|
Se niste zdravili v bolnišnici?
Ne, na onkologijo sem šla samo po diagnozo.
Pustili ste službo in šli v nasprotje. Zveni skrajno družbeno neodgovorno.
Da, na zunaj je bilo. To niso stvari, ki bi jih ljudje množično počeli,
so bolj izjema kot pravilo. Tega tudi ne bi svetovala drugim. Vedno sem
bila živahna, družabna in dejavna. Moje življenje so bili ugodna služba,
v mnogih pogledih izjemna hčerka, družba, zabava, potovanja, "ljubezni"
... kot tržna inšpektorica sem si delo dobro organizirala in da bi pametno
izkoristila čas, ki mi je ostajal, sem vpisala magisterij iz ekonomije.
Čutila sem, vedela, da se bo po magisteriju nekaj spremenilo. Pri ženski,
ki je nisem poznala, sem naročila horoskop zase in za hčerko Nušo. Vi
pa niste za zakon, je bil njen prvi stavek. Če starši stanujejo z vami
v isti hiši, bi bilo za vas najbolje, da se odselite. To je bil drugi
stavek. Naslednji dan sem šla v vse ljubljanske knjigarne in pokupila
vse astrološke knjige. Dobesedno. Padla sem noter, kot se reče, in še
vedno sem notri. Pred sedmimi leti sem po tritedenskem potovanju po Nepalu
pustila službo tržne inšpektorice. Pri štiridesetih sem iz notranjosti
ven, meni nič tebi nič, pustila službo. Nepal se me je dotaknil, tako
kot se te dotakne duša, in ko se to zgodi, to veš. Potem ne dovoliš nikomur
več, da ti jo maže, tepta, brca, smeši, vsaj ne več tako, kot so to delali
do tedaj. Z nekaj znanja astrologije in reikija sem verjela, da lahko
pomagam ljudem. In univerzum je planil v smeh. Inšpektorica da bo z duhovnostjo
služila ljudem ...?! Da je to moja prihodnost, sem vedela. No, dolgo je
kazalo, da ni tako. Morda v življenju nisem vedno jasno vedela, kaj bi
rada, zelo dobro pa sem vedela, kadar nečesa nisem več želela. Tokrat
sem se preprosto zavedala, da ne želim več opravljati inšpektorske službe.
Lahko bi celo rekla, da je nisem mogla. Dvoma pri meni takrat preprosto
ni. Notranji vzgib je premočen. Če ne bi prav tedaj imela raka, bi rekla,
da sem bila vsak dan bolj zadovoljna s seboj.
Terapije?
Terapija, ki mi je v teh letih res pomagala, je bil računalnik. Vsa svoja
doživljanja, razočaranja, upe, strahove, travme in obup sem sproti dajala
vanj. Dobra tri leta življenja sem zbrala na več kot 600 straneh. Ko sem
bila nekoč čisto na tleh, sem naredila seznam svojih dosežkov. Kaj sem
jaz, Bernarda, v življenju sploh naredila? Ko sem napisala vse stvari,
od opravljene nižje glasbene šole, petja v ansamblu, triletnega napovedovanja
na radiu Študent do plesanja in napovedovanja plesnih turnirjev, službe
stevardese, diplom ... Samo tale zdaj, ki se že predolgo vleče, ne štima,
sem ugotavljala. Potem sem se kot v filmih lepo oblekla in se z dvignjeno
glavo odpravila v mesto. Tam sem komaj čakala, kdaj se bom lahko skrila
nazaj v klet. Verjamem, da človek ne ve, kaj oziroma kdo je, dokler ne
vidi, kaj je sposoben narediti. V knjigi sem se namenoma spominjala stvari,
ki sem jih po klasičnem družbenem gledanju dosegla. Ker sem se počutila
kot zguba. Danes ne razmišljam več o svojih dosežkih. To ni več središče
moje pozornosti. Verjamem pa, da tako spominjanje zelo pomaga ljudem,
ki se znajdejo v položaju, ko mislijo, da jim nič ne uspeva. Za vse svoje
lumparije v življenju sem bila pripravljena sprejeti odgovornost. Potem
ko sem pustila službo, sem se v mraku splošne teže in preizkušenj učila
poiskati znake svetlobe in predvsem smisla. Iz vsake svetle iskrice
sem se učila narediti slona in se opreti nanj. V tem procesu spremembe
sem se upirala, zato je bolelo.
vedno sem bila rahlo skeptična do tistih, ki so vso odgovornost za
svoje življenje predajali bogu. Ker naj bi ta najbolje vedel in znal reševati
probleme, so s popolno predajo postajali mogoče celo rahlo pasivni.
