DENAR RES SVETA VLADAR?

Z denarjem imamo opraviti vsak dan in vendar imamo do njega ljudjc tako silno različna, cclo diametralno nasprotna stališča. Medtem ko so nekatcri prepričani, da je denar umazan in da duhovnost in materialna blaginja ne sodita skupaj, imamo tudi veliko Ijudi, ki menijo, da je denar vse, in so zanj pripravljeni ne samo goljufati in krasti, temveč celo ubijati. Kaj je pravzaprav ta skrivnostni denar malik ali demon?
Kakšnim kozmičnim, to je energijskim, zakonitostim se pokorava?
Raziščimo to skupaj.

DENAR JE (LE) VRSTA ENERGIJE
Denar je v prvi vrsti seveda oblika energije. Je sredstvo menjavc, ki so ga izbrali ljudje, neke vrste družbeni dogovor. To poteka nekako takole: pek vloži svojo energijo in speče kruh in tega, potem ko ga plačamo, pojemo. Kruh nam da življenjsko energijo, ki jo potrebujemo, da normalno živimo in delujemo. Očitno je denar zelo pomembna energija v fizičnem svetu. Če ga nimamo, smo skoraj onemogočeni - ne moremo si kupiti hrane, oblačil, stanovanja, avtomobila in drugih priboljškov. Ti pa so za blaginjo fizičnega telesa in njegovo udobje nujno potrebni. In če je fizično telo svetišče, v katerem prebiva božanstvo - duša, je tudi denar, ki nam omogoča vzdrževanje telesa v bistvu svet. Očitno se past skriva drugje: ni problematičen obstoj denarja kot takega, temveč način, kako kroži med ljudrni. Podcenjevanje, omalovaževanje denarja ali celo odpor, strah pred njim so očitno znamcnja temcljnega nerazumevanja, kaj sploh denar je. Zgrešeni odnos ljudi do dcnarja je v marsičem podoben odnosu do spolnosti, "zasluge" za to pa ima žal Krščanska cerkev, ki je stoletja pridigala in moralizirala, češ da je vse materialno grešno in nevredno in da se mora človek ukvarjati le z duhovnim. Toda kako, za božjo voljo, naj to storimo, ko pa smo bitja iz mesa in kosti in prebivamo na tem tizičnem modrozelenem planetu?!
Mojstri nenehno opozarjajo; materialno in duhovno sta le dve plati iste medalje iN resnična ncaloga človeštva je, da ju spoji, združi da bosta Eno. Tudi krščansko prepričanje, da mora biti človek skromen in se stvarem odpovedovati, je zmotno. V resnici gre pravzaprav za čisto manipulacijo, saj se sama Cerkev še malo ne drži tega načela, nasprotno, kar poglejmo, kako razkošni so njeni božji hrami po svetu! In vsi so zgrajeni z žulji (energijo!) preprostega in že tako obubožanega ljudstva, ki je naivno verjelo, da se bo z materialnim prispevkom Cerkvi odkupilo Bogu za grehe. Zamisli o odpovedovanju in uboščini pa ni širila samo krščanska vera; tudi marsikatera vz.hodnjaška skrajna duhovna smer je bila podobnega mnenja, ko je zagovarjala popolno revščino in asketizem.V filmu Mali Buda je bilo lepo pokazano, kako je Buda, potem ko je izkusil razkošje, bogastvo ter popolno revščino in asketizem, ugotovil, da je pravilna srednja pot.

