Prva skupina: Središče za odločanje
Osrednja tema pogovora starodavnih mehiških vračev, pa tudi vračev don Juanove veje, je bilo središče za odločanje. Glede na dejanske nasledke prizadevanj so bili prepričani, da je na človeškem telesu točka, ki je ključna za odločanje, točka V mesto vrh grodnice tik pod vratom, kjer se stikata ključnici v obliki črke V. Posebna vrsta energije v tem središču je razredčena in izjemno pretanjena, tako da je šamani ne znajo opredeliti. Kljub temu pa so docela prepričani, da je moč čutiti njeno navzočnost, pa tudi njene učinke. Verujejo, da je že v prvih letih življenja potisnjena iz središča in se nikoli ne vrne vanj. Ljudje so zato oropani sposobnosti za odločanje, ki je morda pomembnejša od vse preostale energije v drugih središčih.
Ko je Don Juan govoril o odločanju, je izrazil precej ostro mnenje čarovnikov svoje veje. Po stoletnih opazovanjih so prišli do sklepa, da ljudje niso sposobni odločanja, zato so ustvarili družbeni red: velikanske institucije, ki prevzemajo odgovornost za odločanje. Dopuščajo jim, da odločajo namesto njih, sami pa zgolj uresničujejo odločitve, ki se tičejo tudi njih.
Točka V tik pod vratom je po mnenju starodavnih šamanov izjemno pomembno mesto, zato so se je zelo poredko dotikali z rokami; če pa so se, je bil dotik obreden in vselej ga je s kakim predmetom izvedel kdo drug. Uporabljali so zloščene koščke trdega lesa ali živalskih kosti. Ponavadi je bil to zaobljen konec kosti, ki se je povsem prilegal votlinici tik pod vratom. S kostmi ali kosi trdega lesa so pritiskali na obod vdolbine. Predmete so uporabljali, čeprav redkokdaj, za samomasažo ali nekakšno sodobno akupresuro.
"Kako so odkrili, da je votla točka središče za odločanje?" sem nekoč vprašal don Juana.
"Sleherno energijsko središče v telesu," je odvrnil, "je žarišče energije; nekakšen energijski vrtinec, podoben lijaku. Čarovnik, ki strmi vanj, vidi, kako se vrtinči v nasprotni smeri urnega kazalca. Moč posamičnega vrtinca je odvisna od sile vrtenja. Če se komaj zaznavno vrtinči, pomeni, da je središče izčrpano in oropano energije.
Starodavni čarovniki," je nadaljeval don Juan, "ki so preiskovali telo z očesom vidca, so opazili te vrtince. Zbudili so jim veliko radovednost, zato so naredili nekak zemljevid teh energijskih središč."
"Pa je v telesu veliko teh središč?" sem ga vprašal.
"Na stotine," je odgovoril, "če ne na tisoče. Lahko bi rekli, da je človek zgolj skupek tisoče vrtečih vrtincev; nekateri so tako majhni kot luknjice od vboda igle, a zelo pomembne luknjice. Večina teh vrtincev prevaja energijo, ki se prosto pretaka skoznje, lahko pa tudi zastane v njih. Šest vrtincev je večjih, tako da zaslužijo posebno obravnavo, saj so središča življenja in vitalnosti. Energija nikoli ne obtiči v njih, žal pa se komajda vrtijo zaradi pičle zaloge energije."
Don Juan je pojasnil, da ta velika središča življenjske sile ležijo v šestih predelih telesa. Naštel jih je po pomembnosti, ki so jim jo pripisali šamani.
Prvo je na področju jeter in žolčnika;
drugo na področju vranice in trebušne slinavke,
tretje na področju ledvic in nadledvičnih žlez;
četrto v votli točki tik pod vratom na sprednjem delu telesa;
šesto leži na temenu.
Peto središče imajo samo ženske. Po don Juanovih besedah vsebuje posebno vrsto energije, ki čarovnikom zbuja vtis pretočnosti. Imajo ga le nekatere ženske in zdi se, da služi kot naravno cedilo, ki preceja odvečne vplive.
Šesto središče na temenu je don Juan opisal bolj kot nekakšno posebnost in nikakor ni hotel govoriti o njem. Dejal je, da ni okrogel energijski vrtinec, podobcn drugim, marveč niha naprej in nazaj; njegovo gibanje spominja na bitje srca.
"Zakaj je energija v tem središču tako drugačna, don Juan?" sem ga vprašal.
"Šesto središče energije," je pojasnil, "pravzaprav ne pripada človcku. Ljudje smo nekako oblegani, veš. Središče si je prilastil neki zavojevalec, neviden ropar, ki ga je mogoče premagati le z jačanjem drugih središč."
"Pa ta občutck, da smo zavojevani, ni malce paranoičen, don Juan?" sem vprašal.
"Mogoče zate, gotovo pa ne zame," je odgovoril. "Jaz vidim energijo, zato vidim, da se energija vrh glave ne pretaka kot energija v drugih energijskih središčih. Odvratno in tuje niha naprej in nazaj. Vidim tudi, da pri čarovnikih, ki jim je uspelo premagati um ali tujo napeljavo, kot ga imenujejo, preide v enak pretok kot v drugih središčih."
Don Juan je vsa leta mojega vajeništva odločno zavračal pogovor o šestem središču. Tudi ob tej priložnosti, ko mi je pojasnjeval središča vitalnosti, je grobo odklonil moje vztrajno povprašcvanje in spregovoril o četrtem središču ali središču za odločanje.
"Za četrto središče," je dejal, "je značilna posebna energija, ki jo videc zaznava kot izjemno prosojno in za katero bi lahko rekli, da spominja na vodo; tako židka je, da je podobna tekočini. Tekoči videz te posebne energije je znak cedilne lastnosti središča za odločanje. Preceja energijo, ki doteka vanj, in izvleče iz nje le tekočinasti vidik. Lastnost tekočnosti je nespremenljiva in dosledna značilnost tega središča. Čarovniki ga imenujejo tudi vodno središče.
Vrtenje energije v središču za odločanje je najšibkejše od vrtenja vseh središč," je nadaljeval. "Zato človek redkokdaj sprejme kakšno odločitev. Čarovniki vidjo, da središče oživi po izvajanju nekaterih magičnih kretenj, saj se po njih lahko po mili volji odločajo, čeprav dotlej še pomislili niso na to."
Don Juan je odločno poudarjal dejstvo, da so starodavni mehiški vrači čutili odpor, malone fobijo, do dotikanja votle točke tik pod vratom. Edino sprejemljivo delovanje nanjo je bila uporaba magičnih kretenj, ki ji vračajo in krepijo razpršeno energijo in postopoma odstranjujejo omahljivo odločanje, porojeno iz naravne energijske razpršenosti - nasledka naravne obrabe vsakdanjega življenja.
"Človek, ki ga zaznavamo kot skupek energijskih polj," je dejal don Juan, "je trdna in zapečatena enota, v katero ni moč vbrizgati energije, tista, ki je v njem, pa ne more izteči. Občutek izgubljanja energije, ki ga včasih zaznavamo, je posledica odgnane energije, razpršene iz petih velikih središč življenja in vitalnosti. Občutek porasta energije pa gre pripisati prerazporejanju predhodno razpršene energije iz teh središč. Lahko bi rekli, da se energija ponovno naseli v petih središčih življenja in vitalnosti."

 

 

_ _ .;r __ UVOD _
Don Juan MaW s, učitelj čarovništva. nagua/, kot sc imcnuj~jo učitelji čarovništva, ki vodijo skupine čarovnikov, mc jc uvedcl v spoznavni svet starodavnih mchiških šamanov. Don Juan Matus jc bil Indijancc, rojen v mestu Yuma v Arizoni. Njcgov oče je bil Indijanec Yaqui iz Sonore v Mchiki, mati pa veijetno Indijanka Yuma iz Arizone. Don Juan je živel v Arizoni do desetega leta starosti, nato pa ga je oče odpcljal v Sonoro v Mehiki, kjcr so ju zajcle krajevne vojne Yaquijcv proti Mehičanom. Oče jc bil ubit, don Juana, ki mu jc bilo tedaj deset let, pa so sprcjeli k sebi sorodniki v južni Mehiki.
Ko mu je bilo dvajsct lct, je prišel v stik z učiteljem čarovništva. Imenoval se jc Julian Osorio in uvedel ga je v vejo čarovnikov, ki naj bi segala pctindvajset rodov v preteklost. Julian ni bil indijanskega rodu, marveč sin evropskih priscljcncev v Mehiko. Don Juan mi je povedal, da je bil nagual Julian igralec in da je bil sijajna osebnost - pripovedovalec in mimik, bil jc obožcvan, vpliven in ukazovalen. Na cni od podeželskih igralskih turnej jc igralcc Julian Osorio podlegcl vplivu nagrra/a Eliasa Ulloe, ki mu je predal znanje svojc vcjc čarovnikov.
Don Juan je sledil izročilu svojega čarovniškega porekla in jc štiri svojc učcnce - Taisho Abclar, Florindo Donncr-Grau, Carol Tiggs in mcnc naučil nekaterih telcsnih gibov, ki jih je imenoval nua~;ičn~ krelnje. Učil jih je v istem duhu, kot so prehajale iz stoletja v stoletje, a s pomembnim odklonom: opustilje prctirano obredje, ki je zaznamovalo dotedanje učenje in izvajanje teh magičnih kretenj. Don Juan je menil, da jc zagon obredja oslabel, saj so novi rodovi čarovnikov bolj stremeli za učinkovitostjo in smotrnostjo. Zabičal mi je, da nikoli nc smem z nikomcr govoriti o kretnjah, tudi z dnigimi učenci ne. Trdil je, da so svojske in za vsakcga posebcj prircjene. Njihov učinck jc izjcmno močan, zato nc grc razpravljati o njih; vcliko bolje jc, dajih zgolj izvajamo.