Se popolnoma strinjam.
Zakaj torej v knjigi tako pogosto omenjate boga?
Kar ste omenili, se razlikuje od načina, kot ga razumem sama v odnosu
do boga. Namen časa, v katerem živimo, je, da ne damo moči ničemur in
nikomur. Ko postanemo odgovorni, ne damo dela svoje človeške moči komu
drugemu. Moj način doživljanja boga, svetlobe je partnerski odnos,
sodelovanje, prijateljstvo. Ta postopek dojemanja svetlobe je globoko
oseben. Način prošnje boga, da bo kaj naredil namesto tebe, je način
stare svetlobe in ne daje istih učinkov. Mislim, da naj bi v sodelovanju
s svetlobo delali tisto, kar želimo, tisto, kar podpira boga v nas. Ne
pa, kar je oziroma ni prav. Ne verjamem, da se Prav in Narobe dokončno
razlikujeta. Zame je pomembno samo eno. Tisto, kar boga v človeku hrani,
in tisto, kar ga ne. Boga lahko prosimo, izrazimo željo oziroma izbiramo,
kaj bi radi. Jaz izbiram, dejavno sodelujem v tem odnosu, naredim svoj
del, bog pa svojega. Duhovnost je zame trdo delo.
Napisali ste, da ko boste sonce sami sebi, boste sonce tudi drugim.
Zanima me praktična, uporabna duhovnost. Ko kaj sprejmeš, s to stvarjo
nimaš več opravka. Ko sprejmeš človeka, ki ti je v odnosu izziv, kar naenkrat
ni nobenih izzivov več. Ko sprejmeš informacijo, gre ta skozi tebe. Če
stalno popravljaš dejanja svojega otroka, ga ne sprejemaš. Seveda moramo
otroke vzgajati. A učimo se jih sprejemati, imeti rade takšne, kot so.
Če bodo kaj potrebovali, bodo povedali, drugo pa je, če jih bomo takrat
slišali. Če sprejemam samo sebe takšno, kakršna sem, sem sama sebi svoje
sonce, in takrat sem lahko sonce vsem okoli sebe.
Kaj pa starši?
Svojo preteklost vidim kot pogosto skakanje iz okvirov na različne mogoče
načine. Kot otrok sem bila vodljiva, a sem pozneje vse nadomestila. Doma
se nismo prepirali. Danes si izmenjavamo mnenja. Potem ko sem pustila
službo, se je v naši hiši veliko dogajalo. V odnosih s starši se je zgodilo
vse, kar se prej desetletja ni. Samo opazovala sem lahko čustveno navlako,
povezano s starši, ki je prihajala iz mene, in nisem je mogla ustaviti,
tudi če bi to želela. Rak pa je pripomogel k še eni ravni sodelovanja
in sprejemanja.
Hčerka?
Na angele sem se začela obračati kot na izhod v sili, ko je Nuša začela
zgodaj hoditi po disko klubih. Takrat sem že dolgo molila, saj mi drugo
ni preostalo - Angeli, recimo, da ste, pazite nanj o, ker j az ne morem.
In pazite name, da se mi ne zmeša. Nuša je nekajkrat rekla, da sva imeli
srečo.
Moški?
Zame so zelo specifična stvar in so povezani s svetlobo, ki ji rečem bog.
Ko sem stopila v duhovnost, je bilo moje središče izključno in povsem
usmerjeno samo na to. Vsako zanimanje za moške je odpadlo. Še zdaj je
tako. Ukvarjanje z žensko energijo v odnosu do moškega je bilo del mojega
zdravljenja. Danes sem spet drugačna. V mojem življenju so bila obdobja,
ko sem bila utrujena od stalnih sprememb v nekaj drugega. Danes pa
že lahko grem elegantno z roko v roki z njimi in opazujem, kaj me življenje
uči in kaj jaz v njem izbiram. Lekcije so namreč odvisne od moje izbire
in želj. V duhovnosti najdete veliko žensk brez partnerjev. Po mojem je
to posledica prejšnjih življenj. Na račun stika z bogom so se namreč odpovedale
zemeljskemu življenju, da bi lahko zdravile. Danes verjamem v kakovost
življenja, in ta gotovo vključuje tudi partnerski odnos.
