebno reakcijo kuge mnogo prej, preden je posamičen orgonom pomislil, da je pred odločitvijo, da se vključi v najtežji boj, ki so se ga zdravniki in predavatelji (učitelji) kdajkoli lotili. To bomo podrobno obdelal v temi o izobraževanju zdravnikov in predavateljev. Za zdaj je predvsem važno, da se da temeljit opis splošnih značilnosti čustvene kuge, da jih lahko vsakdo prepozna v sebi in drugih. (460/II)
Čustvena kuga je uspela z dobro prikritimi in racionaliziranimi akcijami prehiteti mogoča odkritja. Delovala je kot olikano oblečen morilec, kateremu se snema tančica (maska). Čustvena kuga je bila uspešna več kot eno desetletje; skoraj uspela da si omogoči obstanek za stoletja, ki prihajajo. Ona bi tudi zmagala, če ne bi postala tako uničujoča in hrupno očitna kot diktatura ali masovna okužba. Začela je vojno neslutenega obsega in prispevala trajnim vsakodnevnim umorom. Poskušala se je skriti izza »pomembnih državnih interesov« in »novih ureditev«, izza »tisočletnih carstev« in »rasnih zahtev«. Leta in leta ji je verjel psihiatrično bolan svet. Toda njena izdajalska dela so bila preveč glasna. Poškodovala je naravna občutenja za življenje vseh moških in žensk in pri tem ni izpustila niti eno družino ali poklic nedotaknjen. Tiste pojave, katere so se karakter-analitiki in orgonski terapevti naučili da proučujejo, se z njimi borijo tako dobro skozi dolgo časovno obdobje v tišini svojih delovnih sob, so nenadoma postali eno s pojavi svetovnih katastrof. Osnovne značilnosti so bile iste ne glede na obseg. S tem je sama čustvena kuga prišla na pomoč naravni znanosti in delu peščice psihiatrov in vzgojiteljev. Svet je začel spraševati o svoji naravi in zahteval odgovor (op.pr.!). Odgovor se bo dal skladno z našim znanjem in vestjo. Vsaka zavestna oseba bo odkrila čustveno kugo v sebi in na ta način bolje razumela, kaj vedno znova rine svet v tragedijo. »Novi red« se zmeraj začne v lastni hiši. (460/III)
Razkritje teh skrivnih delovanj in mehanizmov izkrivljenega življenja ima dva cilja. Prvo je izpolnitev obveznosti do družbe. Če se v primeru požara zaustavi dotok vode in nekdo ve, kaj je vzrok, je dolžan, da to pove. Drugo je prihodnost spolne ekonomije in orgonske biofizike, ki morata ostati zaščitena pred čustveno kugo. V Avstriji 1930, v Nemčiji 1932 in 1933, na Danskem 1933, v Luzernu 1934, na Danskem in Švedskem 1934 in 1935, na Norveškem 1937 in 1938 je bilo moje pošteno delo na človeški strukturi izpostavljeno napadom. Če se ozrem nazaj, sem skoraj hvaležen za te neupravičene napade. S tem so prekinili obdobje (op.pr. – dodano!!) moje dobronamerne neškodljivosti in odprli moje oči za splošno nevarno, patološko sestavo ogovarjanja (kleveta) in pregona. Ko gre lopov predaleč in postane nepreviden, se zelo poveča rizik, da bo ujet in onemogočen. Do pred približno deset let so se tisti, ki so bili okuženi in širili čustveno kugo, počutili varne. Bili so preveč sigurni v svojo zmago. Mnogo let je tudi izgledalo, da je zmaga na njihovi strani. Velika vztrajnost, predanost eksperimentalnemu in naravnemu znanstvenemu delu ter neodvisnost od javnega mišljenja – neodvisnost, za katero smo lahko hvaležni – so onemogočili njihovo zmago. Čustvena kuga se nikoli ne preda, niti ne počiva dokler ne očrni velika dela, dokler ne zastrupi plodove ljudske marljivosti, raziskovanja in doseganja resnice. Ne mislim, da je uspela to pot niti da bo uspela. To je prvič, da je čustvena kuga soočena ne samo z poštenimi nameni, ampak tudi z neizogibnim znanjem o življenjskih procesih, ki vedno nadoknadijo v jasnosti tisto kar ji manjka v moči. Moč in stalna uporaba naravne znanosti mi je omogočila, da si opomorem od težkih in nevarnih udarcev, ki mi jih je zadala čustvena kuga. Ker je bilo to možno, se mi zdi, da je najtežji del izveden (opravljen). (461/I)
Kar se tiče mene in mojega dela, bi želel bralce zaprositi, da razmislijo o tem enostavnem dejstvu: Nevrotični psihoanalitiki so izjavili, da sem duševno bolan; ortodoksni (pravolinijski op.pr.) komunisti so objavili, da sem trockist; v seksualnem smislu lakomni ljudje so me obtožili, da sem lastnik javne hiše; Gestapo me je preganjal pod izgovorom, da sem boljševik (FBI je naredil isto pod izgovorom, da sem nemški vohun); koristoljubne matere so me želele predati zanamcem kot zapeljevalca otrok; šarlatani na področju psihiatrije so me razglasili za šarlatana; t.i. rešitelji človeštva so me imenovali za novega Jezusa ali Lenina. Ne glede na to, koliko so laskavi ali ne laskavi bili ti nazivi, mora biti jasno: ni verjetno da bi, glede na to da sem ena oseba, lahko bil lastnik javne hiše, vohun, trockist, shizofreni bolnik in rešitelj obenem. Vsaka od teh aktivnosti bi zapolnila celo življenje. Ampak jaz ne morem biti vse to iz enostavnega razloga: moji interesi in moje namere so drugje. Namreč v delu na iracionalni človeški strukturi in skrajno napornem delu na razumevanju nedavno odkrite kozmične življenjske energije; skratka na področju spolne ekonomije in orgonske biofizike. Mogoče bo to logično razmišljanje pripomoglo k temu, da se razjasni nesporazum v zvezi z mano. (461/II; 462/I)
