sandra
Guest
|
Cerkvena morala se je, če si naj zagotovi svoj vpliv na svetno, tuzemsko življenje, morala posvečati tudi vprašanjem spolne morale. Ker pa je spolnost tradicionalno povezana z žensko, se je Cerkev osredotočila na njeno moralno (seksualno) discipliniranje. V razlaganju religijskih zakonov zasledimo ambivalentnost do spolnosti in zakona, ki izvira iz interpretacij zgodb o Adamu in Evi in zgodb o svetnicah, med katerimi je gotovo najbolj cenjena deviška Marija. Ta se pojavi kot “dekla gospodova”, ki je ob tem, ko je po božji volji brezmadežno spočela otroka, oropana svojih užitkov v spolnem odnosu. Nasproti temu pozitivnemu liku je utelešenje zla v liku ženske kot spolno poželjive, gešnice. Žensko samostojno razpolaganje s spolnostjo je vir vsega zla in predstavlja nasprotje “svetemu zakonu”. Tradicionalno krščansko prepričanje je, da lahko spolna aktivnost izpolni svojo vlogo le med poročenima partnerjema. Samo spolnost v svoji prokreativni funkciji je bila dobra in čista ter skladna z »božjim načrtom«. Bistvo tega načrta pa je prav utrjevanje patriarhalne družine. Od skrajnosti in strogega zapovedovanja spolnih odnosov je danes Cerkev odstopila in sprejela stališča, da dejanja spolne združitve ne nehajo biti upravičena, če se predvidi, da zaradi vzrokov, neodvisnih od volje zakoncev ne bodo rodovitna. Imajo namreč funkcijo utrjevanje zveze med partnerjema. Kljub odmiku od stroge prokreativne funkcije, pa je to še vedno primarna naloga spolnosti. Pojmuje zakonske zveze kot od Boga danega najustreznejšega načina odnosov med dvema spoloma za uresničitev najboljših pogojev za rast otrok in stabilnost družbe je neločljiva sestavina neločljiva sestavina »udomačevanja in ujarmljenja« žensk v njihove reproduktivne zmogljivosti. Krščanski zakon ni edinstven in ima naravo številnih družb. Vključuje zakonsko pogodbo med dvema partnerjema. Tradicioalne oblike poročnega obreda navajajo tri razloge za poroko: na prvem mestu so otroci, zatem vzajemna družba in kot tretji izogibanje grehu. V modernih obredih so razlogi naslednji: na prvem mestu je medsebojna pomoč in udobje, zatem radost, okrepitev skupnosti srca in življenja ter otroci na tretjem mestu. Moderne oblike zakona omogočajo tudi, da je poroka pogodba med enakimi. V tradicionalnih družbah pa je moški dominiral tako po zakonu kot v družbenih praksah. Še do nedavnega so žensko razglasili za duševno bolno, ji odvzeli državljanske pravice in jo izključili iz družbe, če je zavračala zaželjene vzorce obnašanja (zakon, materinstvo) in se raje posvečala branju, pisanju, potovanju... V evropski tradiciji je ženska norost, histerija – blodeča maternica – posledica neurejene seksualne aktivnosti. Neurejeno je v smislu krščanskega abstiniranja predstavljalo nečisto, grešno. Pri pojasnjevanju zakonske zveze je neločljiva sestavina ljubezen, saj je Bog človeka ustvaril iz ljubezni in ga zato tudi poklical k ljubezni. V konkretnih zgodovinskih okoliščinah, v katerih je ženska v podrejenem položaju in zakonska zveza njena poklicanost, je njena nujna delna družbenost in družbeno uveljavljanje preko moža prekrito z zahtevami po ljubezni. Sv. Pavel je takole govoril o odnosih, ki bi morali obstajati znotraj družine: »Žene, bodite podrejene svojemu možu tako kot Bogu, kajti mož je glava ženi, kakor je Kristus glava cerkvi. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil cerkev in se ji izročal. Otroci, pokoravajte se svojim staršem, ker je prav, da je tako. Oče, ne izzivaj svojih otrok« (Ef 5: 22-24). Človek je v zakonski zvezi določen kot poslušen izpolnjevalec zapovedi, ki so nad njim in ki se jim po definiciji svetosti ne sme in ne more upirati. Tudi ljubezen se človeku daje od zunaj, človek je k njej poklican, kajti ljubezen izvira iz boga. Samo takšna ljubezen je »prava« in samo zakonska zveza, ki temelji na takšni ljubezni, je spet »prava«. Ljubezen je človeku primarno odtujena, potem pa mu je v določeni obliki zopet ponujena. Ker pa človek po sebi ni sposoben prave ljubezni, se mora pustiti voditi zapovedim, ki regulirajo njegovo čustvovanje in obnašanje. Svetost zakona je povezana z ohranjanjem nadmoči moškega nad žensko, ki je definirana kot »naravno« družinsko bitje.
|