|
Pogovor: James Sonny Bear
Ksenija Kvas
• Kako bi se predstavili bralcem revije Aura?
Rodil sem se v Severni Dakoti. Z indijanskim izročilom sem se seznanil
šele kot najstnik. Ko sem imel trinajst let, sem prvič sodeloval pri obredu,
ki j,e potekal v potilnici (sweatlodge). Ceprav sem odraščal večinoma
v družbi ljudi, ki so v indijanskem izročilu videli nekaj slabega ali
vsaj nepotrebnega, me je vseeno pritegnilo, posebno zato, ker sem se med
starejšimi Indijanci dobro počutil, privlačile pa so me tudi zgodbe, ki
so mi jih pripovedovali. Ko sem odraščal, se nisem prav zavedal, da sem
Indijanec, da sem kakor koli drugačen. Šele ko sem začel obiskovari šolo
zunaj domačega kraja, so mi drugi z vedenjem pokazali, da nisem kakor
oni. Ko smo se po koncu prvega šolskega dne denimo ustavili v trgovini,
kjer smo kupovali čokolado in podobne drobnarije, nas je trgovec ozmerjal
z "umazani Indijanci" in še dejal, da taki umazanci v njegovi
trgovini nimamo kaj iskati. Ta izkušn~a me je čustveno pretresla in se
mi močno vtisnila v spomin. Besede so me še bolj prizadele, ker jih je
izrekel odrasel človek, taki pa naj bi bili vredni spoštovanja, mar ne?
Kot najstniki smo z vrstniki velikokrat popivali. Tedaj sem mislil, da
pomeni popivati živeti normalno. Alkohol je bil povsod, le redki so se
mu ognili. Imel sem srečo, da so me nekateri starejši, ki niso nikoli
popivali, opozorili, d~ ravnam napak. Bil sem dovolj razumen, da sem jim
prisluhnil. Hvaležen sem jim, da so me podpirali, sicer mi bržkone ne
bi uspelo.
• Ste se prav zaradi tega odločili, postati svetovalec, ki pomaga
mladim zasvojencem, da prerastejo svojo odvisnost od alkohola, drog itn.?
Da. Že kot otrok sem si želel, da bi, ko bom odrasel, počel nekaj,
s čimer bi lahko pomagal ljudem, da bi živeli bolje, da bi se lahko nekako
dvignili nad bedo, v kateri smo živeli. Sem najstarejši od petih otrok.
Ker je oče umrl zelo zgodaj, mati za nas ni imela dosti časa. Morala je
veliko delati, da bi lahko preživljala številno družino. Kot najstarejši
sem večkrat skrbel za mlajše. Zdaj sem življenje posvetil temu, da mladim
približam silno preprosta, naravna načela življenja iz indijanskega izročila,
ki pa utegnejo pomagati vsakemu na njegovi življenjski poti. Lahko pripomorejo,
da se laže upre čezmernemu uživanju alkohola, in še k marsičemu. Ko živimo
v skladu s seboj in po~zakonitostih narave, živimo bolje. Se zmeraj bomo
imeli težave, vendar jih bomo laže in bolje premostili.
• Ali se pri delu z mladimi zasvojehci opirate tudi na svoje izkušnje
z zlorabo alkohola?
Morda delam z njimi laže, ker jih razumem. Vem, s kakimi težavami
se spoprijemajo, pa tudi to, da najbrž sploh ne bi začel piti alkohola,
če bi bil vzgojen v indijanskem duhu. Mladi smo se zgledovali po vrednotah,
ki smo jih videli na ulici, v javnih občilih itn.; bili pa smo odrezani
od svojih, indijanskih vrednot. Zaradi tega pravzaprav sploh nismo imeli
pravih življenjskih vrednot. Begali smo sem ter tj a, brez pravega cilj
a in zapravljali življenje.
• Potemtakem otrok, ki rcima trdnih korercin v kakršni koli kulturi
že živi, težko odraste v odgovornega odraslega?