Don Juan me je naučil vsega, kar je vedel o čarovnikih svoje veje. Poudaril, utemeljil, potrdil in razložil mi je vse odtenke svojega vedenja, zatorej jc vse moje znanje o magičnih kretnjah neposreden nasledek njegovega učenja. Magične kretnje niso izmišljcne, marvcč so jih v stanjihpovišanezavesti odla-ili starodavni mehiški vrači don Juanove veje. Odkritje je bilo povsem naključno. Porodilo se je med preprosto raziskavo o značilnostih izjemno dobrega počutja, ki jih je navdajalo v stanjihpovišaraezavesti, ko so ohranjali nekatcre telesne drže ali na poseben način premikali roke in noge. Občutek ugodja je bil zclo močan, zato so vse svoje prizadevanje osredotočili na željo, da bi gibe prencsli v stanje običajne zavcsti.
Kot vse kaže, so nalogo uspešno izpeljali in obvladali zelo zapleten niz gibov, ki so jim, če so jih izvajali, omogočali delovati z izjcmnimi umskimi in telesnimi zmožnostmi. Pravzaprav so bile posledice izvajanja teh gibov tako dramatične, da sojih imenovali magične kretnje. Iz roda v rod so jih osebno predajali učeneem čarovništva, upoštevaje spopolnjene obrede in tajne obrazce.
Don Juan MaW s se je pri učenju magičnih kretenj bistveno odmaknil od izročila. Odklon ga je prisilil, da je nanovo izoblikoval stvaren cilj magičnih krctenj. Predstavil mi ga je predvsem kot dejansko možnost za pf-enazporejauje energije in manj kot stopnjevanje umskega in telesnega ravnotežja, za katcrim so težili v preteklosti. Razložil mi je, da je odklon posledica vpliva dveh predhodnih r7agualov.
Čarovniki don Juanove veje so trdili, da se vsak človekrodi z določeno količino cnergije, na katero ne morejo vplivati zunanje sile, kar pomeni, da je ne morcjo ne povečati ne zmanjšati. Verjcli so, da ta količina energije zadošča za uresničitev želje, ki po njihovem mnenju obseda slehernega človcka na Zemlji: prebiti parametre običajne zaznave. Don Juan Matus jc bil prepričan, da nezmožnost preboja izvira iz kulture in družbenega okolja. Trdil je, da kultura in družbeno okolje izrabljata sleherno trohico prirojene energije za izpolnjevanje uveljavljenih vedenjskih vzorcev, ki nam onemogočajo preboj omejitev običajne zaznave.
"Zakaj neki naj bi si jaz ali kdo drug želel prebiti te parametre?" sem vprašal don Juana ob neki priložnosti.
"Preboj teh parametrov je neogibno in bistveno vprašanje človeštva," je odvrnil. "Preboj pomeni vstop v neverjetne, a stvarne svetove, katerih vrednost se sploh ne razlikuje od vrednosti sveta našega vsakdanjega življenja. Preboj teh parametrov nas še kako obseda, pa če to podmeno sprejmemo ali ne. Žal pa ostajamo bedni poraženci, zato imamo vso to obilico mamil in spodbujeval in vcrskih obredov med sodobnimi ljudmi." "Zakaj neki nam nikakor nc uspc, don Juan?" sem vprašal.
"Ncuspelo prizadevanje, da bi uresničili to najbolj vzvišeno željo," je dejal, "gre pripisati bc-ezglavemu seganju po njej. Naša orodja so pregroba. Kakor da bi posk~isili podreti zid tako, da bi butali z glavo obenj. Človek nikoli ne povezuje tega preboja z energijo, čarovniki pa določajo uspeh le z doscgljivostjo energije.
Obsega energije, ki nam je prirojena," je nadaljeval, "nikakor ne moremo povečati, zato so si čarovniki starodavne Mehike pomagali s prerazporejanjem tc energije, z cdino možnostjo, ki jim je preostala. Postopek prerazporejanja so začeli z magičnimi kretnjami in z njihovim dclovanjem na snovno telo."
Don Juan je med poučevanjem vseskozi poudarjal, kako izjemno so vrači njegove veje cenili telesne spretnosti in umsko ugodje, kar se je ohranilo vse do danes. Ko sem ga opazoval v krogu pctnajstih čarovnikov, ki jih je vodil, sem se prepričal o resničnosti njegovih trditev. Odlikovali so se po očitnem in izrednem tclesnem in umskem ravnovesju.
Nekoč sem ga odkrito povprašal, zakaj čarovniki namenjajo tolikšno pozornost tclesu. Njegov odgovor me je nepričakovano osupnil. Vse dotlej sem živel v prepričanju, da je razmeroma duhovno naravnan.
"Šamani niso nikakršni duhovneži," je rekel. "Povsem praktični ljudje so. Res veljajo za rahlo čudaške ali celo nore. Mogoče si zato pomislil, da so duhovno usmerjeni. Videti so nori, ker se nenehno trudijo pojasnjevati stvari, ki jih ni moč razložiti. Zaradi tega jalovega naprezanja, da bi natančno pojasnili zadeve, ki jih nikoli ni mogoče docela razložiti, se zmedejo in mlatijo prazno slamo.
Za telesno spretnost in treznost potrebuješ gibko telo," je nadaljeval. "To sta najpomembnejši značilnosti v življenju šamanov, saj porajata razumnost in stvarnost: edini nepogrešljivi orodji za vstop v drugapodročja zaznave. Pravilno krmarjcnje v neznanem zahteva drznost, nc pa prcdrznosti. Čarovnik, ki želi vzpostaviti ravnovesje med smelostjo in predrznostjo, mora biti izjemno trezen, previden, vešč in odlično telesno pripravlj cn."
"Zakaj odlično telesno pripravljen, don Juan?" sem vprašal. "Ne zadošča že želja ali pripravljenost na potovanje v neznano?"
"Ne v tvojem mevžastem življenju," je ostro odsckal. "Samo miscl na soočenje z neznanim - kaj šele vstop vanj - zahteva jckleno drobovje in telo, ki ga zmorc krotiti. Kakšen smisel jc v drznosti, ki jc ne spremljajo umska budnost, tclesna sprctnost in ust<-ezne mišice?"
Bilo je očitno, da je popolna tclesna pripravljenost, ki jo je don Juan zagnano priporočal od prvega dne najincga druženja, plod ncpopustljivega izvajanja magičnih krctenj, prvi korak kprer-azporejar7jt~prirojene cnergije.

