Q
Pač mi je hudo, ko ne najdem sočutja in milosti v svojem srcu.
Q
Zvezdica, zakaj ti je hudo? Ali misliš (pridobljeni vzorec razmišljanja), da bi MORALA najti v srcu sočutje, pa ga ne najdeš, pa ti je hudo? Mogoče tvoj dedek ne rabi sočutja oz. še huje: s sočutjem bližnjih bi se še celo okoristil in potenciral svojo negativno stran osebnosti?
Praviš, da se je spravil sedaj še nate in te obtožuje. Verjetno čuti, da si zaradi težav, ki si jih imela v zadnjem času, bolj ranljiva in občutljiva kot prej, pa se je priklopil še nate. Vampir. Grdo rečeno, kenede? Pred leti mi je pravil Davor (duhovno zelo visoko), da imajo tudi oni v družini vampirja, dedija. Priklopil se je na svojo snaho, Davorjevo mamo. Mama je bila takrat že v penziji in kot medicinska sestra je večkrat na leto šla za kak mesec honorarno delat v Nemčijo. Dediju je takoj po njenem odhodu začela pojemat življenjska energija, in spet je oživel kot prerojen, ko se je snaha vrnila domov. Danes je dedi že pokojen. Me prav zanima, če je umrl od tega, ker se je snaha predolgo zadržala v Nemčiji.
Zanimalo me je seveda, kako Davor postopa s svojim dedijem. Rekel je, da se ga ded boji. Če mu že poskuša škodovati (besedni napadi itd), se mu Davor prijazno smeje nazaj in ga niti malo ne jemlje resno. Vsa dedova žlehtnoba se ob Davorju odbije in trešči nazaj deda.
Potem pa spokojno umiranje. Danes malokdo umre doma od starosti oz. kot temu rečem jaz: dogori kot sveča in lepo ugasne. Veliko bolnikov je rakavih, z groznimi bolečinami. Večina je pod vplivom morfija itd. Kje so njihove duše med umiranjem, kdaj v resnici zapustijo telo? Umiranje je dolgo, večtedensko. Duše kaj prida ne marajo trpečih teles. Menda zbluznejo iz telesa celo tik pred tem, ko telo doleti pričakovana smrt, npr. strel iz pištole. Mislim, da bodo ljudje veliko laže umirali, in tudi manj časa, ko bodo smrt sprejeli kot sestavni del življenja in se je ne bodo več bali. Večina ljudi pa se smrti upira in si podaljšuje muke umiranja.
Iz glave mi ne gre še en primer: pred nekaj leti je umiral dedi mojega svaka. Bil je pacient zelo znanega slovenskega zdravnika, ki se je zraven ukvarjal še z alternativo in se je zelo visoko cenil (sorry, moje mnenje). Dedi je imel vsaj deset let že raka in je trpel v hudih bolečinah. Umiral je doma, med svojimi. Sorodniki so prosili njegovega zdravnika, naj mu da nekaj za lajšanje bolečin. Zdravnik je ob bolniku izjavil, da mu ne bo dal nič, ker je dolžnost vsakega, da že na tem svetu odsluži s trpljenjem vse grdobije, ki jih je naredil v tem življenju, zato da lahko čist odide na drug svet.
Trpljenje dedija je bilo menda nepopisno (moja sestra je bila zraven) kljub temu, da se ni kaj prida zavedal okolice, zato so kasneje klicali v dežurno ambulanto, kjer je bila dežurna zdravnica šokirana ob dejstvu, da je bila umirajočemu odklonjena blažitev bolečin. Prišla je na dom, dala dediju injekcijo, in čez nekaj ur je mirno preminil.
Home
Pages: 