Kultura nam pomaga, da spoznamo, kdo smo in kam smo namenjeni. Nauči
nas živeti kar najbolje, izrabiti svoje zmoznosti, vendar tako, da pri
uresničevanju kakršnega koli cilja ne škodujemo sebi, drugim in naravi.
• Imate dva sinova. Ste ju skušali vzgojiti v indijanskem izročilu?
Da in ne. Vedeti morate, da v Združenih državah Amerike ni več Indijancev,
ki bi živeli, kakor so nekoč, v tipijih, lovili itn. Vendar sem jima skušal
in jima še prenašam - mlajši je star pet let, starejši pa štiriindvajset
in ima že svojo družino - tradicionalne vrednote. V skladu z indijanskim
izrožilom sta bila sinova vzgojena v ljubečem ozračju. Večkrat smo si
povedali, da se imamo radi in da se cenimo. Hvalil sem rtjune sposobnosti
in dosežke. Nikoli ju nisem udaril, marveč sem se, če so nastale kake
težave, z njima pogovoril. Družinski pogovori so namenjeni vsem, otroci
so enakopravni sogovorniki, ko se dogovarjamo, kaj bomo naredili v prihodnosti.
Starši se lahko veliko naučijo od otrok, ko opazujejo njihovo iskrenost,
odprtost in poštenost, ki jih izražajo v igri z vrstniki. Pomembna sestavina
vzgoje je bila tudi molitev, prošnja, ki je bistvena za vse tradicionalne
zdravilske obrede.
• Bi lahko malo bolj pojasnili, kaj pomeni molitev?
Verjamemo, da lahko s prošnjo dosežemo vse. Indijanci naslavljamo
prošnje na Velikega duha prvega in zadnjega - Stvarnika sveta. Verjamemo,
da je Veliki duh vseprezemajoč, da je v vsem, kar obstaja. Stvarnik zeli,
da bi prišli k njemu, zeli nam pomagati. Ce bomo prosili iskreno, nam
bodo Stvarnikovi pomočniki - vodniki vseh štirih strani neba - pomagali.
Včasih prosimo za stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo. Zato naše prošnje
niso uslišane, ali vsaj ne tako hitro, kakor smo morebiti pričakovali.
Stvarnik ve, kaj res potrebujemo in česa ne. Ko v molitvi prosimo za kaj
takega, kar bo koristilo nam in drugim, prosimo za podporo Življenju,
bo prošnja zagotovo uslišana. Denimo, ko prosimo za zdravje na telesni,
čustveni in duhovni ravni. Ko pa prosimo za gmotne dobrine, nam bo Stvarnik
omogočil, da si jih prislužimo. Ponudila se nam bo priložnost za boljšo
zaposlitev in drugo.
• Zakaj sploh zbolimo?
Ni dobrega brez slabega, in obrnjeno. V dobrem je slabo in v slabem
je vsaj nekaj dobrega. Tudi v bolezni je nekaj dobrega, čeprav se morda
ne zdi tako. Starejši Indijanci, ki so živeli blizu Stvarnika in po njegovih,
naravnih zakonih, so redkokdaj zboleli. Sodobni ljudje, ki opuščamo vero
v Stvarnika, ne živimo zdravo in telesu ne postrežemo z zdravo hrano,
odpiramo vrata boleznim. Bolezen nas ne napade od zunaj, marveč jo sami
privabimo. Z njo nas ne kaznuje Stvarnik, marveč si jo ustvarimo sami.
• Torej je bolezen znamenje, da smo na napačrti poti?
Da. Bolezen je skrajno opozorilo, ki ga ne moremo več spregledati.
Vsi ljudje vemo, če dovolj pozorno prisluhnemo sebi, kdaj počnemo kaj
napak. Res pa je, da temu glasu ne želimo prisluhniti, bodisi zaradi tega,
ker drugi delajo enako in mislimo, da imajo bolj prav kakor naš notranji
glas, ali pa, ker ne zmoremo zbrati dovolj moči in volje, da bi se odločili
drugače in ne bi ponovili napake. Ko zbolimo, ne moremo več bezati, spoprijeti
se moramo z boleznijo in njenimi vzroki. Če bi se zmogli spremeniti že
tedaj, ko je bila napaka zgolj napakica, si bolezni sploh ne bi ustvarili.