To prerazpof-cjanje erre~gije je po mnenju don Juana bistveno v življenju šamanov, pa tudi v življenju slehernega posameznika. Prerazporejanje eney~e je postopek premeščanja prirojene energije, razpršene iz telesnih življenjskih središč, ki jo potrebujejo za ohranjanjeravnovesja med umsko čuječnostjo in telesno hrabrostjo.
Samani don Juanove veje so se zagnano urili v prerazporejanju svoje prirojene energije. Njihovo prizadevanje ni bilo zgolj razumsko naprezanje, pa tudi ne plod dedukcije ali logičnega sklepanja. Bilo je nasledek sposobnosti zaznave energije, kot se pretaka v vesolju.
"Sposobnost zaznavanja energije, kot se pretaka v vesolju, so čarovniki imcnovali videnje," mi je pojasnil don Juan. "Yidenje so opisovali kot stanje povišane zavesti, v kateri človeško telo zaznava energijo kot tok, nekakšno vibriranje, podobno gibanju vetra. videnje energije, kot se pretaka v vcsolju, je plod hipnega zastoja sistema razlage, ki je značilen za ljudi." "Kaj jc ta sistem razlage, don Juan?" sem vprašal.
"Šamani starodavne Mehike so spoznali," je odvrnil, "da sleherni del človeškega telesa tako ali drugače sodeluje pri spreminjanju pretoka ali obilja vibracij v nekakšno obliko čutnih podatkov. Skupna vsota tega obstrcljevanja s čutnimi podatki se z uporabo sčasoma preoblikuje v sistem razlage, ki ljudem omogoča zaznavati svet, kot ga zaznavajo.
Zaustavitev tega sistema razlage," je nadaljeval, "je nasledek izjemne discipline čarovnikov antične Mehike. Zastoju so rekli viderrje in ga opredelili kot temeljni kamen svojega vedenja. Irdenje cnergije, kot se pretaka v vesolju, jim je služilo kot ključno orodje, s katerim so nato oblikovali razvrstitvene sheme. Ta sposobnost jim je na primer omogočila, da so zaznavali celotno vesolje, dostopno zaznavi ljudi, kot nekakšno čebulasto stvar, ki sestoji iz tisoče plasti. Menili so, da je vsakdanji svet običajnih ljudi le ena od teh plasti. Zato so seveda domnevali, da so njihovi zaznavi dosegljive tudi drugc plasti, saj so del naravne človekove dediščinc."
Duugo spoznanje, ki so mu ti čarovniki pripisovali izjemno vrednost in je tudi izhajalo izviderrja encrgije, kot se pretaka v vesolju, je bilo odkritje človekove energijske podobe. Zaznavali so jo kot skupek energijskih polj, združenih z nekakšno vibracijsko silo, ki jih povezuje v svetlobno kroglo energije. Čarovniki don Juanovc veje so zaznavali ljudi kot podolgovate oblikc, podobne jajcu, ali okrogle, podobne žogam. Zato so jim rekli svetlobna jajca ali suetlobne krogle. Menili so, da je ta svetlobna obla naš pravi jaz - pravi v pomenu, da je energijsko nespremenljiva. Ncspremenljiva je zato, kcr je v dejanju zaznavanja, ki zajema celoto človeških virov, videna neposredno kot energija.
Stari čarovniki so na hrbtni strani svetlobne krogle odkrili točko močnejšega sijaja. Z neposrednim opazovanjcm encrgije so razbrali, da je ta točka odločilna tako pri spreminjanju euergije v čutne podatke kot pri razlagi tch podatkov. Imenovali so jo zbirrza točka in domncvali, da se v njej zbira zaznava. Trdili so, da je zbirf~a točka za dolžino rokc oddaljena od točke med ramenskima lopaticama. Spoznali so tudi, da je zbirna točha vsega človeškega rodu na istem mesrii, zaradi česar si ljudje zelo podobno razlagajo svet.
Naslednjc izjemno pomcmbno spoznanje starih čarovnikov, pa tudi šamanov naslednjih rodov, je bilo, da jc to mesto zbirne točkc nasledck uporabe in podružbljenja. Zato so sklepali, da gre za poljuben položaj, ki je lc prividno dokončen in nespremenljiv. Sad tega privida je navidez ncomajno prepričanje Ijudi, da je svct, v katerem vsakodnevno delujejo, edini svet, ki obstaja, in da je njegova dokončnost nesporna.
"Verjemi," mi je ob ncki priložnosti dejal don Juan, "da je ta občutek dokončnosti o sverii zgolj utvara. Edini možni pogled je le zato, ker nikoli ni bil preizkušan. Orodje za ta preizkus jc videnje energije, kot se pretaka v vesolju. Čarovniki moje veje so ga uporabili in odkrili so, da je človekovi zaznavi dostopno vznemirljivo število svetov. Opisali so jih kotpodročja, ki zajemajo vse, področja, kjer je mogoče delovati in se boriti. Drugače rečeno, gre za svetove, kjer lahko živiš in umreš kot v tem našem svetu vsakdanjega življenja."
Med najinim trinajstletnim druženjem me je don Juan naučil osnovnih korakov, ki vodijo k mojstrstvu videnjn. Opisal sem jih v prejšnjih knjigah, nikoli pa nisem omenjal ključne točke v tem postopku: magičnih kretenj. Naučil me je mnogih, obenem pa mi tudi zagotovil, da sem poslednji član njcgove veje. Sprejel sem njegovo trditev, ki pa je obenem samodejno zajemala hidi nalogo, da poiščem nove načine za širjenje vedenja njegove veje, ki sc ne bo nadaljevala.
Najprej sem bil prisiljen razčistiti pomembno vprašanje: don Juana Matusa nikoli ni zanimalo predajanje znanja; šlo mu je zgolj za nadaljevanje njegove veje. Skupaj z njegovimi tremi učenkami smo bili sredstva - izbrana od samega duha, kot je dejal, in brez njegovega dejavnega poseganja -, ki naj bi zagotovila to nadaljevanje. Zatorej si je zagnano prizadeval, da bi me naučil vsega, kar je vedel o čarovništvu, šamanstvu in razvoju njegove veje.
Medtem ko me je poučeval, pa je spoznal, da se moja energijska podoba povsem razlikuje od njcgove, kar je po njegovem mnenju lahko pomcnilo samo to, da je njegove veje konec. Potožil scm mu, da me izjemno moti njegova razlaga o možnih nevidnih razlikah. Breme, da sem zadnji
njegovega rodu, mi je bilo odveč, njegovo pojasnjevanje pa nerazumljivo. "Šamani starodavne Mchike," mi je nekoč dejal, "so menili, da je izbira,
kot jo razumejo ljudje, osnovni pogoj za spoznavni človeški svet, a da jc zgolj prijazna razlaga nečesa, kar je mogoče najti, ko si zavest drzne podati onstran meja našega sveta, prijazna razlaga privolitve. Ljudje trpijo zaradi sil, ki jih trgajo. Umetnost čarovnikov pravzaprav ni izbirati, marveč doseči pretanjenost, s katero privolijo.''
"Čeprav se dozdeva, da se čarovniki ves čas odločajo, se pravzaprav nikoli ne odločajo," je nadaljeval. "Nisem se odločil, da te bom izbral, in nisem se odločil, da boš tak, kot si. Ker nisem mogel izbirati, komu naj predam svoje znanje, sem moral sprejeti odločitev duha. Izbral je tebe, žal pa nimaš energijske sposobnosti za nadaljevanje, marveč le za dokončanje."
Vztrajal je, da konec njegovc veje ni v nobeni povezavi z njim ali z njegovim prizadcvanjem, z njegovim uspehom ali porazom čarovnika, ki iščc popolno svobodo. Razumcl ga jc kot nckaj, kar je povezano z izbiro, ki presega človeško raven in ne zadeva bitij ali entitet, marveč neosebne sile vesolja.
Nazadnje sem se sprijaznil s svojo usodo, kot ji je rekel don Juan. Brž ko sem jo sprejel, sem se moral spopasti z naslednjim vprašanjem, ki ga je imenoval zaklepanje vrat ob odhodu. To pomcni, da sem sprejel odgovornost za natančno odločitev, kaj bom naredil z znanjem, ki mi ga je predal, in za njeno brezhibno uresničenje. Najprej sem si postavil odločilno vprašanje, kaj naj storim z magičnimi kretnjami: s tistim vidikom don Juanovega znanja, ki je bil najbolj praktičen in izvedljiv. Odločil sem se, da jih bom uporabil in jih predajal vsem, ki se jih bodo želeli naučiti. Odločitev, da razkrijem skrivnost, ki jih je tako dolgo zastirala, je vsekakor izhajala iz mojega globokega prepričanja, da zares sklcpam don Juanovo vejo. Nisem si mogel predstavljati, da bi ohranjal skrivnosti, ki mi sploh niso pripadale. Zastiranje magičnih kretenj v skrivnost ni bila moja odločitev. Kakor koli že, moja odločitev je bila, da jih odstrem.
Odtlej sem se trudil, da bi izdelal splošnejšo obliko magičnih kretenj, obliko, ki bi bila primerna za vse, in rezultat tcga prizadevanja so liki malce prilagojenih oblik vsch magičnih kretenj. Te novc like gibov sem imenoval tenzegniteta, izraz, ki sem si ga sposodil iz arhitckture, kjer pomeni "lastnost okvirnih gradbenih struktur, sestavljenih iz kontinuirnih nosilcev, ki prenašajo natcznc silc, in nekontinuirnih členov, ki prenašajo tlačne silc, tako da vsi deli karseda učinkovito in gospodarno delujejo".
Razlagi magičnih krctcnj staromehiških čarovnikov moram dodati podrobnejše pojasnilo: don Juan je s "starimi časi" mislil obdobje pred deset tisoč leti in poprcj, številka, ki je malone nesmiselna, če jo raziskujemo
z gledišča razvrstitvcnih shcm sodobnih znanstvenikov. Pojasnil sem don Juanu. da grc za prcccjšnjc ncskladjc med njegovo in mojo oceno, ki sc mijc zdcla stvarncjša, ajc trdovratno vztrajal pri svoji. Prepričan jc bil, da so Ijudje, ki so prcd deset tisoč leti živeli v Ameriki, predano raziskovali vcsolje in zaznavo, ki si je sodobni človek še zamisliti nc morc.
'.~c glcdc na najini različni kronološki razlagi scm ncsporno prepričan o učinkovitosti magičnih krctcnj. Čutim dolžnost, da jih pojasnim natanko tako, kot so bili predstavljene meni. Na moj pogled nanjc je globoko vpLival njihov neposredni učinek namc. Ta knjiga je poglobljeno osebno razmišljanjc o tcm vplivu.