Veliki pisci in pesniki so že od nekdaj opisovali čustveno kugo in se borili proti njej. Tisti, ki so brali in v resnici razumeli dela teh velikih žena in mož, vejo, katero področje označujemo kot čustveno kugo. Na žalost so si ti veliki dosežki ostali brez družbenega učinka, ki je bistven. Niso bili organizirani in niso ustvarili temeljev za osnovne družbene institucije. Če bi jim to uspelo, je težko verjeti, da bi čustvena kuga lahko dosegla stanje katastrof kot l. 1934-1945. Res je, da so zgrajeni veliki muzeji v čast velikih mojstrov književnosti. Toda, vse prevečkrat vidimo, da čustvena kuga ve, kako zgraditi velike muzeje, v katerih se ta velika odkritja lahko zaklenejo in naredijo neškodljive skozi lažno občudovanje. Vsak od teh dosežkov bi bil zadosten, da se zgradi razumen svet, če bi bil vzet resno kot praktična možnost. Nisem prva oseba, ki poskuša razumeti čustveno kugo in se proti njej boriti. Jaz samo verjamem, da sem prvi naravni (naravoslovni) znanstvenik, ki je z odkritjem orgona, postavil čvrst temelj, na osnovi katerega se lahko čustvena kuga razume in premaga. (462/I)
Danes, pet, osem, deset, štirinajst let po različnih in nedojemljivih katastrofah, je moje stališče naslednje: tako kot bakteriolog vlaga vse svoje moči v zatiranje nalezljivih bolezni, tako medicinski orgonomik vlaga vse svoje moči k zatiranju in odkrivanju čustvene kuge kot bolezni, ki se širi med ljudmi po svetu. Svet se bo postopno navadil na to obliko zdraviteljske aktivnosti. Naučil se bo, da razume čustveno kugo v sebi in drugih ter da je v tem primeru bolje iti v kakšen znanstveni center kot na policijo, javnemu tožilcu ali vodji stranke. Obstajajo policaji, javni tožilci in celo rešitelji človeštva (op.pr.!), ki so zainteresirani za obvladovanje čustvene kuge v sebi in drugih. To pa zato, ker se policija in javni tožilec morajo ukvarjati z biopatskimi zločini, rešitelji človeštva z nemočjo in masovnimi biopatijami v človeku. Od sedaj želimo potegniti ostro mejo med tistimi, ki komunicirajo s pomočjo policije in političnih pregonov in tistimi, ki to poskušajo z znanstvenim razpravljanjem. Tako bomo lahko razlikovali med tistimi, ki so čustveno kužni in tistimi, ki to niso. V tem trenutku bi želel poudariti, da ne začenjamo razprave o politiki, niti o policiji. Nasprotni, pozdravimo vsako obliko znanstvene razprave, še več, pričakujemo je. (462/II)
Verjamem, da je prišel čas, ko nemoč v boju proti čustveni kugi pričenja izginjati. Do sedaj so se njeni napadi zdeli kot nekaj, kar bi bilo možno primerjati z deblom, ki pada na zemljo ali kamenjem, ki pada s strehe. Takšne stvari se enostavno dogajajo in človek je lahko imel srečo in ostal živ ali nesrečo in padel mrtev. Od sedaj vemo, da deblo ne pada slučajno in kamen ne pada po svoji volji s strehe. Ko se to enkrat dojame, ostalo sledi samo po sebi. (463/I)
Zato, ko neki zdravnik poda ovadbo proti kateremukoli seksualnemu ekonomu zaradi takšne ali drugačne »nezakonite aktivnosti«, ko neki politik prijavi policiji seksualnega ekonoma zaradi »utaje davka«, »zapeljevanja otrok«, »vohunstva« ali »trockistične opozicije«, ko slišimo govorice, da duševno bolan orgonom zavaja svoje paciente, vodi ilegalno javno hišo, tedaj vemo, da imamo opravka s policijo ali politično taktiko in ne znanstvenim dokazovanjem. Izobraževalne zahteve Orgonskega instituta in zahteve vsakodnevnega dela so javno jamstvo, da mi delamo vse, kar je v naših močeh, da bi zatrli čustveno kugo. (463/II)
Ne skrivamo, nikdar tudi nismo, da ne moremo verjeti v dobro človeškega obstoja, dokler se biologija, psihiatrija in vsa izobraževalna znanost ne spoprime z vseprisotno čustveno kugo. Boj z njo bo nemilosten kot je boj z podganami, kužnimi s črno kugo. Prav tako ne skrivamo dejstva, da so nas obsežne, pazljive in izčrpne klinične raziskave pripeljale do naslednjega zaključka: samo ponovna vzpostavitev naravnega ljubezenskega življenja otrok, mladih in odraslih lahko osvobodi svet karakternih nevroz in z njimi tudi čustvene kuge v njenih različnih pojavnih oblikah. (463/III)
*************************************************************************************