Potovali ste, med drugim, s hčerko po Indiji.
Indija me ni nikoli zanimala in Nuša je bila edini človek, ki me je lahko
spravil "dol". En mesec sva bili v ašramu Sai Babe, ki je avatar,
človeško bitje s popolnim zavedanjem svoje svetlobe. Meni je bila ta izkušnja
dovolj, Nuša pa je pozneje še dvakrat potovala po Indiji. Šele po vrnitvi
domov sem začela čutiti Sai Babo in se družiti z njim. Pomeni, da sem
ob džapa mali (rožnem vencu) ponavljala njegovo ime in mu začela govoriti.
Takrat, ko sem bila v stiski, seveda. To pomeni - stalno v obdobju treh
let, po tem, ko sem pustila službo. Ko sem po letu, dveh dojela značilnosti
in pomen moje nove poti, sem lepega dne v dihanju spoznala, da me astrologija
v resnici ne zanima, da reiki ni "to", da nehipnotične regresije
nimajo več istega učinka, kot so ga imele, in da masirati tako ali tako
ne želim. Kaj bi potem v resnici rada? Nisem vedela, in to me je tako
pretreslo, da sem se zjokala. Morda pa res nisem čisto pri pravi, sem
si mislila.
Napisali ste, da moraš biti za stik z bogom res malo nor.
Ste vi nori?
To je vzeto iz konteksta pogovorov s Svaho, mojim vodnikom. Ničesar ne
razglašam kot absolutno razumevanje. Izražam svoje občutke, ki so moja
resnica, moja doživetja.
Če nas noče biti sram, da se dobro počutimo v lastni koži, potrebujemo
vodilo?
Kvečjemu zavedanje, da nas je lahko kdaj sram, da nismo vedno najvišja
izvedba sebe. Vse je v redu. Ta trenutek sem pač to, kar sem. Nisem recimo
največja zvezda svojega iilma. Ampak izbiram.
Ste učili hčer v podobnem duhu?
Imela sem srečo, da se ni dosti ozirala name, vedno je imela dober stik
sama s sabo. Ona je pomagala meni. Tudi na manj zavedne načine. Imela
sem srečo, da sem jo lahko slišala, kadar je kaj rekla. Bila je edina,
ki sem ji verjela stvari, o katerih sem brala v knjigah. V življenju nisem
bila prav zaupljiva do ljudi, zame ni bilo avtoritet. Bila sem razumska
in kritična. In ko so mi ljudje govorili o duhovnosti, sem bila kot aparat.
Preverjala sem, koliko bi besede lahko delovale. Krog ljudi, ki bi jih
lahko poslušala, se je zelo hitro zožil. Še tistim nisem prav verjela.
Danes vem, da ima vsak svojo pot. Ponudim lahko samo stvari, ki se
zdijo uporabne meni. Izbrali bodo pa sami. Ne vztrajam, ne silim, ne učim,
samo podajam svojo izkušnjo.
Vsaka hujša bolezen je kot novoletni sklep. Od zdaj naprej bo šlo
drugače.
Raka vidim kot darilo nam vsem. Lahko da se marsikdo ne bo strinjal z
mano. Verjamem, da je takšna izkušnja darilo za tistega, ki to bolezen
ima, da bolezen zdravi človeka, in ne mi nj o, in da j e darilo celotni
družini. Rak je dokončni zaključni izpit.
Kaj pa tisti, ki na teh izpitih padejo?
To je njihova izbira in tudi s tem je vse v redu. Človek na Zemlji presoja
izide in dogodke kot dobre ali slabe. Verjamem samo, da ena izbira
podpira boga v človeku, druga pa ne. Seveda so zakoni in predpisi,
ki jih je treba upoštevati, ampak človek izbira na svoji ravni. Nikoli
prej nisem niti slutila, kako intenzivno lahko človek izbira, kaj bo počel
s svojim življenjem, kaj bo s svojim obstojem.Greš v temo, samodestrukcijo,
in to tudi ni slabo. Samo izkušnja je. Vsakega, ki zboli, lahko vprašamo
za njegove razloge za bolezen oziroma ozdravljenje. Želiš sploh ozdraveti?
