Tone
Guest
|
Haj Obstaja razumski in nerazumski (recimo čustveni) del možgan in slednji si izmišlja vse mogoče, prvi ga pa v tem početju nadzira in prizemljuje. Razlika med nami je v stopnji nadzora. Če tega ne bi bilo, bi se nam zdelo realistično prav vse, kar bi si nerazumski del možganov domislil, če pa je tega nadzora veliko, se pa smejemo raznim New age frikom, ki da klatijo bedastoče. Jaz misli delim na dve stvari; razmišljanje in vzgibe. Pri prvem sodeluje razumni del, pri drugem gre pa za "ideje", ki se porajajo v nerazumskem delu možgan in so plod vsega, kar je tam spravljeno. Če je tam spravljena recimo vera v Jezusa, se bodo ob povsem nepomembnih dogodivščinah porajali občutki o .... recimo temu božji prisotnosti, "obletavali" nas bodo angeli ... Če verjamemo v bele in črne angele, bodo pač letali oboji, če pa v te prazne marnje ne verjamemo, bomo pa za naše vzgibe, počutje ali karsižebodi poiskali kaka bolj zemeljske razlage. Vzgibi (lahko jim rečete tudi notranji glas, misli ...) so torej produkt našega čustvovanja v najširšem pomeni. Tudi naše verovanje je v bistvu "čustvovanje", saj ne gre za razumsko zadevo.
In sedaj bistvo: Naše nerazumske predele možganov celo življenje polnimo z vse mogočim, in kar vlagamo (tudi vera, beli in črni angeli ali recimo ideologija), to se nam vrača. Prav zaradi tega so občutki, vzgibi ali kakorkoli temu rečemo povsem relativni oziroma vodljivi. Na ta način deluje tudi strah pred kačamu - ko vidiš vrv, si že ves paničen, ali pa recimo angeli - ko se nam porodi kako svarilo izhajajoče iz dogajanj v naših nerazumskih možganih še ni treba pomisliti na angela; gre le za delovanje preostalih 90% možgan, ki niso namenjeni razmišljanju.. Tistemu, kar prihaja od znotraj torej ne preveč zaupati. V bistvu je to le vrh dogajan v naši notranjosti iz česar se da sklepati na "podzemna" dogajanja
|