Zato je tako zelo pomembno, da vsak dan živimo čim bolj po svoji vesti
in tako, da podpiramo Življenje v sebi, drugih in naravi.
Bi lahko primerjali sodobno medicino z indijarcskim zdravilstvom?
Sodobna medicina temelji na dolgoletnih raziskavah, za katere so
žrtvovali življenja poskusnih živali, da bi nekoč v prihodnosti reševali
življenja bolnikov. Indijanski zdravilci niso nikoli prizadeli nobenega
bitja, da bi pomagali ljudem. Zdravilskih obredov so se naučili tako,
da so opazovali naravo, povezali so se s Stvarnikom in ga prosili, naj
jim razodane, kako naj komu povrnejo zdravje. Neki zdravilec mi je pripovedoval,
da se je naučil, kako najbolje oskrbeti rano, ko je opazoval ranjenega
medveda. Ko mu je nekoč spodrsnilo in si je poškodoval nogo, si jo je
oskrbel tako, kakor j e to naredil medved. In ozdravel je. Potem je molil
in prosil Stvarnika, naj mu razodene, ali je metoda primerna tudi za pomoč
drugim. Ob molitvi mu je bilo pojasnjeno, kako jo lahko uporablj a.
Če bi si denimo zlomili nogo - na koga bi se obrnili po pomoc, na
zdravnika ali zdravilca?
Najbrž na oba. Odšel bi v bolnišnico, da bi mi zdravnik namesti mavčni
povoj, potem pa bi z molitvijo prosil Stvarnika za čim prejšnje okrevanje.
Menim, da je sodobna medicina potrebna, ker daje dragoceno pomoč. Prepričan
pa sem, da bi bolniki imeli največ koristi, če bi jim bilo omogočeno dati
najboljše od najboljšega iz sodobne medicine in od naravnih metod zdravljenja.
Zdravniki bodo znali najbolje naravnati in oskrbeti zlomljeni ud, naravne
metode zdravljenja, recimo molitveni obred, pa bodo bolniku pomagale razumeti,
zakaj si je ud zlomil, kakšna učna lekcija se skriva zanj v tej nczgodi,
kako bi lahko to v prihodnosti preprečil z drugačnim življenjem, ter mu
olajša in pospeši okrevanj e.
• Kako je mogoče uporabljati molitev, prošnjo za ohranjanje zdravja,
tako da sploh ne bi zboleli?
Tako da bi bili duhovno močni ali, drugace povedano, da bi bili blizu
Stvarniku in bi živeli v skladu z naravo, ne bi čezmerno uzivali
Verjamemo, da lahko s prošnjo dosežemo vse. Indijanci naslavljamo prošnje
na Velikega duha prvega in zadnjega Stvarnika sveta. Verjamemo, da je
Veliki duh vseprezemajoč, da je v vsem, kar obstaja. Stvarnik želi, da
bi prišli k njemu, želi nam pomagati. Če bomo prosili iskreno, nam bodo
Stvarnikovi pomočniki vodniki vseh štirih strani neba - pomagali.
• Če vas prav razumem, molitev ni zgolj prošnja Stvarniku za pomoč,
marveč je tako življenje, ki zmeraj časti Zivljenje v sebi, drugih in
naravi? Kako naj torej začnemo 'živeti v molitvi'?
