Ali H. Žerdin o družbenih gibanjih v osemdesetih

Kaj hočemo, nismo vedeli. Česa nočemo, pa

Ali H. Žerdin, novinar in urednik na tedniku Mladina, v osemdesetih pa novinar in urednik na Radiu študent, kronist procesa JBTZ, o pomenu subkulturnih gibanj v osemdesetih (s kotičkom očesa pa pogleda v sedemdeseta); o panku (seveda je bil panker); o jezi "mularije" v osemdesetih; o jezi na armijo, o prekinjenem odraščanju. Pa o mitu, ki ga ne bo. Torej o tem, da v osemdesetih niso bili vsi tako smrtno resni.

 

Kdaj postanejo subkulturna gibanja v Sdoveniji tako močna, da se to dejavnost začuti tudi v družbi kot celoti?
Pri obravnavi teh gibanj v osemdesetih je najprej nujno s kotičkom očesa pogledati v sedemdeseta leta. Značilnost sedemdesetih je bila, da dogodkov nekako ni bilo oziroma za dogodke javnosti ni izvedela. Bili so boji, frakcijski, znotraj partije, bili so boji med Ljubljano in Beogradom pa špijonski boji. A javnost o tem ni izvedela nič. Vsi ostali dogodki, razni partijski rituali, s katerimi so se mainstream mediji še ukvarjali, so bili za vse ostale medije nezanimivi. S tem ko so se na cestah začeli pojavljati mulci z zelenimi lasmi in usnjenimi jaknami, so se začeli pojavljati tudi ti prepotrebni dogodki. Takrat je to pač bil dogodek, da se pojavljajo ljudje, ki se precej razlikujejo od takrat zaželene podobe mladinca. In s tem ko se je policija na primer lotila pankerjev, je to postal pravi dogodek. In ko mene kdo vpraša, kdaj so se osemdeseta začela, rečem, da so se začela leta 1977, oktobra, ko so imeli Pankrti svoj prvi nastop. S tem je prišlo do preloma, do bistvene spremembe v duhu časa. Prišlo je do tega, da so nekateri mediji, ki so obstajali, pa niso imeli jasno definiranega opisa del in nalog, dobili svoj štof. . : Dobili so novico, na kateri je bilo mogoče delati.
Kateri mediji?
Na primer Radio študent, Tribuna - dobila sta materijo, s katero sta se začela ukvarjati. Konec sedemdesetih je bil Radio študent tisti, ki je iz tega dogajanja začel delati zgodbo. Ko so se začela osemdeseta, pa se je začela pojavljati tudi resna represija oblasti zoper to mladež s pisanimi frizurami. Represija, ki je bila - če jo primerjamo z afero JBTZ - dosti hujša. Trije fantje, komaj polnoletni, so na primer sedeli v preiskovalnem priporu zaradi mnogo manjših sumov, v dosti bol~ strogem režimu m brez kakršne koli splošne mobilizacije javnosti. Z njimi sta se solidarizirala le Radio študent in Igor Vidmar v svojih oddajah. Kaj več pa se o tej represiji proti mulariji v javnosti ni dalo zaslediti. Čeprav je šlo za hudo represijo.
Kako se je ta manifestirala?
Prvič je šlo za dejstvo, da ljudi zapirajo. Drugo dejstvo so bile racije v zbirališčih mladine, tretje pa, da so te ljudi vozili na zaslišanja na Prešernovo. V okviru kulturnih in subkulturnih dogodkov pa se je počasi pojavila nuja, da ta mladež reflektira na to represijo. Začelo se je ukvarjanje z analizami lastnega ravnanja. Tako je dogajanje na ulicah dobilo tudi teoretsko refleksijo. Začela so se odpirati tudi nekatera vprašanja: kaj je s to državo; kaj je s svobodo tiska; kaj je s svobodo izražanja. To je bila neka iskra, ki je zanetila dosti širšo debato, kot se je sprva pričakovalo. A bistveno je kljub temu bilo, da je prišlo do dogodkov, o katerih se je zdelo vredno pisati in pripravljati prispevke.
Kako je oblast ocenjevala ta gibanja? Kasneje so se razkrile ocene tedanje oblasti: na primer, da so ta družbena gibanja veliko bolj nevarna za tedanji sistem kot pa recimo Nova revija.