 

Magič~ e k~ethje
Don Juan je prvič nadrobno spregovoril o magičnih la-etnjah, potem ko se
je posmehljivo obregnil ob mojo telesno težo.
"Preveč zavaljen si," je dejal, ko me je premeril od glave do pet in obsojajoče zmajal z glavo. "Le korak ti manjka do debelosti. Počasi se obrabljaš. Kot vsem drugim pripadnikom človeškega rodu se ti po bikovsko nabira maščoba na vratu. Čas je, da resno razmisliš o enem največjih šamanskih odkritij - o magičnih kretnjah."
"O kakšnih magičnih kretnjah govoriš, don Juan?" sem vprašal. "Še nikoli mi jih nisi omenil. Če pa že, je bilo to tako mimogrede, da se ničesar ne spominjam."
"Ne le, da sem ti podrobno govoril o magičnih kretnjah," me je zavrnil, "marveč jih že veliko poznaš. Učim te jih že ves čas."
Živahno sem mu ugovarjal, kajti prepričan sem bil, da me ni bil učil nikakršnih magičnih kretenj.
"Nikar tako silovito ne brani svojega čudovitega jaza," se je pošalil in se mi porogljivo opravičil z namrščenimi obrvmi. "Hotel sem le reči, da posnemaš vse, kar počnem, zato sem izkoristil tvojo sposobnost posnemanja. Vseskozi ti že kažem različne magične kretnje, ti pa ves čas misliš, kako uživam, ko pokam s sklepi. Všeč mi je tvoja razlaga: pokam s sklepi. Kar ohraniva te besede, ko bova govorila o njih."
"Pokazal sem ti deset različnih načinov pokanja s sklepi," je nadaljeval.

"Slcherni jc magična krctnja, ki popolnoma ustreza mojemu in tvojeimi tclcsu. Lahko bi rckcl, da teh desct magičnih kretenj pripada tvojenm in mojemu rodu. Piipadajo nama osebno in posamično, kot so pripadale dmgim čarovnikom pctindvaj setih prcdhodnih rodov, ki so nama bili na las podobni."
Magične kremje, o katerih je govoril don Juan, so bile po njegovihbesedah načini, ki s~m jih razumel kot pokanje s sklepi. Roke, noge in trup jc premikal na posebnc načine in prepričan sem bil, da tako prebuja največjo možno napetost v svojih mišicah, kosteh in vezch. Menil scm, da je posledica teh raztcznih gibov zaporcdjc tlcskov, in sodil sem, da jih izvaja v mojo zabavo in čudenjc. Res mi jc pogosto vclcl, naj ga posnemam. Nekako izzivaje me je pozival, naj sc jih naučim na pamet in jih ponavlj am doma, dokler ne bom zmogcl cnako pokati s sklcpi.
Nikoli mi ni uspelo poustvariti cnakih zvokov, pa vcndar sem sc nchotc, a natančno naučil vsch gibov. Sedaj vem, da scm imel srcčo v nesreči, kcr mi ni uspelo pokati s sklepi, kajti mišic in kit v rokah in na hrbW "ikoli ni dobro napenjati do te točkc. Don Juan jc imel prirojeno sposobnost za pokanje s sklcpi rok in hrbta, kot pač nekateri zmorejo pokati s prstnimi členki.
"Kako so sc stari čarovniki domislili teh magičnih krctcnj, don Juan?" sem vprašal.
"Nihče si jih ni izmislil," me je ostro zavrnil. "Misel, da so bile izumljene, mahoma prikliče poseg uma, ki pa nima nobcne zvezc s temi kretnjami. Odkrili so jih stari vrači. Povedali so mi, da se je vse skupaj začelo z izjemnim občutkom ugodja, ki jih je navdalo v šamanskih stanjihpovišane =m~esti. Čutili so tako izredno, navdušujočo moč, da so si jo vsekakor želeli priklicati tudi v budnem stanju."
"Sprva,'' mi jc ob neki priložnosti pojasnil don Juan, "so ti stari šamani meuili, da grc za ugodje, ki vsclej spremlja stanjepoviša"e zavesti. Kmalu pa so spoznali, da občutki ugodja niso samodcjna poslcdica stanja šamanske poviša"e ~avesti, kamor so prehajali. Natančneje so raziskovali in prišli do spoznanja, da je občutek ugodja, ko se pojavi, vselcj posledica neke vrste telesnega gibanja. Spoznali so, da v stanjupoviša"e zavesti njihovo tclo samo od scbe izvaja nekakšne gibe in da so prav ti gibi razlog za nenavadno počutje telcsne in umske popolnosti."
Don Juan je vseskozi domneval, da so gibi, ki so jih telesa šamanov samodejno izvajala v poviša"i zavesti, nekakšna prikrita, globoko uskladiščena človeška dcdiščina, namenjcna le predanim iskalcem. Čarovnike mi je naslikal kot nckakšne globokomorske potapljače, ki so jo zahtcvali nazaj, nc da bi pravzaprav vedcli zanjo.
Rekcl je, da so ti čarovniki začcli vztrajno in dosledno sestavljati in
povezovati nckatcre gibc, ki so sc jih spomnili. Nj ihovo prizadcvanje je bilo poplačano. Zmogli so poustvariti gibc, o katerih so mcnili, da so samodejni odzivi tclesa v stanju poviša"e ~m~esti. Uspeh jih je spodbudil, zato so sčasoma poustvarili stotine gibov, ki so jih izvajali, ne da bi jih poskusili razvrstiti v razumljive shemc. Mislili so, da jih v stanjihpovišane=aaesti telo samodejno izvaja, in ver_jeli so v silo, ki brez posrcdovanja njihov°e voljc usmerja njihov učinek.
Značilnosti teh odkritij so don Juana popeljale k prepričanju, da so bili starodavni čarovniki izredni ljudje, kajti gibi, ki so jih bili odkrili, niso bili nikoli enako razodeti sodobnim šamanom, ki so prehajali v stanjapoo.ša"e =avesti. Mogoče jc to zato, ker se sodobni šamani tako ali drugače učijo kretenj vnaprej, zlasti od svojih prednikov, mogoče pa jc tudi res, da so imeli stari čarovniki več ene~gijske mase.
"Kaj misliš s tcm, da so imeli vcč ene~gijske r"ase, don Juan`?" scm ga vprašal. "So bili večji?"
"Mislim, da telesno niso bili večji," je odvrnil, "energijsko pa so jih vidci zaznavali v podolgovati obliki. Govorili so osoet/obr7ih jajcih. Nikoli v življenju nisem videl svetlob"ega jajccr. Videl scm lc suetlobr7e hr-ogle. Torej je mogoče domnevati, da je človek, ko je prehajal iz roda v rod, postopoma zgubljal svojo ene~gijsko maso."
Don Juan mi je pojasnil, da je vesolje, kot ga zaznava videc, sestavljeno iz neskončnega števila energijskih polj. Očesu vidca se kažcjo kot svetlobne niti, ki se iztezajo na vse strani. Don Juanjc dejal, da se te niti križajo tudi v.svetlobnilz kr-oglah, kar ljudje pravzaprav smo, in da je povsem razumno domnevati, da so bili nekdanji ljudje, ki so bili podolgovate oblikc, preccj višji od kroglc. Energijska polja, ki so se nekoč dotikala ljudi na vrhu .soetlohnego,jajccr, sc jih scdaj, ko sosoetlob"e krogle, ne dotikajo več. Po don Juanovem mnenju je to znak, da so zgubili tistoe"e~~ijsko rrroso, ki jc bila odločilna za prcpo-rnavo skritcga zaklada: magičnih kretenj.
"Zakaj sc te la-etn_jc starih vračev imenujejo magičnc, don Juan?" sem ga povprašal.
"Nc grc lc za to, da se imenujejo magične," je rekel, ``marvcč so zares magičnc. Njihovega učinka ni mogoče pojasniti z običajnimi razlagami. Ti gibi niso zgolj telcsne vaje ali drže, temveč so resnični poskusi, da bi doscgli izpopolnjeno stanje biti.
Magija gibov," je nadaljcval, "je v pretanjeni spremembi, ki jo je mogoče zaznati mcd izvajanjcm gibov. Gre za prehodno lastnost, ki jo vnašajo v tclesno in umsko stanje, za nckak sij, svetlobo v očch. Pretanjena sprcmcmba jc dotih duha. Zdi se, kakor da bi z gibi nanovo vzpostavili zancmarjcno vcz s silo, ki nas ohranja pri življcnju."

