BoBo

Nov identitetni o b e š a l n i k

Ksenija Bratina
Imena in priimke, naslove, svojo državo, mogoče tudi naro-dnost in v zibelko položeno (ne)vero imamo verjetno zato, da ne moremo nikoli umreti čisto brez vsega. Če izgubiš ime, ti ` ostane vsaj država. Tako nekako, čeprav niti ne zveni bogve ka-ko obetavno.
In potem naprej ne zveni niti posebej ustvarjalno, ko se soočimo s svojo navajenostjo oprijemanja za dano nam ime, priimek, na-rodnost in kar je še tega. Zato misel o obešalnikih na prvi pogled vliva ne-kaj optimizma v tej realnosti, kjer se ne sme nič izgubiti in se nič ne konča popolnoma brez vsega.
Zanimivo, človek je sistem izbire sicer najprej razvil in prignal do popol-nosti na področju potrošnih dobrin. Tam smo že dolgo časa navajeni je-mati z obešalnikov dežne plašče, šampone za suhe lase, različne vrste ma-sla in moke ter bele in rjave odtenke sladkorja. Jemljemo z obešalnikov, jih preizkušamo in pomerjamo ter vrnemo, kupimo, včasih še naknadno
zamenjamo. Zadovoljni smo, če so nam všeč njihov okus ali videz ali kroj , ali pač vse to hkrati. Njihov okus ali videz ali kraj ali pač vse to hkrati pa
nam najbolj prijajo takrat, ko lahko rečemo: »Da, seveda, ta sladkor sam kar najbolj jaz,« na primer. Razkritje tako močnega delovanja nezave-dnih nakupnih motivov (videti se v sladkornem škartocu?!) lahko resnič-no razveseli vsakega laičnega pa tudi profesionalnega psihologa. To raz-kritje lahko razveseli tudi vsakega trgovca, jasno, samo da ga on ne sme
tako javno kazati. Ker bi ga potem hitro razglasili za upravljavca človeških duš in bi bilo to še malo v povezavi s praznjenjem naših denarnic...
Vse te potrošne dobrine sicer že sramežljivo dišijo po človeku samem in njegovem obešanju svojega bistva in smisla bivanja na vrsto masla, šam-pona za suhe lase in dežnega plašča, ampak vse to je še zelo nedolžno. Danes na obešalnikih, kjer lahko po mili volji pomerjate, kupite in po po-trebi zamenjate, visi še vse kaj drugega. Danes izbiraš po lastni presoji in trenutnem navdihu že kar ime, priimek, naslov, državo, vero, spol... in -
' odvisno od trpežnosti izbranega - po uporabi pridno odvržeš. Ničesar več ni, kar bi bilo »dano« in bi nas dosmrtno zapečatilo.
V svojih izbirah pa smo včasih bolj, včasih manj originalni in včasih pre-senetljivo podobni določeni skupini ljudi. Takrat se lahko prištevamo k njim. In potem smo hipiji, japiji, jipiji, ikserji, bumerji, po novem lahko tudi - BoBoji.
David Brooks, urednik pri washingtonskem The Weekly Standardu, jih je opisal v svoji knjigi BoBos in Paradise: The New Upper Class and How They Got There (BoBojź v raju.~ novi višji razred in kako so do tja prispe-li). Beseda je Brooksova skovanka, opisuje pa tipično novo(?) skupino ljudi, ki jo je Brooks zaznal v Ameriki, ko se je vanjo vrnil po štiriletnem bivanju v Evropi. Zagledal in opisal je meščanski sloj z umetniško dušo -Bourgeois bohemians-BoBoje, se ve.
To so 30-50-letniki, ki gojijo kult telesa in dvigovanje duše. Oni so že izšli iz boja za tisto, čemur se reče pravica do izbire. Prepričani so, da človeka ne more opredeljevati njegov izvor, njegova kri, opredeljujejo ga možga-ni, njegova izobrazba.
BoBoji so deloholiki in pretežno delajo v poklicih, ki jih imajo za podalj-šek svojega hobija, zato jih najdemo med oblikovalci, novinarji, igralci, arhitekti, oglaševalci, web podjetniki.
Po mestu se prevažajo z »engine freeu prevoznimi sredstvi, s skiroji, kole-si, rolko. Na delo pa prihajajo v dizajnerskih gojzarjih, kot bi jim bili ves čas za petami ledeni viharji.
In vsem razlagajo, da oni ne delajo 100 ur na teden zato, ker bi želeli čim-več zaslužiti, temveč zato, ker je delo zanje zabava in mikavnost in ker je to, kar počnejo, v skladu z njihovimi ustvarjalnimi in duševnimi potreba-mi.
BoBoji naj bi bili prodorni podjetniki ki se oblačijo kot hipiji, ki jih skrbi kisel dež in ki vestno reciklirajo odpadke.
Veliko se ukvarjajo s porabo, to je res in so zelo dobri poznavalci tistega, kar jedo kar pyejo v kar se oblačijo. Oni nikoli ne naročajo »kar enega« piva ali skodelice »kar ene« kave. Zanje je nakupovanje dnevna duševna vaja. Njihove kuhinje so prostorne kot letalske lope in v njih kraljujejo ponikljani pripomočki, ki so obenem najnovejši oblikovalski dosežki. Kot potrošniki so daleč od prevratniških hedonistov. Poudarjajo uporab-nost m odgovorno zmernost.Tako kot zavračajo kajenje, redilno hrano in močne alkoholne pijače, se jim zdi nemoralna vožnja v avtomobilu, kjer se ne privežeš z varnostnim pasom.
Vse, kar BoBoji kupujejo - in včasih so pri tem lepo razsipniški - mora biti praktično ali vzgojno. Terenski avto s katerim se prevažajo na daljše proge, imajo za »orodje«, potovanja v Toskano ali Provanso so nuja za njihov nadaljnji duhovni razvoj.
Obenem prisegajo na obiskovanje klubov za dvigovanje forme in nego-vanje fizično zahtevnih hobijev, kot so planinarjenje ali maratonski tek. I David Brooks naj bi sam vsebino svoje knjige označil kot »zabavno soci-
~ I ologijo«. BoBoje pa so v tujini že sprejeli kot novo, zanimivo tržno nišo, vredno posebnega nagovora...
I Vsekakor sedaj v množici vaših izbir, kdo in kaj bi trenutno lahko bili, »visi« še ena možnost.
Mogoče ste se že prepoznali kot BoBo in boste z obešalnika sneli samo ime.
Mogoče se boste na novo odločili za zaokrožen paket dopadljivega vam živl~enjskega stila.
Mogoče ga boste zadržali za zmeraj.
Mogoče ga boste kmalu zamenjali za kaj novega.
Če pa se vam za trenutek mogoče nekam olajšano zdi, da ste začasno re-šili problem v svojem življenjskem uvrščanju, opomba ob rob. Ker pač ni čar v tem da olajšanje gladimo, temveč da preizkusimo njegovo vzdržlji-vost, pridajamo nekam nedolžno Luhmannovo vprašanjce: »Zakaj se Ijudje rodimo kot originali in umremo kot (niti ne zelo posrečene, op. pisca) kopije?«