|
Kdaj je bil ustanovljen bristolski center, čemu posvečate največ
pozornosti in kdo so Ijudje, ki se k vam zatečejo po pomoč?
Kot center za zdravljenje sta ga leta 1971 ustanovila zakonca Pat in Christoper
Pilkington. Novo podobo je dobil desetletje pozneje po zaslugi Penny Brohn,
ki je zbolela za rakom na prsih. Bila je zelo prestrašena, a obenem je
želela kaj več kot izrez rakavega tkiva kot po tekočem traku. Prizadelo
jo je, da je nihče od medicinskega osebja ni posebno spodbujal k ozdravitvi.
Želela je namreč, da bi jo ob tako zastrašujoči diagnozi vsaj nekdo obravnaval
kot celovito osebnost, se ukvarjal z njenimi strahovi, ji dajal podporo
in jo naučil v sebi poiskati voljo in moč za ozdravitev. S Pilkingtonovo
sta se zato odločili ponuditi rakavim bolnikom vso potrebno oporo, in
center je kmalu zaživel. Zanj so se začele zanimati tudi uradne medicinske
ustanove, pomemben podpornik pa je že več let tudi princ Charles.
Ali lahko na kratko opišete program dela terapevtov, ki skušajo pokazati
Ijudem v stiski možnosti za ozdravitev, polnejše nadaljnje življenje in
jih ne nazadnje tudi pripraviti na spokojno smrt?
S programom terapij se prične zdravilni proces na več ravneh. Poudarek
je na učenju tehnik celostnega pristopa k zdravljenju, torej na vključitvi
človekovih notranjih moči v boj proti bolezni. Ljudje radi pozabljamo,
da so bolezni nedvomno tudi zunanje sporočilo naših notranjih čustvenih
pretresov in neusklajenosti našega življenja z okoljem in družbo. Bolniki
med enotedenskim bivanjem v centru denimo spoznajo osnove zdravega prehranjevanja,
dobijo napotke glede vitaminskih in mineralnih dodatkov, se naučijo različnih
tehnik sproščanja, meditacije, vizualizacije, blage masaže in vzhodnjaških
veščin za dvig energijske ravni, podporo prejemajo tudi v osebnih pogovorih
z zdravniki in od zdravilcev, ki jim pomagajo z bioenergijo. Prijazno
ozračje v centru nedvomno daje spodbudno podporo strtim pacientom in svojcem,
ki jih diagnoza prav tako prizadane in se morajo tako kot bolniki naučiti
pravilno spopasti z boleznijo. Izjemno pomembno se nam namreč zdi, da
svojcem posvečamo enako pozornost kot bolnikom.
V centru bolnike z diagnozo rak torej najprej skušate pripraviti,
da prično uporabljati lastne duševne sile za regeneracijo in osebne spremembe.
Prvi cilj terapije je pomagati bolniku preboleti šok ob postavljeni diagnozi
in ublažiti strahove pred rakom. V drugem koraku sledi strokovna pomoč
pri odločitvi za zdravlj enj e, kar pomeni, da bolniki pridobijo pozitiven
odnos do nj ega. Zanj se moraj o ne nazadnje odločiti sami, brez pritiska
okolja. Pri tem je morda najpomembnejši proces vizualizacija kemoterapije,
skozikatero oboleli potuje v mislih. Tretji cilj je naučiti rakave bolnike
živeti bolj kakovostno, kar obsega vse - od pravilnega prehranjevanja
do tega, da se začenjajo zavedati svojih resničnih življenjskih prioritet.
Zdravljenje raka je namreč zelo mučno in izčrpajoče in ljudje potrebujejo
ogromno energije za začetek zdravljenja. Četrtič je pomembno še, da ljudje
pogledajo globoko vase, uvidijo svoje napake, razmislijo o medsebojnih
odnosih in doženejo, kakšne spremembe bi jim najbolj koristile za kakovostno
podaljšanje življenja.
Koliko je denimo poleg načina razmišljanja in čustvenega odzivanja
na življenjske položaje pri zdravljenju tako pomembnih bolezni odločilna
dieta?
Bolniki se običajno odločajo za metodo, ki se jim osebno zdi najbolj smiselna.