Zelo pomembno je, da smo pri tem, ko postavljamo svoje življenje
na trdnejše temelje, preprosti, zlasti na začetku. Najprej moramo spoznati
težave, ki jih imamo, in kaj jih povzroča. Ko iskreno pogledamo svoje
življenje, se včasih kar zgrozimo, kaj počnemo z njim. In potem pričakujemo
nekakšno čarobno paličico, ki bi opravila vse težave čez noč. Seveda se
to nikoli ne zgodi. In zaradi tega smo razočarani nad seboj in metodo,
ki smo jo uporabili, da bi izboljšali svoje življenje. Razočaranje nas
pripelje spet na začetek, svojo bolečino začnemo znova utapljati v alkoholu
in podobno. Vrtimo se v začaranem krogu. Temu se lahko ognemo, če se naučimo
prisluhniti sebi, in si okrepimo potrpežljivost in vztrajnost. Z molitvijo
ali kako drugače lahko okrepimo svoj notranji glas, ki nam venomer prišepetava,
kako naj živimo v sozvočju z naravnimi zakoni. Kakršne koli spremembe
že naredimo, naj bodo usklajene z nami, z našimi zmožnostmi. Danes bomo
morda naredili samo majhen korak naprej, vendar bomo jutri naredili še
enega in tako naprej. Če prehitevamo, koraki ne morejo biti trdni in prej
ali slej se bomo znašli na začetku, le da nam bo tokrat huje, ker se bomo
morali spoprijeti še z razočaranjem. Veliko ljudi je ze toliko časa živelo
mimo sebe in narave, da se sami preprosto ne morejo spremeniti in potrebujejo
pomoč. Ze priznanje, da smo potrebni pomoči, in da zanjo prosimo, je velik
korak naprej. Včasih sami niti ne moremo ugotoviti, kakšne težave imamo,
ker je življenje, kakršno živimo, edino, ki ga poznamo. Sploh ne vemo,
da bi lahko bilo tudi drugačno. Ne vemo, da bi lahko živeli bolje. Tedaj
potrebujemo pomoč drugih, da nam pokažejo z našo zrcalno podobo.
Za podporo sebi in drargim uporabljate potilnico (sweatlodge). Čemu
je namercjerca ?
Potilnico imenujemo tudi molilnica ali prostor za očiščenjc telesa,
uma in duha. Lahko jo uporabimo za splošno izboljšanjc počutja ali za
kak poseben namen. Po izročilu se v potilnici zberejo samo moški ali pa
samo ženske. Ker je v njej z uravnoteženo pričujočnostjo vseh naravnih
elementov ustvarjen sveti prostor, se temu primerno tudi vedemo. Ne govorimo
veliko, ali vsaj ne o posvetnih zadevah. V potilnici so uporabljeni vsi
naravni elementi zemlja, ogenj, voda in zrak - z namenom, da prečistijo
telo, um in duha. Ker je duh vseprezemajoč, je seveda tudi pričujoč. V
potilnici lahko tudi molimo in prosimo za izboljšanje zdravja, za okrepitev
duha in podobno.
• Bržkone si v kopalnici ne moremo pripraviti take potilnice, ker
v njej ne moremo poskrbeta za tolikšno uravnotežer~ost naravnih elementov?
Ne, vendar lahko podobne blagodejne učinke kakor v potilnici dosežete
z molitvijo kje na prostem ali drugje, kjer ste v miru sami s seboj in
drugimi.
• Življenje samo nam omogoča samoozdravitev Bolečino ozdravimo s
solzami. Katere so še druge take možnosti, ki pa jih zaradi neznanja ali
vzgoje ith. ne uporabljamo ali si jih ne drznemo uporabljati - za moške
se vendar rae spodobi, da bi jokali ?
S težavami se največkrat spoprimemo šele tedaj, ko postanejo tofikšne,
da smo prisiljeni to storiti. Za bolezen poskrbimo z odhodom k zdravniku
recimo šele, ko zaradi bolečin ne moremo več delati in podobno. Poleg
telesnih težav pa imamo po navadi še vrsto čustvenih in umskih, ki pa
so povsem zanemarjene. Preprosta prošnja, molitev bo bržčas zacelila čustveno
rano. Lahko pa se o čustvenih bolečinah pogovorimo s prijateljem, se mu
zaupamo itn.
Vsi ljudje, ki jih srečamo na naši življenjski poti, so naši učitelji.