Šlo je za bistveno razliko. Nova revija je sebe definirala kot elitno intelektualno združbo, medtem ko se je mladinsko subkulturo razumelo kot del neke množične kulture. To je vendarle bil del rokenrola, torej neke subkulture, s katero se lahko potencialno identificira znaten del mladeži v urbanih okoljih. Če je bila Nova revija kot projekt mišljena tako, da je nagovarjala nekaj sto intelektualcev, se je na pank in rok koncertih zelo hitro zbralo nekaj tisoč ljudi.
Koliko so bila za to subkulturo vprašanja svoboščin in omejevanja teh v resnici pomembna?
Vprašanja, ki se tičejo svobode govora, gibanja po pločniku, pravice, da sediš na klopci in klepečeš s prijatelji, so bila za to mladež vitalnega pomena vsak dan. Vsak dan je policija prišla k njim, vsak dan je zahtevala od njih osebne izkaznice, vsak dan jih je vodila na Prešernovo. In ker je bila ta mularija soočena s to represijo, je o njej pisala. Medij pisanja so bila najprej besedila glasbenih komadov, pri katerih si moral biti zelo pozoren, da si razumel, o čem govori besedilo. Ampak problem je bil na ta način posredovan. Ta komad je prišel potem tudi na radio, ljubljanska kotlina pa je ta komad poslušala. O problemih, ki so bili omenjeni, se je tako začelo govoriti.
So se posamezna uredništva sredi osemdesetih že začela dogovarjati? V smislu: mi bodo odpri to problematiko, vi pa to...
Spomnim se, da je bil za tem, kaj bo kdo odprl, katero temo bo delala Mladina, kaj bo delal Radio študent, kaj bodo delali v reviji Problemi, nekakšen "centralno planski razmislek". V veliki meri smo vsi vse poznali. Poznali smo se zato, ker je bila pot, kako je nekdo vstopil v novinarstvo, zelo predvidljiva: začel si na Tribuni ali na radiu Študent, potem si šel na Mladino, kakšen ovinek pred tem na Katedro, potem pa naprej. In ker smo bolj ali manj prihajali vsi po teh poteh, smo se tudi vsi poznali in komunicirali. Ni bilo nobene težave dogovoriti se, kdo bo kaj odpiral. Obstajala je torej neka komunikacija, aktivna. Vedeli smo eden za drugega, kaj bo delal.
Z nekim namenom? Z nekim končnim ciljem?
Trditi, da smo mi imeli politični program, bi bilo pretiravanje. To je bil čas, ko se je žvižgalo popevko Sex pistolsov, ki pravi nekako tako: "Ne vem, kaj hočem, vem pa, kako bom to naredil." Tega, kaj hočemo, seveda nismo vedeti. Bolj smo vedeli, česa nočemo. Predvsem pa smo vedeli, kako nekaj početi. Vedeli smo, da bodo ob našem početju v javnosti neki učinki, da bo neka odzivnost, da bo zaradi tega nekdo jezen. In da se bomo ob tem zabavali, da se bo o tem govorilo in da se bo na koncu večini zdelo naše početje umestno, relevantno, družbeno koristno. Predvsem pa zabavno. V osemdesetih nikdar nismo bili smrtno resni, zelo veliko je bilo v tem zabave. Če zdaj vse skupaj seštejem, moram reči, da je vseeno zadaj stal neki nezaveden politični program, nikoli izpisan.
Zakaj je bilo največ kritik izmed vseh mogočih tarč, institucij tedanje družbe - začenši z zvezo komunistov - tako močno usmerjeno prav na JLA? Zakaj je bila prav armada deležna toliko kritike?
Odgovoril bom v prvi osebi ednine, ne pa o možnih objektivnih razlogih. Armija je na začetku osemdesetih sklenila, da bodo v vojsko hodili gimnazijski maturanti, ne pa diplomanti fakultet. Ko končaš srednjo šolo, si poln idej, kaj boš študiral. In namesto da bi naprej študiral, te pošljejo v vojsko za eno leto, nekam čim dlje. In ko se po enem letu vrneš, si povsem zmeden in pa strahovito jezen. Energije imaš veliko, po vseh izkušnjah v armiji pa si trdno odločen, da boš o tem govoril. Nasilno so prekinili neki študij, nasilno so prekinili neki normalen proces odraščanja. Nekaterim se je zaradi tega nasilja celo zmešalo, na večino pa je to vplivalo tako, da smo bili jezni. Potem greš študirat, študij je bil takrat ideološki, in te je še to spravilo v jezo - ker se o problemu armade zaradi zadrege profesorskega kadra ni dalo debatirati. Zato smo se na koncu tega lotili sami. Šlo je torej za osebne izkušnje. Je pa seveda tako: bolj ko si o tem razmišljal, bliže si bil ugotovitvi, da gre za strateško točko. Za točko, v kateri je zbrano ogromno denarja, za točko, znotraj katere so prihajali do izraza nekateri v nebo vpijoči privilegiji pa grozljivi načrti centralizacije jugoslovanske znanosti in industrije na projektu supersoničnega letala.
