|
Preko šeststo tisoč se jih je zbralo na orjaškem trgu pred baziliko
in kapelo ob letošnji obletnici prvega prikazovanja. To je bilo 13. maja
1917. Okoli poldneva, po molitvi rožnega venca, so na istem kraju trije
pastirčki, Francisco in Jacinta Marto, stara 9 in 7 let, ter Lucija de
Jesus, stara 10 let, iz kamnov sestavljali hišico. Ko so nenadoma zagledali
močno luč, so stekli proti domu. Toda svetloba jih je spremljala na poti,
dokler se ni na hrastovi krošnji prikazala "Gospa, svetlejša od sonca,"
z rožnim vencem v rokah. Brezmadežna jim je spregovorila in svetovala,
naj veliko molijo, in otroke povabila na isto prizorišče (Cova da Iria),
ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu. Zadnje srečanje, 13. oktobra
1917 (tudi to redno vsako leto slovesno obhajajo), je bilo najbolj spektakularno.
Ker so okoličani medtem izvedeli za vizije pastirčkov se jih je tega dne
zbralo nad 70.000. Prisostvovali so čudežu, ki so ga imenovali "sončni
ples". Med ploho naj bi se sonce začelo vrteti okoli svoje osi. Ločilo
se je od neba in začelo kot ognjeno kolo padati na zemljo ter pri tem
izžarevalo mavrično svetlobo. Dogodku so sledile nevsakdanje ozdravitve.
Tri prerokbe
Rimskokatoliška cerkev je nekaj časa oklevala in raziskovala pojav. Leta
1930 pa je uradno priznala Marijin kult iz Fatime. Vendar je do konca
20. stoletja skrivala tretji del njenega sporočila, dokler ga niso na
pobudo papeža Janez Pavla II. razkrili. Neobjavljeno poslanstvo je namreč
porodilo številna ugibanja, med njimi tudi taka, da vsebuje napoved poslednje
sodbe, apokalipse ali konca sveta leta 2000.
Mati Božja je pastirčkom razodela tri prerokbe, ki jih je kasneje opisala
edina še živeča priča, sestra Lucija. Francisco in Jacinta sta umrla rosno
mlada, kmalu po prikazovanju, in jih je papež ob zadnjem obisku Fatime
(drugič je sem poromal po atentatu) 13. maja 2000 razglasil za blažena.
Najprej so se vidcem odprla vrata pekla. Lucija, ki je vstopila v karmeličanski
samostan v portugalski Coimbri, se tega nepozabnega trenutka takole spominja:
"Naša Gospa nam je pokazala veliko ognjeno morje; zdelo se je, kakor
da je pod zemljo. Videli smo hudobne duhove in duše, potopljene v ta ogenj,
kakor če bi bili črni ali rjavi razbeljeni oglji v človeški obliki. Pogrezali
in dvigali so se v žarenju ognja. Nosili so jih plameni, ki so izhajali
iz njih samih skupaj z oblaki dima, padajoč z vseh strani, podobno kakor
iskre ob velikih požarih, brez teže in ravnotežja, med tuljenjem zaradi
muk in kriki obupa, vzbujajoč človeku grozo in trepet od nepopisnega strahu."
Nato je devica Marija napovedala konec prve svetovne vojne. A je hkrati
opozorila svet pred še hujšim spopadom, če bodo ljudje še naprej žalili
Stvarnika.
Molitev ob križu
Tretja skrivnost pa je prerokovala za nas dokaj sveže dogodke polpretekle
zgodovine: poraz komunistične ideologije - ateizma in žrtve, ki jih je
v tem boju pretrpela krščanska religija, katere vrhunec je bil atentat
na papeža Janeza Pavla II. Sestra Lucija, ki je naročila, da se ta
del sporočila ne sme objaviti pred letom 1960, je zapisala, da so videli
"v belo oblečenega škofa, imeli smo občutek, da je bil to sveti oče;
razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali
na strmo goro. Na vrhu te gore je stal velik križ, kakor če bi bil iz
neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti
oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno, in napol tresoč se
in z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je
za duše trupel, ki jih je srečal na poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil
k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali
nanj s strelnim orožjem in puščicami. Natanko tako so drug za drugim umirali
škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in razne svetne osebe, možje
in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta
bila dva angela vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanju
sta zbirala kri mučencev in z njo namakala duše, ki so se bližale Bogu.
"
Molitev in predvsem pokora odpira nebeška vrata. Zato v Fatimi ne manjka
vernikov, ki se na kolenih pomikajo po ogromnem trgu in okoli kapele prikazovanja,
kjer se nenehno vrstijo romarska bogoslužja v vseh mogočih jezikih. Nad
trgom in stebriščem sedviga neobaročna bazilika a 68 metrov visokim zvonikom.
V njej sta pokopana Jacinta in Francisco. Popolnoma ohranjeni sta tudi
domačiji pxstirčkov v bližnjem Aljustrelu.
Kopica spomenikov, muzejev, spiritualnih in pastoralnih centrov, meditacijskih
kotičkov, romarskih zatočišč ali hotelov, ki so zrasli okoli trga svetišča,
zaokroža podobo Fatime. Svetovno znano romarsko središče pa ni le cilj
božjepotnikov; temveč velike večine obiskovalcev osrednje Portugalske.
MIROSLAV BERTONCELJ ; NEDELJSKI DNEVNIK ; 12.8.2001
|