Zato nekateri prisegajo na meditacijo, drugi začnejo z drugačnim načinom
prehrane oziroma dieto, tretj e pritegne vizualizacija. Seveda pa je običajno
najbolj v.pomoč kombinacija različnih pristopov, ker se ljudje na diganozo
seveda odzivajo različno; mnogi pravijo, da imaj o strto srce in da j
e vse, kar potrebujejo, svetovalec, na ramenih katerega se bodo lahko
zjokali, spet drugi so popolnoma brez energije in prazni ter potrebujejo
čas, da naberejo novih moči. Poglejte, skoraj tako je kot pri lističih
čebule: bolniki osvajajo plast za plastjo in nadgrajujejo proces samoodkrivanja,
rasti in zdravljenja
Moč naše duševnosti je torej mnogo večja, kot smo pripravljeni priznati.
Katera so najnovejša odkritja psihonevroimunologije oziroma kako se povezava
med umom, telesom in duhom kaže na zdravju?
Odkritje nevropeptidov in njihovih receptorjev je pokazalo, da ima
telo razvej ano mrežo za komunikacij o s celicami. Kar na kratko pomeni,
da spremembe v centralnem živčnem sistemu, kakor v hormonih in na ravni
živčnih prenašalcev lahko povzročijo sprožitev imunskih odgovorov in seveda
nasprotno. Naša spremenjena čustvena in duševna stanja se torej odražajo
na imunskem sistemu in tako lahko razumemo, zakaj j e imunski sistem nekaterih
rakavih bolnikov dobesedno uničen. Po drugi strani poznavanj e povezave
med umom, telesom in duhom ne ustvarja le celosti in s tem popolnega zdravja,
ampak tudi izboljšuje kakovost življenja, zmanjšuje bolečine in težave
pri kroničnih boleznih, izboljšuje nadzor ali celo prekine proces bolezni
ter zmanjšuje škodljive učinke stresa.
Ljudje radi verjamemo, da sp bolezen kar zgodi, pri čemer iščemo
številne zunanje vzroke, ki vplivajo na nas, drugim pa se denimo izognemo.
Pozabljamo pa, da je bolezen lahko zadnje dejanje naših dolgotrajnih notranjih
čustvenih pretresov, kakor tudi, da imamo zdravje v svojih rokah.
Popolnoma se strinjam. Seveda ne smemo zanemariti vplivov zunanjih dejavnikov,
kar pa ne pomeni, da smemo biti pasivni in se pustiti premagovati bolezni,
hkrati pa od konvencionalne medicine pričakovati, da zadeve spet postavi
na svoje mesto. Prvič zato, ker medicina ni tako vsemogočna, in drugič,
ker je zdravljenje zelo drago. Mnogo bolezenskih stanj bi lahko preprečili,
če bi ljudje le želeli prevzeti odgovornost za svoje zdravje in če bi
se bolniki naučili, kako lahko prek bolezni (tudi raka, srčnih bolezni
ali neplodnosti) z vizualizacijo, hipnozo, avtogenim treningom in tehnikami
meditacije dosežejo popolno zdravje.
Kako je treba torej Ijudem, ki so pod stresom, dopovedati, da le
srečen odnos do življenja spodbuja energijo, vitalnost in zdravje, oziroma
kakšen je po vašem recept za zdravo življenje?
Najpomembneje je, da ljudje znajo gojiti pristne odnose z drugimi in da
so predvsem pošteni do sebe. Znati morajo prisluhniti svojim potrebam
in ustvariti življenjski slog, ki odseva njihove resnične želje in potrebe.
Treba si je vzeti čas za poglabljanje in prepoznavanje notranjih, duhovnih
plati. To med drugim pomeni odkrivati, kaj jih veseli in navdihuje: ljubezen,
narava, lepota, umetnost, glasba. Kar koli, pravza prav, in vse, čemur
pregovorno rečemo hrana za dušo. Poleg vsega tudi ni dobro vsega jemati
preveč resno.
Potemtakem se strinjate s trditvijo, da je smeh pol zdravja?
Vsekakor. Radost, veselje in humor spodbuj aj o človekov občutek sreče,
kar je nedvomno dobro za zdravje.
Na dobro počutje vpliva tudi glasba.
Ta je denimo meni osebno zelo pomembna. Je kot dihanje in ključ do mojega
srca, saj me navdušuje in izpopolnjuje.
Klavdija Miko ; ona ; 16.1.2001
|