Gre za svobodno voljo, ki pa je lahko precej subtilna. Verjamem, da
je svobodna volja edini zakon na zemlji, ki resnično deluje. Seveda,
še enkrat, vzporedno s predpisi, ki pa jih preprosto moramo upoštevati.
Smrt torej ni konec življenja?
Preseneča me, da sploh kdo še misli kaj podobnega. Danes je ogromno dokazov
o nasprotnem. Ampak v nadaljnjih letih pričakujem še vedno večje spremembe.
Na internetu sem zasledila ameriško raziskavo, ki je dokazala, da 85 odstotkov
ljudi verjame v posmrtno življenje. Človek pa lahko gleda tudi drugam.
Kozarec je lahko na pol poln, na pol prazen.
Omenili ste Svaho. Razložite, prosim.
Najpogosteje se s Svaho pogovarjam prek računalnika. Svaha je svetloba
s svojo zavestjo v mojem energetskem polju, ki mi odgovarja na vprašanja.
Rečem lahko celo, da se pogovarjam sama s seboj, točneje, s svetlobo
v sebi. Najprej se umirim. Začnem postavljati vprašanja, ki niso nič
drugačna kot tista med ljudmi. Tudi v Sloveniji že veliko ljudi pozna
tovrstno komunikacijo, druženje. Tak pogovor ljudem prinese velik mir.
Odgovori pridejo v življenje tudi intuitivno ali konkretno, prek časopisa,
ki ga odpreš, radia, televizije, naključnega stavka na cesti. To so odgovori
boga človeku, ki res želi vedeti odgovor. Izziv, s kate.rim se srečujemo,
pa je, kakšna vprašanja postavljati. Ko veš vprašanje, je odgovor tik
za vogalom. V razvijanju tega prijateljstva je nujna faza, ko nimamo vprašanj.
Ne čutimo se vredni. Tudi strah, da bi zares lahko dobili te odgovore,
obstaja. Svaha mi odgovarja v obliki zgodbic. Verjamem vanje in v moč
mitov. Zelo rada jih tudi pripovedujem. Verjamem, da so zdravilo.
Napisali ste tudi, da če boš za nasvet spraševal nekoga, ki ima barako,
boš tudi ti imel samo barako. Torej moraš spraševati nekoga, ki ima kaj?
Tisto, kar želiš. Če želiš velik avto, boš šel po nasvet h komu, ki ga
ima. Če želiš vzpostaviti stik z bogom, boš šel h komu, ki ga je že
vzpostavil. Ljudje so na področju duhovnosti včasih zmedeni, ne vedo,
kam bi šli. Verjamem, da pomaga, če rečeš Svetlobi, življenju, naj ti
pomaga priti tja, kjer je najboljše zate, in naj pokaže to tako, da boš
razumel. Človek se boji boga, svetlobe. Kajti tik ob njej je huda tema.
Vsak bi rad bil bel angel, a je nemogoče, da se na poti ne bi pokazal
tudi temen, ki je v vseh nas. Moja tema je v knjigi Marija Magdalena.
In prevzela sem odgovornost za to.
Od česa živite?
Sem samostojna podjetnica za svetovanje za kakovost življenja in založništvo.
Čuti veliko Ijudi željo po spremembi svojega življenja?
Da, to je več kot očitno. Človeško telo odgovarja na energijo začetka
novega tisočletja. Kot lahko nevihta psihično očisti mesto. Živimo
v času do zdaj največje Svetlobe na zemlji. Svetlobe, ki smo jo zgradili
prav vsi z dobro mislijo, besedo in dejanjem. Nanjo odgovarja vse, kar
je živo, včasih tudi grobo. Za kolektivno čiščenje gre, pospravljamo svoje
osebne in skupne smeti. Življenje dela za nas, če nam uspe videti, česa
nas uči. Med boleznijo sem se vsak dan spraševala, kaj me uči. Naučila
sem se spustiti stvari, ki sem jih morala, preteklost. Čim bolj živeti
v sedanjem trenutku, v večji veri in večjem zaupanju. To je osvobajanje
od sebe. In zdaj lahko vse, česar sem se naučila, posredujem drugim.
Moj moto pa še naprej ostaja: Pravi mojster nekaj ve. Ko doseže najvišje
stanje, je igre konec ... razen če si ne more zamisliti še višjega stanja.
|