DENAR JE FIZIČNA MANIFESTACIJA VEČNEGA KOZMIČNEGA TOKA
Vse v vesolju se obnavlja, še več; dokazano je, da se vesolje energijsko bogati, širi, kar na neki način pomeni, da je energije čedalje več. V resnici smo ljudje bitja, potopljena v neskončen ocean energije. Kakšna škoda, da se tega ne zaveda več ljudi! Koliko manj trpljenja bi bilo na svetu, če bi se Ijudjc tega jasneje zavedali! Samo poglejmo konkreten primer: vsak dan, ko se zbudimo, smo sposobni novih podvigov, torej vnovičnega služenja denarja. Kozmos nam z vsakim vdihom daje življenjsko silo, ki jo lahko uporabimo za dejavnost, s katero zaslužimo za preživetje. Vse energije se obnavljajo; drevesa dobivajo prirastek in tako se gozdovi obnavljajo, voda se ves čas seli iz atmosfere na zemlji in obrnjeno in tako kroži. In še bi lahko naštevali. Skratka, vse energije v vesolju se obnavljajo, krožijo. Kljub vsemu pa na svetu navidez primanjkuje denarja (osredotočimo se na razviti svet in za zdaj pustimo ob strani dežele v razvoju); vzroki so vedno blokade na miselni ravni. In tako se znajdemo v svetu bedc in brezposelnosti.

BREZPOSELNOST IN REVŠČINA ZGREŠENA MISELNA VZORCA
Vesolje je radodarno, če se mu le odpremo; žal veliko Ijudi tega nikoli ne stori. Živijo v bednem svetu, v katerem je zelo težko, če ne že kar nemogoče, zaslužiti denar. Tak svet si ustvarjajo sami s svojimi mislimi. In potem se jim v resnici dogaja, da so revni ali imajo nizke dohodke. Mojstri pravijo: Skoraj vsak človek (izjema so nekatere izjemno mentalno in telesno prizadete osebe) ima kaki dar, talent. Večina jih ima pravzaprav več kot enega. To je popotnica Duha, ki jo sprejmejo duše, ko gredo v fizično inkarnacijo. Popotnica, ki pomeni ne samo zmožnost za opravljanje dela in služenja denarja zgolj za preživetje, temveč tudi (ali predvsem) duhovno rast. Žal se veliko ljudi svojih talentov le malo ali pa sploh ne zaveda, in četudi se jih zaveda, jih med življenjem ne razvije povsem ali pa sploh ne. In taki se potem najglasneje pritožujejo nad usodo in krivico, ki da se jim godi. Škoda, da šolski sistem in družba namenjata tako malo pozornosti odkrivanju in spodbujanju talentov pri otrocih.
Znan mi je primer učitelja, ki je ravnal povsem nasprotno kot njegovi konzervativnejši kolegi. Dolgo je opazoval dečka, ki je neverjetno rad risal. Pri drugih predmetih je bil le povprečen, pri matematiki celo podpovprečen. Možak je pametno razmišljal; zakaj bi ga silil z nečim, kar mu ne gre - iz fanta ne bo nikoli velik matematik. In mu je dovolil, da je med urami matematike risal. Pozneje je postal velik slikar in še danes je hvaležen svojemu učitelju, da mu je pomagal razvijati dar, božjo iskro. To, da najdemo poklie, ki je naše pravo poslanstvo, je izjemnega pomena. Takrat smo namreč v sozvočju s kozmosom, takrat z njim pretakamo najmočnejše energije; to pa rezultira tako v občutku notranje izpolnjenosti kot finančne preskrbljenosta. Iz vsega tega že lahko izpeljemo sklep, da sta revščina in brezposelnost stanji, ki sta rezultat popolnoma zgrešenih miselnih vzorceu
Ko sem vodila delavnice za brezposelne, sem udeležence pri prvi uri vprašala, za kaj so nadarjeni. Seveda so bili vsi prepričani: Za nič. Ugovarjala sem jim rekoč, da jim ne verjamem. V desetdnevni delavnici smo ugotovili, da sem imela prav. Na dan je prišlo, da ima vsak od udeležencev skrite bolj ali manj speče talente. Rada povem tole zgodbico: Nekoč je živel mož, ki je ostal brez službe. Bil je zelo reven in komajda se je preživljal; nekaj malega je naberačil, nekatere ostanke hrane so mu dali ljudje. Nekoč je srečal starega moža (ki je bil v resnici modrec) in ta ga je vprašal, ali obvlada kakšno spretnost. Skomignil je z rameni, rekoč, da nima nobene, ker da je le ubog neuk mož. Starec ga je še enkrat vprašal, naj vseeno razmisli, če morebiti ni opravila, v katerem je dober in v njem uživa. Nato je mož dejal: "Rad pečem pecivo:' Starec mu je izročil nekaj denarja rekoč, naj si kupi sestavine za pecivo in se loti peke. In izginil. Mož je res začel peči pecivo in spočetka ga je prodajal v majhnih količinah kar po ulicah. Ker je delal s srcem, se je to seveda poznalo tudi okusu njegovega peciva. In ker dober glas seže v deveto vas, se je njegov posel kmalu začel širiti in širiti, tako da je moral najeti pomočnike. Na koncu je postal zelo priznan pek.