Kakšen je bil odnos takratne oblasti do mladinskih medijev? Danes se velikokrat poskuša prikazati, da jih je obdast tiho tolerirala.
Sam nisem imel občutka, da bi v drugi polovici osemdesetih partija iskreno podpirala početje "mladinskih časopisov in medijev". Prej bi rekel, da je bila zaskrbljena, zaradi tega, ker so se bali, kako bodo stvari odmevale v jugoslovanskem kontekstu. Ta je bil namreč vedno drugačen - stvari in zgodbe, ki so bile v slovenskem kontekstu popolnoma nedolžne, so bile v jugoslovanskem kontekstu zelo divje. Ta strah, ta "kaj bo rekel Beograd" je bil vedno prisoten. Prav tako apeli, naj ravnamo odgovorno. Na Radio študent je takrat rad klical univerzitetni partijski komite. Debata med mano kot urednikom in predsednikom univerzitetnega partijskega komiteja je bila vedno zelo kratka, ker sam pač nisem bil organiziran v partijo in zato nisem čutil nobene potrebe, da bi z njim govoril. Potem so poskušali vplivati na partijsko ceiico radia, končalo pa se je tako, da so vsi člani partijske celice izstopili iz zveze komunistov. V tisti paniki, ki je na primer leta 1989 vladala na mestni konferenci SZDL, le leto dni pred prvimi volitvami, tudi nisem imel občutka, da bi bil MK SZDL pripravljena krit hrbet Radiu študent. Prej obratno. Ze zaradi malenkosti so takoj bevskali na nas.
Zakaj je v letih potem pomen teh gibanj ter teh medijev v demokratizaciji tako izginil iz kolektivne zavesti? V kolektivni zavesti kot da so ostale le, pretirano rečeno, pomladne stranke.
Da bi lahko odgovoril, se moram vrniti v leto 1977. Ta scena je vendarle izhajala iz nekega subkulturnega gibanja, iz panka - gibanja, ki mu je šlo na živce vsakršno mitologiziranje. Pri celotni zgodbi panka je šlo tudi za rušenje mitov. Sex Pistols so rušili mit kraljice, ji skoz nos dali knoflo, v usta pa, ne vem kaj, bankovec. To gibanje je ves čas pod vprašaj postavljalo prav mite, ki so se zdeh samoumevm, v resnici pa niso bili taki. In bil bil strašen paradoks, če bi ljudje, ki so bili v tem gibanju, po desetih, dvajsetih letih sami iz sebe začeli delati mit. Največ, kar so bili ti ljudje pripravljeni narediti, so bili zborniki člankov o panku - v katerih so za zgodovino te stvari zbrane. Da bi pa šli v mitologiziranje lastnega početja, bi bilo skregano z razlogom, zakaj se je to gibanje pojavilo. Današnji čas pa je čas, ko poskušajo različne iniciative, ki so v osemdesetih obstajale, vse pisati neko svojo zgodovino. Pa ne kronike, ampak temu zgodovinopisju dajejo mitološke razsežnosti. Nobenega razloga ni, da bi na primer Ljubljanski psi izdali knjigo, v kateri bi dokazovali, da so Ljubljanski psi, Kuzle in Buldogi ključni faktor demokratizacije v Slovenije. Mogoče so res - s tem da so se norčevali iz vseh mitov. A če bi iz sebe delali mit, bi dokazovali, da so bili ob svojem norčevanju iz mitov neiskreni. Nova revija si privošči, da dela zgodovino iz same sebe... Janez Janša tudi dela zgodovino iz samega sebe... Pedantne zgodovine osemdesetih, v kateri bi bile popisane te marginalije, pa ni. Čeprav se mi zdi da je bilo prav tam najbolj zabavno in da se je tam največ dogajalo.

sobotna priloga ; Grega Repovž ; Delo, 22. aprila 2000