Nekateri nas učijo, kakšni naj bi bili, drugi, kakšni ne smemo postati.
Dovolj je, da znamo prisluhniti življenju. Nihče ne ve vsega o življenju,
vsi se učimo. Če vsak dan pozorno opazujemo sebe in druge, bomo bržkone
zmogli sproti odpravljati majhne težave in jim niti ne bomo dopustili,
da bi se razrasle v velike. Treba je le opazovati, se opirati nase, na
modrost, ki jo imamo v sebi, in modrost, ki se je lahko naučimo od drugih
in narave. Po navadi ni težava v tem, da ne bi vedeli, kaj moramo storiti,
marveč da te nasvete prezremo, preslišimo, ker ne zmoremo zbrati dovolj
moči, ker imamo pomisleke, kaj bodo drugi govorili o nas, če jih bomo
upoštevali, itn. Zasvojenec z alkoholom ve, da bi moral alkoholne pijače
opustiti, vendar tega ne zmore. Bodisi da se boji roganja pivskih tovarišev,
ali mu je popivanje edini življenjski slog, ki ga pozna, itn. Tudi drugi,
ki so denimo zasvojeni z igrami na srečo, s spolnostjo, hrano idr. vedo,
da ne ravnajo prav, vendar ne poznajo poti, ki bi jih vodila onkraj težav.
Kakor sem dejal: vsi ljudje smo hkrati učitelji in učenci, nihče ne ve
vsega, zato je zelo pomembno, da drug drugemu pomagamo pri opravljanju
življenjskih lekcij. Lahko se je zgrazati nad vinjenim, ki se opoteka
po ulici, veliko več duhovne moči je potrebno, da mu priskočite na pomoč.
Ljudje, ki so potonili v slabo življenje, potrebujejo pomoč in podporo,
da bi se spremenili.
• Kaj ljudi najbolj ovira, da ne morejo korenito izboljšati svojega
življenja?
Slepimo se vsi, zanikamo težave, ki jih imamo, in to, da sami sebe sovražimo,
se ne spoštujemo in si to izkazujemo v mislih, čustvih in dejanjih. Če
smo prepričani, da smo zgube in da nismo vredni življenja, se ne bomo
mogli izboljšati. Če pa nam tudi drugi potrjujejo to, kar mislimo o sebi
sami - da smo izgubljeni - se je še toliko težje spremeniti. Ko vam drugi
govorijo, češ, poglej se, kakšen si, iz tebe ne bo nikoli nič, se klavrna
podoba o sebi še okrepi. Tak človek pa težko zaživi iz sebe, iz svojih
zmožnosti, ker preprosto niti ne verjame več, da jih ima. Morda bi k temu
odgovoru dodal še eno zanimivost: Indijanci ne poznamo besed sovraštvo
in ljubezen. V našem jeziku ju ni. Pa ne zato, ker ne bi znali živeti
ljubeče. Za nas pomeni živeti častiti Življenje in Stvarnika, biti v mislih,
čustvih in dejanjih prijazen do sebe, drugih in narave. Vse, kar počnemo,
mora biti tako, da podpira Življenje, da koristi vsem. Sovražiti pomeni
živeti tako, da komu ali čemu škodimo. Tega Indijanci, vzgojeni v skladu
z izročilom, sploh ne poznamo. Prepričani smo, da smo vsi ljudje pomembni,
vse rastline, živali, vsa narava je pomembna v tkanini Življenja. Vsako
d~janje, ki to tkanino, mrežo, kakor koli poškoduje, je neprimerno. Verjamemo
tudi, da besede niso dovolj, dejanja, življenje samo mora pokazati, da
živimo prav. Ko ljubiš, izraziš to z dejanji do ljubljene osebe.
• Zdi se, da je zasvojenost v sodobnem svetu postala prej p~avilo
kakor izjema, če pod zasvojenostjo razumemo tudi bolj skrite vrste, denimo
zasvojenost s spolnostjo, z dobrim videzom, denarjem in gmotnimi dobrinami
itn. Zakaj je na svetu toliko zasvojenosti ?