Zgodba nas nauči več stvari:
1. Ko se odločamo za način služenja denarja, moramo vedno poslušati svoje srce. To je bistvenega pomena.
2. Ne smemo zgolj čakati, da nam delovno mesto in z njim denar samo pade z neba. Če ne gre drugače, si moramo svoje delovno mesto ustvariti sami.
3. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Ali drugače; izrabi darove, ki so v tebi, in Bog (ki mu lahko rečemo tudi srečna naključja) ti bo zagotovo pomagal.
4. Včasih je treba začeti tudi iz nič. Poslovno uspešni ljudje so pogosto začeli prav tako.

Zgodba je zanimiva tako za našo deželo kot tudi za svet, ki ga pesti huda brezposelnost. Mojstri namreč pravijo, da se bodo ljudje čedalje bolj samozaposlovali; prejšnjo pasivnost in odvisnost od države (značilnosti dobe Rib) bo zamenjala večja samoiniciativnost ljudi in zavedanje, da je usoda v njihovih rokah.
V taki delavnici udeleženci tudi napišejo svoje misli, stališča in prepričanja o denarju. Najbrž ne preseneča, da so ta večinoma negativna.
Poglejmo, kakšni so najpogostejši miselni vzroci v zvezi z denarjem:
- Denar je težko zaslužiti./Človek mora pošteno garati za vsakdanji kruh.
- Denarjeumazan/slab/demonski. - Poštenost in materialna blaginja ne gresta skupaj.
- Denar človeka kvari/spridi.
- Vedno imam premalo denarja./ Nikoli ne bom imel veliko denarja./Denarja ne znam zaslužiti, ker nimam zvez/izobrazbe/srcče.
Vsi ti negativni miselni vzroci učinkujejo kot čep, ki zapira dotok kozmične energije. In posledica je beda, revščina, brezposelnost, nezadovoljstvo. Če ta čep odstranimo, začne energija dotekati. Odstraniti čep pomeni take misli spremeniti v pozitivne. Nikoli namreč ne smemo pozabiti, da je misel energija, ki se prej ali slej uresniči tudi na fizični ravni. Pravilneje bi bilo torej misliti nekako takole:
- Denar je energija, ki jo cenim in spoštujem.
- Cloveku so dane vse možnosti, da se preživlja s svojimi talenti.
- Tudi s poštenim delom lahko člo vek doseže materialno blaginjo.
- Materialna in duhovna blaginja sta le dve plati iste medalje
ipd.
Kadar govorimo o pozitivnem mišljenju ali pozitivni naravnanosti v življenju, je treba vedno poudariti, da ne gre za neko modno muho, za neko instantno tehniko, pri kateri kot papagaj ponavljaš, vse je prav, ipd. Pozitivna naravnanost pomeni nek temeljni občutek povezanosti z življenjem, vero v neki kozmični red, ki morda ni identičen redu, kakršnega si zamišljamo ljudje, a je vendarle red. Red, ki se nam šele postopno odkriva. O pravi pozitivni naravnanosti govorimo šele takrat, ko nam le-ta prodre v vsako poro, v vsako celico našega telesa, postane del nas in se globoko zasidra v našo podzavest. Predvsem pa je temeljna značilnost pozitivne naravnanosti prepričanje, da je svet, v katerem živimo, igralnica, in ne morišče, življenje pa izziv, in ne grožnja.