Razlago jc poglobil z dodatnim razlogom, iz katerega se tc kretnje imenujcjo magične: šamani, ki jih izvajajo, nekako preidejo na drugo raven zaznave, in zato v stanja biti, v katerih lahko občutijo svet na neopisljive načine.
"Zaradi te lastnosti, zaradi te magije," je dejal don Juan, "ne gre izvajati kretenj kot nekakšnih vaj, marveč kot prizivanje moči."
"Toda ali jih je moč dojemati kot telesne gibe, čeprav so jih nekdaj razumeli drugače?" sem vprašal.
"Lahko jih izvajaš, kakor hočeš," je odgovoril don Juan. "Magične kremjc širijo zavest, ne glede na to, kako jih razumeš. Razumno bi jih bilo sprejeti kot tisto, kar pravzaprav so: magične kretnje, ki izvajalcu pomagajo, da sname masko podružbljenja."
"Kaj jc maska podružbljenja?" scm vprašal.
"Lažni lesk, ki ga branimo in za katerega umiramo," je dejal. "Lažni lesk, ki ga pridobimo v svetu. Tisti, ki nam onemogoča, da bi razvili vse svoje zmožnosti. Tisti, ki nam vsiljuje prepričanje, da smo nesmrtni. Te kretnje prežema namera tisoče čarovnikov. Izvajanje, pa čeprav nenamerno, zaustavi um."
"Kaj naj to pomeni, da zaustavi um?" sem vprašal.
"Vse naše početje na tem svetu," je rekel, "prepoznavamo in opredeljujemo tako, da ga preoblikujemo v nize stvari, ki jih povezuje skupen namen. Beseda vilice na primer, ti hipoma prikliče v spomin še žlico, nož, namizni prt, prtiček, krožnik, skodclico in krožniček, kozarec vina, čili z mesom, pojedino, rojstni dan, praznik. V nedogled bi lahko našteval stvari, povezane z nekim namenom. Vse naše početje je tako nanizano. Pri čarovnikih je ncnavadno prav to, da vidijo, kako so vsi ti nizi sorodnosti, vsi ti nizi stvari, ki jih prepleta namen, povezani s človckovo zamislijo, da so stvari nespremenljive in večne, kot je Božja bcseda."
"Res ne razumem, don Juan, zakaj vnašaš Božjo besedo v to razlago. Kaj ima Božja beseda opraviti s tem, kar mi skušaš pojasniti?"
"Vse!" me je zavrnil. "Zdi se, da umsko dojemamo vesoljc kot nekakšno Božjo besedo: absolutno in nespremenljivo. Tako se vedemo. Globoko v umu je nekakšna kontrolna priprava, ki nam ne dovoljuje, da bi se ustavili in spoznali, da Božja beseda, kot jo sprejcmamo inverujemo vanjo, pripada mrtvemu svetu. Po drugi strani pa je živi svet v nenehnem pretakanju. Gibljc se. Spreminja. Preusmerja.
Najabstraktnejši razlog za magičnost teh čarovniških kretenj," je nadaljeval, "pa je v tcm, da se tisti, ki jih izvaja, zave, da je vse zgolj tok, ne pa nepretrgana veriga medsebojno sorodnih predmetov. In če se vse v
vesolju pretaka, je ta tok mogoče ustaviti. Lahko ga zajezimo in ustavimo ali preusmerimo."
Don Juan mi je ob neki priložnosti pojasnil, kako je izvajanje magičnih kretenj učinkovalo na čarovnike njegove veje, in ga primerjal z vplivom, ki bi ga imelo na sodobne učence.
"Čarovniki moje veje," je rekel, "so bili na smrt pretreseni, ko so spoznali, da z izvajanjem magičnih kretenj lahko zaustavijo sicer neprekinjen tok stvari. Oblikovali so niz prispodob, s katerimi so opisali ta zastoj, a ko so se ga trudili pojasniti ali nanovo pretehtati, so vse skazili. Zdrsnili so v obredje in cercmonije. Začeli so predpisovati potek zaustavljanja. Vcrjeli so, da bodo dosegli poseben učinek magičnih kretenj, brž ko se bodo z obrazci in obredi osredotočili na kak njihov vidik. Prav kmalu jih je številnost in zapletenost obredov in obrazcev huje ovirala kot število magičnih krctenj.
Nadvse pomembno jc," je nadaljeval, "da učenec osredotoči pozornost na nck določen vidik magičnih kretenj, čeprav mora paziti, da ostaja ta usmerjenost lahkotna, zabavna, neboleča in blaga, da je ne preobremenjuje s kakim posebnim namenom in ne pričakuje nikakršne nagrade."
Za zgled mi jc opisal enega od svojih sobojevnikov, čarovnika Silvia Manuela, ki je s posebnim nagnjenjem in z radostjo prilagajal magične kretnje starodavnih čarovnikov svojim sodobnim plesnim korakom. Don Juan ga je opisal kot sijajnega akrobata in plesalca, ki je pravzaprav plesal magične kretnje.
"Nagual Elias Ulloa," je nadaljeval don Juan, "je bil najznamenitejši izumitelj v naši vej i. On je bil tisti, ki je vse obrede tako rekoč zmetal skoz okno in izvajal magične kretnje izključno z namenom, ki je izviral v daljni preteklosti: z namenomprerazporejanja erzergije.
Nagua/ Julian Osorio, njegov naslednik," je povzcl moj učitelj, "je obredom zadal smrtni udarec. Bil je izjemno nadarjen poklicni igralec in v mladosti se jc preživljal z gledališko igro, nato pa se je posvetil šarnan.skemu g/eda/išču, kot so mu rckli čarovniki. Rekel mu jegledališče r~eskončnosti in prepletcl ga je z vsemi svojimi magičnimi kretnjami. Sleherni gib njegovih junakov je bil docela prežet z magičnimi kretnjami. Pa ne le to, gledališčc je spremenil v nov način poučevanja teh kretenj. Nagzral Julian, igralec neskončnosti, in Silvio Manuel, plesalec neskončnosti, sta zakoličila celotno zadevo. Na obzorju je bilo novo obdobje! Obdobje čistegapr-erazporejar~ja!"
Ko je don Juan pojasnjevalprer-azporejanje, je dejal, da so ljudje, ki jih videc zaznava kot skupek energijskih polj, zapcčatene energijske enote z določenimi mcjami, ki preprečujejo vstop ali izhod cnergije. Energija znotraj

