Quote:


Priznanje absurda po mojem prazvaprav temelji na spoznanju, da noben od nas nima bolj prav, vsaj nasprot drugim ne. Ni za trdit, da je to garancija za srečo, ampak vsaj v nesrečo z vsiljevanjem svojega smisla nakokrog druge pa sebe ne pehaš.   V tem je ena humanistična nota filozofije absurda, za katero je camus nobelovo nagrado dobil.

Še enkrat si upam trdit, da je eksitencializem kot filizofsko-literarna smer, posebej pa filozofija absurda, posameznika osvobodil suženjstva velikim idelogijam, religijam, nacionalizmom in drugim izmom, in ga usmeril vase. Noter v seb pa je našel kup enih  potencialov, s katerimi zdaj npr.

-  hočejo lakanovci (žižek!)  skozi ene psihoanalitične fore družbeno realnost zdravit

- hočejo bio-sociologi (ihan) posameznika pa njegovo mesto v družbi z njegovim genomom  osmslit

- hočejo socio-kognitivci  večino zaslug za kreiranje posameznika in družbe memom pripisat

- želijo postmodernistični novodobniki s kvantno-metafizično zavestjo  posameznika locirat pa na družbo linkat  

Zadeve se včasih prepletatjo, vse smeri pa stavijo na posmeznika, ki je deloma ali večinoma bodisi biloško bodisi kulturno  bodisi kozmično oblikovan, a v končni fazi sam in avtonomen.  

Vse filozofske smeri kažje na premik v smer iskanja smisla v sebi, tam najden smisel pa naj bi osmislil tudi našo družbeno bit, nadjaz. In ne obratno!

Kaj je to drugega kot to,  da s(m)o se bogovi še enkrat zmenili, da bodo/bomo smisel vase položili?  Da ga je zunaj absurdno iskat.

 

Magla wrote on 01.03.2002 at 22:08:12:


...in ko ti končno postane jasno - v srcu, veš da je vse kar delaš, čutiš....smiselno - v polni meri se zaveš življenja in samega sebe doživljaš kot pomemben delček v mozaiku, brez katerega ni moč sestaviti celote.  Celota te potrebuje in ti potrebuješ njo. In ta občutek, ko začutiš silno energijo, ki izhaja iz srčne čakre, je fantastičen!

[quote]
...in ko ti končno postane jasno - v srcu, veš da je vse kar delaš, čutiš....smiselno - v polni meri se zaveš življenja in samega sebe doživljaš kot pomemben delček v mozaiku, brez katerega ni moč sestaviti celote..

zelo lepo, Le-ona...v zgornjem prispevku sem le nakazala, kako so nekateri narodi že zdavnaj doumeli pomen duhovnega vidika na tej poti... zahodni "razviti" svet (kamor spadamo) to zanika in zato poti do samouresničitve vodijo preko trpljenja ali pa tudi ne ... ???

Sem hotu prikazat, da kakorkoli se iskanja, priznanja  al pa zanikanja smisla lotevamo, zmerom se nazaj vase zatečemo. V zavest, srce, čakre, gene, meme ali pa psiho-kemične procese.

Ampak ker smo družbena bitja, je vprašanje smisla hočeš-nočeš tud družbeno pogejeno. Vida je primer iz ved navedla, kako naj bi bila posameznik pa družba tako usklajena, da se posamezniku sploh ne bi blo treba o smislu spraševat. Ker spraševat se začneš, ko gresta ti pa družba vsaksebi.

Raziskave kažejo, da je samomorilnost pri nas zato tako velika, ker posameznik ni sposoben izpolnit pričakovanj, ki jih postavlja družba prednej. To človek ponotranji v lastno manjvrednost, ne vid več smisla se v eni izolaciji matrat in se gre rajš ubit. Pri  nekaterih gre  tud za  psihično nestabilnost, ampak pri večini samomorilcev ne gre tolk za bolezen kot za socialni faktor, ki samouničevalno kemijo v možganih sproži.

Kaj storit?

Kot sem že reku, se nima smisla izolirat, ker virus svoje  družbene pogojenosti  ti že v seb nosiš in te bo slej ko prej začel uničevat.  Nima se smisla tud zanikat pa družbi razdajat, ker boš svojo induvidualnost še bolj na družbene vrednoste navesu, se v njih in z njimi vred zgubu.

Je treba smisel v eni osrediščenosti najt, se upirat pa prilagajat tako sebe družbi kot družbo tebi.

Se je treba naučit srce odpret pa mu zaupat, da bo z možgansko kemijo že znalo tako upravljat, da ji ne bo uspelo volje v srčno utripanje vzet.

Hvala, le-ona, ampak mene je najprej zaskrbel, če je kakšna tipkarska napaka not. Začuda so samo slovnične, sem se kot zgleda res fino potrudu...

Samonekdo !

Pa ne rečt,da tudi jaz preveč filozofiram,ali pa,da sem nerazumljiv.

Smisel življenja je življenje samo.


Pa povej ti na svoj način.Da bomo videli kako ti razmišljaš in si predstavljaš smisel

Moj namen je pa samo biti to ,kar sem.

Lahko me ima rad samo en človek ali pa celi svet.

Res ne vem,zakaj bi si delal omejitve. ???

Ja,pa tudi to je,da nekdo tudi mora biti "velik človek",ker če mi ne bomo,bodo še naprej tisti sebičneži,dobri ljudje pa bomo še vedno v senci.
To,da je treba biti skromen,pa priden,pa govorijo le tisti,ki si želijo ljudi podrejati (vlada,cerkev...).

Pa je to naš smisel ? Biti v senci sebičnežev ?

Comp.

Kdo pa je človek brez omejitev?

Seveda si delaš omejitve, če si jih ne boš, potem boš šel v skrajnosti. OBE. Torej, dobro in slabo.

Kaj potem? Se omejuješ?