Ne rodimo se zasvojeni, zasvojeni postanemo pozneje, ko odraščamo.
Kar vidimo, slišimo in čutimo, to postanemo. Če ste bili rojeni v premožni
družini, ki jc zasvojena z gmotnimi dobrinami, je zelo verjetno, da boste
tudi sami postali zasvojeni z denarjem, ne da bi se tega sploh zavedali.
Pre prosto, kot otrok in pozneje niste videli, kako živeti nezasvojen
z denarjem. Imeti denar ni slabo samo po sebi, tudi jesti ne, vendar pa,
ko zadovoljevanje potreb po denarju in hrani postane zasvojenost, škoduje
nam in drugim. Menim, da je sodobno človeštvo pozabilo na duha, ne zna
več skrbeti zanj. In duh potrebuje vsakdanjo nego in hrano. Če ste bili
vzgojeni tako, da ne znate prepoznati duha v sebi, kaj šele da bi ga negovali,
boste bržkone živeli mimo sebe. Ker pa nas Stvarnik zmeraj vabi k sebi
in človek čuti, da mu v življenju brez duha nekaj manjka - v sebi bo čutil
nekakšno praznino, vrzel - bo skušal to praznino zapolniti. Ker pa ne
ve, da je to, kar mu manjka, negovanje duha, bo praznino zapolnjeval z
napačnimi rečmi: pretirano bo jedel, pil alkoholne pijače, se povsem predal
delu, da bi zaslužžil še več denarja, in drugo. Ker smo vzgojeni v znanstvenem
načinu razmišljanja, duha niti ne priznavamo. Ni ga mogoče otipati, stehtati
... Zaradi tega sodobni človek še toliko teže neguje in hrani nekaj, česar
ne more preverj ati, kakor j e vaj en preverj ati druge reči v svojem
življenju. Večina ljudi nima možnosti, da bi z obredi ali kako drugače
začutila duha in se tudi naučila, kako ga lahko okrepi, hrani in neguje.
K temu je bržkone pripomoglo tudi ravnanje ljudi, ki naj bi po navadi
skrbeli za duha - duhovnikov. Da me ne bi kdo razumel napak - verjamem,
da vse religije v resnici dajejo dobre nauke, vprašanje pa je, ali je
tudi vedenje vseh zastopnikov kake religije vredno zaupanja. In ljudje
niso slepi.
• Ali zasvojenost krepi tudi nagibanje k takojšnemu zadovoljevanju
potreb?
Seveda. Sodobni človek zahteva vse takoj in zdaj. Ko začuti lakoto,
si ne gre pripraviti okusnega obreda, marvec hoče jesti prav zdaj, morda
na hitro pripravljeno hrano ali kar koli že. Ne ceni potrpežljivosti in
vztrajnosti. Takoj, ko se pokaže potreba, je treba najti tudi nekaj, s
čimer jo zadovolji. Še več, celotna družba ne odobrava metod, ki izkažejo
uspeh šele čez nekaj časa. Tableta proti glavobolu, ki začne delovati
šele čez pol ure, ne pa denimo čez deset minut, ni dobra. Človek, ki ponuja
kako svojo storitev, ki bo obrodila sadove šele čez nekaj časa, ni cenjen.
Tudi duhovno potrebo želimo zadovoljiti takoj in zdaj. Zdi se, da vinjenost
ali omamljenost z drogo to potrebo vsaj za nekaj časa zadovoljita, ali
vsaj preženeta. Duhovnih potreb pa ne moremo zadovoljiti s pritiskom na
gumb. Za duha moramo skrbeti vsak dan, brez izjeme, in uspehi notranji
mir, sreča-se bodo morda pokazali šele čez nekaj časa, če ste že dlje
živeli mimo sebe.
• Bi dejali, da družba z reklamami, s filmi idr. krepi zasvojenost,
denimo zasvojenost z lepoto?
Seveda. Postajate to, kar vidite, slišite ... Množicna občila danes
odkrito ali prikrito razglašajo premoč in prevlado v najrazličnejših oblikah.