tega skupka cncrgijskih polj jc zato vse, na kar lahko računa posameznik. "Ljudje sc po naravi nagibajo k temu," jc dejal, "da odrivajo energijo od
središč življenjske silc, ki ležijo na desni strani telesa tik pod rebri ob jetrih in žolčniku, na lcvi strani telcsa tik pod rebri ob vranici in trebušni slinavki, na hrbtu tik za sprednjima središčema ob ledvicah in tik nad njimi ob nadledvičnih žlezah, v spodnjem delu vratu v točki V, ki jo oblikujeta grodnica in ključnica, ženske pa imajo tudi središče tik ob maternici in jajčnikih."
"Kako ljudje odrivamo to energijo, don Juan?" sem vprašal.
"S skrbmi," je odvrnil. "Tako, da klonimo pod strcsom vsakdanjika. Pritisk vsakodnevnih dejanj utrudi tclo."
"In kaj se zgodi s to energijo, don Juan?" scm vprašal.
"Zbira se na obodu svetlobne kr~ogle," je rekel, "včasih v taki količini, da oblikujc nekakšno debclo, skorjasto plast. Magične kretnje delujejo na celotnega človeka - tako na snovno tclo kot na skupek energijskih polj. Prctresejo cnergijo, nakopičeno v svetlobrti krogli, in jo vrnejo v snovno telo. Magične kretnje učinkujejo na telo kot na snovno entiteto, ki trpi zaradi razpršene energije, in na telo kot na energijsko entiteto, ki zmore prerazpor-editi to razpršeno encrgijo.
Energija, ki se nakopiči na obodusvetlobne krogle," je nadaljeval, "tista torcj, ki ni prera=porejeoa, je povsem nckoristna in neuporabna. Presežek pritajene cnergije je zares strašljiv, saj je ni mogoče praktično uporabiti. Kot da bi se znašcl v puščavi in umiral od žejc, čeprav prenašaš vodo v posodi, ki je ne moreš odpreti, ker nimaš orodja. In v tej puščavi ni nobenega kamna, s katerim bijo razbil.
Magične kretnje so magične prav zato, ker vračajo energijo, ki se je nabrala na obodu, v srcdišča življenjskc sile, zato izvajalci občutijo ugodje in telesno čilost. Preden so čarovniki don Juanove vcjc zatavalli v pretirano obredje, so oblikovali tcmelje tega prerazporejanja. Imenovali so jih nasičeraost, kar pomeni, da so preplavili svojc telo z obilico magičnih kretenj. Sili, ki nas povczuje, so omogočili, da jih vodi in sproži z njimi najboljšopr°erazporedilev errergije."
"Hočeš reči, don Juan, da vsakič, ko pokaš s sklepi, ali v-sakič, ko te poskušam posnemati, pravzapravprerazporejava energijo?" scm ga vprašal ob neki priložnosti, nc da bi hotel zveneti porogljivo.
"Z vsako magično kretnjo," mi je potrdil, "dejansko spreminjamo temcljno zgradbo svojega bitja. Energija, ki jc običajno nasedla na obodu, sc sprosti in začne prodirati v vrtince življcnjskc sile v našerru telesu. Le s pomočjo tc priklicane energije lahko postavimo jez, mejo, ki zaustavi sicer nezadržljiv in vsclej škodljiv pretok."
Prosil sem ga, naj mi navede kak primer za_jczitve tega škodljivega toka, kot ga je imenoval. Rekel sem mu, da bi ga rad umsko vizualiziral.
"Povedal ti bom primer." je dejal. "Pri moji starosti na primer bi moral biti žrtev visokega krvnega pritiska. Zdravnik bi ob pogledu namc hipoma domneval, da scm star Indijanec, ki ga mučijo skrbi, frustracije in podhranjcnost; nasledek bi bil seveda povsem pričakovan in predvidljiv visok krvni pritisk: logičen sklep pri moji starosti.
Pa nimam nobenih težav zaradi visokega krvnega pritiska," je nadaljcval, "a ne zato, ker bi bil močnejši od povprečncga človeka ali ker bi imel drugačne gcne, marveč zato, ker je moje telo z magičnimi kretnjami prebilo vedenjske vzorce, katerih posledica je visok krvni pritisk. Zagotavljam ti, da vsakič, ko po izvcdeni magični kretnji počim s sklepi, zavrem tok pričakovanj in vedenja, ki bi se sicer očitno kazali v visokem krvnem pritisku, značilnem za mojo starost.
Naslednji primer, ki ti ga lahko navedem, jc gibkost mojih kolen," jc nadaljeval. "Nisi opazil, koliko prožnejši sem od tcbc? Pravi otrok sem, kar zadeva gibljivost mojih kolen. Z magičnimi kretnjami zajczim tok vcdenja in telcsnosti, zaradi katerega ima_jo stari moški in ženske toga kolena."
Eden najbolj zoprnih občutkov, kar sem jih kdaj zaznal, je izviral iz spoznanja, da je don Juan Matus ncskončno mlajši od mene, čeprav bi bil lahko moj ded. V primerjavi z njim sem bi1 tog, dogmatičen, enoličen. Bil sem senilen, medtcm ko je bil don Juan svež, iznajdljiv, gibek, domiseln. Skratka, čeprav sem bil mlajši po letih, nisem premogcl njegove mladosti. Ni nujno- da mlada leta pomenijo mladost, mi jc zadovoljno pojasnjeval, in nikakor ne izključujejo senilnosti. Če bi pazljivo in nepristransko opazoval svoje vrstnike, jc poudaril, bi se zagotovo strinjal z njim, da so zaradi bebavcgaponavljanja scnilni žc pri dvajsctih.
"Kako je mogočc, don Juan," scm vprašal, "da si lahko mlajši od mene?" "Ker scm obdvladal svoj um," je rekcl in široko razprl oči v začudenosti. "Nimam uma, ki bi mi govoril, da je prišel čas za starost. Ne spoštujem dogovorov, pri katcrih nisem sodcloval. Zapomni si: čarovniki nc govorijo v prazno, ko pravijo, da ne spoštujejo dogovorov, pri katcrih niso sodelovali. Starostne nadloge so cden takih dogovorov."
Dolgo sva molčala. Imcl scm občutck, da don Juan čaka na učinck svojih bcscd. Moj očitno dvojni odziv je dodatno razdiral, kar scm dojemal kot svojo psihološko cnotnost. Na cni ravni scm silovito zavračal nesmiscl, ki ga jc ubcsedil don Juan; na drugi pa si nisem mogel kaj, da ne bi pripoznal pravilnosti njegovih pripomb. Bil je star, pa vendar sploh ni bil star. Bil je veke mlajši od mene. Bil je prost vsch obremcnjujočih miselnih vzorcev

in navad. Taval je po neverjetnih svetovih. Bil je svoboden, medtem ko sem jaz tičal v ječi napornih miselnih vzorcev in navad, malenkostnih in jalovih razmišljanj, ki sem jih zgolj prevzel, kot sem tedaj prvič začutil.
Ob drugi priložnosti sem prosil don Juana, naj mi pojasni nekaj, kar me je že dolgo mučilo. Trdil je, da so starodavni čarovniki odkrili magične kretnje, nckak skrit zaklad, ki čaka na človekovo odkritje. Hotel sem vedeti, kdo naj bi mu ga bil pripravil in skril. Edini odgovor, ki mi je prišel na miscl, je izhajal iz moje katoliške vzgoje. Pomislil sem, da je to storil Bog ali angel varuh ali Sveti Duh.
"Ni bil Sveti Duh," je dejal, "ki je svet samo zate, saj si prikriti katoličan. In zagotovo ni bil Bog, dobro misleči Oče, kot razumeš Boga. Tudi boginja ne, skrbna mati, ki naj bi bdela nad človeškimi zadevami, kot mislijo mnogi. Gre za neosebno silo, ki čuva neskončno stvari za tiste, ki si jih drznejo iskati. To je sila v vesolju, kot sta svetloba in težnost, dejavnik, ki drži stvari skupaj, vibracijska sila, ki združuje skupke energijskih polj, karljudje pravzaprav so, v zgoščene, vezljive enote. Ta sila vibracije je dejavnik, ki energiji ne dopušča vstopati v svetlobrzo kroglo ali izstopati iz nje.
Čarovniki stare Mehike," je povzel, "so verovali, da je izvajanje magičnih kretenj edini dejavnik, ki pripravlja in vodi telo v transcendentno potrditev obstoja te združevalne sile."
Don Juanove razlage so me navedle na misel, da je vibracijska sila, o kateri je govoril, sila, ki združuje naša energijskapolja, navidez podobna dogajanju, ki naj bi po opisu sodobnih astronomov potekalo v jedru vcsoljskih galaksij. Menijo, da je v njih sila neprecenljive moči, ki ohranja zvezde in galaksije na mestu, kjer so. Ta sila, imenuje se "črna luknja", je teoretska zamisel, ki se zdi najrazumnejša razlaga za pojav, da zvezde, gnane od lastne rotacijske hitrosti, ne odletijo s svojega mesta v vesolje.
Stari čarovniki so vcdcli, je dodal don Juan, da ljudi, ki so jih videli kot skupke cnergijskih polj, ne ohranja skupaj kak encrgijski ovoj ali energijske vczi, marveč nekakšna vibracija, ki oživlja in umešča vse v vesolju. Pojasnil je, da so ti čarovniki s svojimi praksami in disciplino polno ozavcstili to vibracijsko silo, nato pa tako vešče ravnali z njo, da so njihova dejanja prešla v legende in mite, ki obstajajo le v obliki pravljic. Ena od zgodb o starih čarovnikih govori, da so z usmerjanjem polne zavesti na namero te silc lahko razkrojili svojo snovno maso.
Don Juan je dejal, da nikoli niso bili povsem zadovoljni z rezultatom tega dosežka, čeprav so dejansko zmogli zlesti skozi šivankino uho, če je bilo potrebno. Nezadovoljni so bili zato, ker se je z razkrojem masc razblinila tudi njihova sposobnost delovanja. Preostala jim je le možnost pričanja dogodkom, pri katerih pa niso mogli sodelovati. Razočaranje, ki je
bilo posledica te nesposobnosti delovanja, se je po besedah don Juana sprevrglo v hudo pomanjkljivost: v pravo obsedenost, ki je izhajala iz njihove konkretnosti, da bi razkrili naravo te vibracijske silc, jo upravljali in obvladovali. Goreče so si želeli delovati iz stanja brez mase, podobncga duhu, kar je po don Juanovih besedah povsem neizvedljivo.
Sodobni praktiki, kulturni dediči starodavnih čarovnikov, so spoznali, da ni mogoče izkoriščati vibracijske sile in imeti maso obenem, zato so izbrali razumno alternativo: ozavestiti to silo z edinim namenom, da bi iz vedenja črpali pretanjenost in dobro počutje.
"Edini dopustni trenutek," mi jc nekoč zaupal don Juan, "v katerem sodobni čarovniki uporabijo to združevalno silo vibracij, je tisti, v katerem izgorijo navznoter, ko pride njihov čas, da zapustijo ta svet. Preprosto in zlahkausmerijo svojo absolutno in popolno zavcst na vezno silo znarnero, da bodo izgoreli, in že jih ni več, odnesc jih kotpiš vetra."