DRUGE - "BLAŽJE" MOTNJE V OBT0KU DENARJA
Oglejmo si nekaj pojavov, ki bi jih lahko poimenovali blažje motnje v pretoku denarne energije:
1. skopost in pretirana varčnost,
2. razsipanje denarja,
3. neučinkovitost pri služenju denarja.

Skopi Ijudje živijo v prepričanju, da je energija (torej tudi denar) težko dosegljiva, ko pa sc nam to posreči doseči, jo (ga) je treba kopičiti in čuvati kot zaklad. Ne razumejo, da je poglavitna značilnost energije njeno nenehno gibanje, kroženje. Zato bi lahko rekli, da so duhovno mrtvi, da .vegetirajo, da jim manjka sveže življenjske energije ali da je le-ta postana. (Tudi stoječa voda-npr. v bazenu se usmradi, če je ne menjamo dovolj redno.)
Zaradi nenehnega grabljenja so kot v krču. Poglavitni vzrok za to motnjo je strah, in sicer strah pred življenjem, pred tem, da bi se odprli kozmosu. Pogosto se dogaja, da ljudje s starostjo postanejo pretirano varčni, skopi; to se zgodi, ker jih je strah, da življenje zanje ne hrani več ničesar dobrega. Skopi ljudje se bodo vedno počutili revne, ne glede na to, koliko denarja imajo v resnici. In tako tudi v resnici postanejo revni.
Pravo nasprotje te motnje je pretirano razsipništvo. Taki so ljudje, ki so prepričani, da se morajo kar naprej razdajati, sami sebi pa ne privoščijo kaj dosti (motnje pri sprejemanju energije), ali pa tisti, ki jim ne uspe nadzirati svojih želja in živijo - kot pravimo - "prek svojih zmožnosti". Lahko bi tudi rekli, da sta pri omenjenih motnjah neuravnotežena principa jin in jang; pri razsipanju energije je preveč aktiven princip jang (princip dajanja), medtem ko je pri skoposti preveč aktiven jin (princip sprejemanja).
Z izrazom neučinkovito služenje denarja imamo v mislih pojav, ko človek neučinkovito izrablja čas pri opravljanju kakega dela, za katero je plačan. V resnici gre za to, da tak človek ne izrabi svojega časa največ, kot je mogoče, posledica tega pa je manjši zaslužek.
Ugotovljeno je, da je človekov odnos do denarja zelo povezan z njegovim odnosom do časa. To ni naključje, saj je za oboje odgovorna ista čakra - muladhara ali korenska čakra. Obstaja določena vrsta ljudi (lahko bi jih poimenovali sanjači ali odlašalci), ki večino časa, ko naj bi bili produktivni, presanjajo. Ne delujejo v skladu z načrti in normami (le-teh po navadi sploh nimajo), vsaka odločitev jim povzroča ogromne težave, veliko tehtajo, razmišljajo in se ne koncu odločijo, da bodo delo opravili kdaj drugič. Ta drugič je navadno tik pred odločilnim rokom (oddaje besedila, sklepa ipd). Taki ljudje v življenju redko materialno uspevajo; tako čas kot denar jim kar nekako spolzita med prsti.
Sicer pa bi gotovo lahko našli še kakšno motnjo v odnosu do denarja in njcgovega kroženja. Vendar pa jc za vsakogar, ki si prizadeva za osebnostno in duhovno rast, zelo pomembno, da se jih znebi. Ni namreč večjega užitka, kakor svobodno sprejemati in dajati denar. Bolj ko si pretočen za denar (v obeh smereh, seveda), bolje je. Takrat v resnici občutiš, kako deluje pravilo "več ko daš, več dobiš", in energija, ki vate priteka, je vedno sveža in polna življenjske sile. Osebno poznam le peščico ljudi, ki to zmorejo, ki so torej brez kakršnih koli motenj v pretoku denarja.
(Se nadaljuje)
AURA - FEBRUAR - MAREC 200