Človek, po katerem se je vredno zgledovati, je močan in upravlja življenje
drugih ljudi. Okoli njega se vse vrti. Ima seveda tudi veliko denarja,
živi razkošno, spolne potrebe zadovoljuje z lepoticami. Kar želi, tudi
dobi, po navadi nasilno in na račun drugih ljudi, pa saj to ni pomembno,
pomembno je, da je dobil, kar je hotel. Ameriška družba je brez srca.
Ne želim si, da bi moja sinova odrasla brez srca, zato jima želim vsaj
pokazati, da je mogoče živeti tudi dragače.
• Ali to tudi pomeni, da je človek, ki želi živeti v skladu s seboj
in naravo, nekako osamljen v sodobnem svetu?
Da, in zaradi tega boste morda v življenju velikokrat na preskušnji,
ko se boste postavili po robu čemu, kar je sicer sprejeto s splošnim odobravanjem,
vendar veste, da ni pravšnje za vas. Da pravzaprav ni dobro za nikogar,
samo da tega drugi ne vedo. Ne glede na to pa verjamem v ljudi. Verjamem,
da je kljub podobam, ki v nas kričijo z reklamnih panojev, filmskih platen
idr., še veliko dobrih ljudi, ki vedo, kaj je prav, in so pripravljeni
za to tudi kaj narediti. Vsi ljudje pa v srcu vedo, kaj je prav, čeprav
tega morda z dejanji ne pokažejo. Ko z iskreno prošnjo stopite do takega
človeka in mu pokažete, da spoštujete srčno dobroto, vam bo najbrž pomagal.
Seveda je lažje početi to, kar počne večina - saj nam daje občutek, da
smo pomembni, da nečemu pripadamo - vendar pa je vredno početi to, kar
nam narekuje srce. In prej ali slej bodo vsi ljudje to spoznali.
• Bo univerzum, Stvarnik sam kakor koli poskrbel, da se bo to zgodilo
pravi čas?
V današnjem svetu je veliko pohlepa. Zdi se, da so življenja ljudi
odvisna od vsemogočnega dolarja, ne od narave. Mati Zemlja nam veliko
daje, vendar ji ne moremo samo jemati, marveč ji moramo tudi dajati. Tudi
ona, kakor vsa bitja, ima duha. Ko molimo, se lahko obrnemo na njenega
duha in ga prosimo za rodovitno prst, jo prosimo odpuščanja za ravnanje
ljudi, ki jo prizadenejo. Mati Zemlja ima zmeraj zadnjo besedo, pokaže
nam, kaj ji delamo, od nas pa je odvisno, ali bomo to tudi videli in zaradi
tega v prihodnosti ravnali drugače. Žalosti me, ko vidim, koliko ljudi
daje prednost pohlepu pred srčnimi vrednotami. Zanje je pomembno, da imajo
še več denarja in so slepi za rane, ki jih morda z izkopavanjem rude,
sekanjem gozdov itn. zadajajo Materi Zemlji. Bilo bi prav, da bi vsi,
ki se zavedamo, da je to napak, o tem glasno govorili. Opozorimo na multinacionalke,
ki ropajo in uničujejo v imenu dobička. Na drugi strani pa moramo tudi
živeti tako, da naravo čim manj prizadenemo. Bodimo pozorni na to, kakšne
izdelke kupujemo, in kupimo samo to, kar res potrebujemo; zbirajmo star
papir in drugo.
• Na pragu tretjega tisočletja je slišati veliko prerokb o koncu
sveta, ali vsaj o koncu sveta, kakršnega poznamo danes in rojstvu novega.
Ali tudi ihdijanske legende pripovedujejo o koncu sveta?
Da, vendar konec sveta ni določen z datumom, marveč z dogodki, ki
se bodo zgodili, ko bo prišel ta čas. Starejši ljudje pravijo, da je konec
sveta bliže, kakor si mislimo. Poplave in potresi so znamenja konca sveta,
so pa tudi zrcalo tega, kako živimo. Mati Zemlja nam kaže, kako živimo.