 

Teh.zeg~iteta
Tenzegriteta je sodobna različica magičnih kretenj staromchiških šamanov. Beseda tenzegriteta je najustrcznejša, saj je skovanka, sestavljena iz dveh besed, tenzije in irztegritete - izrazov, ki označujeta gonilni sili magičnih krctenj. Napetost je dejavnost, ki nastane s krčenjem in sproščanjem kit in mišic v telesu, integniteta pa je pogled na telo kot na celostno, popolno, dopolnjeno cnoto.
Tenzegriteta se poučuje kot sistem gibov, kajti le tako se jc mogoče spoprijeti s skrivnostno in obsežno temo magičnih kretenj v sodobnem okolju. Sodobni ljudje, ki izvajajo magične krctnje, niso šamanski učenci, ki bi iskali šamanske tehnike, za katere so značilni disciplina, trud in strogost. Poudarek magičnih kretenj je predvsem na vrednosti gibov in posledicah, ki jih porajajo ti gibi.
Čarovniki don Juanove veje, ki so živeli v stari Mchiki, so izvajali magične kretnje predvsem zato, da bi se preželi z gibanjem. Vse telesne drže in gibc, ki so se jih mogli spomniti, so razvrstili v skupine. Daljša kot je skupina, so verjcli, večji jc učinek nasičenosti, pa tudi nujnost, da čim bolj uporabijo spomin in jo prikličejo v ccloti.
Potem ko so starodavni šamani razvrstili magične kretnjc v dolge skupine in jih izvajali v zaporedjih, so opustili merilonasičenosti, saj so domnevali, da je izpolnilo namene kretenj. Odtlej so delovali v nasprotno smcr in so

skušali razdrobiti dolge skupine v posamezne dele, ki so jih izvajali kot posamičnc, ncodvisne enotc. Posledica težnje po drobljenju je bila očitna tudi v načinu, na katerega je don Juan predajal magične kretnje svojim štirim učencem - Taishi Abelar, Florindi Donner-Grau, Carol Tiggs in meni.
IVtenil je, da je izvajanje dolgih skupin nadvse koristno, saj prisili šamanske vajence, da uporabljajo kinestctični spomin. Menil je, da je uporaba kinestetičnega spomina dodatna nagrada, na katero so šamani naleteli povsem po naključju, nagrada, ki izklopi glas uma: notranji dvogovor.
Ker govorimo sami s seboj, mi je razložil don Juan, krepimo svojo zaznavo sveta in jo ohranjamo na določeni ravni učinkovitosti in delovanja. "Človcštvo," mi je dejal ob neki priložnosti, "ohranja določeno raven
delovanja in učinkovitosti s pomočjo notranjega dvogovora. Notrarzji dvogovor je ključ za ohranjanje zbirne točke na istem mestu, v položaju, ki je skupen vsem ljudem: za dolžino roke od točke med lopaticama.
Učenci, ki dosežejo nasprotje od notranjega dvogovora," je nadaljeval, "se pravi, notr°anjo tiširro, lahko premikajo svojo zbirno točko s stalnega mesta in pridobijo izjemno gibkost zaznave."
Izvajanje magičnih kretenj je razvrščeno v dolge skupine, ki smo jih imcnovali rrizi, da bi se izognili splošncmu pomenu izraza skarpina. Razvrstitev je bilo mogoče oblikovati le s ponovno oporo na merilo nasičernosti, ki je spodbudilo oblikovanje dolgih skupin. Izvajalci so morali več let natančno in zbrano delati, da so nanovo združili številne razstavljene skupine.
Vnovično vzpostavljanje merila nasičenosti z izvajanjem dolgih nizov je dalo rezultat: pr~erazporejanje energije, ki jo jc don Juan opredelil kot sodoben cilj magičnih kretenj. Prepričan je bil, da je biloprerazporejarrje energije davni in neizgovorjeni cilj magičnih kretenj tudi v obdobju starodavnih vračev. Zelo verjetno je, da se tega niso zavedali, če pa so se, si ga nikoli niso zamislili s takimi izrazi. Vsi znaki kažejo, da je bil občutek ugodja in polnosti, porojen ob izvajanju magičnih kretenj, pravzaprav učinek neizkoriščene encrgije, nanovo priklicane v telesna središča življenjske sile. V tcnzegriteti so skupine nanovo sestavljene, številni deli pa so ohranjeni kot posamične, učinkovite enote, nanizane skupaj s poscbnim namenom - z namenom rrarnere na primer ali z namenom podoživljanja ali z namenom notranje tiširre in tako naprej. Oblikovani sistem daje najboljše rezultatc z izvajanjem dolgih zaporedij gibov, ki odločilno obujajo kinestetični spomin.
Način učenja magičnih kretenj je v vseh drugih poglcdih zvest posnetek don Juanovega učenja. Prežel jih je z mnogoterimi podrobnosti in preplavil
ter osupil naš um z obilico in raznolikostjo gibov, pa tudi s pojasnilom, da jc vsaka posamična kretnja pot do neskorzčnosti.
Njegovi učenci smo bili dolga leta zbegani, zmedeni, predvsem pa potrti, saj smo čutili, da je tako preplavljanje s podatki zelo neupravičen naskok na nas.
"Ko te učim magičnih kretenj," mi je nekoč odgovoril na vprašanje v zvezi s kretnjami, "uporabljam tradicionalni izum čarovnikov, s katerim zarneglim tvoj linearni pogled. Z nasičenjem tvojega kinestetičnega spomina ustvarjam pot, po kateri boš lahko dosegel notranjo tišino.
Naše vsakodnevno življenje vrvi od delovanja in nedelovanja," je nadaljeval, "zato nam ostaja zclo malo prostora za kinestetični spomin. Morebiti si opazil, da ga ne prcmoreš niti trohice. Ko želiš oponašati moje gibe, mi ne moreš stati nasproti. Postaviti se moraš obme, da bi v svojem telesu prepoznal, kje jc leva in kje desna stran. Če bi ti predstavil dolgo zaporedje gibov, bi potreboval tedne ponavljanja, da bi si jih mogel zapomniti. Ko se jih učiš na pamet, moraš narediti prostor zanje v svojem spominu, zato pa si prisiljen odriniti drugo iz njega. To je učinek, za katerim so težili starodavni čarovniki."
Don Juan je nedvoumno trdil, dabomo njegovi učenci, čc bomo vztrajno, pa čeprav zmedeni, izvajali magične kretnje, dosegli točko, ko bo naša prerazporejena energ~a pretehtala in jih bomo natančno in jasno obvladali.
Stežka sem verjel njegovim besedam. Pa vendar sem v nekem trenutku, natanko tako, kot je izjavil, pregnal zmedenost in malodušje. Magične kretnje so se karseda skrivnostno, saj so magične, in samodejno razvrstile v izjemna zaporedja, ki so pregnala nejasnost. Don Juan mi je razložil, da je jasnost, ki jo doživljam, nasledekprerazporeditve moje energije.
Negotovost sodobnih učencev magičnih kretenj se povsem ujema z mojo in z negotovostjo drugih don Juanovih učencev, ko so začcli izvajati magične kretnje. Število gibov jih povsem zbega. Ponavljam jim besede, ki mi jih je vseskozi govoril don Juan: Najpomembneje je, da izvajamo katero koli zaporedje, ki se ga spomnimo. Nasičenost, ki jo dosežemo, nazadnje obrodi sadove, za katerimi so težili starodavni vrači: prerazporeditev ener-gije in njene tri spremljajoče pojavc - prekinitev notranjega dvogovora, možnostnotranje tišine in premičnostzbirne točke.
Zase lahko trdim, da mi je don Juan, potem ko me jenasitil z magičnimi kretnjami, pomagal doseči dvojc: prvič, iz mojih globin je izbrskal na površje množico virov, ki so bili v meni, a nisem vedel zanje, kot je na primer sposobnost zbranosti in spomin za podrobnosti; in drugič, blago je skrhal mojo obsedenost z linearnim načinom razlage.
"Dogaja se ti," mi je pojasnil, ko sem ga povprašal o občutkih, ki so me

