Quote:lahko pa se zmenmo, da nobeden od nas nima v celoti prav in da si vsi želimo bit srečni ... ne vem če je kje kdo kdaj rekel, da noče bit srečen, po moje ne ... imamo potem le nekaj skupnega, nek smisel ...
Priznanje absurda po mojem prazvaprav temelji na spoznanju, da noben od nas nima bolj prav, vsaj nasprot drugim ne. Ni za trdit, da je to garancija za srečo, ampak vsaj v nesrečo z vsiljevanjem svojega smisla nakokrog druge pa sebe ne pehaš. V tem je ena humanistična nota filozofije absurda, za katero je camus nobelovo nagrado dobil.
Še enkrat si upam trdit, da je eksitencializem kot filizofsko-literarna smer, posebej pa filozofija absurda, posameznika osvobodil suženjstva velikim idelogijam, religijam, nacionalizmom in drugim izmom, in ga usmeril vase. Noter v seb pa je našel kup enih potencialov, s katerimi zdaj npr.
- hočejo lakanovci (žižek!) skozi ene
psihoanalitične fore družbeno realnost zdravit
- hočejo bio-sociologi (ihan) posameznika pa njegovo mesto v družbi z njegovim
genomom osmslit
- hočejo socio-kognitivci večino zaslug za kreiranje posameznika in družbe
memom pripisat
- želijo postmodernistični novodobniki s kvantno-metafizično
zavestjo posameznika locirat pa na družbo linkat
Zadeve se včasih prepletatjo, vse smeri pa stavijo na posmeznika, ki je deloma ali večinoma bodisi biloško bodisi kulturno bodisi kozmično oblikovan, a v končni fazi sam in avtonomen.
Vse filozofske smeri kažje na premik v smer iskanja smisla v sebi, tam najden smisel pa naj bi osmislil tudi našo družbeno bit, nadjaz. In ne obratno!
Kaj je to drugega kot to, da s(m)o se bogovi še enkrat zmenili, da bodo/bomo smisel vase položili? Da ga je zunaj absurdno iskat.