Toliko nasilja, kolikor ga je v našem življenju, je tudi v ravnanju narave.
Čas je pomemben samo v snovni resničnosti, tam, kjer živi Stvarnik, ni
časa in prostora. Zaradi tega je konec sveta, kakršnega poznamo, v indijanskem
izročilu napovedan z dogodki, ne pa z letnico.
• Kakšno življenje je vstopnica v svet onkraj konca sveta?
Živeti v skladu s seboj in naravo. Življenje je~sveto. Smo samo nitka
v tkanini Zivljenja. Ko kakor koli prizadenemo katero koli živo bitje
in naravo, v resnici ~rizadenemo sebe, kajti smo del Zivljenja, ki je
sveto. Nikjer na svetu se ne morete skriti pred seboj, pred vrednotami,
ki ste jih vtkali v svoje življenje. Sebi ne morete ubežati, zato se raje
ustavite, poženite trdne korenine, ki bodo črpale energijo iz duha in
pravih življenjskih vrednot, takih, ki bodo v sočloveku, živali, rastlini,
reki, kamnu ... zaznale Življenje, ki ga je treba spoštovati, ga negovati
in biti zanj hvaležni. Ne ukvarjajte se z nepotrebnimi malenkostmi. Vprašajte
se, kaj je res pomembno in vredno, in to tudi počnite. Gojiti je treba
sočutje, skrb, spoštovanje, hvaležnost, ponižnost ... do sebe, drugih
in narave. Najprej pa morate biti iskreni do sebe.
• Ali lahko bralcem revije Aura opišete kako svojo molitev, tako
da si bodo laže sestavili tkko, ki bo zanje najboljša?
V molitvi prosim za dobro vsega stvarstva, da bi Življenje raslo
in se širilo. Prosim Stvarnika, naj vodi ljudi, ki zaradi neznanja in
nemoči prizadenejo sebe, druge in naravo. Prosim, da bi ljudje, ki so
telesno, čustveno ali duhovno ranjeni, našli pot k Stvarniku. Prosim,
naj bi ljudje spoznali, da je Življenje sveto.
Bralcem bi rad povedal, da se vsaka pot začne z nami. Vsi ljudje imamo
dovolj zmožnosti, da si izboljšamo življenje in okrepimo duha v sebi.
Resda se spremembe ne bodo zgodile čez noč, vendar se bodo, če bomo vztrajni
in potrpežljivi. Vsi ljudje smo svetu potrebni in pomembni. Ni res, da
ne moremo ničesar spremeniti. Lahko, vendar se sprememba začne v nas.
Najprej spremenimo sebe, z zgledom širimo dobro v svoji družini, med bližnjimi,
prijatelji ... In potem se bo dobro širilo tudi med druge ljudi.
alkohola, divjali po cestah, živeli tako, da bi škodovali sebi, drugim
in naravi. Duha si lahko okrepimo z molitvijo. In kakor je Veliki duh
vseprezemajoč, naj bi bila tudi molitev vseprezemajoča v našem življenju.
Torej ne gre za delitev življenje in molitev, marveč za življenje, ki
je prezeto z molitvijo. Naučiti se moramo, kako naj živimo tako, da bomo
vselej in povsod častili in spoštovali Zivljenje v sebi, drugih in v naravi.
Molitev ni le za slabe čase, marveč je primerna zmeraj. Ko nam gre vse
dobro, se z njo zahvalimo za dobrine, ki so nam na voljo, in prosimo,
da bi postali boljši človek. Molitev ne bo kaj prida zalegla, če ji namenimo
pet minut na dan, preostalih 23 ur in 55 minut pa živimo mimo sebe. Misli,
čustva in dejanja so v bistvu nekakšne molitve, ki pa jih večinoma prezremo
in se niti ne zavedamo, kako oblikujejo naše življenje. Ko skrbimo, v
resnici prosimo za tegobe, bolečino itn.
|