:~cWr KRrrwr
preplavljali v tem pogledu, "da počasi zaznavaš pojavljanje rrotranje tišine, ki postopoma nadomešča tvoj notranji dvogoror. Tvoje polje zaznavc prcplavljajo nove stvari. Vselej so bile v njem, na obrobju tvojega širšega zavedanja. le da nisi imel dovolj energije, da bi sc jih mogel namerno zaa°edati. Ko preženeš notranji.dnogouor-, privrejo v prazen prostor novc posamičnosti."
"Nov pritok energije," je nadaljeval, "ki ga magične krctnje dovajajo v tvoja srcdišča življenjske sile, rahlja utrjcno lego =birne točke. Njcne omejitvc izgubljajo togost. Manj tc prcganjajo starodavni strahovi, ki so ti oncmogočali stopiti v kako drugo smer. Čarovniki pravijo, da nas cncrgija osvobaja, kar je seveda popolnoma res."
ldealno stanje, ki ga lahko doscžejo učenci magičnih kretenj, je enako idealncmu počutju šamanov, ki jih izvajajo. Gibi jih vodijo do vrhunca, ki ga popre_j niso poznali, po njem pa lahko sami izvajajo kateri koli gib, za katerega čutijo, da jihnasiti, saj z njim zagotovo dosežejo kateri koli učinek; zlahka jih izvajajo natančno in hitro - mcd hojo, jedjo, počitkom ali kakim drugim početjem, saj imajo dovolj energije zanje.
Izvajanje magičnih kretenj ne zahtcva posebnega prostora ali vnaprej določenega časa. Vsekakor se je treba izogibati ostrih zračnih tokov. Don Juan je svaril pred delovanjem zračnih tokov na prepoteno telo. Prepričan je bil, da niso vsi zračni tokovi posledica povišane ali znižane temperature v ozračju, in menil jc, da so nekateri med ajimi posledica skupkov zgoščenih energijskih polj, ki se namensko gibljejo skozi prostor.
Prepričan je bil, da je za take skupke encrgijskih polj značilna posebna vrsta zavesti, ki je škodljiva zlasti zato, ker jih človek ponavadi ne more prepoznati in jim jc slepo izpostavljen. Škodljiv učinek takih skupkov energijskih polj je močan zlasti v velikih mestih, kjcr se zlahka pritajijo, če ne drugače v pišu, ki ga povzroča drvenje mimovozečih avtomobilov.
Cilj magičnih kretenj je tu_j zahodnemu človeku, zato je nujno, da smo med izvajanjem odmaknjeni od vsakodnevnega početja in dogajanja. Vajc nc smejo zajemati prvin, ki so nam sicer povsem domače, kot so pogovor, glasba ali glas radijskega ali televizijskega poročevalca, pa čeprav je zvok šc tako pridušen.
Sodobno mestno okolje lajša oblikovanje skupin in v današnjih življenjskih okoliščinah je mogoče učiti in vaditi magične kretnjc le v skupinah na seminarjih in delavnicah. Skupinsko izvajanje ima svoje odlike in pomanjkljivosti. Koristno je, ker omogoča oblikovanje enotnih kretenj in da_je priložnost za primcrjavo in opazovanje. Škodljivo pa je zato, ker vodi v posncmanjc in omogoča hierarhične sintaktične zveze in ukaze.
Človeško vedcnjc je podložno jeziku, je poudaril don Juan, zato se se
ljudjc naučili odzivati na skladenjske ukaze, kot jih je imenoval, napohvalnc ali omalovaževalne obrazce, vgrajenc v jezik- na odzivc na primer, ki jih oblikujejo ali spodbujajo bcscdc, kot so:.Vi prohlema, Praaa roč, Poskrbeti bo treba, Lcrltko bi naredil bol,~e, 1Ve-morem, Preoeli~o rit inram, _'~'ajboljši sem, Najslabši r7a svetu sem, Bom _e -rnogel, I'se bo v redu, Oboladam itn. Don Juan je trdil, da čarovniki delujejo po praktičnem pravilu in se vsclej izogibajo dejavnostim, ki izhajajo iz takih sintaktičnih zvez.
Don Juan jc poudaril, da so starodavni mehiški čarovniki sprva izvajali magične kretnje posamično, na samem in spontano, ko so začutili potrebo. Svojim učcncem jih je predal na cnak način. Trdil je, da so si vrači prizadevali za popolnost izvajanja. Osredotočali so sc le na abstrakW i vidik popolncga izvajanja krctcnj. Tudi tenzcgritcto bi morali cnako učiti in izvajati. Sodobno življcnje in preoblikovani cilj magičnih kretenj, zaradi katerega so dostopne vclikemu številu ljudi, pa sta zahtevala nov prijem. Tenzegriteto je torej mogočc izvajati poljubno; v skupinah, posamično ali obojc.
Izvajanjc tenzegritcte v večjih skupinah je bilo zamc več kot idcalno, saj mi je dalo izjemno priložnost, da sem pričal pojavu, ki ga don Juan Matus in čarovniki njegovc vcjc nikoli niso doživcli: učinku člove.ške mase. Don Juan in vrači njcgove veje, ki je po njegovih besedah zajemala scdemindvajset rodov, niso mogli nikoli pričati učinku človeške mase. Magične krctnje so izvajali v samoti ali v skupinah do pct izvajalcev. Imeli so jih za zelo osebne.
Tenzegriteta, ki jo izvaja stotine ljudi, malone nemudoma ustvari cncrgijski tok mcd njimi. Ta encrgijski tok, ki bi ga šaman zlahka videl, poraja v njih občutck nujnosti. Podoben je nekakšnemu pišu vibracij, ki jih povleče za seboj in jim daje prvobitne prvine namcna. Imel sem vcliko srečo; da scm videl nckaj prečudovitega; prcbujanje namcna, človckovo cncrgijsko osnovo. Don Juan jo je imenoval neupogljiua namera. Poučil me jc, da je neupogljiva namera ključno orodje popotnikov v neznano.
Pri izvajanju magičnih kretcnj se je treba zavedati, da gibi delujejo sami po scbi. To zamiscl je treba na vsak način poudariti. Sprva je težko upoštevati dejstvo, da niso standarden sistcm gibov, ki naj bi pripomogli k tclesncmu razvoju. Res je, da vplivajo tudi na telesni razvoj, vendar je to le stranski proizvod bolj transcendcntnega učinka. Magičnc kretnje prera_parejajo ncizrabljeno encrgijo in dvigajo izvajalca na ravcn zavcsti, kjcr razširijo, nato pa izbrišcjo paramctre običajne, tradicionalnc zaznave. Tcnzegriteta torcj omogoča vstop v svetovc, ki si jih ni moč zamisliti.
"Ampak zakaj naj bi si žclcl stopiti v te svctovc'?" scm vprašal don Juana, ko mi jc opisal ključni učinck magičnih krctcnj.

"Ker si bitjc zavesti, ker zaznavaš, kot mi vsi," je rekel. "Ljudjc so na potovanju k zavesti, trenutno prekinjenem zaradi zunanjih sil. Veruj mi, vsi smo čarobna bitja zavesti. Če nimamo tega prepričanja, nimamo ničesar."
Nato mi je pojasnil, da so ljudje od trenutka, ko je njihovo potovanje =cwesti prekinjeno, ujcti v nckak vrtinec, tako da se zgolj vrtinčijo in ostajajo na mestu, čeprav imajo vtis, da se pomikajo s tokom.
"Vcrjemi mojim besedam," je dejal don Juan, "kajti ne govorim tja v tri dni. Mojc trditve so sad lastnih uvidov v odkritja starih vračcv: ljudje smo čarobna bitja."
Potreboval sem trideset let stroge discipline, da sem dosegel spoznavno raven, na katcri pripoznavam resničnost don Juanovih trditev in jih sprejemam brez senčice dvoma. Sedaj vem, da smo ljudje bitja zavesti, vključena v evolucijsko potovanje zavesti, bitja, ncznana samim sebi, zvrhano polna neverjetnih sposobnosti, ki jih nikoli ne izkoristimo.
Šest nizov magičnih k~etenj
~pisal in poj asnil bom naslcdnjih šcst nizov:
Niz za pripravo namere Niz za matcrnico
3. Nizh gradnikov ali niz Zahodnega gozda 4. Ločitev lcvega in desnega telesa: vroči niz
5. Niz moškosti
6. Niz s pripomočki, uporabljenimi s posebnimi magičnimi kretnjami
Posebne magične kretnje tenzegritete, ki sestavljajo vseh šcst nizov, so prilagojene merilu največje možne učinkovitosti. Drugače rečeno, vsaka magična kretnja je določena sestavina obrazca. Gre za dvojnik načina, na katerega so čarovniki izvirno izvajali dolge nize magičnih kretenj; vsak niz je sam po sebi zadoščal za najvcčjo možno sprostitev energije, ki se je nato pr~erazporedila.
Da bi bile magične kretnje karseda učinkovite, jc treba pri njihovem izvajanju upoštevati naslednje:
1. Magične kretnjc vseh šestih nizov je možno poljubno ponavljati, če ni drugače določeno. Potem ko jih najprej izvcdete z levo stranjo telesa, jih morate v cnakem številu ponoviti z dcsno stranjo. Magične krctnjc vsch šestih nizov praviloma najprej izvajamo z levo stranjo telesa.

do 24